UPRS Sodba IV U 201/2017-18

Jedro

Glede na namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalcem in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta kot predkupnega upravičenca pri nakupu predmetnega zemljišča in je pravilno razlogovanje tožene stranke, da je iz razloga, ker zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva, šteti, da tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju tožena stranka) v točki 1 ugodilo pritožbi A.A., v tem upravnem sporu prizadete stranke, ter odločbo Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 330-1337/2016-9 z dne 4. 4. 2017, odpravilo. V točki 2 izreka izpodbijane odločbe je zavrnilo pravni posel, prodajno pogodbo, katerega predmet je nepremičnina parc. št. 580/2, k. o. Z., sklenjen med prodajalcem B.B. in tožnikom kot kupcem. Tožena stranka je v točki 3 izreka izpodbijane odločbe odobrila pravni posel za promet s tem zemljiščem, sklenjen med navedenim prodajalcem in kupcem A.A.. Tožena stranka je v točki 4 izreka ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani.

2. Tožena stranka v obrazložitev svoje odločitve navaja, da je prvostopenjski upravni organ napačno uporabil materialni predpis in nepravilno ugotovil dejansko stanje s tem, ko je odobril pravni posel za promet s predmetno nepremičnino med prodajalcem B.B. in tožnikom kot kupcem, ni pa odobril pravnega posla za promet s to nepremičnino med navedenim prodajalcem in prizadeto stranko. Po oceni tožene stranke z odobritvijo pravnega posla tožniku ne bi bil dosežen namen zakona, ki je v smotrnem izkoriščanju kmetijskih zemljišč in ohranjanju v proizvodni funkciji iz naslednjih razlogov. Tožnik zlorablja pravico oziroma status kmeta, kar je tožena stranka utemeljila z navedbo različnih parcel v različnih krajih po Sloveniji (18 parcel v 10 zadevah), praviloma manjše velikosti, za katere je tožnik podal zahtevo za odobritev pravnih poslov, pri tem pa je tožena stranka tudi navedla oddaljenost teh zemljišč od prebivališča tožnika. Površina konkretnega zemljišča, ki je predmet odobritve tega pravnega posla, znaša zgolj 231 m2 in je od tožnikovega prebivališča oddaljeno 18,7 km. Na podlagi navedenih okoliščin tožena stranka smatra, da bi bil z nakupom predmetne parcele izvotljen namen Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), ki je v zaokrožanju kmetijskih gospodarstev ter zagotavljanju lažje in bolj ekonomične obdelave. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik s sprejemom ponudbe in podajo vloge za odobritev pravnega posla v predmetni zadevi zlorabil svojo pravico, status kmeta, za pridobitev predmetne nepremičnine in je zato šteti, da tožnik ni uveljavljal predkupne pravice. Glede prizadete stranke tožena stranka ugotavlja, da se je prodajalec v skladu s četrtim odstavkom 23. člena ZKZ odločil, da predmetno nepremičnino proda prizadeti stranki. Glede na navedeno je tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

3. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper izpodbijano odločbo vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka zmotno ocenila njegov namen nakupa navedenega zemljišča, ker zemljišča obdeluje na več krajih. Najbližje predmetnemu zemljišču je zemljišče v Ž., ki ga uspešno obdeluje. Glede navedbe tožene stranke o sistematičnih nakupih navaja, da bo zoper vse zavrnjene drugostopenjske odločbe vložil tožbo. Vse tožbe bo dopolnil s poslovnim načrtom, iz katerega bo izhaja tožnikov namen nakupa zgoraj navedenih zemljišč. Po tožbenem stališču se očitno kmetje ne smejo poslovno širiti, pri čemer ga tožena stranka pri njegovi širitvi kmetovanja z nakupi kmetijskih zemljišč zavira. Tožnik sodišču predlaga, da samo odloči o stvari tako, da odobri pravni posel, sklenjen z njim kot s kupcem, za skupno ceno 333,00 EUR, kot je to ugotovil že prvostopenjski upravni organ.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravni spis in podala odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Pojasnjuje, da tožnik po jasno razkritem vzorcu kupuje zelo majhne, izolirane parcele, ki so oddaljene od njegovega prebivališča, kar izkazuje njegovo delovanje v nasprotju z namenom ZKZ. Glede tožbene navedbe o tožnikovem lastništvu kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje, tožena stranka navaja, da tožnik ni izkazal morebitne kontrole zlorabe tožnikovega statusa kmeta s strani pristojnih organov pri nakupu te parcele, poleg tega pa je morebitno zlorabo treba preverjati glede na konkretne okoliščine vsakega posameznega primera. Po stališču tožene stranke je tudi nakup tega zemljišča dodaten dokaz o vzorcu, po katerem tožniku kupuje zemljišča po celotni Sloveniji, saj je tudi to veliko le 1.102 m2 in je od prebivališča tožnika oddaljeno 15,9 km. Tožena stranka tudi ni prepričana v tožbeno trditev, da so sporni nakupi del poslovnega načrta tožnika, ker tožnik še vedno ni predložil poslovnih načrtov niti v predmetni zadevi niti v drugih upravnih sporih, ki jih je sprožil zoper toženo stranko. Tako je tožena stranka zaradi ugotovljenih okoliščin ocenila, da gre za zlorabo statusa kmeta, pri čemer je tožnik deloval v nasprotju z namenom ZKZ, takšnemu delovanju pa je treba odreči pravno varstvo. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in odloči, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

5. Odgovor na tožbo je podala tudi prizadeta stranka B.B., ki je prodajalec predmetnega zemljišča. Navedel je, da se v celoti strinja z izpodbijano odločbo in z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo.

6. Odgovor na tožbo je podala tudi prizadeta stranka A.A. kot kupec predmetne nepremičnine, ki je navedel, da se v celoti strinja z izpodbijano odločbo, tožbenim navedbam pa nasprotuje. Pojasnjuje, da je predmetno kmetijsko zemljišče (poleg ostalih) kupil že leta 1980, za kar je plačal kupnino in je bil do nedavnega prepričan, da je lastnik tega kmetijskega zemljišča. Nadalje navaja, da se tožnik pri nakupu parcele ni dobro pozanimal o dejanskem stanju parcele, v zvezi s čimer je v evidencah Geodetske uprave Republike Slovenije kot dejanska raba te parcele vpisano pozidano zemljišče, kar pomeni, da ni proizvodno sposobno in ni primerno za opravljanje kmetijske dejavnosti. To dokazuje tudi dejstvo, da je zemljišče večino časa poplavljeno in tudi, da meri komaj 231 m2 in leži ob železniški progi. Navaja, da se strinja z ugotovitvijo tožene stranke o tožnikovem namenu nakupa predmetnega zemljišča in smiselno predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

