UPRS Sodba I U 545/2020-7

Jedro

Tožnik nima prav, ko v tožbi pravi, da bi tožena stranka morala preučiti informacije o ustrahovanjih nekdanjih vojakov s strani teroristov v Alžiriji. To bi morala tožena stranka storiti le, če bi tožnik bil dovolj prepričljiv pri utemeljitvi strahu pred preganjanjem ali resno škodo.

Dejstvo, da je tožena stranka tožnika obvestila o tem, da je Alžirija po Odloku varna izvorna država, glede na dejstvo, da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, zadošča, da bi lahko navedel vsa dejstva in predlagal vse dokaze, ki izkazujejo nasprotno, pa tega ni storil. Zato s tem, ko tožena stranka tožniku ni še posebej pojasnjevala, da bo v postopku odločala po drugi alineji 52. člena ZMZ-1, da bi se tožnik lahko o tem še podrobneje izrekel, ni kršila pravico do izjave tožnika v postopku, kot sicer smiselno tožnik očita v tožbi toženi stranki.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila drugo prošnjo prosilca za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A. (roj. ... 1991), nazadnje začasno nastanjenega v Azilnem domu v Ljubljani, ki ga zastopa Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC.

2. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je prosilec 22. 1. 2020 vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je bil 17. 1. 2020 na podlagi Uredbe EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Uredba Dublin III) vrnjen v Republiko Slovenijo iz Nizozemske. Prvič je podal prošnjo 9. 5. 2019. Ob podaji prve prošnje je prosilec navedel, da je Arabec, muslimanske veroizpovedi in da govori arabsko. Končal je devet let šole ter služil vojaški rok. Od leta 2012 do 2018 je bil zaposlen v alžirski vojski, kjer je na južni meji z Malijem opravljal delo vojaka. V Alžiriji ima še mamo, osem bratov in dve sestri. Iz države je odšel julija 2018 in predhodno nikjer ni zaprosil za mednarodno zaščito. Določenega cilja ob odhodu ni imel. Z letalom je najprej odšel v Turčijo in tam ostal teden dni. V Grčiji je bil en mesec, potem pa je preko Albanije in Črne gore prišel do Srbije, kjer je ostal približno deset dni. Pot je nadaljeval v Bosno in Hercegovino, kjer je preživel sedem mesecev, nato pa je preko Hrvaške v dvanajstih dneh odšel peš do Slovenije ter sam prišel do Azilnega doma in tam podal namero za mednarodno zaščito. Povedal je, da ima potni list in osebno izkaznico v Alžiriji, ima pa fotografijo potnega lista tudi na telefonu.

3. Prosilec je bil v nadaljevanju seznanjen, da je po odloku Vlade Republike Slovenije s 13. 6. 2019 Alžirija določena za varno izvorno državo in je bil povprašan o razlogih, zaradi katerih se tja ne more vrniti. Prosilec je dejal, da je Alžirijo zapustil zaradi vojske. Delati v vojski je bilo težko. Pojasnil je, da je nekoč želel domov na dopust, ker je njegova mama imela operacijo, vendar mu dopusta niso odobrili. Nejevolja je vodila do verbalnega spora z nadrejenim, kar pa v vojski ni bilo dovoljeno. Prosilec je dejal, da naj bi ga nadrejeni poskušal celo udariti. Ker se je stepel z nadrejenim, so ga za štiri mesece zaprli v zapor. Po odsluženi kazni so ga poslali nazaj v njegovo vojaško enoto. Tri mesece kasneje, marca 2018 so ga odpustili iz vojske. V vojaško službo je vstopil prostovoljno in je za svoje delo dobival plačo. Po zapustitvi vojske ni imel težav, bil je doma. Niti ni nikomur razlagal, da so ga odpustili iz vojske. Kljub temu, da doma težav ni imel, je odšel, saj je bil prepričan, da ne bi dobil nobene druge službe v Alžiriji.

4. Za tem je prosilec samovoljno zapustil Azilni dom, zato je tožena stranka 3. 6. 2019 izdala sklep, s katerim je postopek prosilca v skladu z 49. členom ZMZ-1 ustavila. Sklep je postal pravnomočen 14. 6. 2019. Na podlagi Uredbe Dublin III je bil tožnik 17. 1. 2020 vrnjen iz Nizozemske v Slovenijo, 22. 1. 2020 je podal drugo prošnjo za mednarodno zaščito.

