UPRS Sodba I U 1596/2016-28

Jedro

Ker je Sodišče EU odločilo, da „pravice in koristi“, ki izvirajo iz statusa begunca, po slovenski zakonodaji „dejansko niso enake“ pravicam in koristim, ki izvirajo iz subsidiarne zaščite, je posledično Sodišče EU odločilo tudi, da mora imeti prosilec možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo.

Za presojo pravilnosti oblikovanja izrekov v zadevah mednarodne zaščite so relevantni štirje elementi presoje in sicer: načeli učinkovitosti in enakovrednosti v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pravica do dobrega upravljanja ter splošno pravilo, da je treba ne samo nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU, ampak se je tudi treba opreti na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje EU, da to ni v nasprotju s temeljnimi pravicami.

Vrhovno sodišče RS je v zadevi I UP 179/2019 je na podlagi osebnih okoliščin tožnika v omenjeni zadevi in informacij o stanju v Afganistanu glede otrok brez staršev ugotovilo, da zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja, spolnega nasilja, otroškega dela in trgovine z ljudmi ter da gre v takih primerih za preganjanje na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Do enakega zaključka je Upravno sodišče prišlo tudi v tej zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba št. 2142-939/2016/11 (1313-38) z dne 5. 10. 2016 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A.A. (roj. ... 2000), državljana Islamske republike Afganistan, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 5. 10. 2016.

II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo se prošnji za priznanje mednarodne zaščite prosilcu, ki je v postopku navedel naslednje osebne podatke: A.A., roj. ... 2000 v kraju C. , Islamska republika Afganistan, ugodi in se mu prizma status subsidiarne zaščite od 13. 3. 2018. Ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji od 13. 3. 2018, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da je tožnik ki trdi, da je A.A., državljan Islamske republike Afganistan, dne 12. 7. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ob podaji prošnje in tudi kasneje v postopku ni predložil nobenega originalnega osebnega dokumenta s sliko, ki bi bil namenjen izkazovanju istovetnosti. Glede na zatrjevano mladoletnost tožnika, je bila z odločbo CSD ... z dne 12. 7. 2016 za zakonito zastopnico tožnika imenovana B.B. Tožena stranka pravi, da je tožnik rojen 13. 3. 2000 v kraju C. v Afganistanu in da je državljan Afganistana ter neporočen. Kot naslov zadnjega prebivališča je navedel Afganistan, kraj C. Nadalje je glede etnične ali plemenske skupine navedel, da je Hazar. Po veroizpovedi je musliman, šiit, kot materni jezik je navedel farsi, kot drugi jezik pa angleščino. V zvezi z odhodom iz izvorne države je navedel, da je pri enem letu z družino zapustil Afganistan in odšel v Iran. V zvezi z izobrazbo in poklicem je navedel, da je končal osem razredov osnovne šole in eno leto srednje šole, oboje v Teheranu. Nadalje je tožnik navedel, da vojaškega roka ni služil in da ni pripadnik politične stranke ali organizacije. Ni navedel, da bi ga spremljal kak ožji družinski član ali drugi sorodnik, kakor tudi ni navedel, da bi kateri sorodnik že bival v Republiki Sloveniji. Tožnik tudi ni navedel, da bi kateri bližnji družinski član živel v izvorni državi. V zvezi z bližnjimi družinskimi člani, ki živijo izven izvorne države, je tožnik navedel, da v Iranu živijo njegov oče C.C., mama Č.Č., tri sestre, imenoval je zgolj eno, in sicer D.D. ter brat, ki ga prosilec ni imenoval. Glede družinskih članov, ki živijo izven izvorne države, je tožnik navedel strica z osebnim imenom E.E., ki živi v Nemčiji, teto z osebnim imenom F.F. ki je na Švedskem in bratranca z osebnim imenom G.G., ki živi v Švici. Kot ciljno državo je tožnik navedel Švico, ker mu je tam všeč. Tožnik je navedel, da trenutno ne želi biti združen z nobenih od svojih sorodnikov. V zvezi z osebnimi dokumenti je tožnik navedel, da afganistanskih dokumentov ni nikoli imel. Iransko osebno izkaznico za begunce pa ni vzel s seboj, a ne ve zakaj. Na vprašanje, ali lahko pridobi dokumente, je tožnik odgovoril, da ne verjame in, da tudi kasneje taskire ne more dobiti, ker ni nikoli živel v Afganistanu. Navedel je, da lahko prosi za kopijo osebne izkaznice v Iranu.

3. Glede razlogov zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, je tožnik navedel, da so morali Afganistan zapustiti, ker so bili ogroženi s strani Talibanov. Oče je delal kot policist, grozili so mu Talibani, zato je bila ogrožena vsa družina. Navedel je, da ve, da v njihovi provinci Kunduz živijo pretežno suniti, oni so pa šiiti. Talibani imajo tam vpliv. Tožnik je navedel, da je znano, da Talibani sovražijo šiite. Oče je tožniku povedal, da je prejemal resne grožnje, če ne zapusti državne službe. Grozili so jim, da jih bodo ubili. Odločili so se oditi v Iran. V Iranu pa Afganistanci nimajo nobenih pravic. Opravljajo najtežja dela in najmanj so plačani. Za vsako stvar morajo veliko plačati, ker so Afganistanci. Šolanje Afganistanci plačajo več kot Iranci. Za boljši študij, kot sta medicina ali farmacija, se ne morejo potegovati. Tožnik ni mogel nadaljevati šolanja, ker družina ni imela denarja za šolnino, zato je bil izključen iz šole. S prihranjenim denarjem, ki je zadoščal le za njegovo pot, se je prosilec sam odpravil proti Evropi.

4. Tožnik je navedel, da so imeli v Iranu status begunca, in sicer, na podlagi številnih dokumentov in plačanih različnih taks in podkupnin, so takrat dobili dovoljenje. Tožnik je navedel, da je bilo to pred leti lažje in da je danes to skoraj nemogoče dobiti. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se s starši niso preselili v kakšen drug kraj v Afganistanu, kjer ni Talibanov, je tožnik odgovoril, da je večinska populacija Afganistana sunitska in da so šiiti manjšina. Kakšne so bile grožnje očetu in kakšna je bila takrat varnostna situacija v Afganistanu, tožnik ni znal povedati. Glede današnje situacije med suniti in šiiti pa je povedal, da je oče v stiku s teto, od katere sliši, da je situacija ista oziroma še slabša kot prej. Po tožnikovih navedbah teta ne more biti ogrožena, ker je ženska. Tožnik ni znal povedati, koliko časa je oče delal za policijo. Navedel pa je, da so bili ogroženi, ker so Hazari. On osebno sicer ne, ker ni živel v Afganistanu, oče pa je bil ogrožen, zato so pobegnili v Iran. Tožnik je navedel še, da je bila njihova finančna situacija boljša v Afganistanu, ker je oče delal kot policist, imel je dobro plačo in redne dohodke. Na vprašanje pooblaščenca, česa je tožnika strah v primeru vrnitve v Afganistan, je tožnik odgovoril, da je Afganistan zanj tuja država in da bo, glede na to, koliko grdega in slabega je slišal, če se vrne, ubit. Na vprašanje zakonite zastopnice, ali so bile osebe s statusom begunca v Iranu deportirane v Afganistan, je tožnik navedel, da so njegovega strica, kljub temu, da je imel v Iranu vse urejeno, deportirali v Afganistan. Prav tako so njegovega brata odpeljali na policijsko postajo, kjer so ga pretepli, ker mu niso verjeli, da ima izkaznico. Tožnik je navedel še, da so se večinoma vsi, ki so bili deportirani v Afganistan, vrnili nazaj v Iran.

5. Tožnik je navedel še datum rojstva v perzijskem koledarju, in sicer ... 1378 oziroma 1379. Glede izkaznice begunca iz Irana je tožnik navedel, da ji je potekel rok in je neveljavna. Osebno bi moral biti prisoten, da bi mu jo podaljšali. Za to izkaznico je plačal približno 300.000 tumanov. Verjetno mu je to izkaznico izdal Urad za migracije. Šola, ki jo je obiskoval, se imenuje Pot imama, in je bila v ... v ... okrožju Teherana. Šola je bila javna. Ko je končal s šolanjem, je nato (šest do sedem mesecev) delal kot krojač. Za delo je zaslužil okoli 100.000 tumanov (prevajalec je povedal, da je to okoli 30 ameriških dolarjev). Tožnik je navedel še, da ima v Afganistanu teto po očetovi strani, s katero osebno nima stikov. Oče je s teto v stiku, enkrat ali dvakrat na teden. Teta v Afganistanu ne živi zelo dobro, slabo pa ji tudi ne gre. Navedel je, da poleg staršev, treh sester in brata, v Iranu živita še babica in teta. Z družino v Iranu nima preveč stikov, ko komunicirajo pa uporabljajo Facebook in telefon. V Afganistanu nima stikov z nobenim. Tožnik je navedel, da je bilo finančno stanje v Iranu zelo slabo. Tožnik se ni nikoli vrnil v Afganistan, ker niso mogli iti. Preganjali so jih Talibani. Zaradi strahu pred njimi se niso upali iti, niso imeli možnosti. Oče je večkrat želel iti, ker imajo tam parcelo in hišo, ki jo je oče želel prodati, vendar ni uspel. Tožniku je oče povedal, da so iz Afganistana v Iran potovali z avtom, pot je bila težavna. Na poti so jih večkrat ustavili Talibani, plačati so morali podkupnino, da so lahko nadaljevali pot. Iz Irana je tožnik šel pred nekaj meseci, in sicer z denarjem, ki mu ga je dala družino. Dejal je, da so bili to prihranki za nakup stanovanja oziroma avtomobila. O tem, zakaj ni za mednarodno zaščito zaprosil že v državah, preko katerih je potoval, je tožnik dejal, da je zaprosil v Srbiji, ampak da so tam z njim grdo ravnali, da so jih tepli in imeli poniževalni odnos do njih. Na Hrvaškem pa, da ni ostal, ker so šli kar naprej. Tožnik je navedel, da je bil na Hrvaškem sedem dni, da je po gozdovih potoval proti Sloveniji. Želel je biti en dan v hotelu, si odpočiti in se stuširati. Bil je v neki sobi in ne v hotelu. Na Hrvaškem ni zaprosil za mednarodno zaščito, ker mu ni bila všeč. Tožnik je navedel, da so ga vprašali po sorodnikih v Evropi, zato je navedel, da jih ima v Avstriji in Švici. V mislih je imel strica iz Avstrije, da bi šel k njemu. Nato pa si je premislil in rekel, da želi v Švico. Tožnik je navedel, da ima v Švici dva bratranca po mamini strani, strica v Nemčiji, ki je bil prej v Avstriji in teti in strica na Švedskem. Uradna oseba ga je soočila, da je v prošnji navedel, da ima strica v Nemčiji, teto na Švedskem in bratranca na Švedskem. Tožnik je odgovoril, da je povedal, da ima še strica na Švedskem. Na vprašanje uradne osebe, ali so njegovi starši v Afganistanu kot Hazari imeli kakšne težave, je tožnik rekel, da težava ni bila samo v kraju C., ampak po celotnem Afganistanu. Tožnik je navedel pregovor o tem, kam kdo spada: "Tadžiki spadajo v Tadžikistan, Uzbeki v Uzbekistan in Hazari na pokopališče". Tožniku so pripovedovali, da imajo suniti do Hazarov poniževalni in diskriminatoren odnos in da Hazar dobi težje službo, kot sunit. Na vprašanje uradne osebe od kod pozna situacijo Hazarov v Afganistanu je tožnik navedel, da sta mu pripovedovala oče in mama. Novicam pa sledi tudi preko družbenih omrežij (Facebook) in televizije. Navedel je, da so Hazari 90 % žrtev nasilja Talibanov.

