UPRS Sodba I U 548/2020-6

Jedro

Tožnik je sicer v postopku kot novo dejstvo navajal, da so bili na strani Youtube objavljeni posnetki fantov, ki govorijo o njihovem nadlegovanju s strani policije, s katero so sodelovali pri kriminalni dejavnosti. Vendar pa tožnik vsebine teh posnetkov sodišču ni predložil, ni navedel niti internetnega naslova, kjer se nahajajo, predvsem pa ni niti navedel, kdaj so ti posnetki nastali, da bi tako izkazal njihovo pravočasno uveljavljanje, tj. ni navedel, da so nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma če so obstajali že prej, ni navedel, zakaj jih predhodno brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, s tem pa ni izkazal, da bi navedena dejstva oziroma dokazi bili „novi“. Sodišče zato navedenih trditev in dokazov ne more upoštevati kot novih

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikov zahtevek z dne 2. 9. 2019 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal v prostorih Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor.

2. Tožnik je sicer v Republiki Sloveniji predhodno 15. 6. 2018 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Tožena stranka je navedeno prošnjo zavrnila z odločbo z dne 21. 2. 2019 kot očitno neutemeljeno, pravnomočna je postala 11. 3. 2019. Tožnik je v tem postopku uveljavljal specifično obliko preganjanja zaradi sodelovanja s policijo pri kriminalnih dejanjih. Izvorno državo naj bi zapustil zaradi groženj policijskih inšpektorjev, s katerimi je vsak dan sodeloval od leta 2003 do 2008, njegova naloga je bila izvajati tatvine. Po telefonu je prejel informacije s strani policistov, ki so mu dali napotke, kam oditi in opraviti tatvino. Ukradene stvari so nosili v skladišče, kjer so inšpektorji nato odvzeli vredne stvari. On pa je bil zadolžen za prodajo ukradenega zlata in orožja. Denar je potem razdelil med inšpektorje.

3. Tožnik je nato 2. 9. 2019 podal zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Tožena stranka je navedeni zahtevek zavrgla s sklepom z dne 11. 9. 2019. Upravno sodišče RS je tožnikovi tožbi ugodilo s sodbo I U 1528/2019 z dne 27. 9. 2019, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, kjer je naložilo toženi stranki, naj ugotovi, ali tožnik z navedbo novih razlogov in predložitvijo novih dokazov izpolnjuje pogoje za vložitev ponovne prošnje za mednarodno zaščito, opravi pa naj tudi vsebinsko presojo ter medsebojno primerjavo in analizo navedenih dejstev.

4. Iz izpodbijanega sklepa, izdanega v ponovnem postopku, izhaja, da je tožnik pri zahtevku za uvedbo ponovnega postopka navedel delno iste razloge zapustitve izvorne države, kot jih je uveljavljal že pri vložitvi prošnje, obenem pa tudi nove. Pri tem je omenil dogodek, ki se je zgodil v Banja Luki pred cca. šestimi meseci, ko je bil ubit nek fant, tak dogodek pa je v preteklosti doživel tudi sam. Tudi njega so namreč želeli ubiti v času, ko je še živel v izvorni državi. Kljub temu, da je oče ubitega fanta sodišču predložil dokazila o vpletenosti policije, preiskovalni organi Bosne in Hercegovine (v nadaljevanju BiH) niso ukrepali. So pa tako organi policije kot pravosodni organi preganjali tega očeta, ki je bil zato prisiljen zapustiti izvorno državo. Odšel je v Republiko Avstrijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Sam je naredil napako, ker za mednarodno zaščito ni zaprosil v Republiki Nemčiji. Meni, da bi bilo tam njegovi prošnji ugodeno.

5. Tožena stranka se sklicuje na določbo prvega odstavka 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje z enakimi razlogi, kot jih je podal pri prošnji za mednarodno zaščito 15. 6. 2018 in navaja povsem enaka dejstva. Ni navedel novih okoliščin, le opisal je dogodek, ki se je zgodil pred 6 meseci v Banja Luki in ki z njim nima nikakršne povezave. Tožnik je sam povedal, da je ta dogodek le podoben njegovemu. Tožena stranka glede navedenega dogodka ugotavlja, da gre za primer 21-letnega A.A. iz Banja Luke, ki je izginil 18. 3. 2018. Njegovo truplo so našli šest dni kasneje. Pristojni organi so za dejanje ropa hiše občana Banja Luke v noči njegove smrti okrivili prav njega. Pozneje se je izkazalo, da je pri ravnanju pooblaščenih uradnikov v preiskavi prišlo do določenih nepravilnosti in za te navedbe ni bilo dovolj dokazov. Zaradi izraženih dvomov državljanov v ravnanje pristojnih organov v tej zadevi je prišlo do obsežnih polemik v javnosti, o primeru so razpravljali tudi na sejah narodne skupščine Republike Srbske, državljani pa so se vsak dan, dokler jim ni oblast prepovedala, zbirali na protestih in pozivali k odkritju resnice. Po prepričanju očeta umrlega naj bi bile v umor njegovega sina vpletene oblasti. Ekipa kriminalistov, ki je smrt sina preiskovala, je identificirala 8 njihovih kolegov, neposredno odgovornih za ta zločin. Sprva pa je policija zatrjevala, da gre za samomor, šele po 100 dneh od začetka dogodka je priznala, da gre za umor. Dne 3. 12. 2018 se je začelo sojenje 30 uradnim osebam, ki naj bi bile ne/posredno vpletene v njegovo smrt.

