<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 445/2020-7

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.445.2020.7
Evidenčna številka:UP00042063
Datum odločbe:06.04.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Boštjan Zalar
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - preganjanje - resna škoda - pripadnost posebni družbeni skupini - prosilec iz Alžirije

Jedro

Tožnik se ne more šteti za pripadnika določene družbene skupine, ker očitno ni izkazal elementov, ki bi kazali na to, da je bil v izvorni državi do tolikšne mere vpet v dejavnost organizacije, od katere se je izposodil denar, da bi ga družba dojemala kot „različnega“ in ker bi imel zaradi dejanja, ki naj bi ga v povezavi z omenjeno organizacijo opravil, nespremenljivo lastnost, v zvezi s katero se tožnika ne bi smelo siliti, da se ji odreče.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (roj. ... 1992), nazadnje začasno nastanjen v Azilnem domu v ..., ki ga zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC. Prosilec svoje istovetnosti ob podaji prošnje ni izkazal, predložil ni nobenega dokumenta s fotografijo, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti.

2. Iz policijske depeše Policijske postaje B., št. 2253-26/2020 (...) s 23. 1. 2020 in prosilčeve lastnoročne izjave istega dne izhaja, da je prosilec kot razlog za vložitev prošnje navedel ekonomske in družinske razmere v Alžiriji oziroma lakoto in pomanjkanje osnovnih življenjskih pogojev v Alžiriji.

3. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka navaja, da je prosilec 28. 1. 2020 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Ob podaji prošnje je navedel, da je po narodnosti Arabec, muslimanske veroizpovedi, kot naslov zadnjega prebivališča pa je navedel kraj C. Končal je deset razredov šole, srednje šole ni dokončal. Ni služil vojaškega roka, ni pripadnik nobene politične stranke, od leta 2010 do leta 2019 je bil kot vojak zaposlen v vojski. V tem času, natančneje leta 2014, je bil dva meseca zaprt v vojaškem zaporu v Č., zaradi nenamernih strelov iz vojaške puške v zrak. V Alžiriji ima očeta, mamo, dva brata in dve sestri. Izvorno državo je zapustil novembra ali decembra 2019. Najprej je z letalom odšel v Turčijo, kjer je ostal približno en teden. Grčijo, Albanijo in Kosovo je prešel v nekaj dneh ter prispel do Srbije, kjer je ostal dva tedna. Kasneje se je vrnil nazaj na Kosovo in po dveh dne ponovno odšel v Srbijo. Od tam je šel s tovornjakom do Slovenije, vendar ne ve, katere države je vmes prečkal. V Sloveniji je v Ljubljani poiskal policijsko postajo in podal namero za mednarodno zaščito. Njegova ciljna država je bila Francija. Prosilec s seboj ni imel nobene dokumentacije.

4. Prosilec je bil v nadaljevanju seznanjen, da je po Odloku Vlade Republike Slovenije s 13. 6. 2019 Alžirija določena za varno izvorno državo in je bil povprašan o razlogih, zaradi katerih se tja ne more vrniti. Prosilec je dejal, da prihaja iz revne družine. Ker je želel pomagati družini, si je izposodil 5.000 EUR od „nekih ljudi“. Denarja ni mogel vrniti, zato so ga začeli preganjati in zahtevati svoj denar nazaj. Denar si je izposodil maja 2019, julija 2019 pa je bil ustreljen v roko. Do odhoda v Turčijo se je zato začel skrivati. Pred odhodom iz Alžirije je dva meseca živel v kraju D. Kot je povedal, ga tisti, ki so mu grozili, v D. niso iskali, a se kljub temu ni odločil za selitev znotraj države, saj bi ga „prej ali slej izsledili“. Policiji napada ni prijavil, saj od strahu ni mogel misliti na nič drugega kot na beg.