5. Ob podaji druge prošnje je prosilec navedel, da je v obdobju od septembra 2012 do aprila 2018 opravljal delo vojaka v alžirski vojski. Vojaškega roka ni služil. Med službovanjem v vojski je bil tri mesece, od junija do septembra 2017, zaprt v vojaškem zaporu v kraju A. Dejal je, da je kot pogodbeni vojak služil v alžirski vojski. Marca 2017 se je sporekel s svojim poveljnikom, spor pa je vodil v pretep. Junija istega leta ga je vojaško sodišče obsodilo na trimesečno zaporno kazen. Ko jo je septembra odslužil, so ga poslali nazaj v njegovo enoto. Aprila 2018 je dobil odpoved in odšel je iz vojske. Vse je bilo v redu. Nekaj dni je bil doma, kasneje pa sta z dekletom odšla na dopust v mesto B. Nato ga je poklical brat in ga spraševal, če ga kdo nadleguje. Tožnik je to zanikal. Brat mu je povedal, da so ga neki ljudje iskalu na domu, vendar mu ni vedel povedati, kdo naj bi ti ljudje bili. Prišli so tudi še kasneje, ko je bil tožnik že doma. Brat jih je opazil in jim dejal, da naj se ne približujejo njihovi hiši. Obiskovalci naj bi napadli brata, vendar so mu prosilec in ostali bratje priskočili na pomoč in jih odgnali. Približno dva tedna po tem dogodku, so znova prišli in prosilca ter njegove brate napadli s hladnim orožjem, prosilca pa naj bi celo poskušali ugrabiti. Vskočili so sosedje, prišla je tudi policija. Prosilec je ugotovil, da je najbolje, da zapusti državo. Najprej je odšel v mesto C., k bratu marincu, po posvetu z družino pa se je odločil, da je zanj najbolje, da zapusti državo. Kot je povedal, si nikoli ni mislil, da bo kdaj odšel iz države. Tam naj bi mu bilo dobro, saj je imel avto, bil je iz urejene družine, bil je izobražen, imel je tudi dekle, s katero se je nameraval poročiti. Ni vedel, kdo so osebe, ki naj bi ga želele ugrabiti in so ga napadle. Poskusil je poizvedeti, vendar ni nič ugotovil. Prav tako ne ve, kaj so želeli od njega, saj njega dejansko ni nihče poklical, osebe pa so bile ob prvem prihodu k njim pravzaprav zelo prijazne do prosilčeve družine, jasno pa so povedali, da potrebujejo prosilca.

6. Tožena stranka je 23. 1. 2020 po elektronski pošti od tožnikove pooblaščenke prejela nekaj fotografij, na katerih je tožnik oblečen v vojaško uniformo in z orožjem v rokah. Kopije dokumentov je pristojni organ poslal v prevod. Priloge med drugim vsebujejo kopijo sodbe sodišča o dosojeni zaporni kazni zaradi žaljenja in groženj nadrejenemu, potrdilo o odpustu iz zapora, kopijo obvestila o odpustitvi iz nacionalne vojske zaradi zapora in obsodbe, kopijo potrdila o povišanju v čin pogodbenega narednika, kopijo o premestitvi v 36. neodvisni pehotni vod, kopijo prve strani vojaške knjižice in druge podobne kopije fotografij dokumentov, iz katerih pristojni organ izhaja, da je prosilec z njim potrdil svoje navedbe o pogodbenem služenju v vojski.