6. Tožena stranka poudarja, da iz primera A.A. izhaja, da policija in drugi ustrezni organi v BiH ukrepajo zoper storilce kaznivih dejanj tudi v svojih vrstah. Zoper tožnika v BiH teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja v zvezi s prometom s prepovedanimi drogami, zaradi česar je v BiH v izročitvenem postopku. V BiH je v preteklosti tudi že prestajal zaporno kazen zaradi kaznivih dejanj. V teku zoper njega je tudi izročitveni postopek v Nemčijo zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine. Gre za povratnika, ki v različnih državah izvršuje kazniva dejanja. V Republiki Sloveniji, kjer se nahaja brez delovnega dovoljenja, ima družino in je brez zaposlitve. Preživlja se očitno z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj ga je zaradi vloma v trgovino Okrožno sodišče v Celju obsodilo na tri mesece zapora. Ugotavlja, da so v skladu z določili ZMZ-1 glede zahtevka za uvedbo ponovnega postopka uvedeni strožji dokazni standardi, trditveno in dokazno breme pa je v celoti na tožniku.

7. Tožena stranka je tožnikov zahtevek zavrgla, saj je presodila, da se tožnikove izjave nanašajo na dogodke, ki so se v celoti zgodili v času pred njegovo prvo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ne gre za nove dokaze ali dejstva, ki bi nastali po izdaji predhodne odločitve. Tožnik ni navedel novih okoliščin, le dogodek pred 6 meseci v Banja Luki, ki z njim nima nobene povezave, le podoben je njegovemu primeru. Zato ugotavlja, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni uspel izkazati okoliščin, ki bi pomembno povečevale verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

8. Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni opravila strogega testa presoje dejstev in dokazov, ker ni ustrezno vodila osebnega razgovora s tožnikom. Ni razčistila morebitnih novih dejstev in jih po potrebi preverila prek informacij o stanju v izvorni držav ob sodelovanju s tožnikom na zaslišanju. Tožena stranka selektivno obravnava tožnikov primer. Primer A.A. ni brez povezave s tožnikom. Ta je ob ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito navedel, da na Youtube obstajajo posnetki, na katerih fantje, ki so delali za policijo v Banja Luki in za njih kradli, podajajo izjave o tem in da so bili žrtve maltretiranja z njihove strani. Policisti v Banja Luki so zelo vztrajni in ga želijo na vsak način dobiti, in to kljub temu, da je pregon za kaznivo dejanje, ki naj bi bilo podlaga za izročitev tožnika BiH, zastaral že pred 4 leti, zoper ostale soobtožence se je končal s pogojnimi kaznimi. Zato je njegovo življenje v nevarnosti v primeru vrnitve v BiH. Povedal je tudi, da ima v Sloveniji ženo in otroka. Prepričan je, da bi ga ob vrnitvi v BiH takoj aretirali in poslali v zapor, kjer bi ga zagotovo trpinčili in nazadnje ubili. To so že poskušali in tako so naredili tudi z drugimi, ki so sodelovali s policijo. Ko so ga prvič aretirali v Banja Luki, je doživljal strahotna maltretiranja. En dan po aretaciji so ga imeli zaprtega v prtljažniku avtomobila, potem pa so ga trpinčili v zaporu in odpeljali zvezanega na obalo reke ..., kjer so mu grozili s pištolo, govoreč, da ga bodo ubili. Bil je sestradan, če mu ne bi pomagala neka gospa v zaporu, zagotovo ne bi preživel. Preiskovalni sodnik ga je takoj, ko ga je videl, poslal k zdravniku in mu svetoval, naj zbeži iz BiH. Osebe, ki so ga maltretirale, so bili inšpektorji in policisti policijske postaje B. III v Banja Luki. V zvezi z zadevo A.A. je tožnik v zahtevi povedal tudi, da se govori, da je ta fant vdrl v računalniški sistem policije in pobral denar, ki ga je policija služila s prodajo droge. O vsem tem se tožena stranka v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelila, prav tako tudi ne do članka iz Večera z dne 14. 8. 2019 o tem, da Slovenija ne bo izročila 39-letnika, ki ga je Črna gora 19 let iskala z mednarodno tiralico. Med navedenim in konkretnim primerom so vzporednice, tako da tožnik ne sme biti izročen BiH, saj ga bodo tam ubili. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter njegovi prošnji za priznanje mednarodne zaščite ugodi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu kot pravilnem. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožba ni utemeljena.

11. V obravnavani zadevi je sporna odločitev tožene stranke, da zavrže tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. V zadevi ni sporno, da je bila tožnikova prvotna prošnja za mednarodno zaščito pravnomočno zavrnjena pred vložitvijo obravnavane zahteve. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka svojo odločitev oprla na 64. in 65. člen ZMZ-1.