5. S prosilcem je bil 2. 3. 2020 ob prisotnosti tolmača za arabski jezik in pooblaščenke opravljen osebni razgovor. Prosilec je dejal, da ima na mobilnem telefonu sliko osebne izkaznice, vendar ni vedel, da jo mora posredovati svojim pooblaščencem. Sicer naj bi osebno izkaznico poskusil pridobiti, vendar pri tem ni bil uspešen. Kot je pojasnil, je bilo zanj zelo težko priti do Slovenije in sedaj je težko pridobiti osebni dokument. Potni list, s katerim je pripotoval do Turčije, je tam pustil prijatelju, s katerim sta bila dogovorjena, da ko pride na cilj, mu potni list pošlje, prosilec pa njemu pošlje denar. Nazadnje, ko sta se z omenjenim prijateljem pogovarjala, mu je ta povedal, da je v zaporu. Ker so pri prijatelju našli več potnih listov, so ga obtožili, da jih preprodaja. Od takrat se nista več slišala, prosilec pa je še dodal, da je prijatelj zablokiral tudi facebook in da ni več dosegljiv.

6. Povedal je, da je devet let delal v vojski, potem pa naj bi ga brez razloga odpustili. Svoje ekonomsko stanje je ocenil kot „zelo slabo“. Ko je še delal v vojski, je zaslužil približno 200 EUR na mesec. Kot razlog, zakaj je zapustil državo, je dejal, da je odšel zaradi revščine. Zaslužen denar ni bil dovolj, saj je moral preživljati tudi očeta, mamo in sestro. Po odpustitvi je zato z mafijo sklenil dogovor o sodelovanju. Vnaprej so mu plačali 5.000 EUR, ki jih je sprejel. V zameno za denar bi moral za mafijo opravljati določene naloge, vendar tega ni storil. Začeli so prihajati k njemu domov, on pa je zavlačeval in prestavljal naloge na naslednji teden ali mesec. Nekoč ga je pripadnik tolpe zato ranil z nožem v roko, spet drugi pa ga je v isto roko ranil z izvijačem. Rekla sta mu, da ima en teden, da vrne denar in mu zagrozila s smrtjo v primeru, da tega ne stori. Takrat je zbežal iz države. Pojasnil je, da je prvi razlog za odhod iz Alžirije dejstvo, da prihaja iz revne družine, drugi razlog pa je nevrnjeni denar, ki si ga izposodil.

7. Prosilec si je denar izposodil, da bi lahko živel in pomagal družini, saj po prenehanju z delom v vojski ni imel več dohodka. Bil je edini v družini, ki je imel delo. Eden izmed bratov je že poročen. Denar v vrednosti 5.000 EUR je prejel maja 2019. Njegova naloga je bila, da dostavi hašiš in alkohol med krajema E. in F. Sprva mu je bilo sicer naročeno, da bo dostavil zgolj alkohol in to je tudi storil. Nato pa so mu naročili, da naj se vrne z drugim avtomobilom. Ko je vprašal, kaj je v njem, so mu dejali, da ni nič, zato je prosilec med potjo ustavil avto in preveril ter našel hašiš. Ker je za tovrstno dejanje zagrožena višja kazen, kakor če te dobijo z alkoholom, tega ni želel storiti. Avtomobil je pustil tam in odšel. Po približno dveh mesecih so ga začeli preganjati. Po napadu prosilec ni odšel k zdravniku, ampak si je poškodovano roko povil sam. Zbežal je v D, kjer je ostal dva meseca in skupaj še z nekom najel hišo. Napada policiji ni prijavil, raje je zapustil državo. Če bi se moral vrniti v Alžirijo, bi bila po njegovem mnenju situacija nevarna. Pooblaščenki, ki jo je zanimalo, zakaj prosilec napada ni prijavil policiji, je pojasnil, da storilcev ni mogel prijaviti, ker je sodeloval z njimi. Nadalje pa je pooblaščenka preverila, kaj je prosilec mislil s tem, ko je dejal, da bi bila vrnitev v Alžirijo zanj nevarna, povedal je, da je smrtno ogrožen.

8. Prosilec je na osebnem razgovoru pojasnil, da je potni list pustil pri prijatelju v Turčiji. Omenjeni prijatelj je trenutno zaprt, kontakta z njim pa ne more vzpostaviti. Omenil je sicer, da ima doma v Alžiriji osebno izkaznico, vendar je ni uspel pridobiti. Po njegovih navedbah naj bi sicer imel fotografijo osebne izkaznice na mobilnem telefonu, vendar ni vedel, da naj bi fotografijo predložil svojim pooblaščencem. Tako je vsaj zatrjeval na osebnem razgovoru. Na tem mestu pristojni organ opozarja, da je od prosilčevega osebnega razgovora minilo že deset dni, morebitne fotografije osebne izkaznice, o kateri je govoril prosilec, pa ne on, kot tudi ne njegovi pooblaščenci, niso predložili pristojnemu organu. Iz tega gre logično sklepati, da ni v prosilčevem interesu, da bi predložil osebni dokument in na tak način pomagal pri ugotavljanju njegove istovetnosti. Najmanj, kar bi lahko v dani situaciji storil, je, da bi dostavil vsaj fotografijo osebne izkaznice, za katero je zatrjeval, da jo ima.

