UPRS Sodba III U 78/2020-35

Jedro

V obravnavanem primeru ne gre za popravo pomote v opisanem smislu, pač pa za dopolnjevanje dopolnilne odločbe za izkoriščanje apnenca. Prvostopenjski organ je v sklepu namreč sam pojasnil, da so bile pri izdaji dopolnilne odločbe pomotoma izpuščene nekatere parcele, četudi naj bi bile že pred tem vključene v pridobivalni prostor.

Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 740/2015, št. I U 78/2017). Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se je tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, tako da se:

– 1. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo, št. 3612-1/2016/6/00611519 z dne 18. 7. 2017 odpravi;

– 2. točka izreka odločbe Ministrstva za infrastrukturo, št. 3612-1/2016/6/00611519 z dne 18. 7. 2017 odpravi in v tem delu zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 907,68 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je Upravno enoto ... (v nadaljevanju prvostopenjski organ) seznanila, da imajo v postopku izvrševanja ukrepov, ki jim jih je naložila rudarska inšpekcija, težave, saj naj bi bile v nekaterih dopolnilnih odločbah za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ... izpuščene parcelne številke nekaterih parcel, ki so znotraj eksploatacijskega prostora. Z vlogo z dne 1. 7. 2017 je tožeča stranka nato prvostopenjski organ zaprosila, naj te napake odpravi, obenem pa tudi izda dopolnilno odločbo o velikosti pridobivalnega prostora kamnoloma.

2. Prvostopenjski organ v obrazložitvi sklepa, št. 361-1/2016 z dne 9. 9. 2016 (v nadaljevanju sklep, tudi prvostopenjski sklep ali sklep prvostopenjskega organa), navaja katere odločbe za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ... so bile izdane tožeči stranki ter katere parcele, ki sodijo v prostor kamnoloma, so v letih 1979 in 1980 nastale iz prej obstoječih parcel, oziroma z njihovo delitvijo. Vsa dovoljenja za izkoriščanje apnenca temeljijo na izdanem lokacijskem dovoljenju za ureditev in sanacijo ter delno razširitev kamnoloma, št. 351-114/77-3/12 z dne 17. 11. 1978, ki ga je izdala takratna Skupščina občine .... Ob izdaji tega dovoljenja je pridobivalni prostor kamnoloma ... obsegal parc. št. 656/3, 666/3, 2839/2, 46/2, 43/2 in 2839/1 k.o. ... ter parc. št. 1316/1 in 1316/95 k.o. ..., predvidena razširitev pa še par. št. 2839/1 k.o. ... ter parc. št. 1316/2, 1314, 1311/5, 1316/3 in 1311/4 k.o. .... Prvostopenjski organ je v postopku preveril skladnost parcel z današnjim stanjem in ugotovil, da se lokacija kamnoloma ni v ničemer spremenila, na podlagi lokacijskega dovoljenja izdana dovoljenja za izkoriščanje apnenca pa so še vedno v veljavi. Dovoljenja so bila izdana na podlagi rudarskega projekta in elaborata o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu rezerv apnenca na območju kamnoloma, ki zajema vse prej navedene parcele, le da so se nekatere med njimi kasneje na novo parcelirale. Kljub parcelaciji se skupna površina pridobivalnega prostora ni spremenila. Ker je torej prvostopenjski organ ugotovil, da v dopolnilni odločbi, št. 351-114/77-7 z dne 30. 1. 1995, pomotoma niso bile zajete parc. št. 1316/96, 1316/97 in 1314/2, vse k.o. ... ter parc. št. 2839/4, 2839/1 in 2839/3, vse k.o. ..., je to napako na podlagi 223. člena Zakona s splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) popravil tako, da je v izrek dopolnilne odločbe dodal še te parcele (1. točka izreka sklepa), v preostalem pa je ostala dopolnilna odločba nespremenjena v veljavi (2. točka izreka sklepa). Glede zahteve tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe o velikosti pridobivalnega prostora, je prvostopenjski organ ugotovil, da je o taki zahtevi odločeno že s tem, ko so se v izrek dopolnilne odločbe dodatno vključile manjkajoče parcele in je zato tako zahtevo tožeče stranke na podlagi 129. člena ZUP zavrgel (3. točka izreka sklepa).

