UPRS Sodba I U 460/2020-7

Jedro

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred očetovimi družinskimi člani, ki diskriminirajo sicer njegovo mamo, ker je Arabka, in da njegovih izjav, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase ali političnega prepričanja, saj iz opisanega izhaja, da je bila diskriminirana le njegova mama.

Prosilec za mednarodno zaščito, ki se v svoji izvorni državi nikoli ni obrnil za zaščito k organom, ki so za to pristojni, ne more trditi, da mu le ti niso sposobni ali da mu nočejo nuditi zaščite, če ga ogrožajo nedržavni subjekti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje, ter da ga je seznanila s tem, da je Vlada Republike Slovenije 13. 6. 2019 Maroko uvrstila na seznam varnih izvornih držav. V prošnji je navedel, da Maroko ni varna država. Ima družinske razloge, in sicer odnosi med njimi so rasistični in diskriminatorni, ker je mati Arabka, njegov oče pa Berber. Zaradi tega očetova družina diskriminira mamino družino in zaradi teh težav je zapustil Maroko. To so bile vsakodnevne težave, slišal je rasistične besede glede materine narodnosti. Njegov oče ni bil nikoli rasističen do matere, a je bila njegova družina rasistično nastrojena proti njej. Z očetovo družino niso živeli skupaj, so pa večkrat prihajali k njim na obisk. Mater so verbalno napadli, enkrat pa je bil priča, da jo je njegova babica fizično napadla. Družinske težave so se začele, ko je oče leta 2000 zapustil Maroko zaradi dela, odšel je v Španijo. Večkrat so poskušali rešiti spor na miren način, vendar brez uspeha. Poskušali so se preseliti v drug kraj, ampak v Maroku so vsi kraji blizu, lahko jih očetova družina najde. Oče je poskušal odpeljati mamo v Španijo, je pa trenutno v Maroku, ker so mu v času, ko je bil doma, ukradli potni list, dovoljenje za bivanje in denar, zato sedaj poskuša pridobiti nove dokumente in vizo za Španijo za mamo in njegovega brata. Zaradi težav je odšel na policijsko postajo oče, kjer je dosegel dogovor, da se reši spor, a so se takrat začele težave z očetovo družino. Konkretno fizično ogrožen ni bil. Ni se vmešaval v spore. Konkretnega dogodka, zaradi katerega je zapustil svojo državo, ni bilo, za njega tam več ni mesta, ne more biti doma niti (sicer) v Maroku.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal pri osebnem razgovoru. Med drugim je navedel, da je od približno leta dni po poroki staršev začela očetova družina (oče je Berber) siliti v ločitev od mame, ki je Arabka. Ker tega ni hotel, so začeli od takrat naprej poniževati in preklinjati njegovo mamo. Videl je, kako so jo tepli. Ko je odrasel, je težko pokazal, da se ne strinja s tem, zato, da se ne bi maščevali njemu. Dvakrat so mu prikrito grozili preko družinskega znanca. V zadnjem letu srednje šole je do njega stopil neznanec in mu grozil z nožem. Nič mu ni rekel, samo mahal je z nožem pred njegovim obrazom. Približno pol leta po prvem napadu, ga je po tem, ko je v lokalu gledal nogometno tekmo, ob odhodu domov, na temni poti, napadlo štiri ali pet ljudi. Mislil je, da so ljudje, ki ga hočejo okrasti, a je nato slišal, da so rekli, da je sin Arabke. Zato je takoj posumil, da so poslani s strani očetove družine. Imel je plitve ranice. Da bi napad prijavil policiji ali kakšni drugi ustanovi, je bilo brez veze. Očetova družina ni želela v svoji družini arabskih korenin. Zdi se mu, da so ga enkrat zastrupili. Pred približno letom ali letom in pol je med počitnicami šel k stricu in dan ali dva po obisku so se začeli simptomi zastrupitve. Odšel je k zdravniku, ki je rekel, da je zastrupljen. Takrat je začel razmišljati, da je edina rešitev, da zapusti Maroko. Kaj se je dogajalo v času, ko je bil majhen, ve, ker mu je to povedala mama. Z družino po očetovi strani se ne razume. Pokazal jim je, da je Berber in da pripada njim, da ne bi imel težav z njimi, in sicer je z njimi govoril berbersko. Tudi, ko je babica grdo govorila z njegovo mamo ali jo je fizično napadla, se je naredil, kot da ni ničesar videl. Njegove