UPRS Sodba I U 117/2020-9

Jedro

Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca. Obveznemu služenju vojaškega roka so torej podvrženi vsi prebivalci razen nekaterih izjem, zato ni mogoče govoriti o preganjanju, ki bi bilo podano zaradi nekih posebnih individualnih okoliščin na strani tožnika.

Splošno nehumano in poniževalno stanje v zaporih, ki so ga deležni vsi zaporniki, in možnost nastanka škode zaradi tega stanja, ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin zapornikov, med katere bi sodil tudi tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji navedel, da je v izvorni državi služil vojaški rok med letoma 2000 in 2009. V vojski je bil več kot 8 let in ni imel rednega dopusta. Tam je opravljal gradbeniška dela, ki pa niso vojaška opravila. Prvi dve ali tri leta ni dobil plačila, na koncu pa je občasno prejel 400 ali 450 nakf, kar pa ni zadostovalo za življenje. Imel je dovoljenje, da gre na dopust in ko je 3 dni zamudil, so ga za 3 mesece zaprli v ..., nato pa so ga vrnili v delo v vojski. Približno 1 mesec je ostal v vojski, nato pa so ga premestili na mejo s Sudanom in takrat je izkoristil priložnost in pobegnil iz države. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

2. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve odločbe pojasnjuje, zakaj je zelo težko pridobiti informacije o stanju v Eritreji. Številne informacije so mnenja, domneve, ugibanja in ocene brez empirične osnove. Večina informacij se opira na izjave eritrejskih beguncev in prosilcev za mednarodno zaščito, ti pa imajo lastne interese, poleg tega dezerterji, ki prosijo za mednarodno zaščito, ne predstavljajo nujno reprezentativne skupine oseb, ki služijo vojaški rok. Tožena stranka se je zato osredotočila na informacije, ki so dosledno in usklajeno predstavljene v različnih neodvisno objavljenih publikacijah. Tožena stranka se je oprla zlasti na poročilo Norveškega centra o izvornih državah iz leta 2019, upoštevala pa je tudi druge vire. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da iz informacij o izvornih državah izhaja, da morajo vojaški rok služiti vsi eritrejski državljani, razen poročenih žensk, neporočenih mater in oseb, ki iz zdravstvenih razlogov niso sposobne služiti vojaške službe. Pri tem je treba razlikovati med služenjem vojaškega roka v vojski in v civilnih enotah. Obe vrsti služenja sta pod okriljem Ministrstva za obrambo. Maja 2002 je eritrejska vlada vojaško obveznost podaljšala za nedoločen čas. Služenje vojaškega roka je še vedno neomejeno. Služenje vojaškega roka v civilnih enotah je pridobilo na osrednjem civilno gospodarskem pomenu. Osebe, za katere velja obvezno služenje vojaškega roka, zaposlujejo tudi v zasebnih podjetjih oziroma v podjetjih vladajoče stranke in v vojski. Tisti, za katere velja obvezno služenje vojaškega roka v civilnih enotah, so podrejeni civilnim delodajalcem, vendar pa za njih še vedno velja vpoklic in njihovo delovanje usklajuje Ministrstvo za obrambo. Tožena stranka glede na proučene informacije ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor. Glede na tožnikove navedbe je večinoma delal gradbena dela, kar pomeni, da je služil vojaški rok na civilnem področju. Vendar pa tisti, ki služijo vojaški rok v civilnih enotah, ne odločajo sami, katero delo bodo opravljali. Dejavnost in kraj dela jim določajo pristojni organi v okviru Ministrstva za obrambo. Obstajajo številni dokazi za to, da se služenje vojaškega roka v civilnih enotah v mnogo primerih skoraj ne razlikuje od običajne službe. Redno se dogaja, da, tisti, ki služi vojaški rok v civilnih enotah, včasih tudi za dalj časa zapustijo delovno mesto, da denar lahko zaslužijo drugje, ne da bili zaradi tega huje kaznovani. Tožena stranka je preverjala tudi, ali bi bil tožnik podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za prekršek, ki ga je storil s tem, ko je dezertiral oziroma, ali bi mu lahko grozila smrtna kazen. Zaporna kazen za osebe na služenju vojaškega roka, ki so bile prijeta pri izstopu iz države, se od leta 2010 v praksi zmanjšala na 6 mesecev do 2 leti. Take osebe se lahko kaznuje tudi samo z nekajmesečnim priporom, kar je odvisno predvsem od okoliščin, kot so status v zvezi s služenjem vojaškega roka in število poskusov izstopa iz države. Tožniku ob vrnitvi ne bi grozila smrtna kazen, eritrejske oblasti pa so tudi v zvezi s kaznovanjem spremenile svojo prakso.