6. Tožnik je navedel, da se v Afganistan ne more vrniti iz dveh razlogov, da je sin očeta, ki je imel visoko funkcijo v vladi, po činu je bil en čin nižje od generala. Drugi razlog pa je hazarska narodnost. Tožnik je navedel, da je oče delal v vojski in ne na policiji in, da je bil oče ogrožen zaradi poklica, ki ga je opravljal, prav tako pa tudi zaradi hazarske narodnosti. Tožnik je navedel, da so očeta Talibani želeli ubiti. Oče se je po besedah tožnika najprej skrival pred Talibani (v času, ko so bili Talibani na oblasti), nato pa z družino pobegnil. Tožnik je povedal, da je ogrožen, če bi se vrnil v Afganistan, ker je del očetove družine. Talibani so želeli ubiti tudi ostale člane družine in ne samo očeta. Ker sodi v očetovo družino, ga bi Talibani zagotovo našli. Tožnik je navedel, da nikjer v Afganistanu ne bi mogel živeti varno in tudi ne želi tja. Navedel je, da je Afganistan nevarna država. Še v Kabulu, ki je znan kot varno mesto, se neprestano dogajajo samomorilski napadi. Na vprašanje, kaj bi se tožniku zgodilo, če bi se moral vrniti v Afganistan, je tožnik navedel, da to ve bog, da on tega ne ve. Tožnik je na koncu povedal, da z družino ni v stikih in, da niso v dobrih odnosih, da do njega niso bili korektni, zato si ne želi biti v dobrih odnosih z njimi. Na vprašanja zakonite zastopnice je tožnik odgovoril, da so ga družinski člani silili v delo, da pa ne ve, zakaj so ga kritizirali. Navedel je, da se mladoletniku brez spremstva marsikaj zgodi, zasužnijo te ipd. Navedel je, da pri teti v Afganistanu ne more in ne želi živeti. Glede statusa družine v Iranu je navedel, da jim je poteklo dovoljenje za bivanje in, da nimajo denarja za podaljšanje teh dokumentov. Tožnik je navedel, da je bil zaradi neurejenega statusa v Iranu deportiran njegov stric, ki se je nato spet vrnil v Afganistan. Glede očetovega poklica je navedel, da ker je bil zaposlen v vojski, je bil ogrožen s strani Talibanov. Udeležen je bil v več misijah napadov na Talibane. Tožnik je na telefonu pokazal fotografijo očetove izkaznice z žigom Ministrstva za obrambo, kot čin je prevajalec navedel „toren“. Na vprašaje pooblaščenke je tožnik navedel, da bi lahko živel z družino, vendar bi še bilo prisotno nezadovoljstvo. Oče ga je tepel in vrgel iz stanovanja ter mu rekel, da naj se ne vrne, dokler si ne premisli glede dela. Organizacije, ki bi poskrbele za take mladoletnike, kot je prosilec, po besedah prosilca v Afganistanu ne obstajajo.

7. Toženka je 30. 8. 2016 s strani tožnikovega pooblaščenca po elektronski pošti na 19-ih straneh prejela informacije o izvorni državi, razdeljene v pet sklopov, ki so del spisovne dokumentacij. Toženka je v skladu z drugim odstavkom 41. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) odločala v enotnem postopku mednarodne zaščite, pri čemer se, skladno z zakonom, najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne zaščite.

8. V zvezi z določbo prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, in sicer, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje, pristojni organ ugotavlja, da je temu mogoče pritrditi. Navedbe glede razlogov, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi bilo utemeljeno pričakovati kakršne koli dokaze v zvezi s tem. Tožnik pa je na osebnem razgovoru povedal, da osebnega dokumenta iz Afganistana ni mogel pridobiti, da pa je pridobil fotografijo očetove izkaznice, ki dokazuje, katero službo je opravljal oče. Toženka je zasledila kontradiktornost v izjavah tožnika v zvezi z očetovo zaposlitvijo. Tožnik je na prošnji in na začetku osebnega razgovora navedel, da je oče delal na policiji, nato pa je tožnik pojasnil, da je bil oče zaposlen v vojski. Glede na prosilčevo starost in ostale izjave tožnika so pojasnila, ki jih je dal v zvezi z zaznano kontradiktornostjo, prepričljiva in sprejemljiva. Izjavam ni mogoče odrekati verjetnosti. Ker so izjave tožnika splošne in ne temeljijo na njegovih lastnih izkušnjah, jih toženka na tem mestu ni preverjala z informacijami o izvorni državi. V grobem in glede na informacije, ki jih je toženka preučila v točkah 6.1. in 7.1.-7.4., je mogoče reči, da je splošno znano, da v določenih predelih Afganistana potekajo občasni oboroženi spopadi in da Talibani grozijo državnim uslužbencem oziroma vsem, ki na kakršen koli način podpirajo ali sodelujejo z vlado.

9. Iz tožnikovih izjav in spisovne dokumentacije izhaja, da je za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil šele po tem, ko je že bil nastanjen v Centru za tujce v Postojni. Tožnik je navedel, da najprej ni želel ostati v Sloveniji, a si je v Postojni premislil. V zvezi s tem, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že v drugih državah pred vstopom v Slovenijo, je prosilec na osebnem razgovoru navedel, da so v Srbiji grdo ravnali z njim, da so jih tepli in imeli poniževalni odnos do njih. Na Hrvaškem pa ni zaprosil, ker mu ni bila všeč. Po oceni toženke izjave tožnika niso takšne, da bi predstavljale utemeljen razlog, da tožnik ni zaprosil za zaščito že v kateri od držav, v katerih se je nahajal pred prihodom v Sloveniji. Čeprav toženka lahko do določene mere razume, da oseba želi v državo, za katero je že slišala, morda je celo pod vplivom raznih priporočil, ki jih je prejela v izvorni državi kot tudi na poti. Vseeno pa to ne more biti glavno vodilo osebe, ki trdi, da beži pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da je tožnik zaprosil za zaščito v najkrajšem možnem času, hkrati pa, sploh glede na to, da je Hrvaška država članice EU, Srbija pa je bila z Odlokom Vlade RS o določitvi seznama varnih izvornih držav 17. 2. 2016, določena kot varna izvorna država, tudi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil.

10. Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov treba upoštevati, ali je ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost. Okoliščina, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času in tudi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil, glede na vse okoliščine konkretnega primera ni tako relevantna, da bi lahko pomembneje vplivala na oceno verodostojnosti tožnika.

11. Iz izjav tožnika, podanih ob vložitvi prošnje in na opravljenem osebnem razgovoru izhaja, da svojo prošnjo vlaga, zaradi morebitne ogroženosti s strani Talibanov, in sicer zato ker je bil oče državni uslužbenec, ker je Hazar, musliman šiit, Talibani pa šiite sovražijo. Tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite uveljavlja tudi težave zaradi svoje hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi. Glede na navedeno, je okoliščine, povezane s tem, treba presojati v okviru statusa begunca, saj veroizpoved, narodna pripadnost in pripadnost etnični skupini v skladu s 27. členom ZMZ-1 predstavljajo razloge preganjanja. Toženka je zato preverila informacije, ki govorijo o situaciji prebivalcev hazarske narodnosti v Afganistanu. Toženka se je osredotočila na Kabul, kamor bi bil tožnik najverjetneje vrnjen in Herat, kamor bi lahko tožnik iz Kabula z letalom varno potoval. Tožnik namreč od prvega leta naprej ni živel v Afganistanu, prav tako tam ne živi njegova družina, družina se v Afganistan niti ne vrača, zato po mnenju toženke v Afganistanu ni kraja, na katerega bi bil tožnik posebno vezan. Toženka je glede na tožnikove navedbe glede ogroženosti prebivalcev hazarske narodnosti in ogroženosti tožnika s strani Talibanov, ker je bil tožnikov oče državni uslužbenec, preverila informacije o izvorni državi.

12. Tožena stranka je uporabila več poročil o stanju v Afganistanu, na primer: poročilo Notranjega ministrstva Združenega kraljestva, članek o napadu Talibanov na Hazare, ko je dne 23. julija 2016 v Kabulu prišlo do samomorilskega napada, v katerem je bilo ubitih najmanj 80 ljudi in 230 ranjenih. Tarča napada islamske države so bili pripadniki šiitske manjšine Hazarov. Samomorilska napadalca sta se razstrelila med množico protestnikov, ki so se zbrali na množičnem shodu v afganistanski prestolnici.

13. Iz poročila UNHCR z meseca aprila je upoštevala, da je po številu ogroženih ljudstev, ki ga sestavlja Minority Rights Group International, Afganistan na četrtem mestu med najbolj nevarnimi državami na svetu za etnične manjšine, zlasti zaradi napadov na posameznike na osnovi njihove narodnosti in veroizpovedi. Seznam posebej omenja Hazare. V zvezi z Hazari UNHCR smernice navajajo, da se Hazari baje soočajo s stalno družbeno diskriminacijo in so tudi tarča izsiljevanja v obliki protizakonitih davkov, prisilnega novačenja in prisilnega dela. Kljub temu, da so bistveno napredovali v ekonomskem in političnem smislu po letu 2001, ko je padel režim Talibanov, v zadnjem času poročajo, da jih Talibani in drugi AGE (anti-government elements/proti vladni elementi) bistveno huje nadlegujejo, ustrahujejo, ugrabljajo in morijo, UNHCR na podlagi teh ugotovitev meni, da posamezniki, ki so člani ene od manjšinskih etničnih skupin v Afganistanu, zlasti na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, potrebujejo mednarodno begunsko zaščito na osnovi narodnosti ali etnične pripadnosti/rase oziroma iz drugih ustreznih razlogov, odvisno od individualnih okoliščin primera.

14. UNAMINO periodično poročilo za leto 2015 izdano februarja 2016, v zvezi z ugrabitvami in umori civilistov hazarske narodnosti navaja 20 takšnih incidenotv v letu 2015, ko je bilo ugrabljenih najmanj 146 članov skupnosti Hazara, pri čemer so se vsi razen enega zgodili na območjih z mešanim prebivalstvom hazarske in nehazarske narodnosti, in sicer v provincah Ghazni, Balkh, Sari Pul, Faryab, Uruzgan, Baghlan, Wardak, Jarwazjan in Ghor. UNAMA je potrdila izpustitev 118 od 146 ugrabljenih Hazarov, medtem ko so AGE umorili 13, dva druga pa sta umrla v ujetništvu.

15. Tožena stranka je uporabila tudi informativno poročilo EASO o Afganistanu in navaja, da je mesto Herat z okoli 477.452 prebivalcev prestolnica province Herat. Nadalje je navedeno, da je mesto Herat enklava, v kateri prevladujejo Tadžiki, in sicer večinoma paštunski provinci, poleg znatnih manjšin Hazarov in Aimakov. Etnične manjšine v mestu živijo v posebnih četrtih zaradi lažjega medsebojnega družbenega delovanja in si po potrebi zagotavljajo medsebojno zaščito. Soseske, kot je Jabrael na zahodu mesta, so zdaj dom manjšinskega prebivalstva približno 60.000 ljudi, med katerimi je največ Hazarov. Ker se ljudje raje selijo na območja, kjer že imajo sorodnike, ali v določene okraje kot del večje skupine iste narodnosti, so v različnih soseskah različne etnične skupine. Nadalje poročilo navaja, da se zgodovina Herata prepleta z zgodovino Irana in Iran nadaljuje s širjenjem svojega vpliva v zahodnem Afganistanu. Skoraj četrtina mestnega prebivalstva so zdaj Hazari, od katerih so bili mnogi v izgnanstvu v Iranu, kjer so bili izpostavljeni posebnim verskim in kulturnim vrednotam, ki jih nekateri še naprej uveljavljajo ob povratku. Nekateri v Heratu vidijo vmešavanje Irana v šolstvo in medije kot način za krepitev njegovih ideoloških in verskih ciljev. Zagotavljali naj bi podporo medijem v Heratu in drugod, ki promovirajo šiitske poglede. Ravno tako na splošno velja, da Iran financira nekatere provincialne odbore in kandidate za parlament.

