UPRS Sodba I U 606/2020-14

Jedro

Tožnik je poškodoval stavbno pohištvo (okno) v azilnem domu in grozil varnostnikom in zaposlenim v azilnem domu s smrtjo, zaradi česar je bil glede groženj s strani varnostniku tudi obravnavan in pridržan s strani PP ... Poskušal je oziroma je fizično obračunal tudi z drugimi prosilci v azilnem domu, s katerimi je sicer tudi verbalno obračunaval, saj jih je večkrat žalil in vpil nanje. Zato sodišče ugotavlja, da je cilj izrečenega ukrepa varnost zaposlenim, varnostnikom in prosilcem v azilnem domu, pa tudi premoženjska varnost azilnega doma.

Ukrep pridržanja na Center za tujce je bil v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren z varstvom pravic drugih, ki jih je tožnik ogrožal. Grozil je namreč s smrtjo varnostniku in zaposlenim v azilnem domu, fizično in verbalno obračunavala s prisotnimi v azilnem domu ter poškodoval stavbno pohištvo (okno). Glede na to, da ima tožnik očitno težave z alkoholom in da je bil tudi obravnavan zaradi kršitev po Zakonu o javnem redu in miru, tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom pridržala tožnika zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda po 4. alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) na prostore Centra za tujce. Odredila je tudi, da se tožnika, iz navedenih razlogov, pridrži od 20. 5. 2020 od 15.10 ure do prenehanja razlogov, vendar največ za tri mesece, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 21. 1. 2020 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite ter bil po podani prošnji nastanjen v prostore azilnega doma. Nadalje navaja, da je na podlagi predloga Urada Vlade za izrek ukrepa omejitve gibanja, kateremu so bili priložena elektronska sporočila varnostne službe azilnega doma in zaposlenih, elektronski sporočili A.A. iz Društva B., zapisnik Policijske postaje C. o zaslišanju priče z dne 24. 2. 2020, elektronsko sporočilo Policijske postaje Č. z dne 12. 5. 2020, uradni zaznamki razgovorov s tožnikom, ki jih je opravil D.D., zaposlen v azilnem domu, ter izjava tožnika o seznanitvi z določbami hišnega reda in požarnega reda, opravila dva razgovora s tožnikom. Tožnik je od nastanitve dalje večkrat kršil 17. in 13. člen Uredbe o hišnem redu azilnega doma, s katerim je bil ob nastanitvi tudi seznanjen, ter večkrat kršil Zakon o javnem redu in miru. Povzema vsebino zapisov o tožnikovih konfliktnih ravnanjih.

3. Tako je tožnik 22. 2. 2020 v prostore azilnega doma vnesel alkohol. Pri vhodu je bil s strani varnostnikov opozorjen, da vnos vina ni dovoljen, zato je varnostna služba vino zasegla, ob odhodu iz azilnega doma pa je bilo tožniku vino vrnjeno, tožnik pa ga je skril na drugi strani ceste in ga s pomočjo drugega prosilca pretihotapil v azilni dom, nakar je varnostna služba vino ponovno shranila na recepciji.

4. Nadalje je 24. 2. 2020 ob 15:00 uri razbijal po vratih. Uro kasneje je prišel na recepcijo in se začel razburjati zaradi prihoda policije. Nato je varnostniku in vsem prisotnim grozil s smrtjo. Policist mu je ukazal, naj da roke za hrbet, vendar tega ni upošteval, zato ga je z varnostnikovo pomočjo vklenil. O dogodku je bil sestavljen zapisnik o zaslišanju priče s 24. 2. 2020, iz katerega je ravno tako razvidno, da se je tožnik približeval varnostniku in mu v angleškem jeziku večkrat izrekel, da ga bo ubil, poleg tega pa je žalil tudi druga dva prisotna varnostnika. Posledica incidenta je bilo pridržanje tožnika na policijski postaji. Tožnik je bil v postopku obravnavan zaradi kršenja javnega reda in miru, in sicer zaradi kršitve določil členov 6/1, 7/2 in 22/1 ZJRM-1.

5. Navaja tudi dogodek z dne 1. 3. 2020, ko je tožnik klečal pred A.A., vodjo Društva B., ter vpil, pel, se smejal in jokal, enako pa se je dogajalo istega dne popoldan. Pri tem je ogrožal predvsem druge ljudi okrog sebe. A.A. je navedla, da je tožnik po njenem mnenju potencialno nevaren, saj je v njegovem načinu komunikacije moč čutiti veliko agresije ter da je velikokrat pijan in moteč za okolico.

6. Nadaljnji zabeležen incident je z dne 2. 3. 2020, ko je tožnik v večernih urah prišel v azilni dom, po vsej verjetnosti pod vplivom alkohola, in je z glavo udarjal v vrata. Po opozorilu varnostnikov se je vrgel na tla, vpil, se valjal po tleh in molil k bogu. Potem so ga pospremili v sobo in se je pomiril.

