<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 320/2020-7

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.320.2020.7
Evidenčna številka:UP00042062
Datum odločbe:12.03.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - stranka v postopku - zavrženje prošnje - nedopustna ali nepopolna vloga

Jedro

Za obravnavano zadevo je bistvena določba 42. člena ZUP, po kateri je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Gre torej za opredelitev stranke v formalnem (procesnem) smislu, ne pa v materialnem smislu. Vloge tožnika kot fizične osebe, na zahtevo katerega je v obravnavanem primeru začet postopek, zato ni mogoče zavreči na podlagi navedene določbe 2. točke prvega odstavka 129 člena ZUP, niti te možnosti, da organ zavrže namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ne določa ZMZ-1 ali sekundarno pravo EU na področju azila.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-3563/2019/5 (1312-19) z dne 3. 2. 2020 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo namero z dne 24. 1. 2020 za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je namero podal v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper. Iz nje izhaja, da želi zaprositi za mednarodno zaščito, ker ga je strah za svoje življenje v Republiki Srbiji in zaradi nestrinjanja s tamkajšnjo politiko in članstva ... združenja.

2. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka vlogo (namero) tožnika zavrgla, ker je ugotovila na podlagi kopije njegovega osebnega dokumenta, osebne izkaznice, da je državljan Republike Hrvaške (v nadaljevanju Hrvaška). Ker je Hrvaška država, ki je članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), tožnik v skladu z določili Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Tožena stranka je ob predhodnem preizkusu zahteve za začetek upravnega postopka, to je namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, sklenila, da njegove prošnje ne bo vsebinsko obravnavala. Svojo odločitev je oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v povezavi s 33. členom ZMZ-1.

3. Tožnik je zoper takšno odločitev vložil tožbo in predlagal, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi. Toženi stranki očita, da naj bi nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi imel tožnik državljanstvo Republike Srbije (v nadaljevanju Srbija) in da mu grozi izročitev v to državo, in ne na Hrvaško. Dodaja, da je bil rojen v Srbiji in da je vedno živel le v Srbiji, na kar kaže tudi dejstvo, da je bil pred sodiščem v Sremski Mitrovici, Srbija, obravnavan v njegovi odsotnosti.

4. Toženi stranki v nadaljevanju očita, da pri odločanju ni upoštevala Protokola o azilu za državljane držav članic EU (v nadaljevanju Protokol), ki je del Pogodbe o delovanju EU in se zato uporablja neposredno. Iz izpodbijanega sklepa namreč ne izhaja, da bi se tožena stranka opredelila do vsake od možnih izjem po zadevnem Protokolu, ki določajo, kdaj se prošnja za azil državljana članice lahko obravnava v drugi državi članici EU. Poudarja, da v konkretni zadevi državljanstvo tožnika ni pomembno, saj mu grozi izročitev v Srbijo in ne na Hrvaško.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijanem sklepu in se nanj sklicuje. Poudarja, da iz osebnih dokumentov izhaja, da je tožnik neizpodbitno državljan Hrvaške in s tem EU in kot tak ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. V nadaljevanju navaja, da ni sporno, da je tožnik obenem tudi državljan Srbije, vendar pa ob dejstvu, da je obenem državljan Hrvaške, ne more podati prošnje za mednarodno zaščito. Pri tem se sklicuje na sodno prakso VS RS, sodba VS1011924 z dne 29. 7. 2009 ter na Direktivo 2011/95/EU, ki v i) točki 2. člena določa, koga se šteje za prosilca za mednarodno zaščito. V nadaljevanju poudarja, da tožnik v tožbi ni izpodbijal, da ima državljanstvo Hrvaške. Zgolj to, da je bil v Srbiji obravnavan pred sodiščem, še ne izkazuje, da ima državljanstvo te države. Zavrača tožbeni očitek, da pri odločanju ni upoštevala Protokola, saj meni, da tožnik pri podaji namere ni uveljavljal nobenega od izjemnih primerov, ki so v Protokolu predvideni. Meni, da poleg dejstva, da je tožnik državljan članice EU, je tudi državljan varne izvorne države in ima s tem zagotovljene standarde določene v 61. členu ZMZ-1. Prepričana je, da bi lahko Hrvaška tožnika kot svojega državljana zaščitila. Tako Slovenija kot Hrvaška sta članici EU in zavezani k spoštovanju enake stopnje pravnega varstva in varovanju človekovih pravic, kar zajema tudi pogoje za morebitno izročitev.

K točki I izreka:

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnikovo vlogo, to je namero za vložitev prošnje z dne 24. 1. 2020, podano na registracijskem listu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, zavrgla iz procesnih razlogov že v okviru formalnega preizkusa vloge, ker tožnik kot državljan Hrvaške in s tem državljan EU ne more biti stranka v postopku za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Pri tem se je oprla na 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi z 10., 13. in 14. točko prvega odstavka 2. člena ZMZ-1.

7. V 10., 13. in 14. točki prvega odstavka 2. člena ZMZ-1 so opredeljeni pojmi vlagatelja namere, tretje države in državljana EU. Vlagatelj namere je tako po 10. točki državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Tretja država je država, ki ni članica EU (13. točka). Državljan EU ali državljanka EU je oseba, ki ima državljanstvo vsaj ene od držav članic EU (14. točka).