3. Tožeča stranka je zoper zavrnilni del sklepa prvostopenjskega organa (torej zoper 3. točko izreka sklepa) vložila pritožbo. Ob reševanju te pritožbe je Ministrstvo za infrastrukturo (v nadaljevanju drugostopenjski organ ali tožena stranka) sklep prvostopenjskega organa z odločbo, št. 3612-1/2016/6/00611519 z dne 18. 7. 2017, razveljavilo po nadzorstveni pravici ter pritožbo tožeče stranke zavrglo. V obrazložitvi najprej povzema vsebino sklepa ter pritožbe tožeče stranke, nato pa ugotavlja, da je bil namen sklepa odpraviti napako, ki naj bi nastala v izreku dopolnilne odločbe, št. 351-114/77-7 z dne 30. 1. 1995, s tem, da so bile izpuščene parc. št. 1316/96, 1316/97 in 1314/2, vse k.o. ... ter parc. št. 2839/4, 2839/1 in 2839/3, vse k.o. .... Drugostopenjski organ meni, da ne gre za napako, ki bi jo bilo mogoče popraviti na podlagi 223. člena ZUP, saj se po tej zakonski določbi lahko popravljajo pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Gre torej le za popravke v pomotah tehničnega značaja, ni pa mogoče popravljati izjavljene volje organa. V konkretnem primeru pa je prvostopenjski organ v 1. točki sklepa spremenil celotno točko izreka dopolnilne odločbe tako, da jo je dopolnil z novimi parcelnimi številkami, ki v dopolnilni odločbi sploh niso bile navedene in zato uporaba 223. člena ZUP ni dopustna.

4. Drugostopenjski organ še izpostavlja, da je bila dopolnilna odločba izdana po tem, ko je odločba, št. 351-114/77 z dne 11. 4. 1980, ki jo dopolnilna odločba dopolnjuje, že prenehala veljati. Odločba iz leta 1980 je bila izdana za obdobje 14 let, kar pomeni, da je dovoljenje za izkoriščanje apnenca preteklo z dnem 14. 4. 1994. Drugostopenjski organ je pregledal celotno dokumentacijo, vendar pa iz nje ni mogoče razbrati, da bi bilo to dovoljenje kakorkoli podaljšano in ga zatorej po 14. 4. 1994 ni dopustno več dopolnjevati. Dopolnilna odločba iz leta 1995 sicer dopolnjuje odločbo iz leta 1980 glede obsega izkoriščanja pravice, kar pa je brezpredmetno glede na dejstvo, da je dovoljenje prenehalo veljati pred izdajo dodatne dopolnilne odločbe iz leta 1995 ter se zato zastavlja vprašanje zakonitosti te odločbe.

5. Drugostopenjski organ pojasnjuje, da je, glede na vse opisane ugotovitve, prvostopenjski sklep na podlagi prvega odstavka 276. člena ZUP odpravil, posledično pa pritožbo tožeče stranke zavrgel.

6. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in predlaga odpravo drugostopenjske odločbe v delu, kjer je bil sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici odpravljen, podrejeno pa ustavitev tega postopka, prav tako pa predlaga, naj se odločitev prvostopenjskega organa, s katero je bila zahteva za izdajo dopolnilne odločbe glede obsega pridobivalnega prostora zavržena in nato zavržena pritožba zoper to odločitev, odpravi ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek. Tožena stranka naj ji tudi povrne stroške postopka.

7. Tožeča stranka uvodoma pojasnjuje okoliščine o vročitvi drugostopenjske odločbe. Ta je bila vročana družbi A. d.o.o., kot pooblaščenki tožeče stranke, vendar pa je ni prevzel direktor družbe ali za vročanje pooblaščena oseba, pač pa direktorjeva nekdanja žena. To, da je prišlo pri vročanju do napake, izkazuje tudi dopis Pošte Slovenije z dne 26. 9. 2017. Tožeča stranka, oziroma od nje pooblaščena A.A., se je z izpodbijano odločbo seznanila šele dne 1. 9. 2017, ko je pridobila kopijo te odločbe pri Upravni enoti v ..., kar pomeni, da je vložena tožba pravočasna.