7. Tudi 9. 4. 2020 je tožnik s svojim vedenjem provociral ostale prosilce, o čemer je varnostno službo opozoril drugi prosilec. Kasneje istega dne je tožnik prišel iz sobe vidno močno vinjen. Hodil, taval in klečal je po celotnem objektu in nadlegoval vse po vrsti, varnostno službo, socialne delavce, člane Društva B. in ostale prosilce. Kljub opozorilom varnostnice s takšnim vedenjem ni prenehal in je še naprej vznemirjal okolico.

8. Dne 25. 2. 2020 je socialni delavec, D.D., s tožnikom opravil razgovor glede incidenta z dne 22. 2. 2020 (vnosu alkohola v azilni dom) ter o tem, da je tožnik že od nastanitve vsakodnevno alkoholiziran, opozoril ga je, da se v alkoholiziranem stanju nespoštljivo vede do zaposlenih, stanovalcev in drugih oseb. Seznanjen je bil tudi z možnostjo izreka ukrepa omejitve gibanja v primeru, da bi s temi kršitvami nadaljeval. Ponudil mu je tudi pomoč v obliki zdravljenja odvisnosti od prepovedanih psihoaktivnih substanc in alkohola. Zaradi ponavljajočih se kršitev Uredbe je socialni delavec D.D. s tožnikom 10. 4. 2020 ponovno opravil razgovor. Tožnik je bil znova seznanjen z določili Uredbe in je tudi drugič obljubil, da bo spoštoval pravila. Pogovor je potekal o incidentu s prejšnjega dne, ko se je močno vinjen neprimerno vedel in vznemirjal ostale stanovalce. Ponujena mu je bila pomoč v obliki zdravljenja zaradi odvisnosti od prepovedanih substanc, 9. 4. 2020 pa je bil tudi pregledan s strani psihiatra. Ponovno je bil seznanjen z možnostjo omejitve gibanja na Center za tujce, v kolikor bo s takim neprimernim početjem nadaljeval. Dne 9. 5. 2020 je socialni delavec D.D. še tretjič opravil razgovor s prosilcem, saj je bil od 4. 5. 2020 do 9. 5. 2020 stalno v alkoholiziranem stanju. Žalil je ostale prosilce, se neprimerno vedel do zaposlenih, kršil nočni red in mir ter vnašal alkohol v azilni dom.

9. Nazadnje je omenjen dogodek tri dni za tem, 12. 5. 2020, ko je med tožnikom in drugim prosilcem, E.E., v azilnem domu prišlo do incidenta. E.E. je prišel do recepcije in vpil, da je tožnik razmetal sobo in da se mu je zmešalo. Nato je tožnik vpil na E.E. in ostale prisotne, da so mu ukradli denar. Tožnik je želel E.E. tudi fizično napasti, pri čemer so posredovali varnostniki. Pri vhodu v azilni dom je zopet vpil in izgovarjal različne psovke, nakar je tretji prosilec, F.F., tožnika odpeljal do sobe in ga skušal pomiriti. V sobi je nato med obema prosilcema prišlo do verbalnega in fizičnega obračunavanja, posredovala je varnostna služba, tožnik pa je ves čas kričal na varnostnike, s takšnim vedenjem pa je nadaljeval tudi zunaj, na parkirišču. Tožnik ni želel počakati policije, ki je bila poklicana s strani varnostne službe in je zapustil azilni dom. Med razgrajanjem je tožnik razdejal sobo in med drugim tako poškodoval okno, da je padlo s tečajev.

10. V prvem razgovoru, ki je bil opravljen s tožnikom 18. 5. 2020, je tožena stranka tožnika najprej seznanila s predlogom za izrek ukrepa omejitve gibanja, ki temelji na večkratnih kršitvah. Tožnika je soočila s prej navedenimi dogodki¹ ter ga pozvala, da poda svojo izjavo. Tožnik je dejanja večinoma zanikal, glede groženj s smrtjo, naperjenih proti varnostniku, pa je pojasnil, da se je samo šalil.

11. V dnevih 19. 5. 2020 in 20. 5. 2020 je tožnik vznemirjal druge nastanjene prosilce in zaposlene v azilnem domu, kričal in se neprimerno vedel, pri čemer je bil zopet alkoholiziran. 19. 5. 2020 je pobruhal sobo, zaradi česar je bil tudi izseljen iz nje.

12. Istega dne je tožnik srečal na ulici med azilnim domom in prostori G.G. ter se želel pogovoriti z njim. Tožnik je govoril precej nerazumljivo, bil je vidno razburjen in vonjal je po alkoholu, zato ga je G.G. napotil, naj gre v azilni dom na pogovor, tožnik pa mu je dejal, da vsem tem ljudem želi smrt.

13. Zaradi ponovnih tožnikovih kršitev mu je bilo 20. 5. 2020 ustno na zapisnik s strani tožene stranke omejeno gibanje zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.

