<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 565/2020-7

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.565.2020.7
Evidenčna številka:UP00041564
Datum odločbe:27.05.2020
Senat, sodnik posameznik:Jure Likar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - varna izvorna država - bistvena kršitev določb postopka

Jedro

Sporno je, ali je Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj varna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). S tem v zvezi pa tožena stranka ni upoštevala omenjenih tožnikovih navedb, da mu v Alžiriji grozi maščevanje pripadnikov terorističnih enot. To pomeni, da so razlogi izpodbijane odločbe tudi v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3385/2019/11 (1312-35) z dne 21. 4. 2020 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na podlagi prve in druge alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Presodila je namreč, da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1, pa tudi sicer prihaja iz varne izvorne države.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik iz Alžirije, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. Iz povzetka tožnikovih izjav ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru pa izhaja, da je kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje navedel težave z vojsko in smrt svojega prijatelja v prometni nesreči, za katerega meni, da je bil ubit namerno. Tožnik je sicer več let služil v vojski, dokler mu niso prekinili pogodbe. Ko se je začela revolucija, so ga vpoklicali kot rezervista, vendar tega ni želel.

3. Po presoji tožene stranke je tožnik navajal le nepomembna dejstva. V zvezi s smrtjo njegovega prijatelja je tožena stranka ugotovila, da je tožnik o tem pričal na policijski postaji in sodišču, da so bile njegove izjave zapisane in da je dobil vabila za nadaljnje pričanje. Tudi po ponovnih opozorilih družine voznika, ki naj bi ubil njegovega prijatelja, naj svoje izjave prekliče, je tožnik odšel na sodišče in inšpektorju povedal vse, kar je videl. To po presoji tožene stranke pomeni, da sta policija in sodišče ukrepala skladno s pristojnostmi in raziskala prijateljevo smrt. Zato je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni izkazal, da bi bil zaradi prijateljeve smrti v nevarnosti, in da je glede na njegove izjave in dokaze možno ugotoviti, da sta policija in sodna veja oblasti ukrepala aktivno in vodila postopek.

4. V zvezi s tožnikovim drugim razlogom, ki se nanaša na ponovni vpoklic v vojsko, je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove navedbe, iz katerih je razvidno, da bi ga zaprli, če se vpoklicu ne bi odzval. Iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, pa izhaja, da gre za razna spričevala in potrdila o uspehu v času služenja vojaškega roka. Tožena stranka se sklicuje na tožnikove navedbe, iz katerih je razvidno, da je kot vojak začel delati leta 2008, najprej za štiri leta, in sicer v protiteroristični enoti, zaradi česar je videl in doživel grozne stvari, kako so teroristi ubili policiste in kako je njihov častnik ubil mlajšega fanta, ki je bil pripadnik teroristov. Delo je zasovražil in je želel oditi iz vojske. Kljub temu je leta 2014 ponovno podpisal pogodbo za štiri leta, kar po presoji tožene stranke pomeni, da bi se mu iztekla leta 2018. Vendar pa je iz predloženega dokaza razvidno, da je leta 2016 zaradi poteka veljavnosti pogodbe zaključil služenje v vojski. Takšno neskladje po mnenju tožene stranke ni logično, saj je tožnik svoje izjave opiral na dokaze in bi lahko pred vložitvijo prošnje preveril datume. Tudi sicer je ob vložitvi prošnje navedel, da je bil odpuščen, iz osebnega razgovora in dokazov pa je razvidno, da mu je potekla pogodba. To po presoji tožene stranke pomeni, da je tožnik očitno prostovoljno podpisal drugo pogodbo šest let po začetku dela v vojski. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev Alžirije sicer navedel, da je dobil pismo iz vojske, da se ji pridruži kot rezervist, vendar pa mu ni verjela, saj tožnik tega pisma med sicer številnimi listinskimi dokazi ni predložil.

5. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik navedel le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.

6. Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS z odlokom določila za varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah pa po oceni tožene stranke ni tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Po mnenju tožene stranke tožnik namreč ni izjavil, da Alžirija zanj ne bi bila varna država, zaradi smrti svojega prijatelja je celo pričal na policiji, postopek je tekel tudi na sodišču. Iz vojske je odšel po poteku veljavnosti pogodbe, dokaza o ponovnem vpoklicu pa ni predložil. Državo je brez težav zapustil legalno s potnim listom, česar ne bi mogel storiti, če bi bil res iskana oseba.

7. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Uvodoma je menil, da bi tožena stranka v obravnavani zadevi, ko gre za pospešeni postopek, morala skladno s prvim odstavkom 47. člena ZMZ-1 odločiti najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje za mednarodno zaščito. Ker tega ni storila, naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka.

