UPRS Sodba I U 564/2020-11

Jedro

Ne glede na predloženo slabo vidno fotokopijo osebne izkaznice z navedbo imena C.C. in dana pojasnila tožnika v zvezi z zapisom imena sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik v lastnoročni izjavi dne 18. 5. 2020 zapisal svoje ime kot D.D., kar nedvomno kaže na to, da je odločitev tožene stranke, ki je presodila, da je tožnik zavajal organe z dajanjem napačnih informacij ali zamolčanjem pomembnih informacij o identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev po 3. alineji 52. člena ZMZ-1, povsem pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo drugo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev, po tretji alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik ob vložitvi prve prošnje navajal, da prihaja iz Alžirije, da je po narodnosti Arabec, da mu je ime A.A. in je rojen ... 1994. Istovetnosti ni izkazal. Med razlogi za mednarodno zaščito je v lastnoročni izjavi navedel ekonomske in socialne razloge, v prošnji za mednarodno zaščito pa, da išče mamo, ki se nahaja nekje v EU, čeprav ne ve natančno kje. Mama mu je naročila, naj pride v EU, ona pa ga bo potem našla. V Alžiriji ni bil ogrožen. Še preden je tožena stranka s tožnikom opravila osebni razgovor, je Slovenijo zapustil, zato je tožena stranka izdala sklep, s katerim je postopek ustavila. Sklep z dne 9. 1. 2019 je postal pravnomočen 21. 1. 2019.

3. Dne 5. 9. 2019 je tožena stranka prejela zahtevo nemških migracijskih organov za ponovni sprejem tožnika, v Nemčiji registriranega kot B.B., rojenega ... 2000, državljana Libije. Tožena stranka je odgovornost sprejela v skladu s členom 18(1)(b) Uredbe Dublin III¹.

4. Tožnik je bil v Slovenijo vrnjen 28. 2. 2020, 11. 3. 2020 pa vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. V zvezi z razlogi za drugačne osebne podatke tako glede državljanstva kot imena je pojasnil, da je bil takrat v skupini z drugimi Alžirci in ni želel, da bi ga od njih ločili. Ker so oni zapustili azilni dom, je odšel z njimi, vedeli pa so, da je iz Libije. Povedal je, da trpi za duševnimi težavami, da se ne zaveda, kaj govori in dela. Obenem je toženi stranki zatrdil, da postopek razume, da se počuti v redu in bo v postopku lahko sodeloval. V zvezi z osebnimi dokumenti je povedal, da ima osebno izkaznico v Libiji, potni list pa je izgubil na poti v Turčiji. Povedal je, da je bil 11 mesecev zaprt, da se o Libiji ničesar ne spomni ter da je v Nemčiji jemal droge in pozabil vse za nazaj. Na vprašanje, ali državljani Libije potrebujejo vizo za vstop v Turčijo, je odgovoril, da ne, oziroma, da je on ni imel. Kasneje tekom osebnega razgovora pa povedal, da je imel vizo, vendar na to pozabil. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je povedal, da so se težave začele, ko je odraščal in se stepel s sosednjim fantom, zaradi česar je potem imel težave tako on kot njegov brat. Poleg tega so ga skušali rekrutirati, ko se je leta 2017 začela vojna. Ker je bil njegov oče na strani Gadafija, za katerega je tudi delal, je vlada želela ubiti tako njega kot njegovega brata. Na osebnem razgovoru je povedal, da je rojen leta 2000 ali 2001, vendar želi, da se kot letnica rojstva zapiše leto 2001. Tožena stranka mu je pri obeh razgovorih, ki jih je z njim opravila, postavljala še splošna vprašanja o Libiji, s katerim je preverjala njegovo poznavanje te države. V zvezi s sporom, ki ga je omenil pri vložitvi prošnje, je povedal, da se je sprl s sosedom Arabijem zaradi punce leta 2015. Ker se spor ni prenehal, pač pa nadaljeval, sta se oba z bratom leta 2017 preselila v kraj C., nato pa zaradi vseh razlogov in tudi vojne v Libiji le-to zapustila.

5. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik večkrat spreminjal podatke glede imena in države izvora, osebnega dokumenta s sliko pa med postopkom ni dostavil, zato je ocenila, da njegova identiteta ni bila ugotovljena.

6. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države zatrjeval strah pred sosedi zaradi spora ter vojno v Libiji. Tožena stranka njegovih razlogov ne sprejema. Izpostavlja nasprotujoče izjave, ki jih je tožnik dajal med postopkom, tako v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države, glede tega koliko bratov in sester ima, kot tudi glede dosežene stopnje izobrazbe. V postopku je toženka stranka tožniku postavila tudi nekaj vprašanj v zvezi s poznavanjem Libije in ugotovila kar nekaj napačnih odgovorov. Tožnik je odgovoril napačno glede barve libijske zastave (navedel modro in ne črne barve), ni prepoznal zemljevida Libije, ki mu ga je tožena stranka pokazala, navedel je, da je kraj iz katerega prihaja, ..., čeprav je to samostojno mesto, ki ima dobrih 186 000 prebivalcev, kar vse bi po mnenju tožene stranke moral vedeti, četudi bi zaključil zgolj šest razredov osnovne šole (po nekaterih izjavah pa naj bi zaključil devet razredov).

