UPRS Sodba in sklep I U 461/2020-7

Jedro

Zatrjevanega slabega zastopanja tožnikovega odvetnika v Italiji ni šteti za pomanjkljivost italijanskega azilnega sistema, temveč za stvar notranjega razmerja med njim in tožnikom. Tožnik ni navedel takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil s predajo v Italijo podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italijanska republika (v nadaljevanju Italija).

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik 21. 1. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Z vpogledom v Centralno bazo EURODAC je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v zadevno bazo vnešen 19. 9. 2014 s strani Italije. Zato je Italiji v skladu z Uredbo EU št. 604/2013¹ posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter 14. 2. 2020 prejela odgovor, da je Italija v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kar pomeni, da Italija v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito še ni sprejela končne odločitve.

3. Tožena stranka je nato 28. 2. 2020 s tožnikom opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III. Na osebnem razgovoru je tožnik povedal, da je v Italiji dobil azil, na podlagi katerega bi tam lahko bival. Najprej je bil nastanjen v azilnem kampu na Siciliji, kjer pa je lahko ostal le dve leti in pol. Od tedaj dalje je bil v različnih mestih v Italiji ter bival na ulicah ali na železniških postajah. Pomoč je prejemal s strani različnih humanitarnih organizacij. V Italiji ni imel možnosti redne zaposlitve, imel pa je dovoljenje »so giorno«, katerega je moral podaljševati vsakih šest mesecev. Povedal je, da se v Italiji boji rasizma, ker je temnejše polti. V Italiji ga je policija večkrat legitimirala, na avtobusu nihče ni hotel sedeti poleg njega, v kolikor se je na ulici na koga obrnil v angleškem jeziku, se je ta do njega grdo obnašal in zahteval, da govori italijansko. Boji se tudi, da za delo ne bi dobil plačila. Pri tem je navedel primer, ko je delal v vinogradu, a dobil le polovično plačilo. Italijo je nazadnje zapustil zaradi dogodka, ko ga je želela policija legitimirati, a se je temu uprl. Zaradi prekrška je bil obravnavan pred sodiščem. Ponudili so mu dve možnosti in sicer, da ali prizna krivdo in odide v zapor za tri mesece ali pa mu vzamejo dokumente. Odločil se je za drugo možnost in osebno izkaznico in dokument »so giorno« pustil na sodišču, sam pa zapustil Italijo. Ob koncu razgovora je tožnik povedal še, da statusa mednarodne zaščite v Italiji ni dobil. Njegova prošnja je bila zavrnjena okoli božiča leta 2016. Ker denarja ni imel, se na to odločitev ni pritožil.

4. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V Italiji namreč ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Ugotavlja, da se izjave prosilca ne skladajo z vsebino uradnega odgovora italijanskih pristojnih organov, niti zanje tožnik ni predložil nobenih dokazil. Noben pristojen evropski organ ni obravnaval Italije v zvezi z rasizmom. V zvezi z informacijami o stanju v Italiji, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, tožena stranka ugotavlja, da spletni članki navajajo samo posamezne dogodke in ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti. Usmerjeni so predvsem na spremembe v azilni politiki, ki so bile uvedene v času predhodne vlade, in sicer ukinitev »lokalnega humanitarnega statusa« ter zaprtje nekaterih velikih nastanitvenih centrov. Izpostavlja, da je v enem izmed člankov opisano prizadevanje pristojnih organov, da bi pospešili vračanje zavrnjenih prosilcev, kar predstavlja izpolnjevanje evropskih določil in politike in ne nasilje nad prosilci. Ugotavlja, da so članki zbrani iz različnih obdobij od julija 2018 do oktobra 2019, kar kaže na to, da opisujejo posamezne dogodke, ki so se zgodili v daljšem časovnem obdobju in ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Prav tako noben evropski organ v zadnjem obdobju ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v zvezi s kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili v dublinskih postopkih vrnjeni v Italijo. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Italija.

5. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. V Italijo se ne more vrniti, saj je bil tam priča rasizma, žalili so ga in diskriminirali pri plači. Prilaga poročilo Swiss Refugee Council (SFH) z dne 21. 1. 2020, iz katerega izhaja, da so pogoji za prosilce za azil v Italiji absolutno neprimerni. Navaja, da je švicarsko Zvezno upravno sodišče pred kratkim pozvalo Državni sekretariat za migracije, naj izvede poglobljeno izvedbo razmer v Italiji. Poročilo švicarskega sveta za begunce kaže, da imajo prosilci, ki so bili v Italijo vrnjeni v dublinskem postopku, malo možnosti za dostop do ustrezne namestitve, njihove osnovne pravice pa niso zagotovljene. Drugi razlog, ki ga tožnik izpostavlja, pa je epidemija oz. pandemija Covid-19 in prilaga članek The New Humanitarian: How Coronavirus hits migrants and asylum seekers in Italy, z dne 16. 3. 2020. V zvezi s tem navaja, da Italija že v marcu 2020 prosilcev za mednarodno zaščito ni sprejemala. Ker bodo zaradi takšnega stanja pretekli vsi roki za predajo drugi državi, izdaja tovrstnih sklepov kot je izpodbijani, ni smiselna. Nazadnje se sklicuje na Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) (v nadaljevanju ZZUSUDJZ), da roki v sodnih zadevah, razen nujnih, ne tečejo, dublinski postopki pa niso opredeljeni kot nujni. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in sklep tožene stranke odpravi, podredno pa, da sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki, da opravi ponoven postopek.