7. S tožnikom je tožena stranka 13. 2. 2020 opravila osebni razgovor. Povedal je, da je v Alžiriji končal šest let osnovne in štiri leta srednje šole. S šolanjem ni nadaljeval, ker ni bil dober učenec. Tožnik je Arabec in je muslimanske veroizpovedi. Živel je v družinski hiši v kraju Č. skupaj z mamo in tremi brati, dve sestri in štirje bratje so že poročeni in živijo drugje. Tožnik je bil od septembra 2012 do aprila 2018 zaposlen kot vojak v alžirski vojski. Začel je kot navaden vojak, po štirih letih pa postal ... Kot je pojasnil, bistvene razlike med obojim ni. Če si navaden vojak, moraš sicer čistiti stranišča in kopalnice, če si pa ..., si na malo boljšem položaju in ti tega ni več potrebno početi. Iz navadnega vojaka v ... napreduješ po štirih letih, če imaš opravljeno maturo, če imaš zaključeno fakulteto, pa postaneš oficir. Pojasnil je, da se je marca 2017 sprl z nadrejenim poveljnikom, ki naj bi bil do prosilca agresiven in mu govoril grde stvari. Ko je šel tožnik k njemu, da bi se dogovorila za dopust, mu je poveljnik dejal, da se tisti dan o tem ne more pogovarjati in naj se vrne naslednji teden. To je bil vzrok prepira in pretepa. Tožnik je poveljnika enkrat udaril in poveljnik je krvavel, imel je zatečeno oko. Zaradi tega so tožnika poslali na vojaško sodišče in ga obsodili na tri mesece vojaškega zapora. Po odsluženi kazni se je vrnil na svoje delovno mesto. Dobil je tudi dopust in za 25 dni je odšel domov. Po vrnitvi je delal še približno štiri mesece, nato pa so ga odpustili. Tožnik domneva, da se je to zgodilo zaradi njegove zaporne kazni in kršenja strogih vojaških pravil. Odpuščen je bil aprila 2018 in odšel je domov. Po nekaj dneh doma je z zaročenko D.D. odšel na dopust v mesto B. Med dopustom naj bi ga večkrat klical brat E.E., ki živi v istem kraju kot tožnik, in ga spraševal, če ga je kdo klical ali nadlegoval. Tožnik je kaj takega zanika. Kot je pojasnil, je neka skupina nadlegovala njegovega brata po telefonu, vendar brat ni vedel, kje so dobili njegovo telefonsko številko. Ko se je prosilec vrnil z dopusta, so bili pred družinsko hišo zbrani štirje ljudje. Bili so normalno oblečeni, stari med 3 in 45 let in želeli so brata E,E,. Brat je prišel pred družinsko hišo in tem osebam dejal, da naj izginejo. Ko je prišel še tožnik, so se vsi skupaj sprli in stepli. Pretepu so se pridružili še tožnikovi bratje in bilo jih je šest proti štirim obiskovalcem. Tožnik je domneval, da je bil njihov cilj, da najdejo njega. Brat naj bi jih namreč vprašal, zakaj iščejo tožnika, vendar odgovora ni dobil. Čez en teden naj bi prišli še enkrat, tokrat naj bi jih bilo šest, prišli so ponoči. Tudi tokrat je prišlo do pretepa, na pomoč so zopet priskočili tožnikovi bratje, pa tudi sosedi. Tožnik še vedno ni vedel, kaj želijo od njega, saj njegova družina ni želela, da bi se z njimi pogovarjal. Kmalu po tem dogodku je tožnik odšel k bratu, ki živi v kraju F,. Pri njem je živel manj kot mesec dni in tam se je odločil, da bo zapustil državo in odpotoval v Turčijo. Alžirijo je zapustil 21. 7. 2018, približno tri mesece po tistem, ko so ga izpustili iz vojske. O tem, kdo so bili ti ljudje, ki naj bi ga iskali, se je pogovarjal s svojo družino, ki je prišla na idejo, da bi to lahko bili muslimanski fundamentalisti. Po njegovih domnevah naj bi ti teroristi od njega želeli informacije glede vojske. Pravzaprav ne ve, kakšne informacije točno naj bi želeli, ker se z njimi ni pogovarjal. Dodal pa je še, da je v vojski služil v protiteroristični enoti. Priznal je, da brat telefonskega nadlegovanja ni prijavil policiji, vendar je po drugem pretepu sam odšel na policijo, kjer pa so ga preusmerili na nacionalni Darak, to je del vojske, ki se ukvarja s civilnimi zadevami. Tja naj bi ga preusmerili zato, ker je bil nekoč vojak. Pri omenjeni enoti je podal prijavo, napisali so zapisnik, vzeli njegovo kontaktno številko in mu naročili, naj pokliče, če se bo še kaj zgodilo. Družina je menila, da ga napadalci ne bodo pustili pri miru in da je zanj bolje, da odide. Enota Darak ga ne bi ščitila, kaj pa je enota dejansko naredila, ne ve. Razložil je, da imajo muslimanski fundamentalisti v Alžiriji veliko moč ter zveze tudi pri najbolj vplivnih v državi. Glede dostave zapisnika je povedal, da to ni mogoče, saj naj bi zapisnik lahko pridobil zgolj osebno, ne pa preko brata. Kaj je bilo s poskusom ugrabitve in zakaj naj bi ga poskusili ugrabiti, je pojasnil, da se je to zgodilo takrat, ko so jih ponoči drugič napadli. Da naj bi šlo za poskus njegove ugrabitve, je bilo mnenje njegove družine. Razlog naj bi bil v pridobitvi informacij o vojski ali poskus prisiliti ga v sodelovanje s teroristično skupino. Tako je vsaj menila njegova družina. Odločil se je, da zapusti Alžirijo, saj se je bal za svoje življenje. Prepričan je, da ga ti ljudje ne bi pustili pri miru. Priznal je sicer, da se z njimi nikoli ni sestal, pravzaprav nikoli ni direktno izvedel, kaj dejansko od njega želijo. Kot je dodal, niti ni imel namena z njimi sodelovati. Slišal je namreč, da so se dogajale podobne stvari ljudem, ki so pri alžirski vojski služili vojaški rok. Soočen, da je pri podaji prve prošnje dejal, da je njegov problem ta, da po koncu službe v vojski ne bi dobil druge zaposlitve, je tokrat zanikal, da službe po vojski ne bi dobil. Dejal je, da bi lahko delal privat, lahko bi prodajal oblačila. Uradna oseba je tožnika opomnila, da je na podaji prošnje povedal, da je nekaj časa pred odhodom iz Alžirije živel tudi pri svojem bratu. Zanimalo jo je, če so ga napadalci morda iskali tudi tam, kar je zanikal in pojasnil, da ga v kraju F. niso iskali, saj niso vedeli, kam je odšel. Konkretnih informacij, kaj se dogaja v Alžiriji, nima, saj mu družina vsega ne pove, zato ne more z gotovostjo trditi, ali so ga v Alžiriji iskali. Eden izmed bratov je zamenjal telefonsko številko, zato ga ne kličejo več, drugega brata pa so spraševali po tožniku, vendar jim je povedal, da je zapustil Alžirijo. Tožnik je mnenja, da je bilo njegovo življenje po končani službi v vojski v nevarnosti. Če bi ostal v Alžiriji, bi bil prisiljen v sodelovanje s teroristi, ki bi ga v nasprotnem primeru likvidirali. Glede sestanka z enoto Darak je tožnik pojasnil, da se enota nahaja v istem mestu, kjer on živi. Tam sta bila dva uradnika, ki sta ga spraševala o vseh dogodkih in on jih je podrobno opisal. Sestanek je trajal približno uro in pol, povedali pa naj bi mu, da ga ne morejo zaščititi. Opisal je tudi drugi pretep, ki se je zgodil ponoči. Obiskovalci, bilo jih je šest, so trkali na vrata, ven je najprej šel E.E., kasneje so prišli še ostali bratje, tožnik pa je poklical tudi bratrance in sosede. Začel se je vsesplošen pretep, na koncu pa so se obiskovalci razbežali. Prvi pretep ni bil tako obsežen, saj so bili napadalci zgolj štirje. Brat jih je nagnal od hiše, ko pa je prišel ven tožnik, je prvega udaril, saj naj bi mu ta grozil. Začel se je pretep, ampak so obiskovalci hitro odšli. Pooblaščenec je tožnika povprašal še, s čim mu je grozil napadalec, ki ga je v prvem pretepu tožnik udaril. Tožnik je odvrnil, da mu takrat niso grozili in da je mislil, da je šlo za nesporazum.