konkretne težave s člani družine po očetovi strani so bile dejstvo, da je Arabec, ker je njegova mama Arabka. Ker so se začeli maščevati mami, se želijo tudi njemu. Glede dogajanja konkretno njemu je povedal, da je on najstarejši sin in ni mogel več tolerirati, kar je videl, in sicer, da je bila njegova mama napadena in tepena. Če bi se jim zoperstavil, bi rekli, da ni berberski sin, zato je boljše odsekati to drevo do konca. Prikrito bi ga ubili. Očetovi družini se je, ko je odrasel, nekajkrat zoperstavil. Ni jih izzival, ampak samo rekel, kaj niso dobro naredili. V teh njegovih besedah so opazili, da se je obrnil na mamino stran. Dogodka, ko je bil napaden z nožem, ni prijavil policiji. Pojasnil je, da če greš v Maroku na policijsko postajo in rečeš, da te je nekdo napadel, oni napišejo policijsko poročilo in se nič več ne zgodi. To ve zato, ker je pri sosedih bila težava in so poklicali policijo, ti pa so rekli, da dokler ni krvi, ne bodo hodili tja. Državo je zapustil, ker se boji očetove družine, da bi mu kaj storili. Dve leti je študiral v ..., vendar ni bilo nič boljše. Res je, da je približno 120 km stran od njegovega kraja, vendar je srečeval člane očetove družine in razdalja tega ni ustavila. Pozdravili so se z nasmeškom, vendar je bilo v njihovih srcih drugače. Maroko je zapustil 15. 10. 2019, kljub temu, da so se težave začele že v otroštvu, ker je zapustil državo šele takrat, ko je bil prepričan, da zmore prehoditi to pot. Ob predočenju, da je iz policijske dokumentacije razvidno, da je Maroko zapustil zaradi tega, ker tam ni prihodnosti in zaradi družinskih težav, ker naj bi bila tožnikova družina proti njegovi poroki z izbranim dekletom, česar na osebnem razgovoru ni omenjal, je dejal, da je to resnica. Ni bil prepričan, ali bi s tem razlogom dobil mednarodno zaščito, vendar je večja verjetnost, da bi dobil zaščito zaradi težav z njegovo družino. Če bi se sedaj vrnil v Maroko, bi bila situacija slaba. Izgubil bi svojo prihodnost, življenje.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s tem, da Maroko ni varna država in da ima družinske težave. Očetova družina diskriminira mamino družino, ker je Arabka. Kadarkoli je bil doma, so bile težave, slišal je rasistične besede glede materine narodnosti. Mamo so verbalno napadali, enkrat pa je bil priča, da jo je njegova babica fizično napadla. Tožena stranka najprej ugotavlja, da je tožnik v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegovih izjav kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Kljub temu, da tožnik opisuje dogodke, ki bi se naj zgodili iz maščevanja zaradi narodnosti njegove mame, je bila ta diskriminacija uperjena samo na njegovo mamo, v nobenem primeru ni bil sam fizično vpleten v družinske spore. Dejal je, da ni mogel več tolerirati, da so njegovo mamo napadli in pretepli. Vseskozi je stal v ozadju in se z ničemer vpletal v spore in se jim kakorkoli zoperstavil. Sicer naj bi se nekajkrat družini zoperstavil, ko je odrasel, a trditev ni z ničemer konkretiziral. Same navedbe o tem, da bi ga prikrito ubili, je predstavil zelo pavšalno. Očetova družina naj bi mu dvakrat prikrito grozila preko družinskih znancev. Prvi napad naj bi se zgodil v zadnjem letniku srednje šole, ko mu je napadalec pred obrazom mahal z nožem. Pol leta po prvem napadu so ga na neosvetljeni poti ponovno napadli z nožem in mu povzročili plitve rane. Dejal je, da je brez veze, da bi šel na policijo. Policisti napišejo poročilo in se nič več ne zgodi. Tožena stranka meni, da če bi resnično imel težave z diskriminacijo oziroma se je bal, da ga bodo ubili, bi dogajanje prijavil policiji ter tako poiskal zaščito. Njihove zaščite pa sploh ni iskal. Gre izključno za zasebno zadevo med očetovo družino in njegovo mamo, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov, določenih v Ženevski konvenciji oziroma Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Države ni zapustil zaradi nevarnosti za življenje ali ker mu država ne bi bila zmožna nuditi