7. Prav tako je tožnik med postopkom spreminjal izjave glede dejstva, ali državljani Libije za vstop v Turčijo potrebujejo vizo. Sprva je zatrjeval da ne, ko mu je tožena stranka predočila dejstvo, da to ne drži, pa je povedal, da je sam ni imel. Nato je na osebnem razgovoru spremenil izjavo in povedal, da je vizo imel, ta dokument pa si je uredil v Tuniziji. Nazadnje je v zvezi s tem povedal, da mu je vizo uredil že oče v Libiji. Ne drži niti njegova navedba, da v Libiji ni letališč, saj je eno izmed njih celo v Tripoliju.

8. Zato tožena stranka utemeljeno dvomi, da je tožnik državljan Libije. Ker je tožnik podajal različne podatke tako glede svoje identitete, starosti, kot tudi izvorne države, tožena stranka ne more ugotavljati, ali je razlog zaradi katerega je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil, dejansko resničen in utemeljen. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-1970(08 z dne 2. 4. 2009 in št. U-I-292/09 z dne 20. 10. 2011, kjer je ustavno sodišče poudarilo pomen prepričljivosti in konsistentnosti navedb po posameznih fazah postopka.

9. Tožena stranka zaključuje, da ker ni mogla ugotoviti, iz katere države tožnik prihaja, tudi ni mogla presojati, ali je tožnik upravičen do subsidiarne zaščite ter se s tem v zvezi sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča RS št. I Up 591/2012 z dne 10. 1. 2013 in I Up 206/2013 z dne 11. 9. 2013.

10. Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb upravnega postopka.

11. Ne strinja se s presojo tožene stranke, da je z napačnimi podatki glede identitete in izvorne države zavajal toženo stranko. Prav tako ne drži, da bi na drugi prošnji spreminjal osebne podatke. Zakaj je na prvi prošnji navedel drugačno osebno ime in drugo državo izvora, je tožnik že pojasnil. Vendar pa so osebni podatki, ki jih je navedel pri drugi prošnji, pravi. Prav takšne je navedel tudi pred nemškimi organi. Poudarja, da je na vprašanja v zvezi s poznavanjem Libije odgovarjal upoštevaje svoje sposobnosti in psihično stanje. Izpostavlja, da ima psihične težave in zaradi jemanja drog pozablja stvari. Tožnik se je tudi samopoškodoval, kar je razvidno iz zapisnika MNZ z dne 30. 3. 2020, zato meni, da bi moral biti v postopku postavljen izvedenec ustrezne stroke, ki bi ocenil njegovo duševno stanje.

12. Toženi stranki očita, da ni odločala v rednem postopku in mu ni dala možnosti, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Dejansko stanje ni bilo razjasnjeno do te mere, da bi tožena stranka lahko zakonito odločila. Tožnik je povedal, da je izvorno državo zapustil zaradi vojnega stanja, da v vojsko ni želel in mu je grozilo maščevanje s strani sosedov. Vse to ustreza pojmu preganjanja po 27. členu ZMZ-1. Tožena stranka v postopku ni spoštovala načela nevračanja, ki je pravica absolutne narave. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odočbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, podredno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

13. V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Navaja, da je tekom upravnega spora s strani tožnika prejela slabo sliko libijske osebne izkaznice, iz katere izhaja, da naj bi bilo pravo ime tožnika C.C. Pri tem ugotavlja, da se že na prosto oko vidi, da je pisava, s katero sta izpisana ime in priimek tožnika, drugačne oblike in debelosti kot ostala pisava na dokumentu. Izpostavlja še, da se je tožnik v lastnoročni izjavi podpisal kot D.D. in ne B.B. Zaradi vsega tega meni, da tožnik zgolj zavaja organe. Ponavlja, da tožnik o Libiji ni vedel niti najbolj osnovnih dejstev, zato mu ne verjame, da prihaja iz te države. V zvezi z zdravstvenim in duševnim stanjem tožnika, poudarja, da ga je pred vsakim razgovorom povprašala o počutju in razgovor opravila šele, ko je povedal, da se počuti dobro. Poleg tega je imel tožnik dostop do psihiatra, ki ga je tudi obiskal, kot izhaja iz podatkov upravnega spisa. Meni, da zgolj to, da je tožnik uporabnik drog, ne pomeni, da razgovora z njim ne bi smela opraviti. Navaja, da je bilo ugotovljenih kontradiktornosti v postopku veliko, zato je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku na podlagi določil ZMZ-1. Tožnik očitka o kršitvi pravice do izjave ni konkretiziral. Meni še, da stanja v državi tožnika ne more ugotoviti, če na podlagi nasprotujočih izjav tožnika ni jasno, iz katere države ta prihaja.