8. Tožnik je preko svojih pooblaščencev 3. 3. 2020 predložil osebno izkaznico. Tožena stranka jo je poslala Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju ter ga zaprosil za mnenje o njeni pristnosti. Po njegovem mnenju se obrazec dotične osebne izkaznice po tehnikah tiska in zaščitnih elementih ne razlikuje od obrazca pristne osebne izkaznice. Znakov ponarejanja na dokumentu ni videti. O tem, ali je bila osebna izkaznica uradno izdana, pa nimajo podatkov. Rezultati preiskave po mnenju navedenega laboratorija kažejo, da je dotična osebna izkaznica pristna. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova identiteta potrjena, s tem pa je potrjena tudi njegova izvorna država, in sicer Alžirija.

9. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnikovo prošnjo potrebno šteti za očitno neutemeljeno, saj prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito. V postopku je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnikove izjave večkrat niso skladne in prepričljive. Tožnik je v prvi prošnji podal popolnoma druge razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, kot jih je navajal kasneje. Najprej je dejal, da je bil problem v tem, da po odpustitvi iz vojske v Alžiriji ne bi dobil druge službe, hkrati pa je zanikal kakršnekoli težave po tistem, ko je bil odpuščen iz vojske. Pravzaprav je jasno izjavil, da ni imel težav in da je bil doma. Že v drugi prošnji je v svoje razloge, ki so se začeli podobno kot prvič, to je z odpustitvijo iz vojske, vpletel domnevne napade ljudi, za katere ni vedel, kdo so in kaj želijo od njega. Tekom osebnega razgovora je o njih povedal še več, začel je govoriti o muslimanskih fundamentalistih, ki naj bi želeli preko njega izvedeti kaj o vojaških skrivnostih. Do konca osebnega razgovora pa je njegovo domnevno napadanje in poskus ugrabitve nadgradil do tega, da naj bi želeli od njega ne zgolj informacij, ampak celo to, da se jim pridruži. Njegove domneve, da je temu tako, izhajajo zgolj iz razmišljanj članov njegove družine. Ko je bil soočen s prejšnjo navedbo, da po izgubi službe v vojski druge službe ne bo dobil, je povedal, da je to res dejal, vendar takrat, ko je prvič podal prošnjo, ni imel namena, da bi tukaj tudi ostal. Prav tako ni bil dosleden pri navajanju ciljne države. Ob podaji prve prošnje je zanikal, da bi imel kakršenkoli konkreten cilj, medtem, ko je na drugi prošnji, kot tudi kasneje na osebnem razgovoru, potrdil, da je bila njegova ciljna država Nizozemska, saj ima tam bratranca. Še več neskladij se pojavi pri opisovanju dveh omenjenih napadov. Ob podaji druge prošnje je dejal, da se je prvi napad zgodil nekega dne, ko se je on že vrnil domov. Takrat je njegov brat opazil štiri osebe, ki so bile na ulici, šel do njih in jim dejal, da naj se ne približujejo stanovanju, vendar so brata napadli, tožnik pa je s še nekaterimi brati, skupaj so bili štirje, priskočil na pomoč in so napadalce pretepli. Drugi napad se je zgodil po približno dveh tednih, ko so jih napadli pred stanovanjem s hladnim orožjem in ga želeli ugrabiti, vendar so zopet vskočili na pomoč bratje, tokrat tudi sosedje, prišla pa je tudi policija. Na osebnem razgovoru je najprej dejal, da so bili prvič štirje ljudje pred njihovo hišo, ko se je on vrnil z dopusta. Klicali so njegovega brata, ki jih je podil stran, ko pa je prišel bližje tožnik, so se sprli in stepli. V pretep so se vključili še drugi bratje in skupaj jih je bilo šest proti napadalcem. Drugi napad se je zgodil teden dni kasneje, zgodil se je ponoči, spet se je razvil pretep, v katerega so se vključili tudi nekateri bratje, sosedje in prijatelji. Policije takrat ni omenjal. Neskladje je v tem, da je v drugi prošnji prosilec dejal, da je policija prišla na kraj in dogodek drugega pretepa, medtem, ko je na osebnem razgovoru povedal, da je on odšel na policijo, ko so se že drugič stepli. Takšno kontradiktorno navajanje vzbuja dvom v prosilčeve navedbe. Tožnikovi razlogi, zaradi katerih je odšel iz Alžirije, temeljijo na njegovih navajanjih, da je bilo njegovo življenje