12. ZMZ-1 v zvezi s ponovno prošnjo med drugim določa, da mora državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti novo prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. V tem zahtevku mora predložiti nove dokaze ali navesti nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi in nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, če so obstajali že v času prvega postopka, pa je pogoj za njihovo uveljavljanje, da jih prej oseba ni mogla uveljavljati brez svoje krivde (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

13. Po 65. členu ZMZ-1 oseba (med drugim iz prvega odstavka prejšnjega, to je 64. člena) vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek). O prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom. Če pristojni organ ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena zahtevek s sklepom zavrže, v nasprotnem primeru pa dovoli vložitev ponovne prošnje in ravna v skladu s 45. členom tega zakona (četrti odstavek).

14. Prvi odstavek 65. člena ZMZ-1 trditveno in dokazno breme glede okoliščinah, ki utemeljujejo vložitev nove prošnje, v prvi vrsti nalaga prosilcu. Ta je tisti, ki mora predložiti nov dokaz oziroma navesti novo dejstvo. Teža novih dokazov ali novih dejstev mora biti takšna, da pomembno povečuje verjetnost izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito.

15. Tožnik je sicer v postopku kot novo dejstvo navajal, da so bili na strani Youtube objavljeni posnetki fantov, ki govorijo o njihovem nadlegovanju s strani policije, s katero so sodelovali pri kriminalni dejavnosti. Vendar pa tožnik vsebine teh posnetkov sodišču ni predložil, ni navedel niti internetnega naslova, kjer se nahajajo, predvsem pa ni niti navedel, kdaj so ti posnetki nastali, da bi tako izkazal njihovo pravočasno uveljavljanje, tj. ni navedel, da so nastali po izdaji predhodne odločitve oziroma če so obstajali že prej, ni navedel, zakaj jih predhodno brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, s tem pa ni izkazal, da bi navedena dejstva oziroma dokazi bili „novi“ (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Sodišče zato navedenih trditev in dokazov ne more upoštevati kot novih, v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1.

16. Tožnik je v postopku kot novo dejstvo navedel tudi primer A.A., fanta, ki naj bi bil znan kot računalniški programer, ki je vdrl v računalniški sistem policije ter si prilastil denar, katerega je policija pridobila s prodajo drog. Ta fant je bil nato ubit. Oče fanta je predložil dokazila o vpletenosti policije v smrt sina, a je moral nazadnje zbežati iz BiH, saj je sam postal žrtev preganjanja. Tožena stranka je primer A.A. preučila in ugotovila, da ni povezan z dogodki, ki jih zatrjuje tožnik v postopku. Tožnik je sam v postopku izpovedal, da fanta ni poznal, med primeroma pa sicer ni najti neposredne povezave (tožnik pa se je le pavšalno skliceval na ta primer), saj naj bi po tožnikovi izpovedbi ta fant vdrl v računalniški sistem policije in pobral denar, zaradi česar naj bi bil potem umorjen, tožnik pa naj bi s kriminalisti sodeloval pri kriminalnih dejavnostih. S sklicevanjem na ta primer ni izkazal, da mu ob vrnitvi v BiH grozi preganjanje ali resna škoda. Poleg tega se je v zvezi z zadevo A.A. 3. 12. 2018 v BiH začelo sojenje 30 uradnim osebam, ki naj bi bile ne/posredno vpletene v njegovo smrt. Tako že s tem ni izkazano, da bi pristojni organi BiH ne bili sposobni ali ne bi hoteli nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, očitno BiH razpolaga z učinkovitim pravnim sistemom za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo preganjanje ali resno škodo, tožnik pa tudi ni ne zatrjeval ali izkazal, da ne bi imel dostopa do take zaščite (24. in 25. člen ZMZ-1). S tem pa tožnik ni izkazal, da navedena dejstva v zvezi s primerom A.A. pomembno povečujejo verjetnost, da sam izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1).

17. Glede navedb tožnika o vzporednicah med njegovim primerom in primerom 39-letnika iz članka z dne 14. 8. 2019 o tem, da ga Slovenija ne bo izročila (zaradi zastaranja kazenskega pregona), čeprav ga je Črna gora 19 let iskala z mednarodno tiralico, zato niti on ne bi smel biti izročen BiH, sodišče ugotavlja, da izročitev tožnika BiH (pri čemer je odločitev o njegovi izročitvi v BiH že pravnomočna s sodbo Upravnega sodišča RS I U 1534/2019 z dne 26. 2. 2020) in zastaranje kazenskega pregona v BiH nista predmet tega postopka, zato te trditve in navedeni listinski dokaz v konkretnem primeru niso pravno relevantni za odločitev sodišča v tem postopku.

18. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tožnik v postopku ni navedel novih dejstev in ni predložil novih dokazov, ki bi pomembno povečevali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (64. člen ZMZ-1). Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 3. alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

19. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj dejansko stanje med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1162/2021-16
• UPRS Sodba I U 360/2019-9
• VSRS Sklep X Ips 4/2022