UPRS Sodba I U 727/2018-8

Jedro

V obravnavani zadevi je šlo pri odločitvi organa prve stopnje za nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in ne za očitno kršitev materialnega prava, saj je tožena stranka vpogledala v evidenco izdanih dovoljenj za stalno prebivanje. Zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 492-59/2018/3 (1314-02) z dne 12. 3. 2018 se odpravi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po uradni dolžnosti razveljavila odločbo Upravne enote ... št. 210-35/2017-6 (67) z dne 11. 5. 2017 (v nadaljevanju: odločba organa prve stopnje), s katero je bila tožniku za škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, nastalo v obdobju od 18. 10. 1992 do 20. 12. 2000, določena odškodnina v višini 4.900,00 eurov in odločeno, da se ta izplača v petih obrokih.

2. V obrazložitvi navaja, da je v skladu z drugim odstavkom 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s prvim odstavkom 3. člena in šestim odstavkom 8. člena Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju: ZPŠOIRSP) po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici razveljavila predmetno odločbo organa prve stopnje. Po pregledu spisovne dokumentacije in odločbe organa prve stopnje namreč ugotavlja, da je bil z navedeno odločbo prekršen materialni predpis, in sicer prvi odstavek 3. člena ZPŠOIRSP. Po prvem odstavku navedenega člena je za upravičenca z urejenim statusom oziroma zakonitim prebivanjem v RS obdobje izbrisa čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ali čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne sprejema v državljanstvo RS za upravičenca, ki pred sprejemom v državljanstvo RS ni imel dovoljenja za stalno prebivanje. Organ prve stopnje je v postopku pravilno ugotovil, da je bil tožnik 18. 10. 1992 izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je bil 20. 12. 2000 sprejet v državljanstvo RS; ni pa ugotavljal, ali je bilo tožniku pred sprejemom v državljanstvo RS morebiti izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Na podlagi podatkov iz registra stalnega prebivalstva in evidence o dovoljenjih za prebivanje je tožena stranka ugotovila, da je bilo tožniku 12. 6. 1998 izdano dovoljenje za stalno prebivanje v RS, ki mu je bilo vročeno 24. 6. 1998. Organ prve stopnje je tožniku kot obdobje izbrisa določil čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne sprejema v državljanstvo RS, torej od 18. 10. 1992 do 20. 12. 2000, čeprav je bilo tožniku dne 12. 6. 1998 (to je pred sprejemom v državljanstvo RS) izdano dovoljenje za stalno prebivanje. S tem je bil očitno kršen prvi odstavek 3. člena ZPŠOIRSP, ki obdobje izbrisa opredeljuje kot čas od dne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva do dne izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Zaradi kršitve materialnega zakona je bilo napačno določeno obdobje izbrisa in posledično določena napačna denarna odškodnina, zato je bilo treba odločbo organa prve stopnje razveljaviti po nadzorstveni pravici. Razen tega je organ prve stopnje v izreku odločbe nepravilno oziroma brez pravne podlage določil, da se določena denarna odškodnina izplača na transakcijski račun tožnikovega pooblaščenca. Peti odstavek 8. člena ZPŠOIRSP namreč določa, da se v izreku odločbe o določitvi denarne odškodnine določi višina denarne odškodnine, obdobje izbrisa ter način in rok izplačila denarne odškodnine, ne pa tudi izplačilo denarne odškodnine na transakcijski račun ali v gotovini.

3. Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila materialne predpise in zagrešila kršitve določb upravnega postopka. Izpodbijana odločba je bila dejansko in po vsebini razveljavljena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pravnomočna upravna odločba pa se v skladu z drugim odstavkom 274. člena ZUP lahko razveljavi le, če je bil z njo očitno prekršen materialni predpis. Pri izdaji odločbe organa prve stopnje pa materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišču predlaga, da po opravi glavne obravnave izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi vračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je odločbo organa prve stopnje pravilno razveljavila zaradi očitne kršitve materialnega predpisa, to je prvega odstavka 3. člena ZPŠOIRSP. Organ prve stopnje ni pravilno uporabil navedene zakonske določbe, saj ob ugotovitvi, da je bil tožnik izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in je bil po izbrisu sprejet v državljanstvo RS, ni ugotavljal, ali je tožnik pred sprejemom v državljanstvo RS za prebivanje v RS morebiti imel dovoljenje za stalno prebivanje, kot to zahteva prvi odstavek 3. člena ZPŠOIRSP. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Tožena stranka je odločbo organa prve stopnje, s katero so bile tožniku priznane zgoraj navedene pravice, razveljavila na podlagi izrednega pravnega sredstva, to je na podlagi drugega odstavka 274. člena ZUP. Po citirani zakonski določbi lahko pristojni organ po nadzorstveni pravici razveljavi odločbo (le), če je bil z njo očitno kršen materialni predpis.

7. Po že ustaljeni upravno sodni praksi je kršitev materialnega predpisa očitna tedaj, kadar jo je glede na ugotovljeno dejansko stanje mogoče ugotoviti neposredno, ne pa tudi posredno, s preverjanjem pravilnosti dejanskega stanja, na katerega se odločba opira. Zaradi posega v obstoječe pravno razmerje, ki je že dokončno ali celo pravnomočno urejeno, je treba določbo drugega odstavka 274. člena ZUP razlagati restriktivno.

8. Tožnik ugovarja, da je tožena stranka razveljavila odločbo organa prve stopnje zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka pa meni, da je odločbo organa prve stopnje pravilno razveljavila zaradi očitne kršitve materialnega predpisa

9. Iz upravnih spisov izhaja, da organ prve stopnje pred svojo odločitvijo ni vpogledal v evidenco izdanih dovoljenj za stalno prebivanje, zato je kot obdobje izbrisa upošteval obdobje od izbrisa do sprejema tožnika v državljanstvo RS. Tožena stranka pa je pri svoji odločitvi vpogledala tudi v evidenco izdanih dovoljenj za stalno prebivanje in tako ugotovila, da je bilo tožniku pred sprejemom v državljanstvo v RS dne 20. 12. 2000 izdano dovoljenje za stalno prebivanje in bi zato organ prve stopnje kot obdobje izbrisa moral upoštevati obdobje od izbrisa do izdaje dovoljenja za stalno prebivanje dne 12. 6. 1998, torej krajše časovno obdobje.

10. Sodišče tako na podlagi upravnih spisov pritrjuje tožniku, da je šlo v obravnavani zadevi pri odločitvi organa prve stopnje za nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in ne za očitno kršitev materialnega prava, saj je tožena stranka vpogledala v evidenco izdanih dovoljenj za stalno prebivanje. Zaradi nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče razveljaviti odločbe po nadzorstveni pravici.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odpravilo, ne da bi zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišče zadeve ni vrnilo v ponovno odločanje, ker v obravnavanem primeru pogoj za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici ni izpolnjen in tožena stranka uporabe tega izrednega pravnega sredstva v ponovnem postopku ne bi mogla utemeljiti z drugačnim razlogom od tistega, ki je že bil uporabljen. V obravnavanem primeru tako ostaja v veljavi odločba organa prve stopnje št. 210-35/2017-6 (67) z dne 11. 5. 2017.

12. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji senata, brez oprave glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je bilo treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, je presodilo tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške tega postopka. V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 28/2014
• UPRS sodba I U 740/2015
• UPRS Sodba I U 1446/2017-12