14. Tožnik je na začetku razgovora 20. 5. 2020 pričel s samogovorom in se kljub večkratnemu pozivu uradne osebe, naj se pomiri, ni umiril. Med drugim je kričal na prevajalca in govoril nerazumne besede. Uradna oseba ga je potem ponovno seznanila z dejanji, s katerimi je bil soočen že 18. 5. 2020 in je na vprašanje, če bi želel še karkoli pojasniti v zvezi s tem, odgovoril, da ni ničesar storil. Nato ga je uradna oseba seznanila še z ostalimi dejanji, ki so bila navedena v spisovni dokumentaciji, prejeti s strani Urada vlade, s katerimi ga zaradi njegovega protestnega odhoda z razgovora ni bilo možno v celoti seznaniti že 18. 5. 2020. Na prošnjo uradne osebe, naj pojasni svoje vedenje, zakaj je 12. 5. 2020 razdejal sobo v azilnem domu, je povedal, da mu je drugi prosilec ukradel telefon in denar, ga sprovociral in ga skupaj z njegovimi oblekami vrgel iz sobe. Oni naj bi se ukvarjali z drogo, sam pa je pil samo alkohol. Na pojasnilo glede dogodka, ko je 19. 5. 2020 sredi noči preveč vinjen pobruhal sobo in so ga zaradi nehigiene tudi izselili iz nje, je povedal, da tega ni storil, da gre za lažne obtožbe. Varnostnike je opozoril, da imajo v sobi marihuano in kokain. Na vprašanje, če drži, da je želel vsem zaposlenim smrt, je odgovoril, da se z vsemi le šali in da to ne drži. Glede vnosa alkohola v azilni dom je tožnik pojasnil, da kadar je delal, alkohola ni nosil v azilni dom. Na vprašanje, zakaj ni sprejel psihosocialne pomoči, ko je videl, da zaradi tega nastajajo težave, je odgovoril, da je nesrečen in brez družine, je brez vsega in naj ga socialni delavec pusti pri miru. Ko je bil seznanjen z omejitvijo gibanja na Center za tujce, je obljubil, da ne bo več ponavljal kršitev, da bo počakal še en mesec, da dobi plačilo za delo, potem pa bo zapustil Slovenijo.

15. Tožniku je bilo z izpodbijanim sklepom gibanje zaradi ogrožanja osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda omejeno na prostore Centra za tujce. Gibanje je bilo tožniku omejeno zaradi ponavljajočih se kršitev 13. in 17. člena Uredbe hišnega reda v azilnem domu in kršitev javnega reda in miru, saj je bil pred policijo enkrat obravnavan 24. 2. 2020. Ob nastanitvi je bil seznanjen s pravili Uredbe hišnega reda v azilnem domu, ki jih je dobro poznal. Ugotavlja, da je tožnik kljub temu konstantno povzročal težave v azilnem domu, kjer je bil nastanjen, se neprimerno vedel do zaposlenih, ostalih prosilcev in drugih ljudi, žalil je vse po vrsti in bil celo nasilen, poleg tega pa je bil zelo pogosto vinjen. Motil in ustrahoval je socialne delavce, varnostno službo, zaposlene v Društvu B. ter ostale prosilce, nastanjene v prostorih azilnega doma, med katerimi so tudi družine in otroci. V času bivanja v azilnem domu je tožnik povzročil tudi materialno škodo na premoženju azilnega doma, ko je poškodoval okno. Kljub temu, da je tožnik večino dejanj zanikal, mu tožena stranka ni sledila, in je menila, da tožnik, ko je pod vplivom alkohola, kljub večkratnim opozorilom ni upošteval pravil in se je pogosto zapletal v različne konflikte, vse njegove kršitve pa so tudi dokumentirane. V razgovorih z uradno osebo je tudi sam priznal, da večkrat pije alkohol. Varnostniku je grozil s smrtjo, po izjavi G.G. pa je smrt želel tudi ostalim zaposlenim v azilnem domu. V času bivanja v azilnem domu je bilo potrebno celo posredovanje varnostne službe in policije zaradi tožnikove nasilnega vedenja, ko je želel fizično napasti varnostnika in druge prosilce. Ker do sedaj kljub večkratnim opozorilom in rednim pogovorom s socialnimi delavci s takšnim vedenjem ni prenehal niti ni sprejel večkrat ponujene pomoči v obliki zdravljenja zaradi odvisnosti od alkohola, se je tožena stranka odločila, da tožniku omeji gibanje. Presodila je, da je utemeljeno pričakovati, da bo s kršitvami nadaljeval tudi v prihodnje. Po preverjanju, ali bi bil učinkovit milejši ukrep, če bi se tožniku gibanje omejilo na območje azilnega doma, je ugotovila, da je edina učinkovita možnost, da se prepreči ponovne kršitve, da se tožniku omeji gibanje na prostore Centra za tujce. S tem v zvezi se sklicuje na sodbo Upravnega sodišča I U 173/2019 z dne 25. 1. 2019 ter I U 299/2020 z dne 4. 3. 2020.