9. V nadaljnjih tožbenih navedbah tožnik povzema svoje navedbe na osebnem razgovoru. Poudarja, da je eden izmed razlogov za zapustitev države ponoven vpoklic med rezerviste. Službovati bi namreč moral na alžirsko-libijski meji, kjer je že bil. Pojasnjuje, da je med prejšnjim služenjem vojaškega roka večkrat prosil za odpust iz vojske in premestitev na drugo delovno mesto, saj je bilo njegovo delo psihično naporno, doživel je napade in poboje. Ker ni želel sprejeti ponovnega vpoklica mu grozi do pet let zaporne kazni. Pojasnjuje, da bi mu v primeru vrnitve sodilo vojaško sodišče zaradi pobega iz vojske in ker se ni odzval ponovnemu vpoklicu.

10. Tožnik izpostavlja navedbe v upravnem postopku, da bi ga v izvorni državi preganjali teroristi, kar je posledica njegovega dela v protiteroristični enoti in službovanja v alžirski vojski. Navaja, da je iz osebnega razgovora razvidno, da mu je v času, ko je delal na meji z Libijo, prijatelj vojak povedal, da je njegova vojaška enota prijela teroriste, ki so imeli slike tožnika in ostalih članov njegove enote ter njihove podatke. Zato so pripadniki njegove enote spoznali, da so tarče teroristične skupine, zaradi česar so svoje skrbi izrazili tudi nadrejenim, ki pa niso sprejeli nobenih zaščitnih ukrepov, saj groženj niso jemali resno. Zaradi najdenih fotografij naj bi tožnik in njegov prijatelj načrtovala odhod iz vojske. Tožnik pojasnjuje, da je bil kasneje priča uboju svojega prijatelja, saj je prepričan, da je bila prometna nesreča posledica njunega dela v alžirski vojski. Zaradi okoliščin prometne nesreče meni, da je bil njegov prijatelj tarča teroristov, zaradi česar se upravičeno boji, da se bodo teroristi maščevali tudi njemu. Med slikami, ki so jih našli v skrivališču teroristov, naj bi namreč bile tudi fotografije njegove enote in njegovega častnika, našli pa naj bi tudi veliko informacij, s pomočjo katerih bi lahko prepoznali in poiskali častnika. Glede na navedeno tožnik meni, da je navajal za mednarodno zaščito pomembna dejstva.

11. V nadaljevanju tožnik ponovno pojasnjuje, da so teroristi prijatelja ubili iz maščevanja. Tudi iz splošno dostopnih informacij naj bi bilo razvidno, da se v Alžiriji teroristi vojski večkrat maščujejo in umorijo več vojakov. Ne strinja se s presojo tožene stranke, da sta policija in sodišče ukrepala v skladu s pristojnostmi in raziskovala prijateljevo smrt. Poudarja, da so se njegove izjave (v upravnem postopku) nanašale le na njegovo udeležbo v navedenih postopkih in ne na njihovo učinkovitost, saj ga tožena stranka s tem v zvezi ni spraševala. Meni, da tudi aktivno, strokovno in vestno postopanje policije in sodišča ne bi zmanjšalo njegovega strahu pred maščevanjem teroristov, pri čemer se zaveda, da ga policija in sodstvo pred tem ne moreta zaščititi. Tožnik trdi, da se tožena stranka ni opredelila do njegovih navedb na osebnem razgovoru, da je postal tarča teroristov, in do njegovih navedb v prošnji, da so vodilni v vojski dobili opozorilo, da so vojaki postali tarča teroristov, ki jih želijo ubiti. Tožnik meni, da gre za navedbe, ki kažejo na njegov strah pred maščevanjem teroristov. Pojasnjuje, da med njegovim delom v vojski in preganjanjem terorističnih skupin obstaja jasna vzročna zveza. Zato bi se morala tožena stranka opredeliti do tožnikovih izjav o grožnjah teroristov, da bodo usmrtili vojake, ki so se borili proti terorizmu, in pridobiti aktualne informacije o izvorni državi.