3. Tožena stranka ugotavlja, da dejanje kot ga je v prošnji izrecno izpostavil tožnik, ne ustreza definiciji dejanja preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Za tovrstno preganjanje mora biti podano več elementov, med njimi mora zavrnitev služenja vojaškega roka trajati v času trajanja oboroženega spopada v izvorni državi, kjer bi služenje vojaškega roka lahko vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. V izvorni državi tožnika pa ne poteka notranji ali mednarodni oborožen spopad. Poleg tega mora obstajati vzročna zveza med razlogi in dejanji preganjanja, ki pa je tožnik ni izkazal. Ni zatrjeval, da bi služil daljši vojaški rok ali da bi mu bile kršene človekove pravice zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tudi razlog, da se ne želi vrniti v izvorno državo zaradi strahu pred kaznovanjem, ker je dezertiral, sam po sebi ne predstavlja razloga za priznanje statusa begunca. V državah, kjer je vojaška služba obvezna, je zavrnitev služenja pogosto kaznivo dejanje. Dezerterstvo se vedno obravnava kot kaznivo dejanje. Sankcije so v različnih državah različne in jih običajno ni mogoče razumeti kot preganjanje v smislu presoje statusa begunca. Strah pred sankcijami zaradi dezerterstva sam po sebi ne pomeni strahu pred preganjanjem. Dezerter lahko velja za begunca, če dokaže, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožniku zaradi tega ne grozi smrtna kazen. Zaporne kazni pa naj bi bile v praksi za od 6 mesecev do 2 let, kar pa tožena stranka ne šteje za pretirano. Ni neobičajno, da države dezerterstvo kaznujejo z zaporno kaznijo. Iz proučenih poročil pa izhaja, da se zato osebe v Eritreji lahko kaznuje tudi s samo nekajmesečnim priporom in zato ni mogoče trditi, da bi bil tožnik podvržen nerazumno hudemu kaznovanju. Nekateri povratniki celo sploh niso sankcionirani. Za izpolnjevanje pogojev za status begunca morajo biti kumulativno podani objektivni in subjektivni pogoji, torej dejanje preganjanja in utemeljen strah pred preganjanjem, pri čemer je mogoče presojati subjektivni pogoj strahu le ob obstoju relevantnega objektivnega dejanja preganjanja oziroma grozečih dejanj in nevarnosti preganjanja.