16. Tožnik odločitev tožene stranke izpodbija in predlaga njeno odpravo. Meni, da tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, saj ni razvidno, da naj bi tožnik zavrnil večkrat ponujeno pomoč v obliki zdravljenja zaradi odvisnosti od alkohola, ampak je sam prosil za termin pri psihiatru (25. 2. 2020), povedal je, da ima psihične težave (10. 4. 2020), dan prej ga je pregledal psihiater, priznal je, da potrebuje pomoč, da obiskuje psihiatra v azilnem domu ter da prejema terapijo (10. 5. 2020), njegove psihične težave pa je zaznala tudi A.A. iz društva B. ki je nanje opozorila H.H., socialno delavko v azilnem domu, in direktorico Urada Vlade RS, I.I. Dalo bi se sklepati iz njenih opozoril, da pri tožniku ne gre le za alkoholizem, temveč so problemi z alkoholom lahko posledica tožnikovih resnih psihičnih težav. Ni razvidno, da bi se pristojni iz azilnega doma pri tožnikovem psihiatru pozanimali, kaj je z njim narobe. Glede na dejstvo, da se je tožnikovo nerazumno obnašanje nadaljevalo, je to lahko znak, da terapija ni bila ustrezna. Toženi stranki očita tudi nepravilno uporabo materialnega prava, saj meni, da izrečeni ukrep tožniku ni bil nujen, sorazmeren in razumen, zato je bil nezakonit. V pravico do svobode in osebne varnosti (ki se omejuje z izrečenim ukrepom) iz 6. člena Listine o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU) je dovoljeno poseči samo v skladu z načelom sorazmernosti iz 51. (1) člena Listine EU. Po navedbah tožene stranke je ukrep sicer izrekla zaradi zagotovitev varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Katerih primerljivih razlogov, tožena stranka sicer ne pove. Iz obrazložitve sklepa pa izhaja, da je cilj izrečenega ukrepa varovanje hišnega reda v azilnem domu. Sodišče EU je v sodbi J.N. presodilo, da standard „javnega reda“ v vsakem primeru vključuje obstoj resnične, sedanje in dovolj resne grožnje, ki vpliva na enega od temeljnih interesov družbe – poleg motenja družbenega reda, ki ga vključuje vsaka kršitev zakona. Ogrožanje javnega reda zato lahko pridržanje prosilca za mednarodno zaščito z vidika nujnosti upraviči le pod pogojem, da njegovo individualno ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno nevarnost, ki ogroža temeljni interes družbe. Tožena stranka nujnosti ukrepa pridržanja ni presojala v smislu tega, ampak samo iz vidika ohranjanja hišnega reda v azilnem domu. Tožena stranka je hotela doseči, da bi tožnik v azilnem domu spoštoval hišni red in prenehal ogrožati sebe in druge ter premoženje azilnega doma. Tožena stranka pri odločitvi za ukrep ni uporabila standarda javnega reda iz prava EU ter ni preverjala nujnosti pridržanja skladno s tem standardom. Tožnikovo vedenje ne pomeni dovolj resne grožnje, ki bi z vidika sorazmernosti upravičevala izrek tako rigoroznega ukrepa, kot je odvzem osebne svobode. Zato odločitev tožene stranke ne prenese niti testa nujnosti niti sorazmernosti, ki bi ju tožena stranka morala opraviti, pa ju ni. Ukrep tudi ni razumen, saj je zelo verjetno, da bo tožnik po vrnitvi v azilni dom s kršitvami nadaljeval, če ne bo prejel ustrezne psihoterapevtske pomoči. Hišnega reda v azilnem domu tožena stranka ne bo dosegla z začasnim odvzemom tožnikove svobode, ampak le z ustrezno psihoterapevtsko pomočjo. Navaja še, da je bil tožnik na razgovoru 20. 5.2020 očitno omamljen in ni razumel očitkov v postopku in se do njih ni mogel opredeliti. Na to dejstvo je toženo stranko opozorila tudi tožnikova pooblaščenka. Tožnik tudi ni podpisal zapisnika. Tožena stranka bi morala razgovor s tožnikom prekiniti in preložiti. Samo tako bi tožniku omogočila, da bi se lahko izrekel o vseh bistvenih dejstvih in tako branil, zavaroval in uveljavil svoje pravice in koristi. Ker tega ni storila, je kršila tudi pravico tožnika do izjave (9. člen) in s tem tudi bistveno kršila pravila postopka.

17. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe tožnika. Poudarila je, da je socialni delavec s tožnikom večkrat opravil razgovor zaradi njegovih kršitev hišnega reda v azilnem domu, kar kaže na tožnikovo resno obravnavo, vsakič mu je bila tudi ponujena pomoč v obliki zdravljenja zaradi odvisnosti od alkohola. Drži, da ni nikjer navedeno, da bi bila takšna pomoč s strani tožnika zavrnjena, vendar pa tudi ni nikjer navedeno, da naj bi jo tožnik sprejel, saj mu sicer pomoč ne bi bila vsakič znova ponujena. V zdravljenje tožnika ni moč prisiliti, lahko pa so mu ponudili strokovno obravnavo v postopku zdravljenja. Obravnavan je bil s strani psihiatra. Omejitev gibanja je bil glede na tožnikova ravnanja, ki predstavljajo resno grožnjo, nujen, sorazmeren in razumen ukrep. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Sodišče je na glavni obravnavi 3. 6. 2020 vpogledalo in prebralo upravni spis, ki ga je predložila tožena stranka ter v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zaslišalo tožnika.

20. Tožnik je na zaslišanju povedal, da so ga poklicali na razgovor, rekli so mu, naj se pomiri in da bodo opravili intervju z njim, gospa mu je dala stol, rekli so mu, da je kriminalec, ko jih je vprašal, o kakšnem kriminalu govorijo, ali imajo kak dokaz, da on ni kriminalec in je samo odšel, saj ni imel kaj drugega reči. Dodal je, da je šel k človeku, ki mu je ponudil delo in ga prosil, če si lahko od njega sposodi nekaj denarja. Prejeti denar je poslal naprej, nato se je vrnil nazaj v azilni dom. Naslednji dan pa so poklicali policijo in ga vklenili. Tisti dan je prej prišel neki moški in tolmač in so mu rekli, da se bodo pogovorili in naj se pomiri. Tolmač mu je rekel, da je to kazenski postopek, odgovoril jim je, da če menijo, da je kriminalec, ga lahko obtožijo, če menijo, da je kriminalec, je pač kriminalec in jim je dal roke, da so ga vklenili. Kasneje je na izrecno vprašanje povedal, da varnostnikom ni grozil, varnostnik je njegov prijatelj, prosil ga je, da mu da kakšno cigareto. Tisti dan se je samo hecal, varnostniku je samo rekel, če mu da samo en afriški udarec, bo takoj umrl. Tožnik ob soočenju ni zanikal, da je v azilnem domu med njim in drugimi tam nameščenimi prosilci večkrat prišlo do prepirov z drugimi. Zanikal pa je, da bi se ob tem poškodovalo tudi okno v sobi, v kateri je bil tedaj nameščen tožnik. Povedal je, da se ni razbilo. Dodal je, da takih oken še ni videl, hotel ga je popraviti, ker se je zataknilo, ni se dalo samo odpreti. Hotel je naoljiti vodila, snel je okno in ker potem ni okna uspel sam namestiti nazaj, je poklical varnostnika, ki je poklical vzdrževalca. Ta mu je pomagal okno namestiti nazaj. Na izrecno vprašanje glede tega, da se je predstavljal kot vojak Isisa, je pojasnil, da imajo vse srednje šole medšolske igre, ki se organizirajo iz različnih šol, imeli pa so nekaj kadetov. Na teh šolskih igrah so postavljeni t.i. kadeti, da varujejo igrišče. Bil je samo kadet oziroma eden izmed njih. To je bilo v srednji šoli. Pojasnil pa je še, da takrat, ko so ga vklenili in rekli, da je kriminalec, je rekel, da potem pač je in da lahko tudi zapišejo, da je iz J. Samo to je rekel, nato so ga odpeljali. Povedal je tudi, da zvečer, ko gre spat, spije malo viskija oziroma vina, ni ga pa prinašal v azilni dom. Ni vedel in tega mu ni nihče povedal, da alkohol ni dovoljen v sobi. Na vprašanje, če se spomni tudi pooblaščenke na razgovoru 20. 5. 2020, je povedal, da so bili navzoči prevajalec, človek, ki je sedel nasproti njega, dva varnostnika in ena ženska, ki je sedela poleg njega. Glede bivanja v Centru za tujce je povedal, da gleda televizijo, je, kadi, nič drugega ne počne, da telefona sicer nima, ker so mu ga vzeli v azilnem domu, doda pa, da za komunikacijo z odvetnico uporablja telefon v Postojni. Tam tudi nima težav s hišnim redom, nima nobenih težav z nikomer.

21. Tožena stranka je izpodbijani akt oprla na določbo drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po določbi drugega odstavka 84. člena ZMZ-1 se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Po določbi četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razloga, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Po zadnjem stavku četrte alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 se kot drugi primerljivi razlogi javnega reda razumejo tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države.

22. S to določbo je slovenski zakonodajalec v notranji pravni red vnesel določbo člena 8(1) in (2) ter (3)(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev), v nadaljevanju Recepcijska direktiva. Omenjene določbe Recepcijske direktive med drugim določajo, da kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, lahko države članice prosilca pridržijo, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Prosilca je dopustno pridržati le v primerih, kadar to zahteva zaščita nacionalne varnosti ali javnega reda.