zaščite. Njegove težave tudi ne morejo šteti za resno škodo. Kljub navajanju posameznih dogodkov ni uspel izkazati, da bi imeli znake preganjanja. Tožnik ni subjekt diskriminacije, ampak je njegova mama. Tožnik je sicer opisal dva dogodka, ko so mu osebno grozili, vendar ni z ničemer izkazal, da bi bila povezana s sorodniki njegovega očeta, ampak gre zgolj za njegovo šibko in neprepričljivo domnevo, da so mu preko druge osebe grozili sorodniki očeta. Tožnikove navedbe glede dejstev in okoliščin, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite. Na podlagi tega jih tožena stranka ocenjuje kot nepomembne za obravnavanje v okviru priznanja mednarodne zaščite in je bilo zato potrebno njegovo prošnjo zavrniti na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Razen tega tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. V navedbah tožnika ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država in ni možno zaključiti, da bi imel v Maroku težave zaradi svoje veroizpovedi, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti družbeni skupini. S tem so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena še na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je Maroko še vedno prepreden z obredi, daleč od spoštovanja človekovih pravic. Ženska in njen partner sta pogosto brutalno umorjena zaradi časti, kar zagrešijo družinski člani nad člani, za katere se domneva, da so družini prinesli sramoto. To smiselno opisuje tožnik, ki se resno in utemeljeno boji za lastno življenje. To terja skrben pregled dejstev, pri čemer potrebno dokazno breme za nasprotni dokaz preloži na upravni organ. Splošno znano je dejstvo, da je v Maroku napačna narodnostna pripadnost lahko izjemna težava in da umori pod pretvezo niso redkost. Toženka bi morala okoliščine dodatno raziskati vsaj s postavljanjem dodatnih vprašanj, da se zadeva v primeru dvoma razčisti. Materialni prepis ni bil pravilno uporabljen, kršena pa so bila tudi pravila postopka in toženka ni zagotovila pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka ni upoštevala, da je tožnik že z umikom in selitvijo izkazal resen angažma v ureditev svojega statusa v domovini, četudi se ni obrnil na policijo. Slednja v tradicionalnih družinskih zadevah ne ukrepa, kar je splošno znano dejstvo in ga ni treba posebej dokazovati. Škoda, ki bi utegnila nastati tožniku, je nenadomestljiva in resna, saj je ogrožena najvišja vrednota, življenje tožnika. Napada z nožem pač ni moč šteti kot sprejemljivega ravnanja. Tožniku grozi maščevanje očetovih sorodnikov, lahko celo umor, saj je po njihovem mnenju pripadnik napačne narodnosti. Pravica do življenja je temeljna pravica, ki že sama po sebi terja najvišjo stopnjo varstva, s tem pa večje breme toženke tudi v postopku, kot je bil konkreten. Po mnenju tožnika je sam predložil dovolj kvalitetnih dokazov za dosego zadostne stopnje verjetnosti, da njegove trditve držijo. Nasprotno pa bi morala in mogla dokazati toženka in navedeno natančno in dosledno obrazložiti. Ob odsotnosti vsebinske obrazložitve ter ob grozeči škodi za življenje in telo tožnika je navedba ključnih razlogov nezadostna. Tako odločitve ni moč preizkusiti, kar je absolutno bistvena kršitev pravil postopka. Podana je možnost nastanka resne škode, kot je določena v 28. členu ZMZ-1. Tožnik sicer ni uporabil specifičnih besed kot so „smrt“, „usmrtitev“, „prelivanje krvi“, vendar pa je opisal dogajanje, ki jih nedvomno nakazuje, kar je razlog za upravičenost vsaj do statusa subsidiarne zaščite. Tožnik je individualno utemeljeval in navajal relevantna dejstva, ki pa jih toženka ni upoštevala. Odsotnost vsebinske obrazložitve pomeni tudi arbitrarnost, ki pa je nedopustna že, če ne gre za varovanje življenja. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in prošnji tožnika ugodi, podredno pa, naj po odpravi odločbe vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi izpodbijane odločbe kot pravilni in zakoniti. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

