UPRS Sodba IV U 164/2017-10

Jedro

S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.

Tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ, Ministrstvo za finance, Finančna uprava Republike Slovenije, je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke, št. DT 4934-74900/2017-1 04 z dne 23. 5. 2017, odločila, da se zoper dolžnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, ki znaša na dan 23. 5. 2017 skupaj z glavnico v višini 4.460,24 EUR, z zamudnimi obrestmi v višini 206,81 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, 4.677,05 EUR, z nadaljnjimi zamudnimi obresti, ki se obračunajo od dne 24. 5. 2017 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se izplačevalcu, Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, naloži, da izvrši sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov dolžnika; v 3. točki izreka določila višino zarubljenih dolžnikovih denarnih prejemkov in v 4. točki izreka določila način prenosa zarubljenih denarnih sredstev ter v isti točki izreka navedla tudi izvršilne naslove, na katerih temeljijo obveznosti dolžnika. Sestavni del odločitve v izreku izpodbijane odločbe je tudi odločitev, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik; da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe in da ugovor izplačevalca zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Drugostopenjski organ (Ministrstvo za finance), je pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi zavrnil, ter pritožniku pojasnil, da je iz tabele v 4. točki izreka izpodbijanega sklepa razviden izvršilni naslov za posamezno obveznost, datum izvršljivosti, kot tudi znesek davka in zamudnih obresti. Pojasnil je, da ima izpodbijani sklep o davčni izvršbi vse sestavine, določene v 151. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in da na podlagi 57. člena ZDavP-2, zoper sklep o izvršbi izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati.

3. Tožnik v tožbi odločitvi oporeka in navaja, da je iz obrazložitve odločbe razvidno, da je finančna uprava odmerila tudi nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2016, za nepremičnine parc. št. 333/320, št. 333/248, št. 333/247 k.o. A.. Tožnik odločitvi, ki se nanaša na odmero nadomestila od predhodno navedenih nepremičnin oporeka in pojasnjuje, da ni ne lastnik in ne uporabnik teh zemljišč. Podredno dodaja, da je parcela št. 333/247 k.o. A. v celoti izvzeta iz gospodarskega namena, ker po njej teče javna infrastruktura. Nepremičnino je podaril hčeri, vendar zadeva zaradi zapletov z Geodetsko upravo RS in plombe Finančne uprave RS, čaka. Pojasnjuje tudi, da je parcela 333/248 k.o. A. zeleni pas in na njem gradnja ni mogoča ter ni mogoče opravljati nobene gospodarske dejavnosti. Pojasnjuje tudi, da je Finančni urad pritožbo posredoval Občini B., ki pa je odgovorila, da preko nepremičnine 333/247 k.o. A. ne potekajo infrastrukturni vodi, niti se na njej ne nahaja zeleni pas, zato naj bi tudi ta parcela izpolnjevala pogoje za odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. To stališče je po mnenju pritožnika neutemeljeno. Poudarja, da na vseh parcelah potekajo komunalni vodi in da je na parceli 333/247 občina 17. 8. 2016 položila plinovod in to brez soglasja lastnika zemljišča. Pojasnjuje tudi, da soglasja lastnikov niso bila pridobljena, niti investitor ni uspel v šestih mesecih pridobiti enostavnega gradbenega dovoljenja, v štirih letih pa preostali investitorji niti niso mogli urediti lastniškega razmerja, zato predlaga, da se plombe umaknejo, da si lahko investitorji uredijo lastništvo, ki bo omogočalo nadaljnjo gradnjo in poslovanje.

4. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov oziroma podredno, da sodišče ugotovi nezakonitosti izpodbijanega sklepa.

5. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve obeh upravnih aktov.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da sta izpodbijani sklep in odločba drugostopenjskega davčnega organa izdana skladno z zakonom ter kot takšna pravilna in zakonita. Sodišče zato sledi njunim razlogom in se po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

8. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi prvega odstavka 143. člena ZDavP-2, če obveznost ni plačana v predpisanem roku. Izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi je odločba, sklep ali plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti. V obravnavanem primeru so izvršilni naslovi (skladno z določbo 145. člena ZDavP-2), na katerih temelji sporni sklep, navedeni v 4. točki izreka, med drugim tudi odločbe o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za različna časovna obdobja. Izvršilni naslovi so skladno z določbo 146. člena ZDavP-2, opremljeni z datumom izdaje odločbe, datumom izvršljivosti, zneskom v EUR in podatkom o izračunu obresti. V obravnavani zadevi ni sporno, da tožnik obveznosti iz odločb-izvršilnih naslovov ni izpolnil, zato je bila po presoji sodišča uvedba postopka izvršbe utemeljena.

9. Sodišče ugotavlja, da tožnik s tožbo nasprotuje izpodbijanemu sklepu zato, ker meni, da je izvršba v delu, ki se nanaša na izvršilne naslove-odločbe o odmeri nadomestila o uporabi stavbenega zemljišča, nedopustna. Navaja, da gre za zemljišča, za katera ni dolžan plačati odmerjenega nadomestila ter trditev pojasnjuje z razlogi, ki se nanašajo na vrsto rabe zemljišča in komunalno opremljenost zemljišča.

10. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da teh ugovorov, ki so izčrpno povzeti v tožbenih navedbah (točka 3. in 4. te sodbe) tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni navajal. Kljub temu teh navedb sodišče ne opredeljuje kot tožbene novote, saj gre za navedbe, ki ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi. Po izrecni določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2, namreč izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da tožena stranka ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri, ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe. Prav zato tožnikova zatrjevanja ne morejo biti predmet presoje v postopku davčne izvršbe in ne vplivajo na pravilnost izpodbijanega sklepa o izvršbi.

11. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep, potrjen z odločbo pritožbenega organa, pravilen in zakonit, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka:

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 173/2015
• UPRS sodba I U 738/2015
• UPRS sodba I U 477/2015