23. V konkretni zadevi ne gre za zaščito nacionalne varnosti, ampak izpodbijani ukrep temelji na zaščiti javnega reda (in varnosti drugih ter premoženjske varnosti). Sodišče EU se je o določbi člena 8(3)(e) Recepcijske direktive že izreklo in je podalo interpretacijo, da ta določba ni v nasprotju z določilom 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), ki ureja pravico do osebne svobode, in ki ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena EKČP².

24. Na podlagi kratke izpovedbe tožnika na zaslišanju o razmerah pridržanja v Centru za tujce K. sodišče ugotavlja, da je tožniku gibanje omejeno oziroma da se izvaja ukrep omejitve osebne svobode v okoliščinah, ki so standardne v tovrstnih primerih.

25. Pri tem sodišče ugotavlja, da zaščita javnega reda prispeva k zaščiti pravic in svoboščin drugih in da je s tem ukrepom mogoče zaščititi javnost pred nevarnostjo, ki jo lahko povzroča ravnanje take osebe. To izhaja iz 9. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah³, po katerem ima vsak posameznik pravico do prostosti in osebne varnosti. Nihče ne sme biti samovoljno prijet ali priprt. Nikomur ne sme biti vzeta prostost, razen iz razlogov in po postopku, kot to določa zakon. V zadnjem odstavku te določbe pa je zagotovljen med drugim tudi dostop do učinkovitega pravnega sredstva vsakega priprtega, ki mu je odvzeta prostost, zoper izrečeni ukrep. Glede na navedeno mora biti zato uporaba tega ukrepa strogo omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Pri tem je dokazno breme glede ogrožanja javnega reda na državi, da dokaže, da zadevna oseba dejansko ogroža javni red. Vsak primer je treba obravnavati posebej in uporabiti načelo sorazmernosti v vseh fazah postopka. To pomeni, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali očitano ravnanje pomeni resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za javni red.

26. Zato je sodišče preverilo, ali očitana ravnanja tožnika predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo za javni red.

27. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je tožena stranka svojo odločitev utemeljila na več kršitvah tožnika z dne 22. 2. 2020, 24. 2. 2020, 1. 3. 2020, 2. 3. 2020, 9. 4. 2020, 4. 5. 2020 do 9. 5. 2020, 12. 5. 2020, 19. 5. 2020 in 20. 5. 2020. Vse te kršitve so dokumentirane z uradnimi zaznamki socialne službe azilnega doma, poročili varnostne službe in elektronskimi sporočili varnostne službe in zaposlenih azilnega doma ter elektronskim sporočilom PP Č. o tožnikovi kršitvi zoper javni red in mir. Sodišče ne vidi razloga za dvom v objektivnost teh uradnih zaznamkov, elektronskih sporočil in poročil, ki so bili predstavljeni tudi tožniku, delno že na razgovoru 18. 5. 2020, ki ga je tožnik predčasno samovoljno zapustil, v celoti pa ob navzočnosti tedanje pooblaščenke na razgovoru 20. 5. 2020. Pri tem se je tožena stranka oprla tudi na tožnikovo kršitev javnega reda in miru, ki jo je po določbah Zakona o javnem redu in miru obravnavala Policijska postaja Č. Tožnik je sicer večino očitnih mu dejanj zanikal, priznal pa je v postopku, da je pil alkohol, da je bil večkrat v prepirih s preostalimi prosilci azilnega doma. Glede podanih groženj s smrtjo zaposlenim v azilnem domu 19. 5. 2020 je povedal, da se je le šalil, enako glede podanih groženj s smrtjo varnostniku, vendar je še pri opravičevanju te šale na naroku pojasnil, da je varnostniku rekel, da če mu da en afriški udarec, da bo umrl, prav tako so navedene grožnje s smrtjo zabeležene v elektronskem sporočilu G.G. z dne 19. 5. 2020 in H.H. z dne 25. 2. 2020, zapisnika o zaslišanju priče H.H. z dne 24. 2. 2020. Tožnik je na naroku priznal tudi, da je snel okno v azilnem domu, vendar da ga ni poškodoval, medtem ko iz elektronskega sporočila H.H. z dne 12. 5. 2020 ter H.H. z dne 13. 5. 2020 v upravnem spisu izhaja drugače, pri čemer socialni delavci in varnostniki, ki so podajali poročila in pisali elektronska poročila, nimajo osebnih interesov za izid tega postopka, drugače kot tožnik, ki si prizadeva za odpravo izpodbijanega ukrepa. Zato sodišče sledi navedbam iz navedenih dokumentov o izrečenih tožnikovih grožnjah s smrtjo zoper zaposlene azilnega doma in zoper varnostnika, enako pa tudi glede verbalnih in fizičnih obračunavanj tožnika s prosilci v azilnem domu ter glede poškodovanja okna.