v Alžiriji ogroženo zaradi muslimanskih fundamentalistov, teroristov, ki naj bi od njega želeli informacije o vojski, morda celo njegovo sodelovanje z njimi. Navedbe so neutemeljene in nekonkretizirane. Tožnik je sam večkrat jasno povedal, da se s tako imenovanimi napadalci nikoli ni pogovarjal, prav tako nikoli ni dejansko izvedel, kdo naj bi omenjeni napadalci bili. Da gre za muslimanske fundamentaliste, je menila njegova družina. Gre zgolj za ugibanje, ki ne sloni na nikakršnih dokazih. Trditve, da so prosilca iskali teroristi, zaradi njegove pretekle zaposlitve v vojski, so najmanj preuranjene in zanje ne obstaja nikakršna konkretna podlaga. Če bi bil prosilec tarča teroristov, bi le-ti poiskali njegovo telefonsko številko, tako pa je sam večkrat zatrdil, da njega nikoli ni nihče klical. Sicer je povedal, da je po drugem napadu in pretepu podal prijavo na policijo, ki pa naj bi ga preusmerila k tako imenovani enoti Darak. Gre za del vojske, ki se ukvarja s civilnimi zadevami, razlog pa naj bi bil v tem, da je prosilec bivši vojak. Spisan je bil zapisnik, na enoti pa so vzeli njegove kontaktne podatke, vendar naj bi mu tudi dejali, da ga ne morejo zaščititi. Tožena stranka dvomi v tožnikove navedbe, saj jih ni potrdil z nikakršnimi dokazili, ampak je zgolj pavšalno navedel in neutemeljeno nakazal, da naj mu pristojne organizacije ne bi mogle pomagati. Zapisnika naj ne bi mogel pridobiti, ker lahko to stori zgolj osebno, morebitnih drugih dokazil, ki bi potrjevala njegove izjave, da se je obrnil na policijo oziroma na Darak, pa tudi ni predal. Podal je različne izjave o tem, kdaj naj bi bila v dogajanje vpletena policija. Hkrati pa iz njegovih trditev tudi izhaja, da policiji in omenjeni vojaški enoti niti ni dal veliko časa, saj se je zelo hitro odločil, da odide in niti ni počakal na morebitno ukrepanje s strani omenjenih organizacij. Pred odhodom iz države pa je najprej odpotoval k bratu v kraj F., torej je odšel iz svojega domačega kraja. V omenjenem kraju ga napadalci niso iskali, saj niso vedeli, kam je odšel. Iz tega izhaja možnost, da omenjeni napadalci tožnika niso iskali, saj to nikoli ni bilo dejansko potrjeno. Ni izključeno, da zatrjevani interes napadalcev do prosilca ni bil tako velik. Težko je verjeti, da bi tožniku s strani neidentificirane skupine ljudi grozila tako velika nevarnost, če nikoli niso mogli pridobiti njegove telefonske številke, ampak so namesto tega klicali njegovega brata, ki je kasneje zamenjal telefonsko številko in že s samo tako preprostim ukrepom preprečil nadaljnje klice. Tožnik je sicer omeni, da naj bi v vojski deloval v protiteroristični enoti. Informacijo je prvič podal šele, ko je začel govoriti o domnevah svoje družine, da mu pretijo muslimanski fundamentalisti. Pred tem je omenil, da je v vojski deloval kot navaden vojak, ki je kasneje napredoval na položaj imenovan .... Iz dokumentov, ki jih je v zadevo predložil tožnik, izhaja, da je bil tožnik v vojski navaden vojak, ki je kasneje napredoval v pogodbenega narednika, deloval pa je v 36. neodvisnem pehotnem vodu. Tudi, ko je bil tožnik pozvan, da opiše svoj dan v vojski, v njegovem opisu ni bilo zaznati nikakršne konkretne protiteroristične dejavnosti. Resda je tožnik izpostavil dogodek, ko je nekoč neka skupina začela streljati na njihov vod, vendar je hkrati tudi sam priznal, da je bil to redek dogodek. Ne gre zanemariti tožnikovega zapisa v njegovi lastnoročni izjavi. Glede na to, da je tožnik v njej zapisal kar nekaj informacij, je pristojni organ prepričan, da bi zagotovo vsaj omenil, da beži pred „teroristi“. Tako pa tožnik teh težav sploh ni omenil do svoje druge prošnje, ko je bil vrnjen nazaj v Slovenijo iz Nizozemske. Toženka izpostavlja, da je tožnik Alžirijo zapustil, ker ni vedel, ali bo tam lahko dobil zaposlitev po odpustitvi iz vojske. Njegovih domnevnih težav in razlogov, kot jih je predstavil, ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Težave, ki jih je opisal, tudi ne morejo šteti za resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ-1.