16. Iz poročila Refworld izhaja, da je bilo takrat število šiitov v mestu Herat ocenjeno na 25 - 30 %. Ta sestavek, sklicujoč se na poročilo UNHCR-ja iz marca 2004, navaja, da šiitske mošeje v Heratu delujejo prosto, brez težav in v Heratu prosto deluje 105 mošej in šiitskih središč za zborovanje, tudi šiitske slovesnosti izvajajo brez težav. Poročilo Ministrstva za zunanje zadeve in trgovino Avstralije v zvezi s Hazari v Kabulu navaja, da so podatki o Hazarih v Kabulu nezanesljivi, vključujoč narodnostno sestavo. So pa verodostojna poročila, da sedanje prebivalstvo mesta (od začetka junija 2013) šteje do 7 milijonov ljudi, Hazari pa predstavljajo od 1,7 do 2 milijona. Velika večina Hazarov živi v zahodnem Kabulu. Kot mnoga nova območja mesta je zahodni Kabul pretežno kraj z zelo osnovno nastanitvijo, brez zanesljivega dostopa do elektrike in vode. Mnogi Hazari, ki so se naselili v Kabulu, so odvisni od dohodka iz svojih domačih vasi, zlasti pomladi in poleti, ko so zaslužki od kmetovanja. So še skupine Hazarov, ki nimajo teh mehanizmov pomoči ali podpore in živijo v težkih ekonomsko-socialnih pogojih. Najvidnejši (vendar nujno ne tudi najštevilnejši) sloj skupnosti Hazarov v Kabulu, ki ima vezi s tradicionalnimi ozemlji, so študenti in begunci povratniki. Za te ljudi je običajno, da potujejo v domače vasi in nazaj v Kabul približno petkrat na leto. Varnostne razmere v skrajno zahodnem okraju (kjer tudi prevladujejo Hazari) Ajristan so se zaostrile. Vsi vzhodni okraji province Ghazni, kjer prevladujejo Paštuni, so skrajno nestabilni in negotovi. Na mnogih območjih Talibani in drugi uporniki nadaljujejo z operacijami. Vse narodnostne skupine so ogrožene zaradi tega nasilja.

17. Poročilo Enake pravice, neenake možnosti iz marca 2012 navaja, da je Dasht-i Barchi jugo-vzhodno predmestje Kabula, ki obsega policijska okraja 6 in 13, kjer skoraj izključno živijo etnični Hazari in manjše število Paštunov. Število prebivalcev je različno (od uradnih številk - približno 460.000 za oba okraja skupaj, do lokalnih ocen - od 800.000 do dva milijona). Od leta 2001 se je območje hitro širilo, zlasti zaradi Hazarov, ki so se priselili iz provinc Wardak in Ghazni, ali se vrnili iz Pakistana ter Irana. Ta hitra rast je bila problematična. Toženka se ne bo ponovno opredeljevala do smernic UNHCR, zato se sklicuje na zapisano v točki 6.1.3 ter dodaja, da se glede na smernice UNHCR veliko Afganistancev, ki so se vrnili v preteklih letih, ni moglo ponovno vključiti v svoje domače skupnosti, povratniki menda doživljajo resne težave pri obnovi in vzpostavljanju življenja v Afganistanu. Približno 40 odstotkov povratnikov je domnevno ranljivih, zaradi slabega dostopa do pogojev za preživetje, hrane in zavetja. Ovire za vrnitev vključujejo negotovost, izgubijo sredstva za preživetje, srečujejo se s pomanjkanjem dostopa do zdravstvene oskrbe in izobraževanja, težave se pojavijo pri obnovi zemljišč in nepremičnin. Na podlagi zgornjih informacij je mogoče zaključiti, da je v večjih mestih, kot sta Kabul in Herat, hazarska etnična manjšina prisotna v precej velikem številu, za obe mesti se ocene gibljejo okoli 30 % celotnega prebivalstva posameznega mesta. Iz informacij izhaja, da je ta skupnost v Heratu tudi precej vplivna, še posebej ob podpori iz Irana. Iz informacij pa je razvidno, da se srednji sloj Hazarov v Kabulu zelo hitro razvija, saj imajo svoje televizijske postaje, ogromno šiitsko medreso in še kompleks z mošejo v gradnji. Na podlagi tega sestavka iz leta 2005 je torej mogoče ugotoviti, da so se šiiti v Heratu v preteklosti soočali s tem, da so bili odrinjeni od centrov pomoči, vendar pa se kljub temu niti takrat niso srečevali s težavami zaradi svoje narodnosti pri običajnem življenju, torej delu, prakticiranju svoje vere in podobno. Kot izhaja iz aktualnih informacij, Hazari tudi sedaj predstavljajo skoraj četrtino prebivalstva Herata, ob pomoči Irana, s katerim jih druži šiitska veroizpoved, pa se njihov vpliv precej krepi.

18. Na podlagi informacij je sicer mogoče ugotoviti, da se je v obdobjih zadnjega leta oziroma leta in pol povečalo število napadov, katerih tarča so bili Hazari. Gre predvsem za ugrabitve ali umore, ko se Hazare ustavi na cesti, izloči izmed ostalih potnikov in nekatere izmed njih tudi ubijejo. Kot že navedeno, je bilo po podatkih UNAME v takšnih incidentih v letu 2015 ugrabljenih najmanj 146 članov skupnosti Hazara, pri čemer so se vsi razen enega zgodili na območjih z mešanim prebivalstvom hazarske in nehazarske narodnosti, UNAMA pa je potrdila izpustitev 118 do 146 ugrabljenih Hazarov, medtem ko so jih uporniki umorili 13, dva druga pa sta umrla v ujetništvu. Čeprav se je število napadov, katerih tarča so Hazari, v zadnjem obdobju povečalo, pristojni organ na podlagi vsega navedenega ugotavlja, da teh napadov ni toliko, da bi bilo mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju Hazarov v Afganistanu oziroma, da je zaradi takšnih napadov ogrožen vsak Hazar, ki se vrne na ozemlje Afganistana. Iz takšnih predelov se tudi ne poroča o ugrabitvah in umorih pripadnikov hazarske narodnosti, ampak se takšni incidenti dogajajo v določenih provincah na območjih z mešanim prebivalstvom, in sicer na cestah. V letu 2015 se noben tak incident vsaj izmed tistih, o katerih se je poročalo, ni zgodil v provinci Herat ali Kabul. Nedavni samomorilski napad v Kabulu, katerega tarča so bili Hazari, zbrani na demonstracijah, je tragedija, vendar pa do takšnih napadov prihaja izjemoma, vsakih nekaj let. Podoben napad se je v Kabulu zgodil 6. 12. 2011. Ne moremo govoriti o vsesplošni ogroženosti oziroma preganjanju hazarskega prebivalstva, še posebej v večjih mestih, kjer so močno zastopani.

19. Tožena stranka na podlagi navedenega ugotavlja, da tožnikov strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi v primeru vrnitve v Afganistan ni utemeljen. Tožnik je v postopku predložil informacije o izvorni državi, med drugim tudi takšne, ki se nanašajo na preganjanje in umore Hazarov, do katerih se je pristojni organ opredelil že v zgornji obrazložitvi. Navedbe v ostalih priloženih informacijah pa niso takšne narave, da bi lahko vplivale na oceno toženke.

20. Tožnik v postopku mednarodne zaščite uveljavlja tudi grožnje s strani Talibanov njegovemu očetu, da ga bodo ubili, v primeru, da ne zapusti državne službe. Ta trditev tožnika se nanaša na dogodke pred več kot 15 leti (dogodke okoli tožnikovega rojstva pa do njegovega enega leta, ko so z družino zapustili Afganistan), vendar gre iz nje razumeti, da pri tožniku obstaja strah pred morebitnimi dejanji Talibanov ob tožnikovi morebitni vrnitvi v Afganistan. Glede na navedeno toženka meni, da gre v tem primeru za izraz političnega stališča, kateremu bi lahko sledile tudi sankcije. Tožnik pravzaprav uveljavlja strah pred preganjanjem s strani Talibanov zaradi pripisanega političnega prepričanja. Toženka je preverjala informacije o izvorni državi v zvezi z bivšimi državnimi uslužbenci, ki se vrnejo v Afganistan, vendar med preučenimi informacijami ni zaslediti podatkov o tem, da bi Talibani ljudi, ki so včasih delali v državnih službah in se nato odselili iz Afganistana, ob vrnitvi (po več letih) v izvorno državo, na kakršenkoli način ogrožali. Tožnik je predložil informacije, iz katerih izhaja, da Talibani ogrožajo družinske člane, vključno z otroki, policijskih poveljnikov in vojakov, vendar se vse priložene informacije pod točko 4.1 a) i) nanašajo na vojake, policiste, skratka državne uslužbence, ki so še v delovnem razmerju in, ki trenutno sodelujejo oziroma podpirajo vlado oziroma mednarodno skupnost. Kot je toženka že omenila je tožnikova družina preseljena iz Afganistana v Iran že več kot 15 let, zato toženka informacije kot take sicer ne zavrača, iz poročila izhaja, da Talibani dejansko ogrožajo aktualne državne uslužbence, ne zdi pa se ta informacija tako zelo relevantna v konkretnem primeru, ko gre za sina bivšega državnega uslužbenca, ki že mnogo let z družino ne živi več v Afganistanu.

21. Glede subsidiarne zaščite pa tožena stranka pod točko 7, na straneh od 16-19 pravi, da v vseh preučenih informacijah ni bilo zaslediti, da bi ljudem ob vrnitvi v Afganistan grozila smrtna kazen ali usmrtitev.

22. Tožnik je v postopku uveljavljal tudi, da se v Afganistanu ne more vrniti, saj ne ve, kako bi kot mladoletnik tam živel, ker je Afganistan zanj tuja država. Glede na tožnikove navedbe bi tožnik ob vrnitvi v Afganistan primoran poskrbeti sam zase, pri starosti 16 let bi pravzaprav bi bil prepuščen samemu sebi. Tožnik je nekaj mesecev že delal, prav tako je prepotoval dolgo in nevarno pot do Evrope, zaradi česar je verjetno mnogo bolj izkušen in posledično verjetno bolj zrel, kot marsikateri njegov vrstnik v zahodnem svetu. Ne glede na navedeno, ga mora pristojni organ v skladu z zakonodajo Slovenije in zanjo zavezujočimi mednarodnimi pogodbami, dokler ne doseže polnoletnosti, šteti za otroka. Zato je toženka preverila, kakšne so razmere za otroka brez spremstva v Afganistanu, kamor bi bil tožnik vrnjen.

23. Poročilo o otrocih v Afganistanu, 2015, izdano s strani Unicefa v letu 2015, navaja, da je Afganistan leta 1994 ratificiral Konvencijo o otrokovih pravicah in podpisal ostale mednarodne protokole o varstvu človekovih pravic. Ustava iz leta 2014 varuje pravico otroka do življenja in razvoja. Fantje so v Afganistanu bolj podvrženi tveganju trgovine z otroci zaradi spolnega izkoriščanja in prisilnega dela kot dekleta. Kljub zakonom, politikam in institucijam, ki so bile ustanovljene in razvite je zaščita otrok v Afganistanu še vedno premajhna. Mehanizmi in sistemi, ki so nujni za uspešno uresničitev takšne naloge, so šibki. Malo je znanega o položaju sirot, mladoletnikov brez spremstva in ločenih otrocih v Afganistanu. Glede na vir iz leta 2011 je v Afganistanu 70 sirotišnic, 12.000 otrok v sirotišnicah in 80 % otrok ima dejansko enega živečega starša. AICHR-jevo opazovanje vladnih in zasebnih zavetišč kaže, da v večini zavetišč za otroke primanjkuje hrane, oblek, čiste vode, varnosti objektov. Minimalni standardi niso doseženi. Otroci v sirotišnicah so poročali o psihičnih, fizičnih in spolnih zlorabah. Afganistan prištevajo med 10 držav, kjer je otroško delo najbolj razširjeno. Otroško delo je sistematično in problem po celi državi. Bolj so mu podvrženi fantje kot dekleta in bolj tisti, ki živijo na deželi, kot pa tisti iz urbanega okolja. Otroško delo je psihično, fizično, socialno ali moralno nevarno in škodljivo za otroke in moti njihovo izobraževanje. Sirotišnice v Kabulu kažejo, da so najbolj ranljivi otroci imeli malo koristi od milijard porabljenih dolarjev. Sodelavec Unicefa v Kabulu je povedal, da sirotišnice ne nudijo oskrbe najbolj ranljivim otrokom in tudi sredstva za pomoč Afganistanu se zmanjšujejo. Državne sirotišnice so pogosto prepredene s korupcijo in kažejo na nesposobnost vlade. Otroci, ki prodajajo blago ali beračijo, so še vedno običajna slika na ulicah glavnega mesta na drugih mestih. Ni natančnih podatkov o številu mladoletnih delavcev, vendar se je glede na uradne številke iz leta 2008 okoli 1,9 milijona otrok od 6 do 17 let ukvarjalo z neko obliko dela. Medtem ko so nekateri beračili ali prodajali kramo na ulicah, so drugi opravljali težaška ročna dela. Po ocenah Unicefa 60.000 otrok dela na ulicah Kabula. Poleg tega so takšni otroci v nevarnosti pred izkoriščanjem in spolno zlorabo, zato nekateri zapadejo v kriminal.