9. Tožena stranka ugotavlja, da je prosilčevo prošnjo potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Njegovih domnevnih težav in razlogov, kot jih je predstavil, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Prav tako težave, ki jih je opisal, ne morejo šteti za resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ-1. Iz njegove lastnoročne izjave je razvidno, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi lakote in pomanjkanja osnovnih življenjskih pogojev v Alžiriji, kar pomeni, da so njegovi razlogi povsem ekonomske narave. Na podaji prošnje in na osebnem razgovoru z 2. 3. 2020 se je prosilec sicer razgovoril še o težavah, ki jih je imel z mafijo, od katere naj bi si izposodil 5.000 EUR, ki jih kasneje ni mogel vrniti, prav tako pa za mafijo ni opravil dela, dogovorjenega za posojeni denar. Zaredi tega naj bi mu grozili ter ga tudi napadli. Čeprav je ob podaji prošnje dejal, da so ga v roko ustrelili, je na osebnem razgovoru povedal drugače, in sicer, da naj bi ga ena oseba iz tolpe z nožem ranila v roko, druga pa naj bi ga ranila z izvijačem. Očitno je, da je zelo splošno, predvsem pa izrazito nenatančno opisal domnevne grožnje in napad s strani tolpe, saj enkrat govori o tem, da je bil ustreljen, spet drugič o napadu z nožem oziroma izvijačem. Resda je opisal en varnostni incident domnevnega napada, vendar ni svojih navedb z ničemer podkrepil. Kljub omembi poškodovane roke iz pričujočega zapisnika osebnega razgovora nikjer ni videti, da bi uradni osebi v dokaz pokazal morebitno rano oziroma brazgotino, ali da bi ji omenil, da je bilo ob njegovi poškodbi potrebno kakšno zdravniško posredovanje. Na vprašanje uradne osebe, če je potreboval zdravniško oskrbo, je prosilec namreč suvereno odvrnil, da si je roko povil sam.

10. Tožena stranka še poudarja, da se je prosilec, če so njegove navedbe resnične, sam, prostovoljno in po lastni presoji zapletel z ljudmi, ki jih označuje kot „mafijo“. Sam se je odločil, da bo v zameno za denar za njih opravil določena dejanja. Vedoč, da gre za ljudi, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem, se je odločil za sodelovanje z njimi. Iz navedenega je mogoče sklepati, da je vedel, v kakšno situacijo se spušča. Tožena stranka ugotavlja, da kljub navajanju omenjenih dogodkov prosilec ni uspel izkazati, da bi ti zanj lahko imeli znake preganjanja. Njegova navajanja so bila pavšalna in nenatančna ter v njih ni najti utemeljenega razloga, da bi mu ob vrnitvi grozilo utemeljeno tveganje preganjanja ali resna škoda.

11. Tožena stranka še nadalje ugotavlja, da je prosilec že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito priznal, da zaradi dogodkov ni odšel na policijo, saj je »od strahu mislil samo na beg«. Tudi na osebnem razgovoru je zanikal prijavo napada policiji. Menil je, da napadalcev ni mogel prijaviti, saj je z njimi sodeloval. Očitno je, da bi se prosilec zaradi domnevnega napada moral najprej obrniti na policijo. Glede na to, da tega ni storil, so njegove navedbe o smrtni ogroženosti, ki naj bi mu grozila ob vrnitvi v Alžirijo, pretirane in neutemeljene. Pristojni organ ugotavlja, da jih ni mogoče v ničemer povezati z razlogi za preganjanje, kot jih opredeljuje ZMZ-1.