10. Hkrati tožena stranka še ugotavlja, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada RS 13. 6. 2019 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav (v nadaljevanju Odlok) določila kot varno izvorno državo. Tožnik se je v postopku predstavil kot državljan Alžirije, svojo identiteto pa je tudi nesporno izkazal s predloženo osebno izkaznico. Ni podal nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija, ob upoštevanju njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tožnik v Alžiriji ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka nima razloga za dvom v sposobnost Alžirije, da zagotavlja varnost in zaščito svojim državljanom, poleg tega pa tožnik niti ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Tako so izpolnjeni tudi pogoji, da se prosilčeva prošnja za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države po 61. členu ZMZ-1. Tožnik v postopku ni uveljavljal ogroženosti zaradi resne škode iz 28. člena ZMZ-1.

11. V tožbi tožnik navaja, da ne drži, da naj bi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožnik je izpostavil, da je bil v vojski že kaznovan zaradi prepira, da je bil v zaporu in da je bil iskan s strani ljudi, ki so ga želeli ugrabiti, iskali so ga s hladnim orožjem, v enem izmed sporov pa je posredovala tudi policija. Tožena stranka ni preverila, ali je ozemlje, na katerem je živel tožnik, resnično varno, pač pa se opirala le na dejstvo, da je Alžirija na seznamu varnih držav, kar je premalo. Tožena stranka bi morala vsakič posebej preveriti, ali je vrnitev prosilca v izvorno državo res varna in s tem ne bodo ogrožene njegove temeljne človekove pravice. Navedel je, da so ga iskali, da je morala posredovati policija. Nikakor ni šlo za enkraten dogodek, zaradi česar se je utemeljeno zbal za svoje življenje. Ni vedel, čemu ga iščejo, ampak očitno so bile njegove domneve pravilne in je šlo za povezavo med njegovo nekdanjo službo in podatki, do katerih se je v službi dokopal. Navedeno je slišal tudi od drugih, da so se jim podobne stvari dogajale, ko so zaključili s službovanjem v vojski. Tožena stranka ni preverila, a do tovrstnih ustrahovanj in maltretiranj resnično prihaja v izvorni državi tožnika, pač pa je pavšalno sklepala, da pogoji iz 52. člena ZMZ-1 niso izpolnjeni. Tožnik je imel dober ekonomski status in punco, s katero se je želel poročiti, kar dodatno utemeljuje, da je njegov strah moral biti tolikšen, da se je vsemu odpovedal, da bi ohranil svoje življenje. Strah tožnika je upravičen in utemeljen. Pomanjkljivo je tožena stranka presojala istovetnost tožnika. Tožnik je s posredovanjem številnih fotografij in hkrati tudi svojih osebnih dokumentov dokazal, da gre za eno in isto osebo, da je na vseh fotografijah on in da je tudi na dokumentih povsod on. Tožena stranka se ni opredeljevala posebej do dokazov tožnika, je pa presojala, ali gre kje za razhajanje med podatki, ki jih je navedel ob podaji prve prošnje in kasneje in ugotovila, da ni navajal vseskozi istih podatkov, pri tem pa ni navedla, v čem se po njihovem stališču izpovedbe ne ujemajo. Izpovedbe, ki so bile dane najprej, so kvečjemu pomanjkljive in jih je kasneje dopolnil, nikakor pa si niso nasprotujoče. Njegovo življenje je ogroženo, če se bo vrnil domov in mu je tako nujno potrebna mednarodna zaščita, saj se bo le tako zaščitilo njegovo življenje. Tožniku bi ob vrnitvi v matično državo Alžirijo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ in sicer nevarnost, da bi bil ob vrnitvi v to državo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju ali kazni, s čimer bi bil ogrožen iz razlogov, ki predstavljajo podlage za priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji. Tožena stranka je z odločitvijo kršila materialno pravo, prav tako pa je tudi napačno ugotovila dejansko stanje. Ne glede na sprejet Odlok, ki vključuje Alžirijo, ta država za tožnika ne predstavlja varne države, saj mu ne zagotavlja varovanja človekovih pravic v smislu 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Tožena stranka bi morala tožnika v postopku seznaniti, da bo pri svoji odločitvi uporabila drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, da bi se tožnik o tem lahko še podrobneje izrekel, toženka pa bi tožnikove navedbe lahko preverila z informacijami izvorne države, pa jih ni. Podan je dvom o obstoju razlogov iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1, zaradi česar bi tožena stranka svojo odločitev morala podati v rednem in ne pospešenem postopku ter v rednem postopku raziskati vsa pravno relevantna dejstva pri odločanju o zadevi. Tožnik predlaga, naj sodišče tožbo ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da Republika Slovenija pri uvrščanju držav na seznam varnih izvornih držav temeljito in pazljivo ter na podlagi dovolj dokazov preuči situacijo v posamezni državi in se šele po tem, ko iz pridobljenih podatkov ugotovi, če je izvorno državo smiselno uvrstiti na seznam varnih izvornih držav, temu primerno tudi odloči. Ravno tako je tožena stranka presojala vse razloge, ki jih je tožnik navedel glede svoje zatrjevane ogroženosti v Alžiriji. Tako je presojala, ali v tožnikovem primeru obstajajo osebnem okoliščine, zaradi katerih Alžirija zanj ne bi bila varna izvorna država. Tožena stranka je ocenila, da tožnik ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih (osebnih) okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Tožnik je bil med postopkom seznanjen s konceptom varne države Alžirije, dana pa mu je bila tudi možnost, da pojasni svoje osebne razloge, zakaj meni, da Alžirija zanj ni varna - ki pa jih po stališču toženke s svojimi izjavami ni izkazal. Tožnik je povedal, da je po drugem napadu in pretepu sicer podal prijavo na policijo, ki pa naj bi ga preusmerila k enoti "Darak", o čemer naj bi bil spisan tudi zapisnik, vendar tožnik tekom postopka tega ni potrdil, saj morebitnega zapisnika ni priložil, hkrati pa je zgolj pavšalno navedel in neutemeljeno nakazal, da naj mu pristojne organizacije v Alžiriji ne bi mogle pomagati. Tudi, če se je tožnik dejansko obrnil na pristojne službe v svoji izvorni državi, je iz priložene dokumentacije očitno razvidno, da policiji in omenjeni vojaški enoti ni dal veliko časa za ukrepanje, saj se je zelo hitro odločil, da odide. Tožnik je predložil dokazila, ki so navedena tudi v izpodbijani odločbi. Tožena stranka se je v odločbi strinjala, da je z njimi potrdil svoje navedbe o pogodbenem služenju v vojski. Prav tako ne zanika dejstva, da je v Alžiriji prestajal kazen v vojaškem zaporu zaradi žaljenja in groženj nadrejenemu ter bil po nekaj mesečni prestani kazni tudi izpuščen. Tožena stranka prestane zaporne kazni ne jemlje kot relevantne v samem postopku za priznanje mednarodne zaščite, saj gre za sankcijo, ki je bila tožniku določena v sodnem postopku, doletela pa ga je zaradi njegovih kršitev. Prav tako tožnik sam svoje prošnje za mednarodno zaščito ne opira na omenjeno prestano zaporno kazen. Tožnikove izjave so bile večkrat neskladne in neprepričljive ter je v njegovih navajanjih večkrat prišlo do razhajanj. Tožnikove navedbe o ogroženosti njegovega življenja v Alžiriji so neutemeljene, nekonkretizirane in neupravičene. Tožnik se z imenovanimi napadalci nikoli ni pogovarjal, prav tako nikoli ni dejansko izvedel, kdo naj bi omenjeni napadalci bili, vsa ugibanja in navedbe o “muslimanskih fundamentalistih“ so bila zgolj ugibanja njegove družine, ki jih tožnik ni nikoli dokazal. Tožnikova dolžnost je, da utemelji in pojasni svoje razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, pa vendar ni uspel dokazati, da ga dejansko preganjajo muslimanski fundamentalisti, ni uspel niti dokazati, da je ravno on tisti, ki je preganjan in iskan. Med tožnikom in njegovimi domnevnimi preganjalci dejansko nikoli ni prišlo do kakršne koli komunikacije, pri vsem skupaj gre zgolj za njegova domnevanja. Tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Sodišče se strinja z ugotovitvijo tožene stranke, da v tej zadevi ni izkazan noben razlog za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in da tudi ni izkazan utemeljen strah pred resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, zato lahko v bistvenih delih, ki so razvidni iz nadaljevanja te obrazložitve, sledi utemeljitvi tožene stranke in teh razlogov ne bo v celoti ponavljalo (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Ob tem bo sodišče obrazložitev odločitve tožene stranke glede statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite nekoliko dopolnilo oziroma bo naredilo glavne poudarke.