24. Na podlagi zgornjih informacij je mogoče zaključiti, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletni brez pomoči in podpore družine zlahka tarča v zgornjih informacijah navedenih ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih in nevarnih razmerah in podobno, še posebej ker so fantje omenjenim ravnanjem podvrženi bolj kot dekleta. Po vsej verjetnosti pa bi se soočili tudi s težavami pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb, kot sta prenočišče in hrana. Družina je v Afganistanu zelo pomemben mehanizem zaščite in tožnik v konkretnem primeru na takšno zaščito v Afganistanu ne more računati. Iz informacij izhaja, da ga država v tem trenutku pred zgoraj omenjenimi ravnanji fizičnega nasilja, spolnimi zlorabami ipd., ne bi bila sposobna zaščititi. Pomanjkanje finančnih sredstev in odsotnost dosledne in usklajene politike na tem področju onemogočata, da bi bilo v Afganistanu dosledno poskrbljeno za zaščito otrok, še posebej tistih ranljivih. Toženka tako ocenjuje, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z resno škodo v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

25. Toženka je glede informacij o izvorni državi uporabila tudi informacije, ki jih je predložil tožnikov pooblaščenec. Do informacij se toženka ni posebej opredeljevala, ker iz tožnikovih izjav in navedb ne izhaja, da bi tožnik uveljavljal, da bi ga Talibani ali kdor koli drug novačil. Glede na to, da tožnik nima sorodnikov, h katerim bi bil lahko vrnjen, toženka meni, da priloženo poročilo o izredno slabi varnostni situaciji v provinci Konduz ni relevantno v konkretnem primeru, saj bi bil tožnik, kot je že obrazloženo v točki 6 izpodbijane odločbe, če bi bil vrnjen v izvorno državo, v mesto Kabul ali Herat, zato se do tega poročila ni posebej opredeljevala.

26. Na tej podlagi je tožena stranka odločila, da se tožnikovi prošnji ugodi (druga alineja prvega odstavka 49. člena v povezavi s tretjim odstavkom 20. člena in drugo alinejo 28. člena ZMZ-1) in se mu tako prizna status subsidiarne zaščite. V skladu s tretjim odstavkom 49. člena ZMZ-1 je toženka določila tudi trajanje subsidiarne zaščite, ki se v skladu z navedeno določbo ne sme biti krajše od enega leta. Glede na to, da je mladoletnost tožnika vplivala na to, da mu je priznan status subsidiarne zaščite, je toženka zaključila, da je tožniku treba določiti trajanje subsidiarne zaščite do polnoletnosti, kar glede na podatke, ki jih je o svojem datumu rojstva podal in jih toženka do dokaza o nasprotnem sprejema za resnične, pomeni do 13. 3. 2018.

27. V tožbi tožnik pravi, da odločbo izpodbija zgolj v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca. V preostalem delu pa odločbo v celoti sprejema. Izpodbijana odločba oziroma njena obrazložitev se zgolj v delu nanaša na zavrnitev statusa begunca, in sicer je iz odločbe razvidno, da gre za obrazložitev na str. 7-16, zato se bo tožba osredotočila na ta del odločbe.

28. Tožnik uvodoma izpostavlja, da je iz izreka izpodbijane odločbe razvidno, da tožena stranka ponovno ne spoštuje navodil Upravnega sodišča v zvezi z oblikovanjem izrekov. Tožnik se sklicuje na pravnomočno sodno odločbo opr. št. I U 971/2016 z dne 14. 9. 2016, iz katere je razvidno sledeče stališče Upravnega sodišča: »Kadar tožena stranka zavrne status begunca in prizna status subsidiarne zaščite, se mora izrek upravne odločbe, ki sledi uvodu upravne določbe, kot je uvod izpodbijane odločbe, glasiti tako, da je izrek sestavljen iz dveh točk ali odstavkov“ /.../.

29. Tožnik bolj podrobnejše argumentacije v zvezi s citirano sodno odločbo ne namerava citirati in se nanjo v celoti sklicuje (odst. 41. do odst. 90. citirane sodne odločbe). Enaka odločitev izhaja tudi iz pravnomočne sodne odločbe Upravnega sodišča v zadevi I U 1166/2016 z dne 7. 9. 2016.

30. V zvezi z bistveno kršitvijo določb postopka pa tožnik uveljavlja, da tožena stranka tožnika ni soočala z informacijami o izvorni državi (COI) in sicer iz razloga, ker je organ odločil v korist prosilca. Tožnik s tem v zvezi navaja, da je organ le delno odločil v korist prosilca, ne pa v celoti, saj mu je priznal le status subsidiarne zaščite.

31. Tožnik s tem v zvezi pojasnjuje, da tožena stranka v odločbi zapiše, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje tudi s tem, da je Afganistan zanj tuja država in da ne ve, kako bi kot mladoletnik v tej državi živel. Tožena stranka bi torej glede na tožnikove trditve morala prepoznati, da je tožnik v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 izrecno uveljavljal preganjanje iz razloga pripadnosti posebni družbeni skupini (otroci oz. otroci brez staršev v Afganistanu). Tožnik zatrjuje, da ga tožena stranka v tem smislu ni obravnavala, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnik pri tem izpostavlja, da je tožena stranka o okoliščinah in situaciji, ki grozijo otrokom v Afganistanu celo razpravljala, vendar zgolj v okviru subsidiarne zaščite. Iz odločbe tako izhaja, da je tožena prepoznala, da tožniku v primeru vrnitve v Afganistan grozi resna škoda v smislu nečloveškega in poniževalnega ravnanja (otrok brez spremstva, brez podpore ožje in širše družine, ki mu grozi trgovina z otroci, spolna zloraba, fizično nasilje, delo v nehumanih in nevarnih razmerah in podobno), zaradi česar je po njenem mnenju tožnik upravičen do statusa subsidiarne zaščite do njegove polnoletnosti. To je pravno povsem zmoten zaključek, saj bi bil tožnik upravičen do statusa begunca.

32. Ne drži, da tožnik nima utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi v primeru vrnitve v Afganistan. Ne drži tudi, da tožnik s tem v zvezi nima lastnih izkušenj. Dejansko stanje konkretnega primera v celoti potrjuje, da niti tožnik niti njegova ožja in širša družina niso mogli živeli v Afganistanu. V Iran so pobegnili zato, ker so očetu, ki je včasih delal za vojsko oziroma za Afganistansko vlado, ki je napadala Talibane, Talibani po prevzemu oblasti začeli groziti. Poleg tega gre za družino Hazarov in šiitov, v zvezi s katerimi je splošno znano, da so Afganistan množično zapuščali zaradi ogroženosti in so bili prisiljeni pobegniti v Iran. Tožnik je torej v Afganistanu živel zgolj eno leto, nato so pobegnili v Iran, kjer so sicer živeli legalno (status begunca), vendar so za pridobitev statusa oblastem morali plačati podkupnino. Živeli so v neprestani diskriminaciji (slabše plačilo za delo, dražje šolstvo, korupcija) in v strahu zaradi morebitnih deportacij v Afganistan. Tožnik z Afganistanom (razen državljanstva), sploh nima nikakršne povezave (tja se ni po odhodu niti enkrat vrnil), kar pa še ne pomeni, da nima osebne izkušnje preganjanja v Afganistanu. Tožnik ima izjemno močno osebno izkušnjo preganjanja v Afganistanu, saj je kot enoletni otrok Afganistan moral zapustiti.

33. Nadalje, ne drži, kot zaključi tožena stranka, da v Afganistanu ni mogoče govoriti o sistematičnem preganjanju Hazarskega prebivalstva (str. 15, 1. odst. odločbe). Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na eno izmed zadnjih odločb avstralskega sodišča iz Melbourna (oddelek za migracije in begunce) z dne 10. 5. 2016, št. zadeve 1319759. Gre za mednarodno sodno prakso s področja azilnega prava, ki je tožena stranka pri izdaji svoje odločbe ni upoštevala. Gre za podobno dejansko stanje, nanaša se na prosilca iz Afganistana (iz province Parwan), ravno tako Hazarske narodnosti in šiitske vere, ki so ga avstralske oblasti poskušale vrniti v Afganistan (prošnja za azil mu je bila zavrnjena), z odločbo z dne 9. 5. 2016 pa mu je bil nato odobren status begunca. Sodna odločba vsebuje v 32.-39. odst. odločbe natančno analizo stanja hazarske populacije (oz. njene ogroženosti) v Afganistanu ter v 40.-44. odst. odločbe celo oceno prihodnje škode. Iz omenjene tuje odločbe pa je mogoče razbrati tudi to, da se celo sklicuje na določene informacije o stanju v izvorni državi (npr. celo na UNHCR priročnik glede prošenj iz Afganistana, april 2016), ki jih je pri izdaji odločbe uporabila tudi tožena stranka, le da je iz njih naredila povsem drugačne zaključke. Tožnik v nadaljevanju navaja ključne zak1jučke, ki po njegovem mnenju izhajajo iz tuje sodne prakse in dodaja, da s tem v zvezi ne gre za nikakršna nova dejstva, gre za splošno znana dejstva, ki so prosto dostopna na internetu, le tožena stranka se ni dovolj potrudila, da bi jih našla oziroma jih interpretira selektivno. Iz omenjene sodbe namreč izhaja, da so Hazari v Afganistanu izpostavljeni večjemu riziku za ugrabitve, kot pa to velja za ostale etnične skupine. Afganistan za Hazare ni varen, v zadnjem času je moč zaznati celo porast nadlegovanja, ustrahovanja, ugrabitev in ubojev Hazarov (s strani Talibanov in drugih ekstremističnih skupin). Hazarom, ki se vrnejo v Afganistan grozi tudi preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja, ekstremisti jih preganjajo zato, ker naj bi zaradi bivanja v tujini postali tujci oziroma vohuni. Na strani 7 tožbe povzema ključne dele citirane odločbe iz Avstralije.

34. Povsem enaka ocena ogroženosti Hazarov v Afganistanu pa izhaja tudi iz t.i. študije, ki jo je pripravil profesor diplomacije iz Avstralije, t.j. H.H., ki je svoje mnenje s tem v zvezi kot strokovna avtoriteta na tem področju podal že tekom postopka pred sodiščem v Melbournu, na spletu pa je mogoče najti najnovejšo oceno stanja z dne 24. 7. 2016. Članek oziroma študija ima naslov »On the Return of Hazarae to Afghanistan« in se izrecno nanaša na vprašanje tega azilnega postopka in bi jo tožena morala uporabiti pri izdaji odločbe. Članek pa je zanimiv tudi zato, ker izrecno obravnava tudi teroristični napad z dne 23. 7. 2016 v Kabulu, ki ga je sicer prepoznala tudi tožena stranka, le njen zaključek je povsem drugačen. H.H. zaključi s trditvijo, da je poročilo DFAT (iz februarja 2016), ki je zanikalo sistematično preganjanje Hazarov zaradi njihove šiitske veroizpovedi postalo v luči zadnjega napada povsem nevzdržno. ISIS je namreč prevzel odgovornost za napad, pri čemer je šlo za t.i. „mučeniški napad“.