12. Tožena stranka še dodaja, da je prosilec po tistem, ko naj bi bil brez razloga odpuščen iz vojske, sam opisal svojo ekonomsko stanje kot »zelo slabo«. Ko je bil povprašan po razlogih za odhod iz izvorne države, je dobesedno začel z: »Jaz sem zapustil izvorno državo zaradi revščine.« Priznal je, da prihaja iz revne družine in da je edini, ki preživlja družino. Ob tem tožena stranka opozarja na navedbe iz policijske depeše, iz katerih je razvidno, da je za pot porabil 2000 evrov. Očitno je prosilec denar raje porabil za pot v Evropo, kot pa za življenjske potrebščine in pomoč družini v Alžiriji. Prav tako ne pove ničesar o tem, da bi po izgubi službe v vojski iskal novo delo in zaposlitev. Čeprav govori o tem, da preživlja družino, je denar raje vzel od mafije, kot da bi si poiskal novo delo. Vsa prosilčeva navajanja in ravnanja kažejo na to, da so njegovi razlogi za odhod iz Alžirije v prvi vrsti ekonomske narave.

13. Pristojni organ poudarja, da mednarodna zaščita ni namenjena reševanju socialno ekonomskih stisk posameznikov, ki nimajo povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji, in ugotavlja, da je potrebno prosilčevo prošnjo šteti za očitno neutemeljeno. Njegovih domnevnih težav in razlogov, kot jih je predstavil in se nanašajo na revščino in družinske težave, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini.

14. Okoliščine, ki jih za utemeljitev svoje prošnje navaja prosilec, po mnenju pristojnega organa niso takšne narave, da bi predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Prosilec je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

15. Prosilec hkrati prihaja iz Alžirije, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom določila kot varno izvorno državo. Prosilec se je v postopku predstavil kot državljan Alžirije. Čeprav svoje istovetnosti ni nesporno izkazal do izdaje te odločbe, pristojni organ do dokaza o nasprotnem šteje, da je prosilec državljan Alžirije. Prav tako prosilec ni podal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država. V Alžiriji ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Pristojni organ nima nobenega razloga za dvom v sposobnost Alžirije, da zagotavlja varnost in zaščito svojim državljanom, poleg tega pa prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

16. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da prosilec v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prošnjo prosilca kot očitno neutemeljeno.

17. V tožbi tožnik navaja, da je na osebnem razgovoru predložil uradni osebi sliko osebne izkaznice, ki jo ima na telefonu. Uradna oseba ga je sicer vprašala, zakaj je že pred tem ni predložil pooblaščencu in je pojasnil, da tega ni vedel. Utemeljeno je mislil, da predložitev slike na telefonu zadostuje, saj mu uradna oseba ni naložila, naj poleg tega dostavi še sliko dokumenta ter določila roka za predložitev slike. Zato so navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da po prosilčevem razgovoru niti on niti pooblaščenci niso predložili fotografije osebne izkaznice, nerazumljive. Tožnik je na osebnem razgovoru pojasnil, zakaj v tem času še ni uspel pridobiti originalnega dokumenta za identifikacijo, čeprav je to poskušal. Povedal je namreč, da ima osebno izkaznico doma v Alžiriji in je še ni uspel pridobiti, potni list pa je pustil pri prijatelju v Turčiji, ki je sedaj v zaporu in zaradi tega ne more imeti več stika z njim. Zaključek tožene stranke, da ni v tožnikovem interesu, da bi predložil osebni dokument, je najmanj preuranjen. Tožnik se pri tem sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1662/2014 z dne 12. 11. 2014, kjer je sodišče zapisalo: “Ni dvoma, da je istovetnost prosilca v primeru, ko ta predloži eno od listin, določenih v Zakonu o tujcih (ZTuj-2), nesporno ugotovljena. Vendar to ne pomeni, da obstaja dvom v zatrjevano identiteto vedno, kadar prosilec nima osebnih dokumentov.