15. Tožnikovi razlogi, zaradi katerih je odšel iz Alžirije, temeljijo na njegovih navajanjih, da je bilo njegovo življenje v Alžiriji ogroženo zaradi muslimanskih fundamentalistov, teroristov, ki naj bi od njega želeli informacije o vojski, morda celo njegovo sodelovanje z njimi. Ob osebnem razgovoru v zvezi s podano drugo prošnjo je zanikal, da bi bili razlogi zapustitve njegove izvorne države v tem, da naj ne bi mogel dobiti službe zaradi odpustitve iz vojske, kot je zatrjeval ob podaji prve prošnje.

16. Tožbeni ugovor, da je bil tožnikov strah v zvezi s teroristi, ki ogrožajo njegovo življenje, upravičen, je neprepričljiv in v objektivnem smislu premalo utemeljen, kajti prosilec nosi dokazno breme, da na podlagi vprašanj ob podaji prošnje in osebnem razgovoru ne samo opiše, kaj se mu je zgodilo v izvorni državi, ampak da čim bolj konkretizira svoj strah, da bi ga pristojni organ lahko preverjal v povezavi z razlogi za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1 in po potrebi s kriteriji glede resne škode iz 28. člena ZMZ-1, še posebej v situaciji, ko ne gre za prosilca, ki bi imel znake posebne ranljivosti. Tega tožnik ni dovolj konkretiziral niti v tožbi.

17. Tožena stranka sicer niti ni verjela tožnikovim navedbam o tem, da bi ga sploh preganjali teroristi oziroma, da mu z njihove strani grozi resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo, za kar pa je imela dovolj predmetne podlage v dejstvu, da je tožnik v lastnoročno napisani izjavi dne 29. 4. 2019 navedel, da je „življenje v Alžiriji zelo slabo“ in strahu, na katerega se sklicuje v tožbi, ni omenil. Na tej listini je tudi podpis prevajalca. Tudi v izjavi, ki jo je podpisal policist in tožnik z dne 29. 4. 2019, ne pa tudi prevajalec, ni omenjen razlog, na katerega se sklicuje v tožbi. Enako velja za registracijski list z dne 29. 4. 2019. V prošnji z dne 9. 5. 2019 ravno tako ni omenil strahu pred fundamentalisti, ki naj bi ga iskali oziroma zastraševali. Povedal je, da drugih težav, kot jih je imel v vojski, ni imel, tudi ne po tem, ko so ga odpustili; bil je doma in ni imel težav. Šele v drugi prošnji z dne 22. 1. 2020 je povedal, da je imel po tem, ko so ga odpustili iz vojske, težave, vendar s strani neznancev. Poskusil je izvedeti, kdo so, a mu ni uspelo. Slab mesec kasneje (13. 2. 2020) pa je na osebnem razgovoru povedal, da so se pogovarjali z družino in so mu dejali, da so to bili verjetno muslimanski fundamentalisti, ki so od njega želeli informacije glede vojske ali da bi z njimi sodeloval. To je očitno preveč neprepričljiv potek opisa razlogov za strah pred preganjanjem ali resno škodo v primeru vrnitve v Alžirijo.

