UPRS Sodba I U 1480/2019-6

Jedro

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo v zadevi, za katero je tožnik dne 20. 8. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP, že odločeno in sicer je bila izdana odločba št. Bpp 127/2018-5 z dne 16. 10. 2018 ter se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenili. Zato je odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrže, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pod 1. točko izreka zavrgla tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep o davčni izvršbi Finančne uprave RS (FURS) št. DT 4934-150969/2017-1 07 z dne 18. 10. 2017 v zvezi z odločbo Ministrstva za finance (MF) št. DT-499-29-957/2017-2 z dne 10. 8. 2018 ter za pravno zastopanje pred sodiščem I. stopnje v tem upravnem sporu in pod 2. točko izreka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep FURS št. DT 4290-3546/2017-9 07-700-02 z dne 29. 9. 2017 v zvezi z odločbo MF št. DT-499-29-922/2017-2 z dne 14. 8. 2018 ter za pravno zastopanje pred sodiščem I. stopnje v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 2062/2018.

2. Iz obrazložitve izhaja, da se je tožena stranka pri odločitvi pod 1. točko izreka oprla na 4. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Ugotovila je, da je bilo v zadevi, za katero je tožnik dne 20. 8. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP, že odločeno in sicer je bila izdana odločba št. Bpp 127/2018-5 z dne 16. 10. 2018. Dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi pa se nista spremenili.

3. Pri odločitvi pod 2. točko izreka pa se je tožena stranka oprla na določbe 24. člena ZBPP, po katerih je med drugim morala presoditi, ali je zadeva očitno nerazumna oziroma ali ima verjeten izgled za uspeh ter jo je razumno sprožati. V tem pogledu je tožena stranka ugotovila, da je bil tožniku dne 9. 8. 2017 izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, zoper katerega je tožnik vložil pritožbo in zahtevo za ustavitev davčne izvršbe. FURS je sklepom z dne 29. 9. 2017, ki ga tožnik želi izpodbijati, odločil, da se tožnikova zahteva za ustavitev davčne izvršbe zavrne, MF pa je z odločbo z dne 14. 8. 2018 tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep FURS z dne 29. 9. 2017 zavrnilo. Obširno in natančno povzema potek postopka in razloge za odločitev tako prvostopenjskega, kakor tudi drugostopenjskega organa. Meni, da je FURS v sklepu, ki ga želi izpodbijati, jasno navedel zakonsko predvidene razloge za ustavitev davčne izvršbe in podlago ter razloge za postopek davčne izvršbe, medtem ko tožnik ni dal navedb v smeri z ZDavP-2 predvidenih razlogov za ustavitev davčne izvršbe. Njegove navedbe v zvezi s slabim premoženjskim stanjem, nedelovanjem pravne osebe in nevročitvijo obračunov ter s tem v zvezi z dostopom do aplikacije eDavki niso razlogi za ustavitev davčne izvršbe, kar sta tožniku pojasnila že FURS in MF v svojih odločbah.

4. Stališča FURS in MF imajo podlago tako v določbah ZDavP-2, kakor tudi v sodni praksi. Tožena stranka ocenjuje, da je bilo materialno pravo v obravnavani zadevi pravilno uporabljeno in da v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo kršitev določb postopka. Slabo premoženjsko stanje pa ni razlog za ustavitev davčne izvršbe. Ker je odločitev FURS v zvezi z odločbo MF v obravnavani zadevi pravilna, je bilo treba tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrniti, ker tožnik za uspeh v upravnem sporu ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP.

5. Ker je tožnik v obeh zadevah zaprosil za BPP tudi za pravno zastopanje pred sodiščem II. stopnje, tožena stranka še ugotavlja, da sodišče I. stopnje o zadevah še ni pravnomočno odločilo, zato je prošnja v tem delu preuranjena.