4. V nadaljevanju odločbe tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v vojski več kot 8 let in da je bil tam izkoriščan. Ko je zamudil vrnitev z dopusta, je bil zaprt v zelo slabih razmerah 3 mesece. Vrnitev v Eritrejo bi bila zanj usodna, saj bi mu sodilo vojaško sodišče. V vojsko je odšel prisilno. Razmere v vojski so težke in nehumane. Država vojake izrablja za neplačano oziroma slabo plačano delo. Tožniku se zdi tudi absurdna ugotovitev, da se služenje vojaškega roka v mnogo primerih ne razlikuje od običajne službe. V obravnavanem primeru gre namreč za prisilno zaposlovanje pod krinko služenja vojaškega roka. Postopek odpusta iz vojaške službe ni pregleden in konsistenten. V primeru dezerterstva tožena stranka sicer ugotavlja, da kazni niso več tako stroge, vendar pa to ni razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče šteti, da so se s skrajševanjem trajanja kazni razmere kaj izboljšale oziroma spremenile. Kljub kritikam virov tožena stranka vseeno uporabi prav vire, ki očitno temeljijo na izpovedbah prebežnikov in tudi niso najnovejšega datuma. Tožena stranka ni imela nobenih zanesljivih virov o stanju v državi. Z neažurnimi in splošnimi informacijami nikakor ni mogla pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja. Obrazložitev odločbe je sama s seboj v nasprotju, saj najprej iz nje izhaja, da je Eritreja iz vidika virov o stanju v izvorni državi velik izziv in da objektivnih informacij tako rekoč ni, v nadaljevanju pa tožena stranka kljub temu najde po njenem mnenju objektivne verodostojne informacije. Tožnik bi bil izpostavljen dejanjem fizičnega in psihičnega nasilja, pregon in kazen pa bi bila huda, nesorazmerna in diskriminatorna. Situacija v Eritreji je takšna, da bi že sama po sebi opravičevala zaščito ob upoštevanju dejstva, da gre za izrazito nevarno izvorno državo. Tožnik bi bil v primeru vrnitve resno življenjsko ogrožen, saj ga tam ne bi mogel zaščititi nihče. Tožena stranka najnovejših informacij o stanju v Eritreji očitno ni upoštevala. Dejansko stanje je v konkretni zadevi ugotovljeno zmotno in nepopolno, posledično pa je napačno uporabljeno materialno pravo. Neverjetno je, da tožena stranka konkretnih informacij o vrsti in količini obveznega dela v Eritreji sploh nima in pri tem zaključuje, da to poteka v obliki različnih državnih služb, ki so priznane kot dopustne. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v izpodbijani odločbi opozorila na to, da so informacije o Eritreji velikokrat zgolj domneve, kar pomeni, da ne gre za primarne in objektivne vire. Tožena stranka je ob takšni predpostavki upoštevala vire, za katere je presodila, da temeljijo na kriterijih neodvisnosti, zanesljivosti in objektivnosti. Pri ocenjevanju trenutnega stanja se tožena stranka opira na najnovejše poročilo Norveškega centra o izvornih državah iz leta 2019. Tožena stranka je skrbno preučila tudi informacije, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika in obrazložila, zakaj ravno na podlagi prej omenjenih kriterijev nekaterih informacij ni upoštevala. Dezerterstvo iz vojske in strah pred sankcijami ne ustreza definiciji preganjanja iz 5. alineje drugega odstavka 26. člena ZMZ-1. V celotni Eritreji veljajo za vse državljane enake zahteve za služenje vojaškega roka pod enakimi pogoji in razmerami. Tožena stranka se sklicuje na stališča sodišča EU C542/13 z dne 18. 12. 2014, ki je presodilo, da mora biti resna škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne more biti zgolj posledica splošnih sistemskih pomanjkljivosti, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo določene države. Tožnik ni dokazal, da bi bil podvržen dejanjem državnih organov, ki bila povzročena njemu osebno in njemu namerno. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka niti v odgovoru na tožbo ne pojasni konkretno, kateri so tisti viri, ki temeljijo na kriterijih neodvisnosti, zanesljivosti in objektivnosti. Ni se mogoče strinjati s tem, da za tožnika ni nevarnosti, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek s tem, ko je dezertiral.

8. Tožba ni utemeljena.

9. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel takih dejstev, da bi organ lahko predmetne okoliščine povezal s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje niti ni takega razloga utemeljeval v tožbi.

10. Sodišče sicer meni, da glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi sami želeli. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca. Obveznemu služenju vojaškega roka so torej podvrženi vsi prebivalci razen nekaterih izjem, zato ni mogoče govoriti o preganjanju, ki bi bilo podano zaradi nekih posebnih individualnih okoliščin na strani tožnika. Razen tega dogajanja, ki jih opisuje tožnik, ne ustrezajo definiciji lastnosti dejanj preganjanja, kot so navedene v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1. V skladu s tem določilom se kot dejanja preganjanja v skladu z 1.a členom Ženevske konvencije šteje pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu ali če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V konkretnem primeru pa ne gre za zavrnitev služenja vojaškega roka v spopadu, saj tožnik niti ne trdi niti iz informacij o stanju v izvorni državi ne izhaja, da bi v Eritreji potekal spopad.

11. Tožena stranka pa je pravilno ugotovila tudi, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Ni namreč izkazano, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževano ravnanje ali kazen v izvorni državi, saj je tožena stranka preverjala tudi, ali bi bil tožnik podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za prekršek, ki ga je storil s tem, ko je dezertiral oziroma, ali bi mu lahko grozila smrtna kazen. Pri tem je ugotovila, da se je zaporna kazen za take osebe v praksi zmanjšala na 6 mesecev do 2 leti, lahko pa se take osebe kaznuje tudi samo z nekajmesečnim priporom, kar je odvisno predvsem od okoliščin, kot so status v zvezi s služenjem vojaškega roka in številom poskusov izstopa iz države.