35. Tožniku bi lahko razni ekstremisti, sedaj ko je v Evropi, pripisali zahodne civilizacijske vrednote in ga označili za vohuna oziroma izdajalca. O tem poročajo dejanski primeri Afganistancev, ki so jih evropske države v preteklosti vračale nazaj, o tem nenazadnje govori tudi stroka na področju azilnega prava. Tožena stranka je povsem prezrla ta aspekt prošnje. Dejstvo tudi je, da tožnik v Afganistanu nima nikakršnih socialnih vezi, v državi bi se kot otrok izjemno težko znašel. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika, da bi izpovedal o tem, kakšen je odnos Afganistanske družbe in ekstremistov do tistih, ki se iz Evrope vrnejo nazaj v Afganistan.

36. Dodaja, da ne drži, kot navaja tožena stranka, da je bil tožnikov oče zgolj zaposlen v državni službi. Tožena stranka želi očitno zmanjšati pomen okoliščin, zaradi katerih je tožnik oziroma njegova ožja družina zapustila Afganistan. Tožeča stranka je v osebnem razgovoru z dne 31. 8. 2016 na str. 8 jasno povedala, da je njegov oče delal v vojski, da je imel en čin nižje od generala. Ko so Talibani prevzeli oblast v državi, se je par let skrival, nato pa so pobegnili, ker se je oče bal, da bodo Talibani ubili njega oziroma družino. Na str. 10 je tožnik celo izrecno izpovedal, da je bil oče včasih v Afganistanu znan, ker je bil udeležen v misijah napadov na Talibane. Tožnik je v zvezi z očetovo zaposlitvijo predložil celo fotografijo njegove službene izkaznice, iz katere je razvidno, da je bil oče dejansko zaposlen na Ministrstvu za obrambo. Tožena stranka pa povsem zanemari tudi to, da je tožnik izpovedal, da se je oče želel vrniti v Afganistan, ker ima družina tam veliko parcelo in hišo, ki ju je želel prodati, vendar se ni upal (str. 5). Tožena stranka v zvezi s pripisanim političnim prepričanjem (kot razlogom za preganjanje) v odločbi zapiše, da iz preučenih informacij ne izhaja, da bi bili družinski člani bivših državnih uslužbencev ogroženi in da naj bi bili ogroženi samo družinski člani sedanjih državnih uslužbencev. To seveda ne drži. Že prejšnji pooblaščenec tožnika se je med drugim skliceval tudi na t.i. smernice UNHCR za ugotavljanje potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana (19. 4. 2016). Nanje se sicer sklicuje tudi tožena stranka, vendar je iz odločbe razvidno, da jih selektivno interpretira, saj citiranega dela (str. 42., točka k.), ki se nanaša na ogroženost družinskih članov oseb, ki so povezane ali se dojemajo kot povezane z vlado ali mednarodno skupnosti, ne upoštevata. Tožnik s tem v zvezi še navaja, da je na str. 9. osebnega razgovora z dne 31. 8. 2016 celo izrecno izpovedal, da »Talibani ne pozabijo«, pri čemer je seveda tožnik govoril o potencialnem maščevanju Talibanov.

37. Tožnik je torej utrpel preganjanje oziroma mu le-to grozi kot pripadniku posebne družbene skupine. Glede na to, da tožena stranka tožnikove prošnje na tej pravni podlagi sploh ni obravnavala, gre v tem smislu za neuporabo materialnega prava. UNHCR v svojih smernicah za mednarodno zaščito iz leta 2009 o otroških prošnjah za azil navaja, da so številne otroške skupine lahko podlaga za priznanje statusa begunca na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini. Tako, kot so ženske priznane kot posebna družbena skupina v več jurisdikcijah, lahko tudi otroci ali manjša podskupina otrok tvorijo določeno družbeno skupino. Gre za pripadnika posebne družbene skupine (»otroci brez staršev v Afganistanu«), čeprav starost ni niti prirojena niti trajna, saj se stalno spreminja, pa je biti otrok v bistvu nespremenljiva lastnost v danem trenutku.

38. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na sodno prakso iz Velike Britanije iz leta 2007, ki otroke iz Afganistana šteje za posebno družbeno skupino. Prav tako pa je tožena stranka v tej zadevi povsem prezrla tudi slovensko sodno prakso iz leta 2012 s tem v zvezi, in sicer je Upravno sodišče v zadevi I U 42/2012 (14. 2. 2012) odločilo, da je otrok v Afganistanu lahko pripadnik določene družbene skupine v smislu 4. alineje prvega odstavka 27. člena v povezavi z določilom petega odstavka 27. člena ZMZ. Biti mladoletnik v Afganistanu in brez stika s straši, je namreč značilnost, ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se take osebe ne samo ne sme prisiliti, da se tej identiteti odreče, ampak se tej identiteti v celoti niti ni mogoče odreči, poleg tega pa ima nedvomno omenjena skupina v Afganistanu posebno identiteto, saj jo kot tako za vojaško-politične namene dojemajo Talibani, ali jo kot tako za druge prepovedane namene, kot je trgovina z ljudmi, spolno nasilje, trgovina z drogami ali drug kriminal, dojemajo kriminalne skupine. Tožnik bi torej lahko bil preganjan zaradi pripadnosti ran1jivi skupini otrok z ali brez staršev.

39. Tožeča stranka zatrjuje še, da je tožena stranka v celoti prezrla temeljno načelo, ki velja v primeru, ko gre za mladoletnega prosilca brez spremstva, t.j. načelo oziroma pravni institut največje otrokove koristi, ki ga predvideva četrti odstavek 3. člena ZMZ-1.

40. Nedvomno je v skladu z načelom največje otrokove koristi, da se mu podeli status begunca. Šele takrat bo lahko v miru začel novo poglavje v svojem življenju. Podelitev subsidiarne zaščite do njegove polnoletnosti ni rešitev, saj gre za kratkotrajen ukrep. Prosilca je treba čim prej integrirati v novo okolje, naučiti se mora slovenskega jezika, končati šolo (kar je tudi njegova človekova pravica, ki mu je bila doslej kršena tako s strani Irana, kot tudi Afganistana), potrebuje pa tudi brezskrbnost v smislu, da ga ne sme biti strah, kaj bo potem oziroma ko bo dopolnil 18 let. Tožnik v Afganistanu nima nikogar, ki bi mu, ko in če se bo tja enkrat prisiljen vrniti, pomagal. Zato je logično, da je v skladu z načelom največje otrokove koristi, da se mu podeli status begunca. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in da se izpodbijana odločba tožene stranke odpravi ter se tožeči stranki prizna status begunca oziroma podredno pa, da se izpodbijana odločba odpravi ter se zadeva vrne toženi v ponovni postopek glede priznanja statusa begunca.

41. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je že večkrat doslej oprla na sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, ki je v sodnih odločbah poudarilo, da sta status begunca in status subsidiarne zaščite dve obliki ene pravice - pravice do mednarodne zaščite. Prav tako kot obstaja ena pravica do mednarodne zaščite, skladno z Zakonom o mednarodni zaščiti.

42. Glede na navedeno je napačna tudi navedba tožnika, da odločbo izpodbija zgolj v delu, kjer mu ni bil priznan status begunca, v preostalem delu (glede statusa subsidiarne zaščite) pa odločbo v celoti sprejema. Tožnik enostavno ne more izpodbijati obrazložitve - izpodbija lahko le izrek odločbe. Iz določb ZMZ-1 je mogoče razumeti, da je tožniku (prosilcu) možno priznati le en status. Če tožeča stranka izpodbija odločitev, da ji ni bil priznan status begunca, se ne more hkrati strinjati s tem, da ji je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite in tega ne izpodbijati.

43. Glede navedbe, da je tožena stranka le delno ugodila zahtevku tožnika, se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev, glede enotnega postopka oziroma glede (ene) pravice do mednarodne zaščite, ki se prizna v eni od dveh zakonsko ponujenih oblik.

44. Glede soočanja z informacijami o izvorni državi tožena stranka pojasnjuje, da v primeru, ko ugodi prošnji za mednarodno zaščito tako, da osebi prizna eno ali drugo obliko mednarodne zaščite, osebe ne sooča z informacijami o izvorni državi. Čeprav osebe, ki jim je priznana subsidiarna zaščita, sprožijo upravne spore, se naslovno sodišče do nedavnega (sodba opr. št. I U 982/2016-6 s 24. 8. 2016) ni izreklo, da v primeru, ko je osebi priznan status subsidiarne zaščite in ji pred izdajo odločbe niso bile predočene informacije o izvorni državi, to pomenilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Enako tega do sedaj ni ugotovilo niti Vrhovno sodišče RS.

45. Tožena stranka pri tem opozarja na sodbo sodišča opr. št. I Up 67/2014, ko je stranka (ki ji je bil priznan status subsidiarne zaščite) s tožbo v upravnem sporu izrecno uveljavljala, da ji pred izdajo odločbe ni bila dana možnost seznanitve z informacijami o izvorni državi. Sodišče v zvezi s tem ni ugotovilo kršitve pravil postopka, tožbo je zavrnilo. Sodišče je namreč menilo, da glede na to, da je bilo prošnji ugodeno v tem smislu, da je bila tožniku priznana subsidiarna oblika zaščite in da je tožena stranka tako odločitev sprejela na podlagi uporabljenih informacij, ker je sledila njihovim navedbam o stanju v Siriji, ne gre za kršitev načela zaslišanja stranke. Vrhovno sodišče se v sodbi opr. št. I Up 67/2014 z 20. 2. 2014 do tega ni posebej opredeljevalo, ampak je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

46. Tudi v aktualnejših sodbah ne naslovno sodišče in ne Vrhovno sodišče v primerih, ko je bil določeni osebi priznan status subsidiarne zaščite in ji niso bile predočene informacije o izvorni državi, nista ugotovila absolutne bistvene kršitve postopka v zvezi s tem (sodba opr. št. I U 440/2016-15 in s tem povezana sodba Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 189/2016). Prav tako tudi v zadnjih sodbah, ki jih je prejela tožena stranka, ko je sodišče tožbam sicer ugodilo, v nobenem primeru ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve postopka zato, ker se osebe niso imele priložnosti seznaniti z informacijami o izvorni državi, čeprav jim informacije dejansko niso bile predočene (sodbe sodišča opr. št. I U 971/2016-9 s 14. 9. 2016, opr. št. I Up 972/2016, s 24. 8. 2016 in opr. št. I U 433/2016-12, s 24. 8. 2016). Glede na vse navedeno tožena stranka navedbe tožnika zavrača kot popolnoma neutemeljene.

47. Tožena stranka v točki III b.) odgovora na tožbo opozarja, da je prosilec že bil zaposlen oziroma je delal. Prav tako je sam, brez spremstva odraslih oseb, zapustil Afganistan in odšel na težko in nevarno pot in sam pripotoval do Slovenije. Zato tožena stranka meni, da je prosilec bolj izkušen in bolj zrel, kot marsikateri njegov vrstnik v zahodnem svetu. Ne glede na navedeno, ga mora tožena stranka v skladu z zavezujočimi mednarodnimi pogodbami in upoštevanju načela največje otrokove koristi, šteti za otroka. Tožena stranka dodaja še, da mejo polnoletnosti določa tudi Konvencija o otrokovih pravicah, tožena stranka pa jo spoštuje tudi v postopkih priznanja mednarodne zaščite. Tožena stranka je mnenja, da če bi se meja med polnoletnostjo in mladoletnostjo določala primeroma (za vsako osebo ali za vsako državo posebej), in to na podlagi dejanskih okoliščin, potem bi bilo treba osebe iz Afganistana šteti za polnoletne že mnogo prej. Glede na socialno in kulturno okolje, v katerem živijo, afganistanski otroci postanejo zreli in sposobni skrbeti sami zase že veliko pred 18-tim letom (k temu so doprinesli tudi dolgoletni nemiri v državi). V zvezi s tem tožena stranka poudarja, da je reševala že veliko podobnih primerov, ko mladoletni državljani Afganistana niso imeli staršev v svoji izvorni državi. Veliko omenjenih primerov je prestalo sodno presojo in Vrhovno sodišče RS se ni v nobenem primeru izreklo, da bi bil tak mladoletnik pripadnik posebne družbene skupine in se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke o tem, da je bil takšni osebi priznan status subsidiarne zaščite.