12. Tožnik meni, da je izpodbijana odločba sama s sabo v nasprotju v prvem in drugem odstavku na 6. strani, ko tožena stranka najprej ugotavlja, da je tožnik navedel le nepomembna dejstva, v nadaljevanju pa povzame tožnikove navedbe, da je prejel ponoven vpoklic v vojsko, ki ga ni želel, in bi ga zaprli, če se ne bi odzval. S tem v zvezi poudarja, da kazen, ki grozi tožniku, velja za resno škodo skladno z 28. členom ZMZ-1. Tožnik pojasnjuje tudi neskladnosti, ki mu jih tožena stranka očita v zvezi s službovanjem v vojski. Meni, da je pomanjkljiva obrazložitev, zakaj tožena stranka ne verjame, da je bil tožnik ponovno vpoklican v vojsko. Le to, da tožnik ni predložil pisnega poziva v vojsko, naj ne bi bilo dovolj, da tožena stranka ne verjame tožnikovim navedbam. Sklicuje se na tretji odstavek 21. člena ZMZ-1, ki določa okoliščine, ki jih mora upoštevati tožena stranka, kadar prosilec ne predloži dokazov za vse svoje izjave. Te ocene tožena stranka ni opravila, zaradi česar tožnik meni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

13. Tožnik se ne strinja niti s sklicevanjem tožene stranke na uporabo koncepta varne izvorne države. Pojasnjuje, da mu tožena stranka ni pojasnila, da bo uporabila navedeni koncept in kakšna je njegova vsebina, obveščen je bil le, da je bila Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav. Poudarja, da ni izjavil, da bi bila Alžirija zanj varna izvorna država, jasno je namreč povedal, da mu v primeru vrnitve grozi zapor.

14. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno tožnikovo nestrinjanje z ugotovitvijo tožene stranke, da je pridobil potni list in brez težav zapustil državo. Pojasnjuje, da je imel le vojaški potni list, s katerim ni smel zapustiti države, potni list, ki mu je to omogočil, pa je pridobil prek poznanstev. Trdi, da je že v dopisu z dne 13. 3 2020 pojasnil, da originalnih dokumentov ne more pridobiti, saj ima v Alžiriji težave z vojsko. Zato ni res, da je zavajal pristojni organ, da ne more pridobiti originalnih osebnih dokumentov.

15. Tožnik predlaga, da sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije, sicer mu bo nastala težko popravljiva škoda, saj trpi psihične posledice, zaradi katerih težko izpoveduje svojo zgodbo. Vrnitev v ponoven postopek bi podaljšala obdobje negotovosti in s tem njegove psihične težave.

16. V odgovoru na tožbo se tožena stranka ni strinjala s trditvami o kršitvi 47. in 49. člena ZMZ-1. Meni, da se v pospešenem postopku odloča v instrukcijskem roku, zaradi česar posledica njegove prekoračitve ni izguba pravice organa, da odloči v takem postopku. V nadaljevanju se sklicuje na svojo obrazložitev, zakaj tožniku ni verjela, da je bil vpoklican v rezervno sestavo vojske in da je zato zapustil državo. V zvezi s smrtjo tožnikovega prijatelja meni, da je tožnik zapustil državo pred koncem s tem povezane preiskave. Zato tožnik po prepričanju tožene stranke ne more trditi, da ga policija in druge pristojne institucije ne bi mogle zaščititi pred maščevanjem teroristov, saj ne pozna zaključka postopka in ni izkazal, da bi bil zaradi prijateljeve smrti v nevarnosti. V nadaljevanju se tožena stranka ne strinja s tožbenimi navedbami glede uporabe koncepta varne izvorne države in pojasnjuje, da je tožnik imel možnost izkazati svoje individualne okoliščine. Tudi sicer je legalno zapustil Alžirijo, česar po mnenju tožene stranke zagotovo ne bi mogel storiti, če bi bil res iskana oseba.

17. Tožba je utemeljena.

18. O prošnji za mednarodno zaščito organ praviloma odloča v rednem postopku. Zakon pa mu izjemoma omogoča odločanje v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena ZMZ-1 (5. alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1). V tem primeru sicer mora odločiti najkasneje v dveh mesecih od vložitve prošnje, vendar je iz sprejetih stališč sodne prakse razvidno, da gre za instrukcijski rok, ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva.1 S tem povezan tožbeni ugovor torej ni utemeljen.

19. Iz tožnikovih navedb v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru (glej povzetek navedb zgoraj) je med drugim razvidno, da bi ga v izvorni državi preganjali teroristi zaradi njegovega dela v protiteroristični enoti in službovanja v alžirski vojski. Izpostavlja, da mu je v času, ko je delal na meji z Libijo, prijatelj vojak povedal, da je njegova vojaška enota prijela teroriste, ki so imeli slike tožnika in ostalih članov njegove enote ter njihove podatke. Zato so pripadniki njegove enote spoznali, da so tarče teroristične skupine, zaradi česar so svoje skrbi izrazili tudi nadrejenim, ki pa niso sprejeli nobenih zaščitnih ukrepov, saj groženj niso jemali resno.