7. Tožba ni utemeljena.

8. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

9. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke.

10. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred očetovimi družinskimi člani, ki diskriminirajo sicer njegovo mamo, ker je Arabka, in da njegovih izjav, kakor tudi drugih okoliščin konkretnega primera ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase ali političnega prepričanja, saj iz opisanega izhaja, da je bila diskriminirana le njegova mama. Pravilno je ugotovila, da je tožnik (sicer pavšalno) opisal dogodke, ko naj bi mu očetovi sorodniki posredno preko znancev grozili z nožem oziroma ko naj bi v drugem dogodku dobil plitve ureznine. Pravilno je tudi njeno sklepanje, da bi bilo logično pričakovati, da se bo oseba, ki se naj bi bala za svoje življenje, obrnila zaradi tega na policijo, da se zaščiti in obvaruje svoje življenje pred napadalci.

11. Sodišče ugotavlja, da je bila vsa navedena diksriminacija očetovih sorodnikov, tako verbalna kot fizična, usmerjena na njegovo mamo, ne pa na tožnika. Zato v tem ni zaznati preganjanja zaradi razlogov narodnosti s strani očetovih sorodnikov. Zatrjeval pa je njihov napad oziroma grožnje z noži (posredni, preko znancev) ter zastrupitev s strani enega očetovega sorodnika. Vendar pa se tožnik v nobenem od opisanih primerov ni obrnil na policijo. Navajal je sicer primer sosedov, ko naj policija kljub prijavi ne bi posredovala, vendar ni navedel, za kakšen dogodek je šlo, vsekakor ni izjavil, da naj bi šlo tudi pri sosedih za podobne grožnje, tako da bi se bali za svoje življenje, kot v tožnikovem primeru.

12. Tožnik tako ni z ničemer izkazal, da ga policija ne bi zaščitila pred zatrjevanimi dejanji očetovih sorodnikov, ki naj bi ogrožali njegovo življenje. Glede na to, da se ni obrnil na policijo, ni uspel izkazati, da mu država v konkretnem primeru ne bi nudila ali ne bi hotela nuditi zaščite. Tožnik bi moral najprej poiskati zaščito pri subjektih zaščite, da bi se lahko potem skliceval, da mu je ti učinkovito ne morejo oziroma nočejo nuditi. Iz tožnikovih navedb namreč izhaja, da naj bi mu grozilo preganjanje zaradi narodnosti ali resna škoda v smislu prve ali druge alineje 28. člena ZMZ-1, to je bodisi usmrtitev, bodisi mučenje ali nečloveško ravnanje s strani nedržavnega subjekta, to je očetovih sorodnikov. Vendar pa mora v tem primeru nedržavni subjekt imeti lastnost iz tretje alineje 24. člena ZMZ-1, ki določa, da je lahko nedržavni subjekt subjekt resne škode le, če prosilcu država ali politične stranke in druge organizacije niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite. Tega pa tožnik ni izkazal, saj se ni obrnil po pomoč k pristojnim državnim organom, če se naj bi že čutil ogroženega.

13. Prosilec za mednarodno zaščito, ki se v svoji izvorni državi nikoli ni obrnil za zaščito k organom, ki so za to pristojni, ne more trditi, da mu le ti niso sposobni ali da mu nočejo nuditi zaščite, če ga ogrožajo nedržavni subjekti. Če pri njih niti ni iskal pomoči, potem sodišče ugotavlja, da ne more zatrjevati, da mu niso sposobni ali da mu nočejo nuditi zaščite. Sodišče pri tem izhaja iz stališča Ustavnega sodišča RS v odločbi št. Up 229/17-24, U I 37/17-12 z dne 21. 11. 2019, kjer je Ustavno sodišče RS glede vprašanja, kdaj je možno trditi, da državni organi niso sposobni nuditi zaščite, ko gre za preganjanje s strani nedržavnega subjekta, zavzelo stališče (tč. 12. obrazložitve): "Brez dvoma je dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite. Uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi. Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi zato ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi." Glede na navedeno stališče Ustavnega sodišča sodišče tudi v tem konkretnem primeru izhaja iz stališča, da bi se moral tožnik obrniti po pomoč k pristojnim organom svoje izvorne države, da bi lahko trdil, da ga le ta ni sposobna zaščititi pred nedržavnim subjektom, v konkretnem primeru pred očetovimi sorodniki. Zgolj s trditvijo, da se tudi s prijavo dogodka policiji nič ne zgodi, kot se ni pri sosedih, ki naj bi to storili oziroma da se je tako sam že umaknil in se preselil in s tem izkazal resen angažma v ureditev svojega statusa v domovini, še ne dokazuje, da ga država ni sposobna ali ga noče zaščititi, če pa se sam ni obrnil za pomoč k pristojnim organom. Iz navedenega razloga tudi ni mogoče očitati toženi stranki, da ni pridobila informacij o izvorni državi, saj tožnik s svojo pasivnostjo ni izkazal, da bi bili državni organi v njegovi izvorni državi neučinkoviti. Zaradi tega ni mogoče očitati toženi stranki, da bi pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje (niti, da bi mu morala postavljati še dodatna vprašanja, da bi bolje razjasnila situacijo, saj je sam izrecno izpovedal, da se k policiji po pomoč ni obrnil) ter tudi ne, da bi narobe uporabila materialno pravo.