48. Vsekakor pa tožena stranka ne zanika možnosti, da je bil preganjan tožnikov oče, izpostavlja pa, da se je vse to dogajalo pred več kot 15 leti. Težko verjetno je, da bi bil prosilec ob trenutni vrnitvi prepoznan kot sin bivšega uradnika in preganjan zaradi očetovega službovanja v državni službi (vojski) pred mnogimi leti, kar je tožena stranka tudi pojasnila v odločbi.

49. Tožnik očita toženi stranki še, da se ni dovolj potrudila in da v odločbi ni upoštevala odločbe avstralskega sodišča, ki vsebuje analizo stanja hazarske populacije v Afganistanu. Tožena stranka meni, da omenjena sodba predstavlja nova dejstva v postopku. Tožnik je v postopku predložil informacije o izvorni državi, ki jih je tožena stranka preučila in nekatere tudi uporabila v svoji odločbi, prav do vseh pa se je opredelila. Tožena stranka je preučila mnogo virov in informacij o izvorni državi tožnika, zato se ji zdi nesmiselno, da ji tožnik očita, da se pri tem ni zadostno potrudila. Tožena stranka meni, da je nemogoče, ne glede na to, koliko bi se trudila, da bi našla vse možne vire in da je to nesmiselno pričakovati od kogar koli.

50. Tožena stranka odgovarja, da je v 7. točki odločbe navedbe glede tega, da tožnik v Afganistanu nima kam, da ne ve, kako bi tam živel, presodila oziroma ocenila za verodostojne, zato je v nadaljevanju 7. točke odločbe presojala razmere za otroka brez spremstva v Afganistanu, kamor bi bil prosilec vrnjen, in se na tem mestu v celoti sklicuje na vse tam zapisano. Glede na vse navedeno, je bilo, po mnenju tožene stranke, dejansko stanje v celoti pravilno in popolnoma ugotovljeno in navedbe tožnika zavrača kot popolnoma neutemeljene.

51. Tožena stranka se z navedbo tožnika, da mladoletniki brez spremstva predstavljajo posebno družbeno skupino, ne strinja in te navedbe v celoti prereka. Svojo utemeljitev v zvezi s tem je podala v III b) točki tega odgovora na tožbo, zato se ne bo ponavljala in se v celoti sklicuje na vse zapisano v omenjeni 38. točki, kjer tožena stranka govori o zrelosti tožnika, četudi je mladoleten. Prav tako je iz obrazložitve v III b) točki tega odgovora razvidno, da je pri presoji do upravičenosti do mednarodne zaščite, tožena stranka v konkretnem primeru upoštevala tudi načelo največje otrokove koristi.

52. V prvi pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 6. 12. 2016 tožnik pravi, da je tožena stranka očitno pozabila na to, da novi ZMZ-1 (pri čemer je v konkretni zadevi prošnja bila vložena 12. 07. 2016, iz česar sledi, da se glede sodnega varstva v tej zadevi uporablja ZMZ-1) ukinja pravico do pritožbe. Iz tega sledi, da če se tožena stranka s pravnomočnimi sodnimi odločbami ne strinja, ima na voljo izredna pravna sredstva. Glede na to, da ni nobenih navedb tožene stranke v tej smeri, je mogoče zaključiti, da zoper pravnomočni sodni odločbi Upravnega sodišča I U 971/2016 (14. 09. 2016) in I U 1166/2016 (7. 9. 2016) izrednih pravnih sredstev ni vlagala. Če tožena stranka meni, da je argumentacija in navodilo za oblikovanje izrekov materialnopravno zmotno, bi se morala poslužiti izrednih pravnih sredstev. Iz argumentacije tožene stranke je mogoče razbrati, da se tožena stranka z Upravnim sodiščem ne strinja, ne glede na to, pa bo očitno tudi v bodoče ravnala po svoje, tako kot je to počela že v preteklosti in s tem povzročila nepotrebne procesne zaplete.

53. V zvezi s sodno odločbo Vrhovnega sodišča I Up 189/2016 (10. 8. 2016) pooblaščenka tožnika navaja, da iz sodbe ne izhaja, da bi Vrhovno sodišče presodilo, da takšno izpodbijanje (oz. tožba) ni možna. Vrhovno sodišče je zgolj »kritiziralo« izrek Upravnega sodišča v tej zadevi, ni pa se nikjer izreklo o tem, da tožbe v takšnih situacijah ne bi bile možne. Pooblaščenka tožnika s tem v zvezi izpostavlja še, da je v zvezi z zadevo I Up 189/2016 dne 7. 9. 2016 bila vložena ustavna pritožba, zadeva se na Ustavnem sodišču obravnava prednostno (Up-748/16).

54. Iz stališča tožene stranke torej izhaja, da tožbe tožnikov v primeru, ko dobijo zgolj subsidiarno zaščito (ne pa tudi status begunca) pravno gledano niso možne, to pa je povsem zgrešeno in ne izhaja iz citirane sodne prakse Vrhovnega sodišča.

55. Glede bistvenih kršitev pravil postopka in citirane sodne prakse, pooblaščenka tožnika navaja, da ta sodna praksa na spletu ni prosto dostopna (sodba I U 982/2016, s 24. 8. 2016; sodba I Up 67/2014, s 20. 2. 2014), tako da se do nje ne more argumentirano opredeliti. V primeru, da bi sodišče na to sodno prakso oprlo izdano sodno odločbo, tožnik zahteva, da se mu sodna praksa predhodno vroči in pošlje v seznanitev ter se ji postavi rok za izjavo. Tožnik navaja, da ne razume, kako je lahko za toženo stranko logično in zakonito to, da ga v primeru, ko se mu odobri status subsidiarne zaščite, ne seznanja z informacijami o stanju v izvorni državi, do katerih se ima pravico argumentirano opredeliti. Kot da bi tožena stranka menila, da če mu podeli status subsidiarne zaščite, je njegova dolžnost, da to sprejme brez ugovorov. Tožnik oziroma prosilec je tisti, ki najbolje pozna situacijo v izvorni državi, zato je povsem nezakonito, da mu stanja v izvorni državi enostransko »vsiljuje« tožena stranka.

56. Navedbe tožene stranke pod točko III. b.) so tako neverjetne, da so že na meji absurdnega. Iz njih izhaja, da se tožena stranka strinja in pritrjuje stališču, da je v Afganistanu pač tako, da otroci delajo in da so posledično bolj zreli in samostojni, zaradi česar bi jih, če bi jih lahko (na srečo jih ne more), obravnavala kar kot polnoletne. S takim stališčem tožena stranka znižuje raven oziroma nivo človekovih pravic, ki veljajo oziroma bi moral veljati v demokratičnih državah. To, da se Vrhovno sodišče doslej še ni izreklo o tem, da bi lahko bil mladoletnik brez staršev iz Afganistana obravnavan kot pripadnik posebne družbene skupine, še ne pomeni, da temu ni tako. Upravno sodišče se je o tem že izreklo, tožnik izrecno poziva sodišče, naj se o tem izjavi. Gre za tako množičen pojav, da v Sloveniji nujno potrebujemo sodno prakso s tem v zvezi, poleg tega, pa je povsem mogoče, da tega doslej še nihče ni zatrjeval na način, kot je to zatrjevano s konkretno tožbo.

57. V zvezi z ugovorom novih dejstev, pa tožnik temu ostro nasprotuje, saj bi to pomenilo, da mora že pooblaščenec pred MNZ izrecno navesti vse obstoječe domače in tuje sodne odločbe, ki v konkretni zadevi pridejo v poštev. To je enostavno nemogoče, saj se sodna praksa vseskozi spreminja, čemur se morajo vse stranke v postopku pač prilagoditi. Poleg tega, pa tukaj sploh ne gre z dejstva, gre za citiranje sodnih odločb, ki so vir prava in niso dejstva. Tožena stranka očitno ne loči med dejstvi, navedbami, ki so za vsak primer specifične in pravom, kar predstavljajo zakon, mednarodne konvencije ter domača in tuja sodna praksa.

58. V drugi pripravljalni vlogi z dne 10. 4. 2017 tožnik predlaga prekinitev postopka. Sodišču predlaga, naj tako kot v zadevi I U 1741/2016 prekine postopek in ga nadaljuje šele po odločitvi Ustavnega sodišča. Postopek pred Ustavnim sodiščem se vodi pod opr. št. U-I-38/17 in se obravnava kot absolutno prednostna zadeva in je v postopku odločanja.

59. V tretji pripravljalni vlogi tožeče stranke z dne 26. 10. 2018 tožeča stranka sodišču sporoča, da so izpolnjeni vsi pogoji za nadaljevanje postopka, saj je v zadevi I U 1741/2016 Ustavno sodišče že dne 1. 2. 2018 sprejelo sklep št. U-I-38/17-121 s katerim je zahtevo za oceno ustavnosti naslovnega sodišče z dne 24. 2. 2017 zavrglo; Sodišče EU je v zadevi C-662/17 dne 18. 10. 2018 izdalo sodbo. Tožeča stranka v nadaljevanju izpostavlja po njenem mnenju ključne odstavke sodbe sodišča EU v zadevi C 662/17, in sicer v odstavkih 54, 67, 71. Tožnik izpostavlja, da se je sedaj dokončno potrdilo, kar tožnik zatrjuje že ves čas, tj., da je izrek izpodbijane odločbe z dne 5. 10. 2016 nezakonit in v nasprotju z nacionalnim pravnim redom in celo pravnim redom Unije, argumentacija tožene stranke (in njena celotna pretekla praksa izrekov) pa je v celoti napačna in pravno zmotna.

60. Pooblaščenka tožnika še navaja, da je pred Ustavnim sodiščem že drugič tudi zadeva I U 440/2016, v kateri je pritožnik z ustavno pritožbo sicer uspel (Up-748/16-18, s 25. 04. 2018), vendar pa se je nato Vrhovno sodišče odločilo, da pritožbeni postopek prekine in vloži zahtevo za oceno ustavnosti (I Up 104/2018-21, 6. 6. 2018). Postopek se pred Ustavnim sodiščem vodi pod opr. št.: U-I-403/18 in se obravnava kot absolutno prednostna zadeva.

61. Tožnik naslovno sodišče opozarja tudi na to, da je bila tožniku z izpodbijano odločbo z dne 5. 10. 2016 status subsidiarne zaščite priznan do 13. 3. 2018, oziroma v bistvu do tožnikove polnoletnosti. Tožena stranka je v vmesnem času tožniku zaradi zastoja v zvezi s podobnim postopkom pred sodiščem EU (in podobnimi postopki pred Ustavnim sodiščem) status »podaljšala«, na kakšen način natančno, pooblaščenka tožnika ne ve, niti ni tega mogoče preveriti, zato naj se o tem izjavi tožena stranka. Pooblaščenka je s strani prejšnjih pooblaščencev (PICa) prejela le ustne informacije, da je tožena stranka tožniku in njemu podobnim (tj., tistim, ki sem jim je status v vmesnem času »iztekel«) enostavno podaljševala statuse z izdajo nekakšnih začasnih »kartic«, odločbe s tem v zvezi pa niso nikoli bile izdane. S tem je po mnenju pooblaščenke tožnika, tožena stranka dejansko že priznala, da je tožnik upravičen do daljše zaščite, kot pa mu jo je uradno podelila leta 2016. Edini pravilni način postopanja v tej zadevi je, da se ali prvotna odločba v celoti odpravi ali pa se tožniku podeli status begunca, kar tožnik v tej zadevi primarno zahteva, saj za to obstajajo vsi pravni in dejanski razlogi.

62. V odgovoru z dne 8. 11. 2018 tožena stranka pravi, da se s tožnikom ne more povsem strinjati, in sicer, po mnenju tožene stranke še niso izpolnjeni vsi pogoji za nadaljevanje postopka, saj meni, da je glede na obvestilo naslovnega sodišča I U 1569/2016-14 z dne 21. 12. 2017 o dejanskem zastoju v postopku za odločanje v predmetnem postopku pomembna tudi odločitev, ki jo bo sprejelo Vrhovno sodišče Republike Slovenije v zvezi z zastavljenim predhodnim vprašanjem glede razlage drugega pododstavka 46. člena Procesne direktive 2013/32/EU.

