UPRS Sodba I U 459/2020-

Jedro

Tožnikove navedbe v zvezi z revščino in nezaposlenostjo v izvorni državi in na drugi strani željo po zaposlitvi v državi pribežališča, je tožena stranka pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Iz njegovih izjav ni razvidno, da bi tožniku zaradi udeležbe na demonstracijah, katerih naj bi se po lastni izjavi, dani na prošnji za mednarodno zaščito, udeležil vsak dan na fakulteti, medtem ko iz osebnega razgovora izhaja, da naj bi se demonstracij in sicer petih udeležil v času mature, aprila 2018, grozilo kakršnokoli preganjanje v bodočnosti. V tem elementu so izjave tožnika premalo konkretizirane in preveč pavšalne. Predvsem pa nikoli ni zatrjeval, da bi imel zaradi udeležbe na teh demonstracijah v izvorni državi kasneje težave, pač pa le to, da se ni nič spremenilo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik musliman, berberske narodnosti, iz Maroka, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito je iz policijske depeše razvidno, da je izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer, ker ni zaslužka in zaposlitve, kar je zapisal tudi v lastnoročni izjavi. Ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru pa je kot razlog navajal še preganjanje zaradi berberske narodnosti. Povedal je, da je pred odhodom iz Maroka obiskoval prvi letnik pravne fakultete. Kot Berber je imel probleme z vlado, saj Berberi nimajo pravice do izražanja svojega mnenja. Njegova osebna izkušnja z diskriminacijo je bila, ko mu profesorji niso želeli izročiti spričevala in so na fakulteti Berberi vsak dan demonstrirali. Berberi se tudi težje zaposlijo, saj delodajalec vlogo zavrže, ko razbere, da je prosilec Berber. Sicer v Maroku telesno ni bil ogrožen. Na osebnem razgovoru je dodatno navedel, da so v Maroku živeli v zelo slabih razmerah. Med počitnicami je občasno delal v poljedelstvu, sicer pa se je šolal. Ko je videl, v kako težkih razmerah živi njegova družina (starša sta že starejša in upokojena, dela pa le mlajši brat), se je odločil, da odide v Slovenijo, začne delati in tako pomaga staršem. Povprašan naj natančneje izpove o narodnostnem preganjanju, je povedal, da so jih na fakulteti poniževali, v kolikor so slišali, da so uporabljali svoj jezik. Tudi sam se je večkrat udeležil mirnih demonstracij, na katere je policija prišla z vodnimi topovi in jih razgnala. Demonstracije so potekale v času njegove mature aprila 2018. Na vprašanje, ali je potreboval zdravljenje v bolnišnici je povedal, da je potrebno zdravljenje plačati in da obstajajo razlike v obravnavi Arabcev in Berberov tako v šolskem kot zdravstvenem sistemu. Kljub temu, da je v zakonu določeno, da bi morali učiti tudi berberski jezik, se to ne upošteva. Povedal je tudi, da imajo Berberi predstavnika v parlamentu ter ministra, vendar ti svojega dela ne opravljajo dobro. Na vprašanje je še pojasnil, da o težavah zaradi diskriminacije pred policijo ni govoril, saj ga o tem nihče ni vprašal. V Maroku bi ostal, če bi se tam lahko redno zaposlil in za delo prejemal redno plačilo. V zvezi z demonstracijami, je tožniku več vprašanj postavil še pooblaščenec. Povedal je, da se je udeležil petih demonstracij. Z ostalimi Berberi so imeli štab, na katerem so se pogovarjali o nepravičnostih in pripravljali tedenski urnik, odšli na fakultete in dvigovali parole z zahtevami. Demonstracij se je udeleževalo od 20 do 25 ljudi, trajale pa so največ pol ure. Prav tako je na vprašanje pooblaščenca dodatno pojasnil, da je želel sliko maturitetnega spričevala, da bi ga priložil življenjepisu, uradniki pa so z njegovo izročitvijo odlašali. Sam meni, da zato, ker je Berber. Povedal je še, da so bili Arabci za enako delo vedno bolje plačani kot Berberi. Sam je diskriminacijo najbolj občutil takrat, ko ni prejel štipendije, čeprav je oddal vlogo in je pogoj, da študent prihaja iz revne družine. Meni, da za Arabce to ni pogoj in da jo prejmejo vsi.