7. Tožnik je podal pripravljalno vlogo, v kateri prereka navedbe tožene in prizadete stranke A.A. v njunih odgovorih na tožbo. Najprej navaja pravna načela, ki bi morala po njegovem stališču veljati tudi za tožnika v predmetni zadevi. Po tožnikovih navedbah je tožena stranka v zadevi odločila mimo jasnih in enoznančnih določb ZKZ, ki urejajo promet s kmetijskimi zemljišči, pri tem pa tožnik opredeljuje pomen predkupne pravice po ZKZ. V konkretnem primeru ni sporno, da ima tožnik izkazano predkupno pravico kot drug kmet (4. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ) in da izpolnjuje tudi vse pogoje za nakup po 24. členu ZKZ. Po drugi strani pa prizadeta stranka nima predkupne pravice. V takšnem primeru konkurence predkupnega upravičenca po ZKZ in osebe brez predkupne pravice, pa je ob pravilni uporabi zakona mogoče pravni posel odobriti le tožniku. Prodajalec lahko drugi osebi proda kmetijsko zemljišče le, če nihče od predkupnih upravičencev ne uveljavlja predkupne pravice. V konkretnem primeru pa obstaja predkupni upravičenec, to je sam tožnik. Nadalje tožnik navaja, da sama oddaljenost zemljišča s stališča možnosti zagotavljanja kmetijske funkcije zemljišča ne pomeni, da tožnik kot strokovnjak ne bi na boljši način zagotavljal proizvodne funkcije zemljišč kot prizadeta stranka. Tega zakonodajalec očitno ni štel za tako pomembno okoliščino v smislu možnosti zagotavljanja proizvodne funkcije kmetijskih zemljišč, ker v zakonu tega ni predpisanega kot dodatnega pogoja za možnost ugotavljanja in priznanja predkupne pravice drugega kmeta. Tožnik oporeka ugotovljeni oddaljenosti obeh zemljišč, pri čemer zatrjuje, da je razdalja 16 km in ne 18 km, to zemljišče pa bi lahko glede na razdaljo zlahka obdelal. Ne gre za nikakršno zlorabo predkupne pravice, ker gre za poslovni načrt razširiti in intenzivirati kmetijsko proizvodnjo, da bi ta postala čim bolj ekonomsko upravičena. Tožnikovi nameni s kmetijskimi zemljišči so dolgoročne narave, teh zemljišč pa ne kupuje z namenom preprodaje in ustvarjanja zaslužka. Že sedaj ima v lasti kmetijska zemljišča v različnih katastrskih občinah in jih ne glede na njihovo medsebojno oddaljenost vseskozi normalno obdeluje. Tožnik kot dokaz za svoje trditve predlaga zaslišanje strank in ostale listinske dokaze, sodišču pa predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi, tožniku odobri sklenitev predmetnega pravnega posla, prizadeti stranki ne odobri sklenitve tega pravnega posla ter da toženi in prizadeti stranki naloži nerazdelno povrnitev tožnikovih stroškov upravnega spora.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Po pregledu izpodbijanega akta sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijanega akta odločitev pojasnila tožena stranka, ter se nanje v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tudi sklicuje, dodatno pa pojasnjuje in izpostavlja v nadaljevanju navedena dejstva.

10. Pogoje in postopek prodaje kmetijskih zemljišč določa ZKZ kot specialni predpis. Posebnosti prometa s kmetijskimi zemljišči ureja ta zakon v III. poglavju (od 17. do 25. člena ZKZ). Te posebnosti so zlasti: postopek prodaje preko ponudbe, ki mora biti objavljena na način, predpisan v 20. členu ZKZ, postopek sprejema ponudbe za prodajo, določen v 21. členu ZKZ, ter postopek odobritve pravnega posla, določen v 22. členu ZKZ, v katerem pa je treba upoštevati posebnosti prometa z zaščitenimi kmetijami (18. člen ZKZ), pogoje za odobritev oziroma neodobritev pravnega posla oziroma za izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna (19. člen ZKZ), ter vrstni red predkupnih upravičencev (23. člen ZKZ). S temi določbami, ki določajo omejitve v zvezi s prometom kmetijskih zemljišč, zakonodajalec uresničuje v drugem odstavku 71. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) določeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč. Z zakonom določena omejitev pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami je namreč namenjena usmerjanju prometa s kmetijskimi zemljišči tako, da ostanejo v primarni pridelovalni funkciji v obsegu, ki je potreben za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev Slovenije, saj se na ta način zagotavlja socialna, ekološka in gospodarska funkcija lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih (67. člen Ustave). Zato je promet s kmetijskimi zemljišči omejen in mogoč le v skladu s pravili, ki jih določa zakon (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Vrhovno sodišče, v zadevi X Ips 143/2013).