14. Sodišče pripominja, da ne drži tožnikov ugovor, da naj bi bilo splošno znano dejstvo, ki ga ni treba posebej dokazovati, da policija v tradicionalnih družinskih zadevah ne ukrepa. Splošno znano dejstvo ni namreč navedeno neukrepanje policije v Maroku (četudi naj bi bil tožnik napaden preko družinskih članov oziroma naj bi bilo zaradi njihovih ravnanj ogroženo njegovo življenje). Splošno znana dejstva v pomenu iz četrtega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvi odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) so le tista, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje (ne pa morda le sodišču in strankama ali krogu oseb, zainteresiranih za pojav, na katerega se dejstvo nanaša).¹ Navedeno dejstvo pa ni tako.

15. Na podlagi navedenega, ker se tožnik v zvezi z zatrjevanim preganjanjem oziroma grozečo resno škodo ni obrnil k policiji po zaščito, je tožena stranka pravilno sklepala, da so tožnikove navedbe nepomembne za obravnavanje v okviru priznanja mednarodne zaščite in da v njegovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država, saj ni izkazal, da ga izvorna država ne bi bila sposobna ali ga ne bi hotela zaščititi. Zato tudi ne drži očitek tožnika, da je navedba ključnih razlogov nezadostna ter da odločitve ni moč preizkusiti, kar bi bila absolutno bistvena kršitev pravil postopka.

16. Sodišče še ugotavlja, da so tožbene trditve, da sta ženska in njen partner pogosto brutalno umorjena zaradi časti, kar zagrešijo družinski člani nad člani, za katere se domneva, da so družini prinesli sramoto, nedovoljene tožbene novote. Navedenih dejstev (umora družinskih članov, sramote, obrednega ubijanja) tožnik namreč ni zatrjeval v upravnem postopku, v tožbi pa tudi ni navedel razlogov, zakaj tega prej ne bi mogel storiti. Jasno je, da je (četudi morda ne s takimi besedami) zatrjeval v upravnem postopku diskriminacijo mame, Arabke, s strani očetovih sorodnikov, Berberov, ter napade oziroma ogrožanje z njihove strani nanj. Tožena stranka se je do tega v izpodbijani odločbi opredelila, kot že navedeno.

17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

18. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave. Na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik je predlagal oceno stanja v Maroku (v tožbi pa ni izkazal, zakaj tega dokaza ni predlagal že v postopku do izdaje izpodbijane odločbe, poleg tega pa ni niti izkazal, da bi ga država ne hotela ali ne bila zmožna zaščititi, da bi potem v nadaljevanju tožena stranka oziroma sodišče preverjalo z informacijami o izvorni državi, ali mu v Maroku grozi preganjanje ali resna škoda) in svoje lastno zaslišanje, vendar pa glede lastnega zaslišanja ni navedel, katera dejstva naj bi s tem potrdila (pri čemer je bil dokaz z zaslišanjem tožnika izveden že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru), in je zato v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Tako sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. III Ips 111/2008 z dne 8. 3. 2011.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 193/2020-7
• UPRS Sodba I U 48/2023-13
• UPRS Sodba I U 475/2020-7