18. Tožnik nadalje poudarja, da ne drži, da v postopku ni uveljavljal preganjanja v izvorni državi zaradi enega izmed razlogov iz 20. člena ZMZ-l. Po izgubi službe je bil prisiljen sodelovati z mafijo. Opravljati bi moral nezakonite posle - tega ni želel storiti. Mafija je zahtevala vračilo denarja, večkrat so prišli na njegov dom in ob zadnjem obisku sta ga dve osebi iz tolpe ranili v roko. Zagrozili so mu, da ima en teden časa, da vrne denar, sicer ga bodo ubili. Tožnik se je utemeljeno zbal za svoje življenje, povedal je, da je bil v Alžiriji smrtno ogrožen. Glede na navedeno gre pri opisanem dejanju za preganjanje zaradi pripadnosti določeni družbeni skupni v skladu z Ženevsko konvencijo. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik podvržen fizičnemu nasilju v skladu s prvo alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ-1, saj je bil žrtev napada s strani članov mafije. Nadalje je tožnik izpovedal, da se je zaradi napada skrival v drugem mestu, strah ga je bilo, da ga bodo člani mafije ubili in mislil je samo na beg. Neutemeljena je zato navedba tožene stranke, da vsa prosilčeva navajanja in ravnanja kažejo na to, da so njegovi razlogi za odhod iz Alžirije v prvi vrsti ekonomske narave.

19. Navaja še, da ne držijo navedbe tožene stranke, da je zelo splošno in izrazito nenatančno opisal domnevne grožnje in napad s strani tolpe. Opisal je dogodke v okviru njegovih sposobnosti in upoštevaje njegovo takratno psihično stanje. Tožnik se pri tem sklicuje tudi na sodbo in sklep Upravnega sodišča RS št. U 992/2008, kjer je med drugim zapisano: “Iz primerljive mednarodno-pravne sodne prakse namreč izhaja, da od oseb, ki so bile v obdobju preganjanja žrtve nasilja, ni mogoče zahtevati, da ob prvem zaslišanju pristojnemu organu v vsakem primeru, ne glede na konkretne okoliščine, razkrijejo podrobnosti ali vse elemente nasilja, katerih žrtve so bile. Tožena stranka mora tovrstne okoliščine presojati glede na standarde in kulturo okolja, iz katerega prihaja tožnik, kajti sicer bi izpodbijano stališče pomenilo, da je od žrtev nasilja vedno upravičeno zahtevati, da mučenje ali nečloveško ravnanje takoj prijavijo in ga naznanijo okolju in da ga tudi natančno opišejo ob prvem zaslišanju v upravnem postopku.” Glede očitanega v zvezi z načinom napada na tožnika (ali je bil v roko ustreljen ali ranjen z nožem), pa bi morala tožena stranka, če je zaznala neskladje v njegovih izjavah, na zaslišanju to razčistiti, ne pa da ga ni niti soočila z ugotovljenimi neskladji, na katerih je nato zgradila negativno odločbo. Dejansko stanje je tako ostalo napačno oz. nepopolno ugotovljeno. Tožniku pa je bila kršena pravica do izjave. Iz zapisnika o osebnem razgovoru ne izhaja, da bi uradna oseba dvomila v tožnikove navedbe glede napada niti se tožniku ni zdelo, da o tem obstaja dvom. Tožnik bi v primeru dvoma na osebnem razgovoru pokazal brazgotino na roki. Neutemeljeno pa je, da tožena stranka to tožniku očita šele v izpodbijani odločbi.

20. Dodaja še, da so posplošeni zaključki tožene stranke, da ker se tožnik zaradi napada ni obrnil na policijo, da so njegove navedbe o smrtni ogroženosti, ki naj bi mu grozila ob vrnitvi, pretirane in neutemeljene. Z ničemer tožena stranka takšnega svojega zaključka ni pojasnila. Pri tem tudi ni pridobila informacij o izvorni državi oziroma ni preverila, ali so državni organi tožniku sploh sposobni oziroma mu želijo nuditi zaščito pred preganjanjem s strani kriminalne združbe.

21. Meni, da je ugotovitev tožene stranke, da je v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, glede na navedeno najmanj preuranjena. Tožena stranka je poleg tega zmotno uporabila določbe materialnega prava. Ker je tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava smatrala tožnikove navedbe za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Pred izdajo odločitve je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (1. odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih stranki ni bila dana možnost, da se o njih izjavi, razen v primerih, določenih z zakonom (3. odstavek 9. člena ZUP). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da so bile navedene določbe ZUP kršene.