11. Namen predkupne pravice predkupnih upravičencev, ki je določena pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije in katere vrstni red predpisuje zgoraj omenjeni 23. člen ZKZ, je v tem, da bodo subjekti, katerim se odobri pravni posel s prometom teh zemljišč, ta zemljišča v prihodnje bolje obdelovali oziroma skrbeli za njihovo obdelavo, kot bi to lahko storili drugi potencialni kupci. V skladu z ustavno sodno prakso, pa ti ukrepi ne morejo temeljiti zgolj na statusnih lastnostih bodočih lastnikov, torej ne oziraje se na gospodarski pomen posameznih zemljišč in druge okoliščine, ki jih je mogoče in potrebno upoštevati, da bi se zagotovila utemeljenost in sorazmernost vsakega ukrepa posebej (tako Ustavno sodišče Republike Slovenije, v nadaljevanju Ustavno sodišče, v zadevi U-I-184/94).

12. Glede na takšen namen zakonsko določene omejitve pri razpolaganju s kmetijskimi zemljišči, ki je v zagotavljanju primarno pridelovalne funkcije, je tožena stranka tudi po presoji sodišča pravilno ugotovila, da z odobritvijo predmetnega pravnega posla med prodajalcem in tožnikom ta namen zakona ne bi bil dosežen, kar je tudi obrazložila z ustreznimi argumenti, iz katerih izhaja, da tožnik zlorablja status kmeta kot predkupnega upravičenca pri nakupu predmetnega zemljišča in je pravilno razlogovanje tožene stranke, da je iz razloga, ker zloraba pravic ne more uživati pravnega varstva, šteti, da tožnik v predmetnem postopku ne uveljavlja predkupne pravice.

13. Na drugačen sklep ne vplivajo tožbena zatrjevanja, da je tožnik lastnik kmetijskega gospodarstva v bližini zemljišča, ki ga kupuje, ker gre še vedno za majhno in od tožnikovega bivališča oddaljeno zemljišče, to dejstvo pa je presojati v povezavi z ostalimi razlogi, navedenimi v izpodbijani odločbi, kar vse utemeljuje odločitev tožene stranke, da ne odobri predmetnega pravnega posla tožniku. Med razlogi, zaradi katerih je tožena stranka zaključila, da gre za zlorabo pravice, je tudi okoliščina, da se tožnik pojavlja v številnih ostalih primerih na ozemlju Slovenije pri nakupih kmetijskih zemljišč, praviloma manjše velikosti, pa tudi dejstvo, da je površina zemljišča, ki je predmet nakupa, zgolj 231 m2, čemur sledi tudi sodišče. Tožnik v zvezi s tem tudi ne more uspeti s tožbeno navedbo, da bo z obstojem poslovnega načrta izkazal namen nakupa navedenega zemljišča, ker z nobenim dokazom te svoje tožbene trditve ni izkazal.

14. Glede na navedena ugotovljena dejstva o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za odobritev predmetnega pravnega posla tožniku, upoštevaje četrti odstavek 23. člena ZKZ, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, ter da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen.

15. Nobena od strank sicer ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave, je pa tožnik v pripravljalni vlogi poleg branja listin predlagal tudi zaslišanje strank. Sodišče ugotavlja, da tožnik dokaznih predlogov ni substanciral, predvsem v delu predlaganega zaslišanja strank. Tudi ni z ničemer utemeljil in to tudi ne izhaja iz zadeve, da bi lahko izvedba teh dokazov pripeljala do drugačne odločitve, pri čemer ni sporno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, ampak je sporna le ocena teh dokazov in pravna presoja pravilnosti ravnanja tožene stranke, zato je sodišče odločilo na seji senata. Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik s svojimi navedbami tega ni izkazal ter ni utemeljil obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov z zadostno stopnjo verjetnosti, to je stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, kar predstavlja v skladu s sodbo Vrhovnega sodišča, št. X Ips 391/2016 z dne 21. 11. 2018, pogoj, ob izpolnitvi katerega je upravno sodišče dolžno izvesti glavno obravnavo. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

16. Če sodišče tožbo zavrne, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IV U 216/2017-17
• UPRS Sodba II U 496/2016-17
• UPRS Sodba IV U 3/2018-12