8. Tožeča stranka v 3. točki tožbe povzema vsebino sklepa in odločbe tožene stranke, v nadaljevanju pa opozarja, da sestavni deli uvoda drugostopenjske odločbe ne odražajo njene vsebine. V uvodu je namreč navedeno, da je drugostopenjski organ odločal o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopenjskega organa, iz odločbe pa izhaja, da je dejansko odločal v postopku razveljavitve oziroma odprave odločbe po nadzorstveni pravici. V izreku odločbe je navedeno, da se sklep prvostopenjskega organa razveljavi, v obrazložitvi pa se navaja, da je treba izpodbijani sklep odpraviti. Ker je torej govora tako o odpravi kot o razveljavitvi sklepa, se zaradi te nejasnosti izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Tožeči stranki so bile tudi kršene pravice do izjave v postopku razveljavitve oziroma odprave odločbe po nadzorstveni pravici. Ta postopek je izredno pravno sredstvo, ki ga mora upravni organ izpeljati v skladu z določbami ZUP, kar pomeni, da veljajo vsa temeljna načela tega postopka, tudi načelo zaslišanja stranke iz 9. člena tega zakona. Drugostopenjski organ pa tožeče stranke ni seznanil, da je uvedel tak postopek niti ji ni dal možnosti, da bi se izjavila o dejstvih, okoliščinah in pravnih naziranjih, na katera je oprl svojo odločitev. To pa pomeni, da je odločitev tudi iz tega razloga obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka.

9. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je drugostopenjski organ ugotavljal novo dejansko stanje, kot pa ga je ugotovil prvostopenjski organ in kar v nadaljevanju povzema. Tako ugotovljeno dejansko stanje pa ne more biti podlaga za presojo očitne kršitve materialnega predpisa v smislu drugega odstavka 274. člena ZUP. Poleg tega je drugostopenjski organ napačno ocenil, da je bil z izdajo sklepa prvostopenjskega organa kršen materialni predpis zato, ker so se v izrek dodajale nove parcelne številke in da naj zato ne bi šlo za pomotni zapis, pač pa za popravljeno izjavo volje organa, kar pa ni skladno z ugotovitvijo o spremembi parcelacije, ob istočasni ugotovitvi, da se pridobivalni prostor kamnoloma v ničemer ne spreminja. Tožeča stranka tudi meni, da je po določbi drugega odstavka 274. člena ZUP mogoče izdano odločbo razveljaviti po nadzorstveni pravici le, če je bil z njo kršen materialni, ne pa procesni predpis. Določba 223. člena ZUP o popravi pomot pa ni materialna, pač pa procesna določba in zato izpodbijana odločba temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Četudi bi šteli, da je določba 223. člena ZUP materialni predpis, pa tudi ne gre za nepravilnost, ki bi jo bilo treba odpraviti v postopku razveljavitve po nadzorstveni pravici, saj se je s sklepom prvostopenjskega organa zgolj popravil zapis stvarno že izjavljene volje upravnega organa prve stopnje kot posledice spremembe v parcelah, ne pa v velikosti pridobivalnega prostora. V dopolnilno odločbo iz leta 1995 pa tožena stranka tudi ne more posegati z odpravo ali razveljavitvijo odločbe po nadzorstveni pravici, saj je to dopustno le v enem letu od dne, ko je bila odločba izdana in vročena.

10. Nepravilna je tudi odločitev tožene stranke glede vložene pritožbe, ki jo je na podlagi drugega odstavka 275. člena ZUP zavrgla. Taka odločitev je namreč dopustna le, kolikor se odločba po nadzorstveni pravici odpravi, ne pa tudi v primeru, kolikor se razveljavi.

11. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi, meni pa tudi, da je bila tožba vložena prepozno. Drugostopenjska odločba se je namreč vročala družbi A. d.o.o. kot pooblaščencu tožeče stranke za vložitev pritožbe in to na naslov, ki ga ima ta družba zavedenega v registru AJPES. O kakšnikoli spremembi naslova pa tožena stranka ni bila obveščena.

12. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi oporekala stališčem tožene stranke glede vročitve, kot je to pojasnila že v tožbi. Ponovno poudarja, da je tožena stranka napačno ugotovila dejansko stanje, predvsem pa to izhaja iz napačne interpretacije glede časovnega dovoljenja za izkoriščanje po določbi z dne 11. 4. 1980, saj je v tej odločbi izrecno zapisano, da odločba preneha veljati v primeru, da pride iz objektivnih razlogov do polne in trajne ustavitve izkoriščanja rudnin v kamnolomu, kar pa pomeni, da dovoljenje ni omejeno le na 14 letno obdobje. Da je temu tako potrjuje tudi Koncesijska pogodba iz leta 2001, ki poteče dne 10. 12. 2021, sklenjena pa je bila prav na podlagi odločbe iz leta 1980 in kasnejših dopolnilnih odločb, pri čemer ob inšpekcijskih pregledih nepravilnosti v zvezi s tem niso bile ugotovljene.