22. Navaja tudi, da tožena stranka ni pridobivala aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, na podlagi katerih bi lahko presodila, da je Alžirija varna država konkretno za tožnika in ali bi ga državni organi sploh lahko zaščitili pred kriminalnimi združbami. Glede na navedeno izpodbijane odločbe v tem ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v skladu s sedmo točko drugega odstavka 237. člena ZUP. Napačno pa je bila uporabljena tudi določba 2. alineje 52. člena ZMZ-l. Tožnik meni, da v konkretnem primeru ni bilo dejansko stanje ugotovljeno do te mere, da omogoča izdajo zakonite odločbe. V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-292/2009, Up-1427/09 z dne 20.10 2011 mora pristojni organ v postopku odločanja o mednarodni zaščiti upoštevati tako subjektivni (21. člen ZMZ-1) kot objektivni element (22. člen ZMZ-1). Pri slednjem mora vključiti oceno stanja v državi, v katero bi se prosilec ob zavrnilni odločbi moral vrniti. Neupoštevanje navedenega predstavlja poseg v 18. člen Ustave RS ter kršitev mednarodnopravnih predpisov. V izpodbijani odločbi pristojni organ ni preverjal oziroma upošteval splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi v zvezi z navedbami, ki jih je tožnik med postopkom podal, zlasti aktivnosti in sposobnosti policije zaščititi tožnika pred kriminalnimi združbami. Tožena stranka je s tem, ko ni izvajala dokazov - informacij o izvorni državi, kršila tudi določbe ZUP o izvajanju dokazov (1. odstavek 165. člena ZUP).

23. Dodaja še, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da bo utrpel resno škodo v obliki nečloveškega ali poniževalnega ravnanja oziroma celo smrti, kar je v postopku izpovedal. Tožena stranka bi morala tudi upoštevati dejstvo, da je bil že podvržen nasilju, ki se lahko okarakterizira tudi kot resna škoda, saj je bila s strani članov kriminalne združbe napaden. Že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-l ali že povzročena resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-l, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, pa je resen znak utemeljenega strahu pred preganjanjem ali tveganjem resne škode. Načelo nevračanja (non-refoulment) je mednarodnopravno načelo, ki prepoveduje državi odstranitev, izgon ali izročitev prosilca državi, v kateri obstaja resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočem ravnanju ali kaznovanju. Zajeto je tako v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije, 3. členu EKČP kot tudi v 18. členu Ustave RS. Gre za pravico absolutne narave.

24. Navaja tudi, da je izpodbijana odločba nezakonita tudi iz razloga, ker bi morala toženka odločiti v dveh ločenih točkah izreka - o statusu begunca in o statusu subsidiarne zaščite. Z izdajo sodbe Sodišča EU št. C 662/17 v zadevi E.G. proti Slovenji z dne 18. 10. 2018 je potrebno o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti odločati sicer v enotnem postopku vendar z dvema ločenima izrekoma.

25. Tožeča stranka zato naslovnemu sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodna zaščita podredno pa, da po odpravi odločbe vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

26. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je iz predložene spisovne dokumentacije razvidno, da tožnik ni predložil nobenih fotografij ali drugih dokumentov. Večkrat je izjavil, da je Alžirijo zapustil zaradi revščine. Zatrjevano prisilno sodelovanje z mafijo tožena stranka zavrača. Domnevne napade in grožnje s strani tolpe je opisal skopo in poškodb ni izkazal niti pokazal brazgotin. Prosilec je tisti, ki mora v postopku sam navesti vsa dejstva, ki utemeljuje njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Ni njena naloga, da išče možne interpretacije in razlage v nekonkretiziranih navedbah tožnika. S tožnikom je bil opravljen obširen osebni razgovor, na katerem je imel možnost povedati vse pomembno za njegov primer. Vseskozi je imel zagotovljeno pomoč svojih pooblaščencev iz PIC, pooblaščenka pa mu je postavila le dve vprašanji. Očitno tudi po njenem mnenju ni bilo potrebno s strani tožnika pridobiti še kakšnih informacij. Tožnik je sam priznal, da prijave na policijo ni podal. Tega ni mogel storiti, ker je sodeloval z mafijci in se torej zavestno ni želel sam izpostaviti policiji, saj se je zavedal, da je tudi sam vpleten v kriminalna dejanja. Če bi dvomil v sposobnost pristojnih državnih organov, bi to povedal. Ker pa ni izrazil dvoma v delovanje in sposobnost policije v Alžiriji, tožena stranka take očitke zavrača. Protispisne so navedbe, da ni pojasnila tožniku da Alžirija velja za varno izvorno državo. Tožena stranka je presojala, ali v tožnikovem primeru obstajajo osebne okoliščine, zaradi katerih Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država. Tako je bil tožnik seznanjen s konceptom varne države Alžirije, dana pa mu je bila tudi možnost, da pojasni svoje osebne razloge, zakaj meni, da zanj ni varna, pa tega ni izkazal. V zvezi z ugovorom, da ni odločila v dveh ločenih točkah izreka se sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 ter I Up 157/2019 z dne 9. 10. 2019, in sicer, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, pri čemer se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku. Predlaga sodišču, naj tožbo zavrne.