63. Sodna praksa v Republiki Sloveniji sicer predstavlja sekundaren vir prava. Sodniki so dolžni, kljub temu, da odločajo na podlagi aktov zakonodajalca in Ustave Republike Slovenije oziroma evropskega prava, v specifičnih in konkretnih primerih ravnati tako, kot bi imeli pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste. Primeri iz sodne prakse vežejo sodišča v odločanju v podobnih primerih z močjo uporabljene argumentacije, enotna sodna praksa pa je pomembna, saj pripomore k pravni varnosti.

64. V slovenskem pravnem sistemu sodišča sicer niso vezana na odločbe višjih sodišč izven obsega konkretnega primera, vendar je glede na zgoraj navedeno v zvezi z (enotno) sodno prakso in upoštevaje sistem večstopenjskega sojenja, tožena stranka mnenja, da v konkretnem primeru vseeno še niso izpolnjeni (vsi) pogoji za izdajo sodne odločbe oziroma bi bilo naslovno sodišče pred izdajo odločitve, dolžno počakati na odločitev (instančnega) Vrhovnega sodišča.

65. Tožena stranka je mnenja, da tožnik oziroma njegova pooblaščenka povsem narobe razume predhodno vprašanje Vrhovnega sodišča in posledično tudi odločitev Sodišča EU v zadevi C-662/17, ko trdi, da je izrek izpodbijane odločbe nezakonit in v nasprotju z nacionalnim pravnim redom in celo pravnim redom unije. Niti predhodno vprašanje niti obrazložitev sodbe Sodišča EU C-662/17 se ne ukvarja z vprašanjem zakonitosti izreka (izpodbijane) odločbe oziroma se do tega nobeno od obeh sodišč v tistem konkretnem primeru sploh ne opredeljuje. Stališče Vrhovnega sodišča je, da ZMZ-1 ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in da ne gre za dve pravici in dva samostojna zahtevka.

66. Na tem mestu tožena stranka dodaja, da ne razume povsem, zakaj se pooblaščenka tožnika v predmetnem upravnem sporu sklicuje tudi na omenjeni primer, saj je Vrhovno sodišče v omenjeni zahtevi za oceno ustavnosti izpostavilo protiustavnost ZMZ, ker kršitev opustitve drugega (dodatnega) osebnega razgovora ni sankcioniral kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki mora voditi do odprave izpodbijane odločbe ne glede na to, ali je nastala kršitev lahko vplivala na pravilnost in zakonitost tega akta. Vrhovno sodišče je Ustavnemu sodišču predlagalo, da ob ugotovitvi, da je bila ureditev ZMZ zaradi neustavne pravne praznine neskladna s 56. členom Ustave RS z načinom izvršitve svoje odločbe poda potrebno pravno podlago, ki bo omogočila nadaljnje odločanje sodišča v upravnem sporu.

67. Glede na povzetek zahteve za oceno ustavnosti, ki jo je vložilo Vrhovno sodišče, namreč ne gre razumeti, da bo Ustavno sodišče presojalo zakonitost izrekov odločb tožene stranke, kot to po mnenju tožene stranke očitno narobe razume pooblaščenka tožnika. Da je izrek izpodbijane odločbe zakonit, povsem jasno in nedvoumno izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča U I 38/17-12 s 1. 2. 2018, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo zahtevo naslovnega sodišča za oceno ustavnosti druge in tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. Ustavno sodišče je v sklepu navedlo, da predlagatelj (naslovno sodišče) ni izkazal, da o tožbi v prekinjenem postopku na podlagi izpodbijanih določb ne bi mogel vsebinsko odločiti. Predlagatelj tudi ni pojasnil, zakaj v konkretnem primeru ne more razložiti izpodbijanih določb ZMZ-1 in postopkovnih določb ZUS-1 tako, kot predlaga Vrhovno sodišče, ki je sprejelo stališče, da lahko Upravno sodišče v primerih, ko je tožba zoper odločbo MNZ o priznanju mednarodne zaščite v obliki statusa subsidiarne zaščite utemeljena, ker bi bilo treba prosilcem priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu polne jurisdikcije. Ni videti, zakaj ne bi mogel predlagatelj v skladu s pogoji, določenimi v ZUS-1, v prekinjenem postopku odpraviti odločbe tožene stranke (MNZ RS) in sam podeliti pravice do mednarodne zaščite v obliki statusa begunca, če presodi, da je tožba utemeljena.

68. Tožena stranka še pojasnjuje, da ZMZ-1 v 66. členu določa, da tožena stranka osebi s priznano subsidiarno zaščito 60 dni pred potekom statusa pošlje pisno obvestilo o pogojih za podaljšanje subsidiarne zaščite, posledicah, če podaljšanja ne uveljavlja, in možnosti vložitve zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. Obvestilo vključuje tudi obrazec, s katerim lahko oseba s priznano subsidiarno zaščito uveljavlja podaljšanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji. V primeru, da bo naslovno sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek, bi tožniku lahko nastala nepopravljiva škoda (od poteka mednarodne zaščite do odločitve naslovnega sodišča bi tako ostal brez pravic, do katerih bi bil sicer v takem primeru upravičen).

69. Glede na to, da je tožnik obrazec toženi stranki vrnil 29. 1. 2018, torej več kot 30 dni pred potekom njegovega statusa, je tožena stranka v prvi točki sklepa št. 2142-939/2016/19 (1312-17) s 27. 2. 2018 ugotovila, da je tožnik v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, v drugi točki pa, da se mu z dnem vročitve izda dovoljenje za prebivanje kot samostojna listina z veljavnostjo dvanajstih mesecev. Na tem mestu tožena stranka pojasnjuje, da odločitev v zvezi s postopkom podaljšanja subsidiarne zaščite še ni bila izdana, saj tožena stranka čaka na zaključek postopka v zvezi z izpodbijano odločbo, s katero je bila tožniku subsidiarna zaščita pravzaprav priznana. Tožena stranka temu odgovoru prilaga omenjeno obvestilo tožniku, obrazec izpolnjen s strani tožnika in omenjeni sklep.

70. Neupravičene in nesmiselne, celo nekoliko neprimerne so torej navedbe tožnika oziroma njegove pooblaščenke, da ne ve in tega niti ne more preveriti, na kakšen način je tožena stranka »podaljšala« status subsidiarne zaščite tožnika. Tožena stranka tožniku dejansko statusa še ni podaljšala, saj še ni izdala odločitve v postopku odločanja o podaljšanju, s sklepom je le ugotovila, da je tožnik v postopku podaljšanja in mu v skladu z določbami ZMZ-1 izdala dovoljenje za prebivanje.

71. Četrti odstavek 108. člena ZMZ-1 določa, da se na podlagi sklepa iz četrtega odstavke 66. ZMZ-1 osebi izda dovoljenje za prebivanje kot samostojno listino z veljavnostjo 12 mesecev z možnostjo podaljšanja dovoljenja. Navedeno pa potrjuje, da so tožnikove navedbe v tretji pripravljalni vlogi neutemeljene in morda celo žaljive, saj ji tožnikova pooblaščenka očita samovoljno ravnanje »izdajanje nekakšnih začasnih kartic« in s tem nezakonito postopanje, kar nikakor ni res.

72. Tožena stranka pripominja še, da si je tožnik v času dejanskega zastoja v postopku uredil oziroma prijavil tudi začasno prebivališče, kot to izhaja iz registra prebivalstva, s čimer pa očitno tožnikova pooblaščenka niti ni seznanjena.

73. Kot večkrat pojasnjeno v tem odgovoru zgoraj, tožena stranka o podaljšanju že priznane mednarodne zaščite, ki je tožniku sicer 13. 3. 2018 že potekla, še ni (vsebinsko) odločila, z upoštevanjem zakonskih določil in izdajo sklepa, s katerim je ugotovila, da je tožnik v postopku podaljšanja pa ni mogla priznati, da je tožnik upravičen do daljše zaščite, kot mu jo je uradno podelila na začetku. O tem tožena stranka ponovno izpostavlja, da o njegovi prošnji za podaljšanje subsidiarne zaščite sploh še ni mogoče odločati, ker je potrebno počakati na odločitev naslovnega sodišča v zvezi z izpodbijano odločbo tožene stranke.

74. V četrti pripravljalni vlogi z dne 24. 12. 2018 tožeča stranka pravi, da naj tožena stranka v prihodnje spoštuje določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) o številu izvodov prilog, ki določajo, da je treba priloge vlagati v toliko izvodih, da jih je dovolj ne samo za sodišče, ampak tudi za nasprotno stranko, torej tožnika. Ni naloga pooblaščenke tožnika oziroma tožnika samega, da osebno hodi na naslovno sodišče in zahteva vpogled v spis in fotokopiranje prilog, saj se s tem povzročajo nepotrebni stroški in zavlačevanje postopka. Procesna pravila strankam nalagajo, da se priloge vložijo v zadosti izvodih, kar pomeni, da je dolžnost tožene stranke, da jih v fotokopiji priloži tudi v izvodu za tožnika. Pooblaščenka je sicer listine poskusila dobiti tudi po e-mailu od tožene stranke (kar bi bilo enostavneje), pa je s strani tožene stranke dobila odgovor, da s prilogami ne razpolagajo, ker naj bi ti bili na sodišču in da naj pooblaščenka sploh ne bila upravičena do zastopanja tožnika. Tega, da si tožena stranka izvoda prilog ni shranila za lastno evidenco, pooblaščenka ne verjame. Da ne bi bila pooblaščena zastopati tožnika pa tudi ne drži, saj je pooblastilo v tem upravnem sporu bilo priglašeno in priloženo tožbi z dne 9. 11. 2016, s čimer je tožena stranka seveda zelo dobro seznanjena. Pooblaščenka še navaja, da ni naloga sodišča, da za toženo stranko fotokopira njene priloge in jih pošilja tožniku, to je naloga tožene stranke.

75. Tožnik vztraja na tem, da je izrek izpodbijane odločbe nezakonit (iz razloga, ker v izreku ni odločeno o statusu begunca); tožena stranka zadeve C-662/17 (sodba SEU z dne 18. 10. 2018) očitno ne razume pravilno. Tožnik se s tem v zvezi sklicuje na eno izmed zadnjih odločb naslovnega sodišča opr. št.: I U 2230/2018 iz katere izhaja, da mora tožena stranka odločati v ponovnem postopku v dveh točkah izreka. Z izdajo sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji je nastala nova pravna okoliščina, po kateri je treba o statusu begunca in o subsidiarni zaščiti sicer odločiti v enotnem postopku, vendar z dvema ločenima deloma izreka.

76. Poleg tega, pa je bil s strani Vrhovnega sodišča dne 28. 11. 2018 izdan sklep opr. št. I Up 224/2017, iz vsebine katerega izhaja, da je Vrhovno sodišče odstopilo od predhodnega stališča (podanega npr. v zadevi I Up 77/2017) in je pritožniku v tej zadevi že priznalo pravni interes za tožbo, ker v Sloveniji ni izpolnjen dejanski pogoj enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.

77. Tožnik še navaja, da je bistvo sodbe SEU v zadevi C-662/17 v tem, da v Sloveniji status begunca in status subsidiarne zaščite nista enaka, saj osebam podeljujeta popolnoma različne pravice in koristi, to pa je sedaj očitno končno sprejelo tudi slovensko Vrhovno sodišče. Zgornja pravna argumentacija o nujnosti dveh ločenih točk izreka iz tega zgolj izvira in je popolnoma logična.