3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna. Kljub temu, da skuša tožnik kot razlog za mednarodno zaščito izkazati preganjanje zaradi narodnostnih razlogov, mu tega tožena stranka ne verjame in meni, da so njegove izjave preveč splošne, nanašajo se skoraj na vsa področja tožnikovega življenja, nobena od njih pa ni konkretizirana. Med izjavami je zaznala tudi veliko neskladij (npr. kdaj so demonstracije potekale, saj enkrat navaja demonstracije na fakulteti, nato pa, da so te potekale v maturitetnem obdobju; kolikokrat so te potekale, enkrat namreč navaja da vsak dan, nato pa, da se je sam udeležil petih in celo o tedenskem planu demonstracij; ugotavlja še, da je tožnik obenem zanikal članstvo v političnih strankah in organizacijah). Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik tudi različno izpovedoval v zvezi s težavami pri pridobitvi spričevala, saj je pri podaji prošnje dejal, da mu spričevala niso dali in razlogov za tako ravnanje niso navedli, nato pa, da so mu dejali, da so tako ravnali, ker je Berber. Na osebnem razgovoru je zopet povedal drugače, in sicer, da so zgolj odlašali z izročitvijo spričevala oz. njegove kopije. Kljub tožnikovim navedbam v zvezi z diskriminacijo ugotavlja, da je zaposlitev dobil tožnikov brat, do upokojitve pa sta bila zaposlena tudi njegova starša. Izjava, da so Berberi slabše plačani je pavšalna, ravno tako kot izjava, da so vsi arabski študentje prejemali štipendijo. Prav tako po mnenju tožene stranke tožnik ni izkazal diskriminacije v šolstvu, saj mu dostop do izobraževanja ni bil onemogočen. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je tožnikov dejanski razlog za zapustitev izvorne države ekonomske narave, saj tako izhaja tudi iz njegove lastnoročne izjave. Še dodatno pa to ugotovitev utrjuje tožnikova izjava, da iz Maroka ne bi odšel, v kolikor bi tam imel redno zaposlitev in redno plačilo.

4. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prav tako opisane težave ne morejo šteti za resno škodo po 28. členu ZMZ-1.

5. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, podredno pa, da tožniku prizna mednarodno zaščito. Izpostavlja, da je imel v izvorni državi težave tako zaradi svoje narodnosti, kot tudi političnega prepričanja. Kršena mu je bila pravica do svobode govora in do izobraževanja, zaradi mirnih demonstracij pa je bil podvržen tepežu in fizičnemu obračunavanju. Meni, da je tožena stranka pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje in se ni opredelila do političnega prepričanja tožnika. Dejstvo je, da tožnik zaradi političnega prepričanja in narodnostne pripadnosti ne uživa varstva države, katere državljan je. Tožnik se zaradi utemeljenega strahu pred represijo ne želi vrniti v izvorno državo. Tožnik se sicer strinja, da je Maroko varna država, vendar ne za tožnika.

6. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka navedbe tožnika in se sklicuje na razloge izpodbijane odločbe. Poudarja, da je bil tožnik seznanjen s pravicami in obveznostmi azilnega postopka, med upravnim postopkom večkrat pozvan, naj natančno opiše razloge, ki jih uveljavlja za mednarodno zaščito ter celoten postopek zastopan po pooblaščencu. Dokaze, s katerimi bi izkazal svoje navedbe bi lahko predložil kadarkoli med upravnim postopkom ali skupaj s tožbo. Ker so kljub temu njegove navedbe v zvezi s preganjanjem zaradi politične in narodne pripadnosti ostale nekonkretizirane, je odločila, kot izhaja iz izpodbijane odločbe.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

9. Sodišče ugotavlja, da je tožnik med razlogi za mednarodno zaščito navajal tako ekonomske razloge¹, kot tudi preganjanje zaradi narodne pripadnosti Berberom in s tem povezanim udejstvovanjem na demonstracijah. Tožena stranka se je v izpodbijani odločbi pravilno opredelila in pojasnila, da razlogi, ki so socialno ekonomske narave, niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite. Tožnikove navedbe v zvezi z revščino in nezaposlenostjo v izvorni državi in na drugi strani željo po zaposlitvi v državi pribežališča, je tožena stranka pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Ker so takšne tožnikove navedbe nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, je nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

10. Res je tudi, kot tožnik v tožbi izpostavlja, da je v upravnem postopku navajal poleg ekonomskih razlogov tudi diskriminacijo s strani Arabcev, saj je sam pripadnik berberske narodne skupnosti. Vendar sodišče v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem Arabcev zoper Berbere enako kot tožena stranka meni, da je tožnikova prošnja neutemeljena, ker ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na relevantnih področjih tako dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev dokumentov. Dejanj torej, ki bi z zadostno intenzivnostjo tožniku individualno onemogočile uresničevanje človekovih pravic in tako predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

11. Glede teh ugotovljenih okoliščin je tožena stranka po presoji sodišča v postopku pravilno in popolno ugotovila relevantno dejansko stanje. Pravilno je ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih, glede na standarde intenzivnosti individualno utemeljenega strahu pred preganjanjem, izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni izkazano dejansko stanje, ki bi se vsaj približalo standardom presoje po 26. členu ZMZ-1 (oziroma resni škodi iz 28. člena ZMZ-1).