13. Sodišče je s sodbo, št. III U 211/2017-17 z dne 11. 10. 2018, tožbo tožeče stranke zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka. Presodilo je, da je odločitev drugostopenjskega organa, ki je sklep prvostopenjskega organa, št. 361-1/2016 z dne 9. 9. 2016, razveljavil po nadzorstveni pravici, sicer pravilna, vendar pa iz drugačnih razlogov kot pa so razlogi, s katerimi je drugostopenjski organ utemeljil svojo odločitev. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom, št. X Ips 29/2019 z dne 4. 3. 2020, ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločitev. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnilo, da mora sodišče v primeru, da ugotovi, da razlogi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici niso bili pravilno in zakonito ugotovljeni oziroma uporabljeni, tak poseg v upravno odločbo odpraviti, kar pomeni, da ne more uporabiti pooblastila iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navesti drugih razlogov za uporabo tega izrednega pravnega sredstva od tistih, ki so bili navedeni v izpodbijani odločbi (14. in 15. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

K točki I izreka:

14. Tožba je utemeljena.

15. Sodišče, enako kot ob prvem odločanju, uvodoma ugotavlja, da je tožba tožeče stranke pravočasna in to iz enakih razlogov, kot jih je navedlo že v sodbi, št. III U 211/2017-17 z dne 11. 10. 2018 in jih v nadaljevanju povzema. Tožeča stranka je zoper prvostopenjski sklep vložila pritožbo po pooblaščeni pravni osebi A. d.o.o. Tožena stranka je zato odločitev drugostopenjskega organa pravilno poslala na naslov te družbe, ki je bil naveden v pritožbi, saj sprememba naslova toženi stranki med postopkom ni bila sporočena, prav tako se po javno dostopnih podatkih AJPES naslov družbe ni spremenil. Pri vročanju odločbe na naslov ..., pa je prišlo do napake, saj je bila pisemska pošiljka pomotoma vročena stanovalki na tem naslovu (nekdanji ženi direktorja družbe), ki pa ni bila pooblaščena za sprejemanje pisemskih pošiljk, naslovljenih na pooblaščeno družbo A. d.o.o., kar je razvidno tudi iz dopisa Pošte Slovenije.

16. Odločbe in sklepi ter drugi dokumenti, od katerih vročitve začne teči rok, se morajo po prvem odstavku 87. člena ZUP vročiti osebno tistemu, kateremu so namenjeni, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 86. členom tega zakona. O vročitvi je treba z vročilnico, ki jo podpišeta prejemnik in vročevalec, obvestiti organ, ki je vročitev odredil. Navedeno velja tudi za vročanje dokumentov pravnim osebam. Vročanje se opravi po tretjem odstavku 91. člena ZUP, ki določa, da če državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti, pravne in fizične osebe, registrirane za opravljanje dejavnosti, nimajo varnih elektronskih predalov, se jim dokumenti fizično vročajo tako, da se izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere določeno drugače. Osebo, ki je v primerih vročanja po tretjem odstavku 91. člena ZUP določena oziroma pooblaščena za sprejem dokumentov, določi s svojimi pravili pravna oseba, vročevalec pa je dolžan ugotoviti, ali je oseba, ki bi želela sprejeti dokument, za to določena oziroma pooblaščena. Če to ugotovi, se prav tako izpiše vročilnica, ki jo podpiše navedena oseba v imenu pravne osebe.

17. Sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru vročitev drugostopenjske odločbe, na katero se v odgovoru na tožbo sklicuje tožena stranka, ni bila opravljena na opisani način, saj je iz vročilnice razvidno le, da je bila vročitev opravljena dne 27. 7. 2017, pri prejemniku pošiljke pa gre zgolj za lastnoročni podpis, brez navedbe da bi bila ta oseba pooblaščena za sprejem pisanj za družbo A. d.o.o., oziroma brez odtisa štampiljke te družbe. Ob upoštevanju dopisa Pošte Slovenije z dne 26. 9. 2017, sodišče ugotavlja, da je bila pisemska pošiljka, namesto pooblaščeni osebi prej navedene družbe, vročena drugi osebi, ki takega pooblastila ni imela, kar pa pomeni, da vročitev ni bila skladna z 91. členom ZUP in zato ni bila veljavna. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožeča stranka z odločbo drugostopenjskega organa tako prvič seznanjena dne 1. 9. 2017, ko je bila ta vročena pooblaščeni predstavnici tožeče stranke A.A. Ker je zato ta datum treba šteti kot datum vročitve drugostopenjske odločbe, to pomeni, da je bila tožba, ki jo je tožeča stranka kot priporočeno pisemsko pošiljko vložila dne 2. 10. 2017 (in jo je sodišče prejelo dne 3. 10. 2017), to je 30. dan po prejemu drugostopenjske odločbe, pravočasna. Po določbi drugega odstavka 29. člena ZUS-1 se namreč šteje, da je tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto.

18. Prvostopenjski organ je svojo odločitev, da dopolnilno odločbo, št. 351-114/77-7 z dne 30. 1. 1995, ki jo je tožeči stranki izdala Upravna enota ... za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ..., popravi tako, da poleg v odločbi navedenih parcelnih številk vpiše še pomotoma izpuščene parc. št. 1316/96, 1316/97 in 1314/2, vse k.o. ... ter parc. št. 2839/4, 2839/1 in 2839/3, vse k.o. ..., utemeljil na določbi 223. člena ZUP, vlogo tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe o velikosti pridobivalnega prostora kamnoloma pa zavrgel, saj je ugotovil, da je s tem, ko je dopolnilno odločbo dopolnil z izpuščenimi parcelami, odločil tudi o tej vlogi. Drugostopenjski organ je po tem, ko je tožeča stranka zoper slednjo odločitev vložila pritožbo, sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici razveljavil in pritožbo zavrgel.

19. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da ga je treba obravnavati restriktivno, namenjeno pa je odpravi najhujših napak pri urejanju upravnopravnih razmerij. Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi v primeru procesnih kršitev, ki so taksativno naštete (prvi odstavek 274. člena ZUP)¹, razveljavi pa, če je z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP). To stori po uradni dolžnosti, če izve, oziroma ugotovi, da so podani razlogi za razveljavitev, lahko pa tudi na zahtevo stranke, državnega tožilca, državnega pravobranilca (sedaj državnega odvetnika) ali inšpektorja (prvi odstavek 275. člena ZUP). Za očitno kršitev materialnega predpisa, zaradi katere je dopustna razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici, gre takrat, če je materialni predpis glede na dejansko stanje, ugotovljeno z odločbo, uporabljen napačno. Kršitev je očitna, če jo je glede na z odločbo ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi takrat, ko jo je mogoče ugotoviti šele s preverjanjem dejanskega stanja, na katerega se opira odločba. Zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona, ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, ker nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, temveč formalnega prava. Tako je tudi stališče upravnosodne prakse (primeroma, sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. X Ips 26/2006, št. X Ips 380/2012; sodbe Upravnega sodišča RS, št. I U 740/2015, št. I U 78/2017).

20. V obravnavanem primeru je drugostopenjski organ prvostopenjski sklep po nadzorstveni pravici na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP razveljavil, torej presodil, da je bil s prvostopenjskim sklepom očitno prekršen materialni predpis. To izredno pravno sredstvo je uporabil po uradni dolžnosti, ko je ob reševanju pritožbe tožeče stranke obenem ugotovil tako kršitev. Svojo odločitev je utemeljil z ugotovitvijo, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, trdi pa tudi, da je odločba za izkoriščanje apnenca prenehala veljati že v letu 1994 in da je zato dopolnilna odločba, izdana v letu 1995, brezpredmetna.

21. 223. člena ZUP določa, da sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi, torej sme popraviti pomote tehničnega značaja, oziroma pomotne zapise stvarno izjavljene volje organa. Pomot v izjavi volje ni dopustno popravljati na tak način, pač pa le na podlagi pravnih sredstev, ki jih določa zakon, saj bi sicer šlo za poseg v pravni položaj, ki ga je ustvarila odločba, torej za njeno spremembo. Sodišče, enako kot ob prvem odločanju, vztraja pri stališču, da v obravnavanem primeru ne gre za popravo pomote v opisanem smislu, pač pa za dopolnjevanje dopolnilne odločbe za izkoriščanje apnenca. Prvostopenjski organ je v sklepu namreč sam pojasnil, da so bile pri izdaji dopolnilne odločbe pomotoma izpuščene nekatere parcele, četudi naj bi bile že pred tem vključene v pridobivalni prostor. Čeprav je iz sklepa mogoče razumeti, da je prvostopenjski organ očitno želel uskladiti podatke o pridobivalnem prostoru s podatki o parcelnih številkah, ki ga obsegajo in od katerih, kot navaja, nekatere niso bile zajete z dopolnilno odločbo, pa s takim dopolnjevanjem ne gre za popravo pomot, pač pa dejansko za izdajo odločbe, s katero se dopolnilna odločba iz leta 1995 vsebinsko spreminja.