28. Tožena stranka je izpodbijani ukrep izrekla zaradi zagotovitve varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda. Sodišče ugotavlja, da sicer tožena stranka ni specificirala, na podlagi katerih primerljivih razlogov javnega reda je bil ukrep izrečen. Tožnik je sicer na osebnem razgovoru navedel, da je pripadnik J., o čemer je sodišče tožnika na naroku tudi zaslišalo. Tožnik je v zvezi s tem pojasnil, da ko naj bi mu rekli, da je kriminalec, jim je rekel v smislu, da potem pač je in da lahko tudi zapišejo, da je iz J. Sodišče ugotavlja, da je bil to (neprimeren) način tožnikovega ugovarjanja predočitvam tožene stranke o tožnikovem obnašanju in prej navedenih incidentih v azilnem domu, ne predstavlja pa to podlage za izrek ukrepa zaradi “primerljivih razlogov javnega reda“, ki tako ostajajo nespecificirani. Vendar pa sodišče ugotavlja, da je tožnik poškodoval stavbno pohištvo (okno) v azilnem domu in grozil varnostnikom in zaposlenim v azilnem domu s smrtjo, zaradi česar je bil glede groženj s strani varnostniku tudi obravnavan in pridržan s strani PP Č. Poskušal je oziroma je fizično obračunal tudi z drugimi prosilci v azilnem domu, s katerimi je sicer tudi verbalno obračunaval, saj jih je večkrat žalil in vpil nanje. Zato sodišče ne sledi trditvam tožnika, da naj bi bil cilj izrečenega ukrepa zgolj varovanje hišnega reda v azilnem domu, pač pa varnost zaposlenim, varnostnikom in prosilcem v azilnem domu, pa tudi premoženjska varnost azilnega doma. Tako je opisano ravnanje tožnika resnično, sedanje, se celo stopnjuje kljub več opravljenim razgovorom tožnika s socialnim delavcem glede njegovega neprimernega obnašanja. Glede na podana verbalna in fizična obračunavanja oziroma njihove poskuse ter glede na podane grožnje s smrtjo pa njegova ravnanja predstavljajo tudi dovolj resne grožnje, ki vplivajo na enega od temeljnih interesov družbe, to je osebna varnost zaposlenih in stanovalcev azilnega doma ter premoženjsko varnost azilnega doma. Navedenemu nenazadnje pritrjuje tudi tožnik, ko v tožbi ugotavlja, da je tožena stranka z izrečenim ukrepom hotela doseči, da bi tožnik prenehal ogrožati sebe in druge ter premoženje azilnega doma.

29. Kot je razvidno iz podatkov spisa, je tožena stranka tožnika, preden mu je izrekla ukrep pridržanja, seznanila z razlogi za pridržanje in mu vse očitane kršitve predočila ter mu dala možnost, da se o njih izjavi, kot je razvidno iz zapisnika z dne 18. 5. 2020 in 20. 5. 2020. Resda je bil na razgovoru 20. 5. 2020 tožnik vidno vznemirjen, vendar pa je po mnenju sodišča po opozorilih tožene stranke na pomiritev navsezadnje smiselno odgovarjal na vprašanja, kot je razvidno iz samega zapisnika v upravnem spisu, prisotna pa je bila ves čas razgovora tudi njegova pooblaščenka, pri čemer je tudi uradna oseba na tem zaslišanju na začetku (Stran 2 zapisnika) predstavila tudi predstavljena očitana dejanja tožniku iz razgovora z dne 18. 5. 2020. Prisotna pooblaščenka pa glede vsega navedenega na razgovoru 20. 5. 2020 za tožnika ni imela vprašanj, pri čemer je bil tožnik z večjim delom očitanih ravnanj (do svojega samovoljnega odhoda) soočen tudi že na razgovoru 18. 5. 2020, ko iz zapisnika v upravnem spisu ni razvidno, da bi bil vznemirjen, pač pa je razgovor sam zapustil. S tem je bila po presoji sodišča tožniku zagotovljena pravica do izjave oziroma obrambe pred izdajo akta, ki bi lahko (negativno) vplival na njegove interese. Tožena stranka je torej tožniku omogočila uresničitev pravice iz 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter posledično 9. člena ZUP. Navedeni določili ZUP pa je sodišče spoštovalo tudi s tem, ko je navedeni zapisnik z dne 18. 5. 2020 na naroku dalo na vpogled tudi odvetnici tožnika, ki mu je v zvezi z njim na naroku lahko postavljala vprašanja.