20. Že glede na navedeno bi morala tožena stranka ob upoštevanju Smernic UNHCR2 presojati, ali tožnik s tem zatrjuje pripadnost posebni družbeni skupini ali politično prepričanje, kar je lahko razlog za preganjanje (četrta in peta alineja prvega odstavka 27. člena ZMZ-1), če tožnik izkaže utemeljeni strah pred preganjanjem iz tega razloga, in ali mu iz teh razlogov grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. V tem pogledu bi tožena stranka torej morala presoditi, ali tovrstno maščevanje pripadnikov terorističnih enot (zaradi opravljanja vojaške službe v protiteroristični enoti) res obstaja in če, ali imajo dejanja preganjanj lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1.

21. Glede na navedeno torej ni pravilno stališče tožene stranke, da je tožnik med postopkom navajal zgolj okoliščine, ki pomenijo očitno neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito (prva alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). Zato so v tem delu razlogi izpodbijane odločbe tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

22. Sicer pa je nosilni razlog za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1 (druga alineja prvega odstavka 52. člena ZMZ-1). V obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik res državljan Alžirije, ki je bila z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (Ur. l. RS, št. 38/19) razglašena za varno izvorno državo. Sporno je, ali je Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin zanj varna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). S tem v zvezi pa tožena stranka ni upoštevala omenjenih tožnikovih navedb, da mu v Alžiriji grozi maščevanje pripadnikov terorističnih enot. To pomeni, da so razlogi izpodbijane odločbe tudi v tem delu tako bistveno pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti, kar prav tako predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP (v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

23. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo izpodbijano odločbo. V ponovljenem postopku bo tožena stranka morala pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi z vidika zatrjevanega maščevanja in z njimi seznaniti tožnika (osma in deveta alineja prvega odstavka 23. člena ZMZ-1). Nato bo morala presoditi, ali je glede na tožnikove navedbe utemeljena pripadnost posebni družbeni skupini, ali pa bi razlog preganjanja utegnilo biti politično prepričanje in če je, obstoj tožnikovega utemeljenega strahu pred preganjanjem iz navedenih razlogov. Če bo ugotovila, da tožnik iz navedenih razlogov ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pa bo morala (ob upoštevanju teh razlogov in pridobljenih informacij o izvorni državi) presojati pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite.3

24. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, saj se tožena stranka zaradi napačne uporabe prava sploh ni vsebinsko opredelila do navedenih dejstev4, zaradi česar preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja ni bilo mogoče.5 Tudi sicer je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena v zvezi z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1).

25. Sodišče ni odločalo v sporu polne jursidikcije,6 saj glede na navedeno bistveno kršitev pravil upravnega postopka podatki spisa za to ne dajejo zanesljive podlage (peti odstavek 65. člena ZUS-1).

-------------------------------
1 Tako na primer sodba I U 2328/2018 z dne 21. 8. 2019 (7. točka obrazložitve).
2 UNHCR: GUIDELINES ON INTERNATIONAL PROTECTION (7 May 2002): “Membership of a particular social group” within the context of Article 1A(2) of the 1951 Convention and/or its 1967 Protocol relating to the Status of Refugees.
3 Tožniku mora namreč biti zagotovljena podrobna in natančna presoja, ki vključuje tudi oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.
4 S tem povezanih tožbenih trditev tožena stranka niti ne prereka.
5 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 164/2015, v kateri je sicer šlo za presojo možnosti notranje razselitve v okviru ugotavljanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, sprejelo stališče o pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da ne bo opravilo glavne obravnave. Menilo je, da se tožena stranka zaradi napačne razlage materialnega prava ni opredeljevala do možnosti notranje razselitve obeh tožnikov v drugih predelih Ukrajine in dejstev v zvezi s to možnostjo ni ugotavljala (12. točka obrazložitve). V takem primeru mora tožena stranka ob upoštevanju načela ekonomičnosti o zadevi odločiti v ponovnem postopku (13. točka obrazložitve).
6 Sodišče sme upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje, še zlasti, če: 1. bi odprava izpodbijanega upravnega akta in novi postopek pri pristojnem organu prizadela tožniku težko popravljivo škodo; 2. izda pristojni organ potem, ko je bil upravni akt odpravljen, nov upravni akt, ki je v nasprotju s pravnim mnenjem sodišča ali z njegovimi stališči, ki se nanašajo na postopek (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/1, 49/1-5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0ODM2