14. Tožnik je vložil še pripravljalno vlogo, kateri je priložil fotokopijo osebnega dokumenta. Navaja, da je iz dokumenta razvidno, da je njegovo ime Č.Č., da prihaja iz Libije in je rojen ... 2000. Meni, da je do drugačnega zapisa imena očitno prišlo pri prevajanju. Ker je narava azilnih postopkov, da se v dvomu odloča v prosilčevo korist, bi to moralo veljati tudi za tožnika. V postopku tožena stranka ni izkazala, da bi tožnik z napačnimi podatki zavajal toženo stranko tako, da bi to lahko vplivalo na njeno odločitev.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

17. Izpodbijana odločba temelji na tretji alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec zavajal organe tako, da je dajal napačne informacije ali dokumente ali zamolčal pomembne informacije ali dokumente o svoji identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev.

18. Tožena stranka je odločitev oprla na ugotovitev, da je tožnik tekom postopka podajal različne izjave tako o svoji identiteti, državi izvora kot razlogih, zaradi katerih je izvorno državo zapustil. Tožena strank je tožnika med postopkom na to opozarjala in ga soočala s kontradiktornimi izjavami, ki pa jih tožnik tudi po presoji sodišča ni pojasnil na sprejemljiv način. Tožnik ni bil prepričljiv niti v svojih odgovorih na vprašanja glede zatrjevane države izvora, Libije, svoji poti, o tem, ali je imel, ali ni imel vizuma, obstoju letališč, krajev v Libiji, številu bratov, izobrazbi.

19. Po presoji sodišča je tožena stranka tudi jasno in logično pojasnila, zakaj ne sprejema njegove zadnje navajane identitete tako glede imena kot države izvora. Ne glede na predloženo slabo vidno fotokopijo osebne izkaznice z navedbo imena C.C. in dana pojasnila tožnika v zvezi z zapisom imena pa sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožnik v lastnoročni izjavi dne 18. 5. 2020 zapisal svoje ime kot D.D., kar nedvomno kaže na to, da je odločitev tožene stranke, ki je presodila, da je tožnik zavajal organe z dajanjem napačnih informacij ali zamolčanjem pomembnih informacij o identiteti ali državljanstvu, kar bi lahko vplivalo na odločitev (zatrjevanje, da tožnik prihaja iz Libije) po 3. alineji 52. člena ZMZ-1, povsem pravilna.

20. Sodišče ugotavlja, da ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da tožena stranka ni zadostno upoštevala tožnikovih duševnih težav in ni presojala zmožnosti tožnika za sodelovanje v postopku. Kot izhaja iz vpogledanega upravnega spisa, je tožnik ob vložitvi prošnje (stran 6) povedal, da se počuti dobro in bo na vprašanja lahko odgovarjal ter v nadaljevanju, da se danes počuti v redu, da razume postopek in v njem (trenutno) lahko deluje. Prav tako je na osebnem razgovoru na vprašanje pojasnil, da se počuti dobro in bo na vprašanja, razen na osebna, lahko odgovarjal (stran 2). Glede na navedeno in še zlasti ob dejstvu, da je imel tožnik ves čas ob sebi tako v fazi podaje prošnje za mednarodno zaščito kot osebnega razgovora pravnega zastopnika z ustreznim strokovnim znanjem, ugovor tožnika, da ni bil sposoben sodelovati v postopku, ni sprejemljiv. Ne tožnik ne njegov pooblaščenec tudi kasneje med osebnim razgovorom oziroma ob koncu osebnega razgovora nista v zvezi z navedenim podala nikakršnih pripomb.

21. Glede na vse navedeno je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ocenila tožnikove navedbe kot zavajajoče in iz teh razlogov zavrnila njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri tem se je opredelila do vseh nasprotujočih in zavajajočih izjav tožnika in pravilno presodila, da izvorne države tožnika ni mogla ugotoviti. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, ni razvidno tožnikovo zatrjevanje² utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1).

22. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Zato ni odločilo v sporu polne jurisdikcije.

23. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno in bi bilo samo sebi namen, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi obeh prošenj za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Zaradi tega po mnenju sodišča zaslišanje tožnika pred sodiščem ni potrebno in je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

-------------------------------
¹ Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).
² Sodišče zgolj pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve). Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1 in prvi odstavek 140. člena ZUP) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 239/2008
• sodba I U 973/2013
• UPRS Sodba I U 1819/2020-15