22. Kljub ugotovitvi, da je prvostopenjski organ napačno uporabil določbo 223. člena ZUP, saj s sklepom ni popravljal napak v dopolnilni odločbi, pač pa jo dejansko dopolnjeval, pa sodišče meni, da tako ugotovljena kršitev ni razlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici. Kot je že bilo pojasnjeno, je razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če je bil z izdajo odločbe očitno prekršen materialni predpis. Sodišče soglaša s tožečo stranko, da določba 223. člena ZUP ni materialna, pač pa procesna določba. Materialni predpisi namreč urejajo pravna razmerja, medtem ko procesni predpisi način uveljavljanja pravic in obveznosti. Določba 223. člena ZUP tako določa zgolj postopek v primeru napake v upravnem aktu, ne ureja pa pravnih razmerjih, oziroma ne določa pravic in obveznosti posameznika. Utemeljitev drugostopenjskega organa, ki izhaja iz predpostavke, da je z napačno uporabo 223. člena ZUP prvostopenjski organ očitno kršil materialni predpis, kar je bilo tudi razlog za razveljavitev sklepa po nadzorstveni pravici, je torej nepravilna.

23. Prav tako je drugostopenjski organ nepravilno utemeljeval svojo odločitev s trditvijo, da naj bi odločba o izkoriščanju apnenca iz leta 1980 prenehala veljati že v letu 1994 in da naj bi bila zato dopolnilna odločba, ki je bila izdana kasneje v letu 1995, brezpredmetna in je torej ni dopustno popravljati. S tem je drugostopenjski organ dejansko stanje presodil povsem drugače, kot ga je presodil prvostopenjski organ, ki je odločbo o dovoljenju za izkoriščanje apnenca v kamnolomu ..., kot tudi vse kasneje izdane dopolnilne odločbe štel kot veljavne. Kot je bilo že pojasnjeno v predhodnih odstavkih, zaradi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, na kar se smiselno sklicuje drugostopenjski organ in ki sicer lahko pripelje do kršitve materialnega zakona (v danem primeru Zakona o rudarstvu (Rud-1) ter drugih predpisov, ki urejajo pridobitev dovoljenj za koriščenje mineralnih surovin), ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici, saj nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ne predstavlja kršitve materialnega, pač pa formalnega predpisa². Kršitev formalnega predpisa utegne biti kvečjemu podlaga za obnovo postopka, kolikor se ugotovi, da je bilo v postopku dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in kolikor so za to izpolnjeni drugi (formalni) pogoji, ki jih za uporabo tega izrednega pravnega sredstva določa ZUP. Upravni organ pri uporabi nadzorstvene pravice navsezadnje niti ni pooblaščen, da bi se spuščal v presojo izvedenih dokazov, saj mora presoditi pravilno uporabo materialnega prava po tistem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku. Presoja drugostopenjskega organa, ki je razveljavil sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici ter pri tem izhajal iz presoje veljavnosti odločbe in dopolnilnih odločb za izkoriščanje apnenca, torej presoje dejanskega stanja, je zato nepravilna.

24. Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je tožena stranka svojo odločitev, da razveljavi sklep prvostopenjskega organa po nadzorstveni pravici, oprla na razloge, ki ne dopuščajo uporabe tega izrednega pravnega sredstva, saj je odločitev utemeljila s kršitvami, ki so procesne narave, sklicevala pa se tudi na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kot je že bilo pojasnjeno v predhodnih točkah, pa je izdano odločbo dopustno razveljaviti po nadzorstveni pravici le, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis (drugi odstavek 274. člena ZUP), česar pa razlogi, ki jih navaja tožena stranka, ne izkazujejo. Skladno s to ugotovitvijo ter ob upoštevanju stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. X Ips 29/2019 z dne 4. 3. 2020, ki je bil izdan v tej zadevi, je zato sodišče 1. točko izreka odločbe drugostopenjskega organa na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi zmotne uporabe materialnega prava odpravilo (1. alineja I. točke izreka te sodbe).