18. Sodišče se tudi strinja s toženo stranko, da je tožnik pavšalno opisal sam dogodek, ki naj bi pomenil preganjanje in tudi samo ogrožanje s strani subjektov preganjanja. Tudi v tožbi tožnik ne ugovarja ugotovitvam tožene stranke, da se tožnik z „napadalci“ ni pogovarjal, da ni nikoli izvedel, kdo naj bi bili, da so bile vse navedbe o njih zgolj ugibanja njegove družine, vključno s tem, da so teroristi ter da so ga želeli ugrabiti (in da so iskali prav njega) in da so prišli k njim zaradi njegove nekdanje zaposlitve v vojski. Sodišče dodaja, da tožnik v vojski ni imel visokega čina oziroma posebej izpostavljenega profila, saj je napredoval v času služenja le do pogodbenega narednika, pred tem je bil zgolj navaden vojak. Navedeno je razvidno iz njegovih predloženih dokumentov v upravnem spisu, kar sicer med strankama ni sporno. Zato ne drži tožnikov tožbeni ugovor, da naj bi tožena stranka pomanjkljivo presojala tožnikovo istovetnost. Tožena stranka namreč nikoli ni zanikala, da na predloženih fotografijah in dokumentih tožnika ne bi šlo za tožnika.

19. Tožnik s predloženimi dokazili ni izkazal, da bi bil zaposlen v protiteroristični enoti oziroma da bi v vojski imel tako visok položaj, da bi bil lahko zanimiv za teroriste, kot je zatrdil, kar sicer tudi ne izhaja iz njegovega opisa delovnega dne v vojski. Tožene stranke in sodišča ni prepričal, da obstajajo utemeljeni razlogi za sklep, da bi ga zaradi njegove zaposlitve pri vojski iskali teroristi, da bi s tem pridobili od njega pomembne strateške informacije oziroma vojaške skrivnosti, pomembne za teroriste.

20. Tožnik v tožbi tudi ni zanikal ali poskušal razčistiti neskladij, ki jih je ugotovila tožena stranka, glede posredovanja policije pri drugem pretepu, saj je v drugi prošnji dejal, da je policija prišla na kraj in dogodek drugega pretepa, medtem ko je na osebnem razgovoru povedal, da je on odšel na policijo, ko so se že drugič stepli, pa so ga potem napotili na Darak, kjer pa naj bi mu povedali, da mu ne bodo mogli pomagati. Poleg tega je kmalu po tem zapustil Alžirijo in tako niti ne ve, ali je navedena organizacija ali policija na podlagi njegove prijave kaj ukrenila. Gre za zaznavno neskladje, ki ga je tožena stranka izrecno izpostavila. Tako ne drži tožbeni ugovor tožnika, da ni pojasnila, za kakšna neskladja gre v njegovih izjavah. Navedba v tožbi, da ne gre za neskladje, temveč za dopolnjevanje dogodkov, je preveč šibka, da bi lahko vplivala na celovito dokazno oceno.

21. Ker tožnik ni izkazal nobenega razloga za preganjanje iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 (v smislu osmega odstavka 27. člena ZMZ-1) tudi nima pomena, da tožnik ni predložil dokazila o tem, da je prijavil policiji oziroma Daraku drugi pretep in dejstvo, da naj bi ga kot nekdanjega vojaka iskali teroristi.

22. Zaradi vsega zgoraj navedenega tožnik tudi nima prav, ko v tožbi pravi, da bi tožena stranka morala preučiti informacije o ustrahovanjih nekdanjih vojakov s strani teroristov v Alžiriji. To bi morala tožena stranka storiti le, če bi tožnik bil dovolj prepričljiv pri utemeljitvi strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Sodišču pa tudi ni poznano nobeno poročilo o stanju v izvorni državi, na primer s strani UNHCR ali Evropskega podpornega urada za azil (EASO) ali drugih uveljavljenih virov, ki bi za osebe s tako neizrazitim profilom bivšega pripadnika vojske, kot ga ima tožnik, opozarjale na možno nevarnost z vidika 3. člena EKČP v primeru vračanja v Alžirijo. Takšnega poročila tožnik ni predložil niti v tožbi.

23. Sodišče še pripominja, da dejstvo, da je tožena stranka tožnika obvestila o tem, da je Alžirija po Odloku varna izvorna država, glede na dejstvo, da je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, zadošča, da bi lahko navedel vsa dejstva in predlagal vse dokaze, ki izkazujejo nasprotno, pa tega ni storil. Zato s tem, ko tožena stranka tožniku ni še posebej pojasnjevala, da bo v postopku odločala po drugi alineji 52. člena ZMZ-1, da bi se tožnik lahko o tem še podrobneje izrekel, ni kršila pravico do izjave tožnika v postopku, kot sicer smiselno tožnik očita v tožbi toženi stranki. Tožnik ni niti podal niti izkazal dejstev, iz katerih bi izhajalo, da zanj Alžirija ni varna izvorna država (dokazno breme v zvezi s tem pa je na njem), kot je sicer ugotovila tožena stranka.

24. Pri odločitvi, da sodišče ne opravi glavne obravnave in ne zasliši tožnika (česar tožnik ni niti predlagal), je Upravno sodišče izhajalo iz interpretacije pravice do učinkovitega pravnega oziroma sodnega varstva iz določila 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Sodišče EU je namreč v sodbi v zadevi Sacko izpeljalo interpretacijo določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,¹ in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.² Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.³

25. Poleg tega tudi po ustavno-pravnem stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve), mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“⁴

26. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
² C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47.
³ Ibid. odst. 44.
⁴ Glej tudi sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba IU 915/2021-24
• UPRS Sodba I U 1848/2021-20
• UPRS Sodba I U 1133/2019-21