UPRS Sodba I U 60/2020-11

Jedro

Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo Višjega sodišča v ... št. K ... z dne 22. 10. 2001 pravnomočno obsojen na 20 let zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja poskusa umora. Čeprav tožena stranka ni izrecno ugotovila, ali gre pri poskusu umora za hudo kaznivo dejanje in ali je za takšno dejanje v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let, je (navedena) ugotovitev tožene stranke, da je pri tožniku podana izključitvena klavzula, pravilna. Čim pa je podana izključitvena klavzula, pa ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji zavrnila.

2. V obrazložitvi odločbe najprej povzema tožnikove navedbe, kot jih je podal ob podaji prošnje za mednarodno zaščito. Navedel je, da je v izvorni državi ogrožen s strani pripadnikov kriminalne združbe, ki mu očitajo, da je s strelnim orožjem ubil njihovega pripadnika. Grožnje s strani pripadnikov kriminalne združbe je tudi prijavil policiji. Preden je zapustil izvorno državo, so pripadniki te združbe tudi vdrli v njegovo stanovanje ter napadli in pretepli njegovo mater in sestro, njega pa tedaj ni bilo doma.

3. Nato tožena stranka povzema navedbe tožnika kot jih je podal na osebnem razgovoru. Tudi na osebnem razgovoru je kot razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, navedel, da je v izvorni državi ogrožen s strani kriminalne združbe, ker so ga obtožili, da je streljal na enega njihovega člana. Člani kriminalne združbe so tudi, preden je zapustil državo, vdrli v njegovo stanovanje in ustrahovali njegovo mamo in sestro. Zato je izvorno državo zapustil. Najprej je odšel v Bosno in Hercegovino, kjer je živel nekaj let, nato v Francijo, kjer je tudi bival dlje časa, v Slovenijo pa je prišel pred sedmimi ali osmimi leti. V Sloveniji je bil zaposlen v zasebnem podjetju in si je uredil ponarejene osebne dokumente na ime A.A.. Če bi bil vrnjen v izvorno državo, bi bil deležen maščevanja s strani kriminalne združbe B. Prepričan je, da bi ga pripadniki te združbe ubili.

4. Tožena stranka na podlagi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, s tožnikom opravljenega osebnega razgovora in s strani tožnika predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, določenih v drugem odstavku 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Tožnik je prošnjo za priznanje mednarodne zaščite utemeljeval s strahom pred maščevanjem s strani kriminalne združbe B., ki bi ga ubili zaradi krvnega maščevanja, zaradi dogodka, ki se je pripetil februarja 1999, ko je bil ubit eden od pripadnikov kriminalne združbe, drugi pripadnik te združbe pa je bil huje poškodovan. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik s sodbo Višjega sodišča v ... z dne 22. 10. 2001 obsojen na 20 let zaporne kazni, zaradi kaznivega dejanja poskusa umora. Tožnik je skupaj še z enim moškim poskušal ubiti tri ljudi v avtomobilu. Eden je za posledicami umrl, drugi pa je bil poškodovan. Ker se je prestajanju kazni zapora izogibal, je bila zanj s strani Črne gore razpisana tiralica. Prijet je bil v mesecu septembru 2018 na podlagi Interpolove tiralice s strani slovenskih varnostnih organov. Ker je v postopku zatrjeval, da je v Črni gori preganjan zaradi krvnega maščevanja s strani pripadnikov kriminalne združbe, je tožena stranka proučila tudi informacije, ki se nanašajo na krvno maščevanje v Črni gori. Tako je ugotovila, da tožnik ne more biti žrtev krvnega maščevanja, ker tožniku ne grozijo družinski člani umorjenega, temveč kriminalna združba, katere član je bil umorjeni. Zato ni mogoče govoriti o krvnem maščevanju, temveč gre po mnenju tožene stranke za zasebno zadevo med tožnikom in kriminalno združbo zaradi dogodka, ki se je pripetil februarja 1999. Tožnik ni preganjan zaradi svoje vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, temveč je preganjan s strani kriminalne združbe. To pa ni povezano z nobenim od razlogov, določenih v Ženevski konvenciji in tožnik tudi ne more biti žrtev krvnega maščevanja, kot ga je sam opisal. Tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

5. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotavljala tudi pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. V zvezi s tem je na podlagi informacij o tožnikovi izvorni državi in na podlagi tožnikovih izjav ugotovila, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo lahko soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1. Vendar pa nato ugotavlja, da v obravnavanem primeru še vedno obstaja izključitveni razlog iz 2. alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1, po katerem se subsidiarna zaščita ne prizna storilcu, ki je storil hudo kaznivo dejanje. Dodaja še, da je bila dne 8. 8. 2019 s strani ministrstva za pravosodje obveščena, da so slovenska sodišča ugotovila, da pogoji za izročitev tožnika Črni gori zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju 20 let niso izpolnjeni, ker je po pravu Republike Slovenije nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Zato tožnika, skladno z 10. členom Evropske konvencije o izročitvi, ni dopustno izročiti in je posledično sodišče tudi odpravilo njegov pripor.

6. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo, v kateri navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi že sama ugotovila, da so pri njem podani pogoji za subsidiarno zaščito, vendar naj bi bil podan izključitveni razlog iz 2. alineje 31. člena ZMZ-1. Tožnikovo prošnjo je zavrnila in je sledila sodbi kazenskega sodišča, ki jo je izdalo črnogorsko sodišče, ki je po odločitvi tožene stranke povezano z mafijo. Tožena stranka torej upošteva sodbo, ki jo je izdala država, ki tožniku ne nudi pravne zaščite in ki za tožnika ni varna država. Tožena stranka tudi ni pretehtala obeh vrednot, in sicer tožnikove življenjske ogroženosti, ki mu grozi v primeru vrnitve v izvorno državo, v zvezi s sodbo, ki jo je izdalo z mafijo povezano črnogorsko sodišče. Ker tehtanje obeh vrednot ni bilo opravljeno, se odločbe ne da preizkusiti. Tožnika Slovenija ni izročila Črni gori, ker je izvršitev kazni zastarala. Tožnik v vsem tem času, odkar živi v Sloveniji, ni storil nobenega kaznivega dejanja. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep tožene stranke (pravilno: odločbo) z dne 20. 12. 2019 odpravi in tožniku prizna status subsidiarne zaščite.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ne sprejema tožbenih argumentov in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter uveljavljeno sodno prakso in meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Poudarja, da zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito še ne pomeni, da bo tožnik tudi dejansko vrnjen v izvorno državo. Pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito namreč pomeni, da se tožnik sedaj obravnava po določbah Zakona o tujcih. V postopku vračanja tujca pa so varovane tudi mednarodne obveznosti, povezane z vračanjem tujcev, vključno s spoštovanjem načela nevračanja in zato bo spoštovanje nevračanja postalo bistveno v postopku odstranitve. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Predmet sodne presoje v obravnavanem primeru je odločba tožene stranke, s katero je le-ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (RS).

10. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

11. Iz ugotovitev upravnega postopka izhaja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države (Črne gore) navedel, da mu v izvorni državi grozijo pripadniki kriminalne združbe, ki bi ga ubili zaradi krvnega maščevanja. Tožena stranka je na podlagi te ugotovitve naredila zaključek, da zato, ker tožniku ne grozijo člani umorjenega, temveč člani kriminalne združbe, katere član je bil umorjeni, ni mogoče govoriti o krvnem maščevanju. Sodišče se s takšnim zaključkom tožene stranke ne strinja in meni, da je tožena stranka v tem delu nepravilno uporabila materialno pravo. Tožnik je namreč konkretno zatrjeval ogroženost svojega življenja s tem, da je ogrožen s strani kriminalne združbe. To pa je po mnenju sodišča lahko razlog krvnega maščevanja. Po že ustaljeni sodni praksi pa je krvno maščevanje lahko razlog za preganjanje. Zato bi morala tožena stranka s tem v zvezi ugotavljati, ali je tožnik lahko žrtev in ali ga je njegova izvorna država sposobna pred tem zaščititi. Glede na navedeno je nosilno stališče tožene stranke glede pogojev za priznanje statusa begunca napačno. Vendar pa tožnik v tožbi odločitve tožene stranke glede (ne)priznanja statusa begunca ne izpodbija, saj izpodbija le odločitev v zvezi s statusom subsidiarne zaščite.

12. Na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZMZ se status subsidiarne zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo kot jo določa 28. člen tega zakona, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 se šteje, da prosilcu grozi resna škoda, če mu v izvorni državi grozi smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali če obstaja resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

13. Tožena stranka tožniku ni priznala statusa subsidiarne zaščite, čeprav je ugotovila, da so podani utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo iz 1. in 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ker je ugotovila, da pri tožniku obstaja izključitveni razlog iz 2. alineje 31. člena ZMZ-1, po katerem se subsidiarna zaščita ne prizna prosilcu, ki je storil hudo kaznivo dejanje. Po 30. točki 2. člena ZMZ-1 »hudo kaznivo dejanje« pomeni kaznivo dejanje, za katero je v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bil tožnik s sodbo Višjega sodišča v ... št. K ... z dne 22. 10. 2001 pravnomočno obsojen na 20 let zaporne kazni zaradi kaznivega dejanja poskusa umora. Čeprav tožena stranka ni izrecno ugotovila, ali gre pri poskusu umora za hudo kaznivo dejanje in ali je za takšno dejanje v Republiki Sloveniji predpisana kazen zapora najmanj treh let, je (navedena) ugotovitev tožene stranke, da je pri tožniku podana izključitvena klavzula, pravilna. Čim pa je podana izključitvena klavzula, pa ni podlage za priznanje subsidiarne zaščite. Zato tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite.

14. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila tožena stranka dne 8. 8. 2019 obveščena, da so slovenska sodišča ugotovila, da pogoji za izročitev tožnika Črni gori zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja poskusa umora niso več izpolnjeni, ker je po pravu RS nastopilo zastaranje izvršitve kazni. Tožniku torej ne grozi več izročitev izvorni državi, saj ni več akta, ki bi nalagal njegovo izročitev Črni gori. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in se obravnava po določbah Zakona o tujcih (ZTuj-2). V postopku vračanja tujca pa so, kot to navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, varovane mednarodne obveznosti, povezane z vračanjem tujcev, tako da bo spoštovanje načela nevračanja (prepoved odstranitve tujca po 72. členu ZTuj-2) in (dovolitev zadrževanja po 73. členu ZTuj-2) postalo aktualno v postopku tožnikove odstranitve.

15. Ker je odločitev tožene stranke glede statusa subsidiarne zaščite pravilna in zakonita, sodišče tožbene ugovore zavrača kot neutemeljene. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožbene navedbe o sledenju tožene stranke sodbi črnogorskega sodišča, povezanega z mafijo, kot tudi ne navedbe o (ne)tehtanju obeh (navedenih) vrednot, zaradi česar odločbe naj ne bi bilo možno preizkusiti. Razlog, zaradi katerega tožniku ni bil priznan status subsidiarne zaščite, je v izpodbijani odločbi povsem jasen in zato ne drži tožbena trditev, da se odločbe ne da preizkusiti.

16. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejstva, ki jih je navajal tožnik, niso pomembna za odločitev.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1716/2019-10
• UPRS Sodba I U 1529/2019-11
• UPRS Sodba I U 24/2020-14