6. Tožnik se s takšno odločitvijo tožene stranke ne strinja. V tožbi med drugim navaja, da ne ve komu naj se pritoži, glede na to, da bo o odločbi, ki jo je izdal podpredsednik sodišča, odločalo to isto sodišče. Tako nima možnosti, da bi s tožbo uspel. Poudarja, da BPP potrebuje prav za primer, da s tožbo ne bi uspel, saj bi bil v tem primeru zavezan za plačilo stroškov, česar pa kot prejemnik socialne pomoči ne zmore. Navaja, da so stroški že nastali, saj je Odvetniška družba A. na naslovno sodišče vložila že tri tožbe in ga obvestila, da bo moral plačati stroške.

7. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni upravni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je le-ta pod 1. točko izreka tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP in pod 2. točko tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP zavrnila na podlagi določb 24. člena ZBPP.

10. Najprej je torej sporna odločitev tožene stranke glede dodelitve BPP zaradi davčne izvršbe zoper sklep FURS z dne 18. 10. 2017 v zvezi z odločbo MF z dne 10. 8. 2018. Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek ali je bilo o njem že pravnomočno odločeno ali pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti in enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se zahtevek opira, ni spremenilo.

11. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bilo v zadevi, za katero je tožnik dne 20. 8. 2018 vložil prošnjo za dodelitev BPP, že odločeno in sicer je bila izdana odločba št. Bpp 127/2018-5 z dne 16. 10. 2018 ter se dejansko stanje in pravna podlaga v obravnavani zadevi nista spremenili. Tožnik v tožbi te ugotovitve tožene stranke ne izpodbija in ne dokazuje, da bi bila ugotovitev tožene stranke nepravilna. Zato je odločitev tožene stranke, da se tožnikova prošnja na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z drugim odstavkom 34. člena ZBPP zavrže, pravilna.

12. Nadalje je v zadevi sporna odločitev tožene stranke glede dodelitve BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper sklep FURS št. DT 4290-3546/2017-9 07-700-02 z dne 29. 9. 2017 v zvezi z odločbo MF št. DT-499-29-922/2017-2 z dne 14. 8. 2018 ter za pravno zastopanje pred sodiščem prve stopnje v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 2062/2018. Po določbi prvega odstavka 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem pa, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh. Kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh, pa je določeno v tretjem odstavku istega člena, po katerem se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari; če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

13. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve.

14. Tožena stranka je ugotovila, da je pristojni organ (FURS) z dokončnim sklepom (z dne 29. 9. 2017) odločil, da se tožnikova zahteva za ustavitev davčne izvršbe zavrne, ker tožnikove neplačane zapadle obveznosti po izvršljivih izvršilnih naslovih vse do izdaje izpodbijanega sklepa niso bile plačane in ker tožnik v predmetni zahtevi ni navedel razlogov, na podlagi katerih bi bila izpolnjena katera od zakonsko določenih predpostavk za ustavitev davčne izvršbe (ter da je MF z odločbo z dne 14. 8. 2018 tožnikovo pritožbo zoper sklep FURS z dne 29. 9. 2017 zavrnilo), ker samo slabo premoženjsko stanje tožnika ne more biti podlaga za ustavitev davčne izvršbe.

15. Tožnik teh ugotovitev tožene stranke v tožbi ne izpodbija in ne dokazuje, da bi bile te ugotovitve nepravilne. Na podlagi teh ugotovitev je torej tožena stranka po presoji sodišča pravilno zaključila, da tožnik v navedenem sporu v zvezi z davčno izvršbo ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP in torej nima verjetnega izgleda za uspeh, kar je tudi obširno, natančno in prepričljivo utemeljila, ne da bi se po mnenju sodišča s tem spustila v vsebinsko obravnavanje zadeve. Iz navedenih razlogov je sodišče v obravnavani zadevi odločilo drugače kot v zadevah I U 1411/2019 in I U 1434/19.

16. Tožena stranka pa je tudi pravilno zaključila, da sodišče I. stopnje v obeh navedenih zadevah še ni pravnomočno odločilo, zaradi česar je tožnikova prošnja za dodelitev BPP za pravno zastopanje pred sodiščem II. stopnje v tem delu preuranjena.

17. Glede na navedeno sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene, ker na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati.

18. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je tožnik navajal zgolj dejstva, ki niso pomembna za odločitev.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 306/2023-6
• UPRS Sodba I U 255/2020-12
• UPRS Sodba I U 233/2020-7