12. Sodišče ugotavlja, da trditve tožnika o diskriminaciji², ne kažejo na potrebno stopnjo razsežnosti diskriminatornih ukrepov preganjanja po 26. členu ZMZ-1. Trditveno breme v zvezi z intenzivnostjo in socialno-ekonomskimi razsežnostmi zatrjevanih preganjanj pa je na strani tožnika. Iz vsega navedenega ne izhaja, da bi bil tožnik v Maroku preganjan v smislu 26. člena ZMZ-1 oziroma da bi mu v Maroku grozila resna škoda v skladu z 28. členom ZMZ-1, česar niti ni zatrjeval. Iz njegovih izjav ni razvidno, da bi tožniku zaradi udeležbe na demonstracijah, katerih naj bi se po lastni izjavi, dani na prošnji za mednarodno zaščito, udeležil vsak dan na fakulteti (7. stran), medtem ko iz osebnega razgovora izhaja, da naj bi se demonstracij in sicer petih udeležil v času mature, aprila 2018, grozilo kakršnokoli preganjanje v bodočnosti. V tem elementu se sodišče lahko strinja z ugotovitvami in dokazno oceno tožene stranke, da so izjave tožnika premalo konkretizirane in preveč pavšalne. Predvsem pa nikoli ni zatrjeval, da bi imel zaradi udeležbe na teh demonstracijah v izvorni državi kasneje težave, pač pa le to, da se ni nič spremenilo (7. stran zapisnika o osebnem razgovoru). Tožnik je ob tem celo enkrat izjavil, da sam v Maroku nikoli ni bil fizično ogrožen, medtem ko so njegovi prijatelji, ki so demonstrirali, bili pretepeni s strani policije (7. stran prošnje za mednarodno zaščito), na osebnem razgovoru pa povedal, da jih je policija tepla (4. stran zapisnika). Po presoji sodišča ima posebno težo tudi tožnikova izjava, da bi v Maroku ostal, v kolikor bi imel redno zaposlitev in plačilo, kar gotovo ne kaže na tožnikov strah pred preganjanjem zaradi narodne pripadnosti.

13. Glede resne škode pa tožnik tudi ni navedel dejstev (relativne intenzivnosti dejanj), ki bi jih bilo mogoče povezati z nečloveškim ali poniževalnim ravnanjem iz druge alineje 28. člena ZMZ-1 niti ni navajal kakršnih koli drugih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost tveganja resne škode iz prve ali tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

14. Po presoji sodišča in kot pravilno ugotavlja že toženka, je podan tudi kriterij iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj kot je že zgoraj obrazloženo, iz spisa ni razvidno, da bi tožnik izkazal takšne razloge, iz katerih bi bilo mogoče zaključiti, da Maroko, ki je z Odlokom Vlade RS nedvomno razglašen za varno izvorno državo, za tožnika, za katerega ni sporno, da je državljan Maroka, ni varna izvorna država. Ocena, ali je tožnikov strah utemeljen, je možna le na podlagi podrobne proučitve posebnih okoliščin tožnika. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal utemeljenih razlogov, zaradi katerih bi se lahko štelo, da zaradi njegovih posebnih okoliščin Maroko zanj ni varna izvorna država. Sodišče se v tem delu v celoti strinja z navedbami tožene stranke in njenimi razlogi.

15. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

16. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je sicer predlagal svoje zaslišanje, ki pa po oceni sodišča ni potrebno, saj je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1, torej le pravna presoja ugotovljenih nespornih dejstev in pravil postopka.

-------------------------------
¹ Navedeno izhaja tako iz lastnoročne izjave tožnika z dne 25. 2. 2020, da je Maroko zapustil zaradi slabe ekonomske situacije in da bi si našel zaposlitev, kot tudi iz več mest zapisnika o o osebnem razgovoru z dne 13. 3. 2020, kjer je navedel, da je Maroko zapustil zaradi nezaposlenosti in revščine, zaradi prihodnosti, da je začel razmišljati o migraciji, ker ni več želel finančno obremenjevati staršev, da je pričel delati in zbirati denar za pot, saj si za nakup letalske karte ni upal zaprositi starše (3. stran zapisnika).
² Tožnik je na osebnem razgovoru med drugim govoril o tem, da so jih na fakulteti poniževali, če so govorili v berberskem jeziku, da so razlike med Berberi in Arabci tako v šolstvu kot zdravstvu, da ni prejel kopije spričevala le zato, ker je Berber, oz., da so zavlačevali s tem, da mu izročijo kopijo spričevala, ker je Berber, da so ga uradni organi ignorirali, če je govoril berbersko, da je bil za delo slabše plačan kot Arabci, da ni prejemal štipendije, čeprav prihaja iz revne družine, medtem, ko so štipendijo prejemali vsi arabski študentje.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 45/2020-7
• UPRS Sodba I U 315/2023-13
• UPRS Sodba I U 445/2020-7