12. Ni se mogoče strinjati z navedbami tožnika, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek, saj je tožena stranka dovolj temeljito obrazložila, da tožniku ne grozi tovrstna nevarnost. Na vprašanje, kakšna kazen bi ga doletela, ker je zapustil Eritrejo (stran 6 zapisnika o osebnem razgovoru), je odgovoril, da zato, ker je ilegalno odšel iz vojske, bi bil zagotovo kaznovan in bi šel v vojaški zapor, drugega pa v zvezi s tem ni povedal. Sodišče se pridružuje stališču tožene stranke, da zgolj to, da je dezerterstvo kaznivo dejanje, še ne pomeni preganjanja, saj je tako tudi v mnogih drugih državah.

13. Iz vseh navedenih razlogov je torej po presoji sodišča pravilna tudi odločitev tožene stranke o neupravičenosti tožnika do subsidiarne zaščite. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je namreč razvidno, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik zaradi dezerterstva v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da mu bo izrečena smrtna kazen. Splošno nehumano in poniževalno stanje v zaporih, ki so ga deležni vsi zaporniki, in možnost nastanka škode zaradi tega stanja, ne more biti podlaga za priznanje subsidiarne zaščite, saj iz ugotovljenega dejanskega stanja ni razvidno, da bi šlo za namerno diskriminatorno obravnavo prav določenih skupin zapornikov, med katere bi sodil tudi tožnik. To izhaja iz 35. uvodne izjave Direktive 2011/95/EU, v kateri je navedeno, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo.

14. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ni imela prav nobenih zanesljivih virov o stanju v izvorni državi in da z neažurnimi ali splošnimi informacijami ni mogla pravilno in popolno ugotoviti dejanskega stanja. Ne strinja se s tem, da bi bila obrazložitev odločbe sama s seboj v nasprotju, ker naj bi tožena stranka po eni strani trdila, da zanesljivih virov ni, po drugi strani pa naj bi našla verodostojne informacije. Tožena stranka je sicer v izpodbijani odločbi res opozorila na to, da je pridobivanje informacij o stanju v Eritreji težavno (stran 4 in 5 odločbe), opozorila je na to, da so informacije pogosto nespecifične, neaktualne, protislovne in jih ni mogoče preveriti. Obsežno je pojasnila, zakaj je pridobivanje o stanju v izvorni državi težavno. Kljub temu pa je v nadaljevanju obrazložitve pojasnila, da se je osredotočila na informacije, ki so dosledno in usklajeno predstavljene v različnih neodvisno objavljenih publikacijah (str. 5 odločbe). V nadaljevanju nato tožena stranka povzema informacije, ki so jih predložili pooblaščenci tožnika. Tožena stranka se v nadaljevanju obrazložitve kritično opredeli do vsake od zbranih informacij, vendar pa iz obrazložitve povsem jasno izhaja, da je kot najbolj verodostojno in najnovejšo štela poročilo Norveškega centra o izvornih državah iz leta 2019. Nadalje navaja, da so druga poročila, ki so jih posredovali pooblaščenci v večini enaki informacijam, kot jih je uporabila tožena stranka pri svojem odločanju (stran 6 obrazložitve). Sodišče meni, da je tožena stranka v obrazložitvi dovolj jasno navedla, na katere informacije se je oprla. Prav tako je razvidno, katere informacije šteje za dovolj zanesljive. Odločba je v tem delu dovolj dobro obrazložena, da se jo da preizkusiti. Sodišče glede tega ni zaznalo nobene protislovnosti. Ni pa se mogoče strinjati s tožbeno navedbo, da je situacija v Eritreji na splošno taka, da že sama po sebi opravičuje mednarodno zaščito, saj bi bilo v tem primeru treba prav vsem prosilcem, ki izhajajo iz Eritreje, priznati mednarodno zaščito že zgolj zato, ker izhajajo iz te države.

15. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

16. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave na nejavni seji. Ocenilo je, da dokaz z zaslišanjem tožnika, kot ga je tožnik predlagal, ni potreben, saj je bil ta dokaz že izveden v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot pri osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno. Ni izkazano, zakaj bi njegova izpovedba pred sodiščem bila drugačna kot v upravnem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IU 915/2021-24
• UPRS Sodba I U 462/2020-10
• UPRS sodba I U 1786/2014