30. Tožnik sicer v tožbi navaja, da se tožnika ni resno obravnavalo, saj se nihče od pristojnih v azilnem domu ni pozanimal pri psihiatru, ki je obravnaval tožnika, kaj je s tožnikom narobe. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka celovito obravnavala problematiko tožnika, saj je z njim kljub številnim incidentom opravila tri razgovore po socialnem delavcu, mu ponudila možnost zdravljenja odvisnosti od alkohola (k čemur ga ne more prisiliti in ki je očitno ni sprejel, saj mu je sicer ne bi vsakič znova ponujala), priskrbela mu je obravnavo s strani psihiatra v azilnem domu, nesporno je tožnik tudi prejemal psihiatrično terapijo. Tožena stranka pa sicer ni pristojna ugotavljati strokovnosti in primernosti psihiatrične obravnave. Na tožnikovo obnašanje v azilnem domu se lahko odzove le z možnostmi, ki jih ima po zakonu, med drugim po 84. členu ZMZ-1, kar je na koncu obravnavanja tožnikove problematike tudi storila. Psihiatrična obravnava pa je kot vsaka zdravniška obravnava pacienta zaupna, vključno s podatki o obisku pri zdravniku in drugih podrobnostih o zdravljenju (44. člen Zakona o pacientovih pravicah, v nadaljevanju ZPacP), zato se pristojnim v azilnem domu ne more očitati, da se niso pozanimali o stanju tožnika pri psihiatru, ki jim sicer tega osebnega podatka tožnika zaradi varovanja poklicne skrivnosti tudi ne bi smel posredovati (45. člen ZPacP). Izrek tega ukrepa pa ne pomeni, da se ne bo tudi v Centru za tujce nadaljevalo z ustrezno psihoterapevtsko pomočjo tožniku. Tožnik je sicer v postopku v zvezi s tem (tožnikovem vedenju) predlagal tudi zaslišanje priče A.A. (tožnik zatrjuje, da se da iz opozoril navedene priče sklepati, da pri tožniku ne gre le za alkoholizem, temveč da so problemi z alkoholom lahko posledica tožnikovih resnih psihičnih težav, pri čemer iz upravnega spisa ni razvidno, da bi se pristojni iz azilnega doma pri tožnikovem psihiatru pozanimali, kaj je z njim narobe - glede na dejstvo, da se je tožnikovo nerazumno obnašanje nadaljevalo, pa je to lahko znak, da tožnikova terapija ni bila ustrezna), vendar pa izvedba tega dokaza ni bila potrebna, saj v neseznanitvi zaposlenih azilnega doma s tožnikovim psihičnim stanjem pri tožnikovem psihiatru ni zaznati kršitev postopka in ne materialnega prava, kot že navedeno, pa ni pristojnost zaposlenih azilnega doma presojati strokovnost in ustreznost predpisane psihiatrične terapije tožniku.

31. Glede na navedeno je bilo po presoji sodišča dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Okoliščine, ki so bile razlog za izrek ukrepa omejitve gibanja, izhajajo iz navedenih uradnih zaznamkov, poročil ter elektronskih sporočil. Čeprav je tožnik pretežno kršitve sicer zanikal, pa sodišče, na podlagi opravljenega zaslišanja tožnika, na katerem je tožnik priznal, da je užival alkohol in da je zahajal v prepire z ostalimi prosilci v azilnem domu in da se je glede izrečenih groženj s smrtjo le šalil, ugotavlja, da je tožnik neprepričljiv glede zanikanja očitanih dejanj, do svojega ravnanja pa nekritičen, saj naj bi se glede podanih groženj varnostniku le šalil, pri čemer je tudi pri opisovanju šale dodal, da mu je rekel, da bo varnostnik zaradi z njegove strani zadanega afriškega udarca umrl, ter nadalje ugotavlja, da že navedeno zadošča za ugotovitev ogrožanja osebne varnosti in javnega reda v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Tožnikova zgoraj opisana dejanja so tako po presoji sodišča zadostni razlog za izrek navedenega ukrepa.

32. Sodišče v nadaljevanju še ugotavlja, da je tožena stranka ustrezno upoštevala tudi načelo sorazmernosti z elementom nujnosti - tudi kar zadeva uporabo milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Tudi po presoji sodišča je bil ukrep pridržanja na Center za tujce v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren z varstvom pravic drugih, ki jih je tožnik ogrožal. Grozil je namreč s smrtjo varnostniku in zaposlenim v azilnem domu, fizično in verbalno obračunavala s prisotnimi v azilnem domu ter poškodoval stavbno pohištvo (okno). Glede na to, da ima tožnik očitno težave z alkoholom in da je bil tudi obravnavan zaradi kršitev po Zakonu o javnem redu in miru, tudi sodišče meni, da pri tožniku še vedno obstaja ponovitvena nevarnost in da bo zato le z izrečenim ukrepom mogoče zagotoviti, da tožnik navedenih kršitev, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo javnemu redu, ne bo ponavljal. Tožnik pa je na naroku povedal tudi, da v Centru za tujce nima nobenih težav z nikomer.

33. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1).

-------------------------------
¹ Ne z vsemi, saj je tožnik sredi razgovora protestno zapustil sobo, ker naj bi zamujal na delo.
² C-601/15 PPU, J.N., 15. 2. 2016.
³ Sprejet 16. decembra 1966, veljati je začel 23. 3. 1976.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 765/2023-15
• UPRS Sodba in sklep I U 1528/2022-14
• UPRS Sodba I U 524/2022-15