27. Tožba ni utemeljena.

28. Sodišče se strinja z ugotovitvijo in obrazložitvijo tožene stranke, ki jo je sodišče povzelo v sodbo, da v tej zadevi ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 oziroma, da tožnik ni izkazal, da mu v Alžiriji grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Zato v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev. Upoštevajoč tožbene ugovore pa sodišče zgoraj povzeti utemeljitvi izpodbijanega akta dodaja oziroma jo dopolnjuje na naslednji način:

29. Element dokazovanja identitete tožnika v upravnem postopku ni v izpodbijani odločbi v ničemer vplival na (pravilno) ugotovitev tožene stranke, da v predmetni zadevi ni izkazan nobeden od razlogov za preganjanje oziroma da ni izkazana zadostna intenzivnost resne škode, ki naj bi tožniku nastala v Alžiriji. Tožnik se ne more šteti za pripadnika določene družbene skupine, ker očitno ni izkazal elementov, ki bi kazali na to, da je bil v izvorni državi do tolikšne mere vpet v dejavnost organizacije, od katere se je izposodil denar, da bi ga družba dojemala kot „različnega“ in ker bi imel zaradi dejanja, ki naj bi ga v povezavi z omenjeno organizacijo opravil, nespremenljivo lastnost, v zvezi s katero se tožnika ne bi smelo siliti, da se ji odreče (peti odstavek 27. člena ZMZ-1).

30. Poleg tega, kar je relevantno tudi za neizkazovanje pogojev za subsidiarno zaščito, konflikta s to organizacijo zaradi njegovega dejanja ni prijavil policiji v tem smislu, da bi pri državnih organih iskal t.i. notranjo zaščito (druga alineja prvega odstavka 29. člena ZMZ-1). Tožnik je bil namreč preveč pavšalen in zato neprepričljiv pri pojasnitvi, zakaj se ni obrnil po pomoč na državne organe. Poleg tega, ko se je tožnik za dva meseca skril v drugo mesto v Alžiriji, ga v tistem obdobju nihče ni našel ali nadlegoval iz omenjene organizacije. Glede na okoliščine, ki jih je opisal, tožena stranka tudi ni imela znakov za natančnejše ugotavljanje, ali bi morda v tem primeru šlo za situacijo, ko je bil tožnik že žrtev resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1.

31. Tožbeni ugovor, da mu je bila kršena pravica do izjave, ker ni bil soočen z nekonsistentnostjo o tem, ali je bil v roko ustreljen ali zaboden, je neutemeljena, ker ta napaka oziroma pomanjkljivost v vodenju ugotovitvenega postopka ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve, kajti tožnik niti v tožbi ne razjasnjuje tega neskladja.

32. V takih okoliščinah tožena stranka ni imela obveznosti, da bi po uradni dolžnosti preverjala informacije o stanju v izvorni državi, kajti ta obveznost velja takrat, ko prosilec navede takšne elemente, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, da njegova prošnja z vidika varstva 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ni očitno neutemeljena.

33. Tožnik je sicer v tožbi predlagal svoje zaslišanje na glavni obravnavi, vendar ni navedel, kako bi zaslišanje lahko vplivalo na ugotovitveni postopek in dokazno oceno. Pri odločitvi, da sodišče ne zasliši tožnika, je Upravno sodišče izhajalo iz interpretacije pravice do učinkovitega pravnega oziroma sodnega varstva iz določila 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU je namreč v sodbi v zadevi Sacko izpeljalo interpretacijo določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek, in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP. Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.

34. Poleg tega tudi po ustavno-pravnem stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve), mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“

35. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 27, 27/5, 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0ODEx