6. Obenem smiselno predlaga izdajo začasne odredbe, saj sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi.

7. V odgovoru na tožbo in predlagano začasno odredbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Ponavlja ugotovitve izpodbijanega sklepa. V zvezi s predloženim poročilom Swiss Refugee Council (SFH) z dne 21. 1. 2020 navaja, da ga je preučila glede na odgovor italijanskih uradnih organov z dne 24. 2. 2020 in ugotovila, da bi imel tožnik v primeru vrnitve v Italijo enake pravice kot v Sloveniji. Izpostavlja, da organi švicarske konfederacije niso ustavili dublinskih predaj v Italijo, zato meni, da poročilo ne potrjuje navedb v taki meri, da bi to predstavljalo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev, da bi lahko povzročilo nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če bi bil tožnik vrnjen v Italijo. V zvezi s sklicevanjem tožnika na nemožnost izročitve Italiji zaradi razglašene pandemije Covid-19 pa tožena stranka poudarja, da pri Italiji ne gre za nikakršno izjemo, saj je transferje zaustavila večina držav članic in pridruženih držav članic EU. Sklicuje se na prvi odstavek 1. točke 29. člena Dublinske uredbe III, po katerem se predaja osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) izvede najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela zadevno osebo v obravnavo. Meni, da se do 24. 8. 2020, ki je tako skrajni rok za predajo tožnika, pričakuje normalizacija razmer, v nasprotnem primeru pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi prvega odstavka 2. točke 29. člena Dublinske uredbe III. V zvezi s predlagano začasno odredbo pa zgolj navaja, da bo počakala na pravnomočno odločitev kot v ostalih podobnih zadevah.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Italija, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V skladu s tem določilom je Italija tudi odgovorila Sloveniji, da je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

10. Med strankama postopka je sporen obstoj utemeljene domneve, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III preprečevale predajo tožnika v Italijo.

11. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Italiji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

12. Tožnik v tožbi izpostavlja, da se v Italijo ne more vrniti, ker je bil tam priča rasizmu, žalili so ga in diskriminirali pri plači. Kot izhaja iz osebnega razgovora, je tožnik povedal, da se v Italijo ne želi vrniti. Najprej je navajal, da je v Italiji dobil azil, nato pa, da je bila njegova prošnja zavrnjena že konec leta 2016, na odločitev pa se ni pritožil. V zvezi z rasizmom je navajal, da ga je policija velikokrat legitimirala, po njegovem mnenju zgolj zato, ker je temnopolt, potniki na avtobusu niso želeli sedeti poleg njega, ker je temnopolt. Policisti so bili do njega verbalno žaljivi, vendar ga niso fizično ogrožali. Navajal je še slabe izkušnje z ljudmi na cesti, ki jih je ogovoril v angleškem in ne italijanskem jeziku. On si je želel le delati nekje, kjer so pravični pogoji, da bi tako poskrbel za svoje življenje. Ko je nekoč za plačilo obiral grozdje, je kljub nasprotni obljubi prejel le polovično plačilo. Pritožiti si zoper tako ravnanje ni upal, saj je delal na črno. Na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca je v nadaljevanju povedal še, da je imel v Italiji brezplačno pravno pomoč, vendar odvetnik zanj ni nič naredil. Odvetnik je od njega celo želel, da mu izroči denar, da bi z njim podkupil sodnike.

13. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Zatrjeval je sicer, da je imel v Italiji slabo pravno pomoč, odvetnika, ki ga po njegovem mnenju ni ustrezno zastopal. Navedeno pa ne kaže na nehumano ali poniževalno ravnanje. Zatrjevanega slabega zastopanja tožnikovega odvetnika v Italiji ni šteti za pomanjkljivost italijanskega azilnega sistema, temveč za stvar notranjega razmerja med njim in tožnikom. Tudi sicer tožnik ni navedel takšnih okoliščin, ki bi kazale na to, da bi bil s predajo v Italijo podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Pri tem velja omeniti, da se je tožnik v Italiji nahajal vse od leta 2014. Tudi obnašanje ljudi, čeprav morda neprimerno, in pogoste legitimacije, ni moč šteti za pomanjkljivost italijanskega azilnega sistema. Glede na navedeno tožnik tudi v upravnem sporu ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (9. točka obrazložitve). Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Kot je pravilno izpostavila tožena stranka v odgovoru na tožbo, pa iz predloženega poročila Swiss Refugee Council (SFH) z dne 21. 1. 2020 niti ne izhaja, da bi organi švicarske konfederacije ustavili dublinske predaje v Italijo.

14. Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Kot je že tožena stranka navedla, se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo (prvi odstavek 1. točke 29. člena Dublinske uredbe III). V kolikor se predaja v tem roku ne bi opravila, pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena Dublinske uredbe III.

15. V zvezi s sklicevanjem tožnika na določila ZZUSUDJZ, pa sodišče zgolj pripominja, da sodišča od 31. 3. 2020 opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah. Med te pa na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ med drugim štejejo tudi zadeve mednarodne zaščite iz 71. in 84. člen ZMZ-1.

16. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku že podal izjavo. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1.

K točki II izreka:

17. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zoper to sodbo namreč skladno s 73. členom ZUS-1 pritožba ni dovoljena in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje se lahko veže le do pravnomočnosti sodne odločitve, nima pravnega interesa. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

-------------------------------
¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Dublinska uredba III.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 100/2020-6
• UPRS Sodba in sklep I U 1243/2022-13
• UPRS Sodba in sklep I U 1711/2020-6