8. V 2. točki prvega odstavka 129. člena ZUP organu nalaga, da v okviru predhodnega preizkusa vlogo zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka.

9. Sodišče sodi, da je tožena stranka ob sklicevanju na navedene definicije iz ZMZ-1 zmotno uporabila 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP in na tej podlagi sklenila, da tožnik ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite. Kot izhaja iz 33. člena ZMZ-1, po katerem se v postopkih po tem zakonu uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni določeno drugače, je postopek mednarodne zaščite upravni postopek. V izpodbijanem sklepu uporabljena določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP se nanaša na sposobnost biti stranka v upravnem postopku. Kdo je lahko stranka v upravnem postopku, pa ZUP določa v 42. do 45. členu. Za obravnavano zadevo je bistvena določba 42. člena ZUP, po kateri je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Gre torej za opredelitev stranke v formalnem (procesnem) smislu, ne pa v materialnem smislu, torej kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost oziroma kakšno neposredno pravno korist v konkretni upravni zadevi. Vloge tožnika kot fizične osebe, na zahtevo katerega je v obravnavanem primeru začet postopek, zato ni mogoče zavreči na podlagi navedene določbe ZUP, niti te možnosti, da organ zavrže namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ne določa ZMZ-1 ali sekundarno pravo EU na področju azila.

10. Tožnik v tožbi ugovarja nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, saj je obenem tudi državljan Srbije in mu dejansko grozi izročitev v Srbijo. Iz odgovora tožene stranke izhaja, da sama navedeno dejstvo, to je, da je tožnik tudi državljan Srbije, šteje kot nesporno. Iz drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki se na podlagi prvega odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) uporablja, v kolikor ZUS-1 ne določa drugače, med drugim izhaja, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Glede na izrecno izjavo tožene stranke, da dejstvo, da je tožnik tudi državljan tretje države, to je Srbije, ni sporno, sodišče šteje, da je tožnik državljan tako Hrvaške kot tudi Srbije.

11. Materialnopravno podlago za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito daje ZMZ-1, ki v IV. poglavju določa tudi postopek za priznanje mednarodne zaščite, v okviru tega pa v 51. členu določa tudi razloge za zavrženje prošnje kot nedopustne. Glede na tožnikovo specifično situacijo, to je, da je hkrati državljan Hrvaške in Srbije, pa sodišče sodi, da v danem primeru morebitne pravilnosti izpodbijane odločitve iz drugih razlogov v smislu določb ZMZ-1 ne more presoditi zgolj na podlagi definicij pojmov vlagatelja namere, tretje države in državljana EU iz 2. člena ZMZ-1 in ugotovitve, da ima tožnik poleg srbskega državljanstva nesporno tudi hrvaško in s tem evropsko državljanstvo, na kar se sicer opira tožena stranka. V navedenih določbah 2. člena ZMZ-1 gre le za opredelitev - definiranje pojmov, uporabljenih v ZMZ-1. Zgolj na podlagi teh definicij, ki pa situacije, kakršna je tožnikova (kot pravilno opozarja tožnik), izrecno ne opredeljujejo, ni mogoče presoditi, ali je izpolnjen kateri od razlogov za zavrženje tožnikove prošnje po določbah ZMZ-1 ob upoštevanju Protokola, ki razrešuje razmerje med sekundarnim pravom EU na področju azila in opredelitvijo statusa begunca po Ženevski konvenciji o statusu beguncev (prvi odstavek 78. člena Pogodbe o delovanju EU). Po presoji sodišča namreč z vidika tožnikove specifične situacije in zaščite, ki jo uveljavlja, ni nepomembno, katera izmed držav, katerih državljan je, je njegova dejanska izvorna država, niti ni nepomemben položaj, v katerem se sedaj nahaja in zaradi katerega (kot izhaja iz izpodbijanega sklepa) uveljavlja zaščito v razmerju do Srbije.

12. Tudi sklicevanje tožene stranke na sodbo VS RS I Up 281/2009 z dne 29. 7. 2009 ne daje podlage za drugačno odločitev. Vrhovno sodišče, ki je v sodbi zapisalo, da državljani katere izmed držav članic EU ne morejo biti prosilci v postopku za pridobitev mednarodne zaščite (11. točka obrazložitve), je namreč svojo odločitev sprejelo na dejanski in pravni podlagi, ki je drugačna od te v konkretni zadevi, saj je imel tam prosilec zgolj državljanstvo članice EU in ne torej tudi državljanstva tretje države, ki ni članica EU.

13. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt zaradi kršitve pravil postopka odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi postopkovnih kršitev, se do ostalih navedb strank ni opredeljevalo. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava ter na stališča glede vodenja postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Sodišče je o navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V takem primeru namreč daje ZUS-1 izrecno pooblastilo sodišču, da lahko v skladu s 1. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave.

14. Sodišče še dodaja, da je enako stališče že zavzela v primerljivi zadevi I U 2091/2018.

K točki II izreka:

15. Ker je tožnik s tožbo uspel, je sodišče o stroških postopka odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem se, če sodišče tožbi ugodi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, prisojeni znesek pa plača toženec. Skladno z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, tožniku pripada 285 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 2, 2/1, 2/1-10, 2/1-13, 2/1-14, 33, 51
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 42, 129, 129/1, 129/1-2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0ODEz