25. Sodišče še ugotavlja, da je tožena stranka, ob upoštevanju odločitve, ki jo je sprejela, z izpodbijano odločbo zavrgla pritožbo, ki jo je tožeča stranka vložila zoper 3. točko sklepa prvostopenjskega organa, s katero je ta zavrgel vlogo tožeče stranke za izdajo dopolnilne odločbe o velikosti pridobivalnega prostora kamnoloma ... (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Ker je sodišče odločitev tožene stranke, da se sklep prvostopenjskega organa razveljavi po nadzorstveni pravici odpravilo, je posledično odpravilo tudi odločitev tožene stranke o zavrženju te pritožbe ter ji zato v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, v katerem mora odločiti o vloženi pritožbi (2. alineja I. točke izreka te sodbe).

26. Odločitev je sodišče sprejelo na seji senata, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Izvedbe obravnava tudi ni predlagala nobena od strank.

K točki II izreka:

27. Tožena stranka je s tožbo zahtevala tudi povrnitev stroškov v postopku upravnega spora, stroške pa uveljavljala tudi v revizijskem postopku. Pri odločitvi o stroških postopka upravnega spora je sodišče upoštevalo določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, saj je tožbi tožeče stranke ugodilo. Po tej določbi se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Ta pravilnik je Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki v 3. členu določa, da se v primeru, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema vse stroške pravnega zastopanja na prvi stopnji, vključno z materialnimi, razen sodnih taks, ki se po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST-1) vrne tožniku po uradni dolžnosti.

28. Tožeča stranka je, kot navedeno, uveljavljala tudi stroške revizijskega postopka, Vrhovno sodišče pa je določilo, da se odločitev o teh stroških pridrži za končno odločbo. Sodišče je zato odločilo tudi o teh stroških, do katerih je tožeča stranka, ki je z revizijo uspela, upravičena v skladu z določbo 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Sodišče je torej zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov revizije ugodilo, vendar pa ne v priglašeni višini. Tožeča stranka je uveljavljala nagrado za revizijo v višini 4500 točk, materialne stroške v višini 2 % od priznanih stroškov in sodno takso, ki pa jo je sodišče tožeči stranki že povrnilo po uradni dolžnosti. Sodišče ugotavlja, da je obravnavana zadeva neocenljiva in je zato tožeča stranka po določbi 5. točke v zvezi z 2. alinejo 1. točke tar. št. 30 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) upravičena do povrnitve stroškov v višini 750 točk (500 točk povečanih za 50 %), oziroma ob upoštevanju vrednosti točke, ki je znaša 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT), v znesku 450,00 EUR. Od tako odmerjenega zneska je sodišče tožeči stranki odmerilo še materialne stroške v višini 2 %, torej v višini 9,00 EUR.

29. Seštevek vseh priznanih stroškov (v postopku upravnega spora in v revizijskem postopku) znaša 744,00 EUR. Ker je odvetniška družba, ki je zastopala tožečo stranko, zavezanka za DDV, se ti stroški skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča povečajo za 22 % DDV, torej za 163,68 EUR in tako znašajo vsi stroški skupaj 907,68 EUR. Te stroške mora tožena stranka tožeči stranki poravnati v roku 15 dni po prejemu te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Pristojni organ po nadzorstveni pravici odpravi odločbo po njeni izdaji in vročitvi: 1) če jo je izdal stvarno nepristojen organ, pa ne gre za primer iz 1. točke 279. člena tega zakona; 2) če je bila v isti zadevi že prej izdana pravnomočna odločba, s katero je bila ta upravna zadeva ob enakem dejanskem in pravnem stanju drugače rešena; 3) če je izdal odločbo kakšen organ brez soglasja, potrditve, dovoljenja ali mnenja drugega organa, kadar je po zakonu ali po kakšnem drugem na zakonu temelječem predpisu to potrebno; 4) če je odločbo izdal krajevno nepristojen organ.
² Vilko Androjna, Erik Kerševan: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, 2006, str. 583 - 585.

Datum zadnje spremembe:

25.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba U 909/2001
• sodba U 1657/2002
• sodba U 41/2001