78. Tožnik po pregledu posredovanih listin ugotavlja še, da je način vodenja nadaljnjega postopka tožene stranke (glede podaljševanja statusa subsidiarne zaščite) popolnoma nezakonit, saj izhaja iz predpostavke, da tožnik do statusa begunca ni upravičen. To ne drži. Tožnik meni, da mu status begunca pripada oziroma o tem, ali je tožnik do statusa begunca upravičen trenutno še ne obstaja pravnomočna odločba. Tožena stranka je s svojim obvestilom tožniku z dne 9. 1. 2018, naj vloži prošnjo za podaljšanje statusa subsidiarne zaščite, prejudicirala konkretni spor, to pa je nezakonito že samo po sebi. Ni namreč logično začeti novega postopka o podaljšanju statusa subsidiarne zaščite, če sploh ni pravnomočne odločitve o prvi izpodbijani odločbi iz leta 2016. Tožena stranka je s tem načinom vodenja postopka ustvarila le še dodaten sistemski problem. Nikakor ne držijo navedbe tožene stranke, da če tega postopka ne bi vodila, bi bila po 13. 3. 2018 tožnika prisiljena obravnavati po ZTuj-2 - kako le, če odločba iz leta 2016 ni pravnomočna? Tožnik še navaja, da je bil v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite zastopan s strani PIC-a, posledic obrazcev, ki mu jih je pošiljala tožena stranka, ni razumel, popolnoma življenjsko pa je, da je obrazec izpolnil, saj bi v nasprotnem primeru (kot je namignila že tožena stranka v svoji vlogi) tvegal izgon iz države po ZTuj-2 in nove postopke. Tožnik sodišče izrecno poziva naj se izjavi tudi o zakonitosti zgornjega postopka in toženi stranki da izrecno navodilo o tem, kako naj ravna, saj se več kot očitno ustvarja nov sistemski problem, ki ne zadeva samo tožnika, ampak več oseb, ki so trenutno v Sloveniji v podobni situaciji.

79. Tožba je utemeljena.

80. Sodišče bo najprej obravnavalo prvi tožbeni ugovor o nezakonitosti izreka izpodbijane odločbe, ker se ta nanaša tudi na ugovor tožene stranke o tem, da ni izpolnjena procesna predpostavka za sprejem tožbe v obravnavo ter tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka tožnika soočiti z informacijami o stanju v izvorni državi, kar pa tožena stranka tudi zavrača, kajti meni, da je odločila v korist tožnika in da zato soočanje z uporabljenimi informacijami v zvezi z zavrnitvijo statusa begunca ni bilo potrebno. Temu bo sledil razdelek v obrazložitvi sodbe še glede presoje tožbenega ugovora, da tožena stranka ni pravilno odločila glede statusa begunca.

Presoja izpodbijanega akta z vidika (ne)zakonitosti izreka izpodbijane odločbe in (ne)spoštovanja pravice do soočenja z informacijami o stanju v izvorni državi glede statusa begunca:

81. Tožena stranka s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravi, da sta status begunca in status subsidiarne zaščite skladno z ZMZ-1 dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite in da tožeča stranka ne more izpodbijati obrazložitve (glede statusa begunca), ampak lahko izpodbija le izrek odločbe. Tožena stranka v tem kontekstu še uveljavlja, da če tožeča stranka izpodbija odločitev, da ji ni bil priznan status begunca, se ne more hkrati strinjati s tem, da ji je bil priznan status subsidiarne oblike zaščite.

82. Upravnemu sodišču so poznana stališča Vrhovnega sodišča glede mednarodne zaščite kot ene pravice, ki ima dve obliki, na katera se opira tožena stranka v izpodbijanem aktu in odgovoru na tožbo, vendar Upravno sodišče meni, da takšna razlaga mednarodne zaščite ni v skladu s pravom EU in da je posledično tudi izrek tožene stranke nezakonit.

83. Na status begunca in status subsidiarne zaščite ni mogoče gledati in ju v pravnih postopkih obravnavati kot dve obliki iste pravice iz naslednjih razlogov.¹ Gre za dva različna pravna instituta (statusa), ki sta medsebojno neodvisna, in ki izvirata iz različnih pravnih virov. Zanju so predpisani različni zakonski pogoji, ki jih mora izpolnjevati upravičenec do teh dveh statusov. Za omenjena statusa so predpisani tudi različni izključitveni razlogi in razlogi prenehanja. Nadalje, mora v procesnem smislu pristojni organ najprej »presoditi«, ali prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca, in če jih ne, »presodi« še, ali je prosilec upravičen do subsidiarne zaščite (člen 10(2) Procesne direktive 2013/32/EU). Oba pravna instituta oziroma statusa zagotavljata tudi drugačna upravičenja oziroma pravice in koristi, ki iz obeh omenjenih statusov izhajajo. Slednje, kot je poznano Upravnemu sodišču, je sprejelo v svojo sodno prakso tudi Vrhovno sodišče RS. ²

84. Kako je »mednarodna zaščita« tekstovno urejena v ZMZ-1, ne more biti odločilno za obravnavo in razrešitev vprašanja o tem, kakšen mora biti izrek tovrstnih upravnih odločb, da so lahko predmet sodne presoje v upravnem sporu brez nedopustnega oziroma nesorazmernega omejevanja pravice do učinkovitega sodnega varstva. Argument tožene stranke, ki se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-38/17-12 z dne 1. 2. 2018, ne razrešuje tega pravnega vprašanja. Kajti Ustavno sodišče je v omenjeni zadevi odločalo samo o tem, ali so izpolnjene procesne predpostavke za sprejem zahteve Upravnega sodišča za presojo ustavnosti in je ugotovilo, da sodišče lahko odloči tudi v sporu polne jurisdikcije, ni pa se opredeljevalo do tega, ali je praksa neodločanja o statusu begunca v izreku upravnih določb, ki ima podlago v stališču, da je mednarodna zaščita ena pravica, v skladu s pravnim konceptom mednarodne zaščite v pravu EU - zlasti v povezavi z določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU ter 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do učinkovitega sodnega varstva). Zato je argument tožene stranke v zvezi z odločbo U-I-38/17-12 v odgovoru na tožbo z dne 8. 11. 2018 nezadosten in ostaja pravno vprašanje glede pravilnosti izreka upravnih odločb v zadevah mednarodne zaščite nerazrešeno z vidika prava EU.

85. Po določbi tretjega odstavka 3.a. člena Ustave RS se „pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij.“ Pravni akti in odločitve v zvezi z »mednarodno zaščito« so sprejeti na ravni EU in tožena stranka ter sodišče, ki odloča v tovrstnih zadevah, kot je obravnavana, izvajata pravo EU v smislu prvega odstavka 51. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Zato je treba obravnavano sporno vprašanje presojati v skladu s pravno ureditvijo EU in ne zgolj z vidika ZMZ-1 in ZUS-1, kar pomeni, da jo je treba obravnavati tudi v skladu z Ustavo in njenim členom 3.a.

86. Po določbi člena 78(1) Pogodbe o delovanju EU Evropska unija „oblikuje skupno politiko o azilu, subsidiarni zaščiti in začasni zaščiti“ z namenom ponuditi ustrezen status vsem državljanom tretjih držav, ki potrebujejo „mednarodno zaščito,“ in zagotoviti skladnost z „načelom nevračanja“. Ta politika mora biti skladna z Ženevsko konvencijo o statusu beguncev in Protokolom z dne 31. 1. 1976 ter drugimi ustreznimi pogodbami.

87. Iz te določbe primarnega prava EU izhaja, da pravnega koncepta „mednarodne zaščite“ po pravu EU ne sestavljata zgolj azil (oziroma status begunca) in subsidiarna zaščita, ampak tudi začasna zaščita in načelo nevračanja (non-refoulement). V Kvalifikacijski direktivi 2011/95/EU (člen 2(a)) pa pojem »mednarodna zaščita« pomeni dva statusa in sicer »status begunca« in »status subsidiarne zaščite«, med tem ko je »zaščita pred vračanjem« urejena v posebnem 21. členu Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU; sistem začasne zaščite pa je sploh urejen v drugi direktivi. Ženevska konvencija o status begunca subsidiarne zaščite sploh ne ureja, ureja pa načelo nevračanja ter status begunca. Listina EU o temeljnih pravicah kot primarno pravo EU subsidiarne zaščite kot pravice sploh ne ureja, ampak kot temeljno pravico priznava samo »pravico do azila« v smislu Ženevske konvencije o status begunca (18. člen Listine EU o temeljnih pravicah) ter »pravico v primeru odstranitve, izgona ali izročitve« (člen 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah), med tem ko je status subsidiarne zaščite urejen le v Kvalifikacijski direktivi 2011/95. Pogoji za subsidiarno zaščito so urejeni v poglavju V. in VI. Kvalifikacijske direktive 2011/95 in so drugače urejeni, kot so tovrstni pogoji urejeni za status begunca, ki so urejeni v III. in IV. poglavju Kvalifikacijske direktive. Sodišče EU, ko je interpretiralo prej veljavno Kvalifikacijsko direktivo 2004/83, pravi, da ta direktiva v okviru »pojma« mednarodna zaščita ureja »dva različna režima zaščite«, in sicer na eni strani status begunca, na drugi strani pa status subsidiarne zaščite.³

88. Nadalje, iz sodne prakse Sodišča EU izhaja, da ima »pojem« oziroma institut »mednarodne zaščite« tudi druge modalitete in da je treba razlikovati celo med »statusom begunca« in »stanjem begunca«⁴ in da zato »stanje begunca« v primeru izključitve iz »statusa begunca« tujcu poleg varstva načela nevračanja prinaša tudi določene pravice iz Ženevske konvencije.⁵ Razmejevanje med statusom begunca in stanjem begunca je očitno (med drugim) posledica, da je »priznanje statusa begunca deklarativne narave in ni konstitutivno za obstoj statusa begunca.«⁶

89. V sodbi v zadevi E.G. Sodišče EU ne uporablja izraza »pravica do mednarodne sodišče«, ker te v zakonodaji EU ni, oziroma bi bilo to preveč nedoločno glede na kompleksnost sistema mednarodne zaščite, ampak Sodišče EU uporablja izraz dva »statusa mednarodne zaščite«, iz katerih izvirajo različne »pravice in koristi«. ⁷ Če gre po interpretaciji Sodišča EU za dva različna statusa in za dva različna režima in ne za eno »pravico do mednarodne zaščite«, je razumljivo, upoštevajoč nenezadnje tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), da je treba odločati o vsakem statusu posebej, zlasti iz razloga, ker imata ta dva statusa po sodni praksi Sodišča EU že od leta 2010 značaj subjektivne iztožljive pravice v tem smislu, da če prosilec izpolnjuje pogoje za status begunca, ali pogoje za status subsidiarne zaščite, mu mora biti tak status dodeljen, saj pristojni organ v zvezi s tem nima diskrecije. ⁸

90. Mednarodna zaščita torej ni ena pravica, ki ima dve obliki, ampak gre v teh zadevah za to, da obstaja ena prošnja za mednarodno zaščito, ki ima navadno dejansko dva zahtevka, ki si v smislu časovnega poteka odločanja sledita en za drugim (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1; člen 10(2) Procesne direktive 2013/32/EU). Torej gre tudi za dva predmeta, o katerih je treba odločiti, lahko pa gre, kot je že zgoraj omenjeno, celo za različne modalitete statusa oziroma stanja begunca in tem modalitetam se mora izrek upravne odločbe prilagoditi.

91. Ker je Sodišče EU odločilo, da „pravice in koristi“, ki izvirajo iz statusa begunca, po slovenski zakonodaji „dejansko niso enake“ pravicam in koristim, ki izvirajo iz subsidiarne zaščite,⁹ je posledično Sodišče EU odločilo tudi, da mora imeti prosilec možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo, čeprav ta prosilec ne uveljavlja oziroma še ne uveljavlja ene od navedenih pravic, ki se na podlagi teh dveh statusov mednarodne zaščite različno priznavajo.¹⁰

92. Sodišče EU je pri odgovoru na predmetno predhodno vprašanje Vrhovnega sodišča izhajalo iz tega, da je upravni organ v zadevi E.G. »ugotovil neutemeljenost prošnje za priznanje statusa begunca, vendar je z njo priznal status subsidiarne zaščite,« ¹¹ in se ni ukvarjalo z vprašanjem, ali je bila ugotovitev o neutemeljenosti prošnje za priznanje statusa begunca v izreku odločbe, ali ne, saj tega vidika upravnega spora Vrhovno sodišče ni vključilo v predhodno vprašanje. Vendar pa je kljub temu Sodišče EU Vrhovnemu sodišču odgovorilo že v odstavku 45, kjer se preprosto sklicuje na besedilo direktive in sicer, da »člen 46(2), prvi pododstavek, Direktive 2013/32 poleg tega izrecno določa, da mora biti ta pravica do pravnega sredstva načeloma predvidena tudi, kadar gre – kot v obravnavanem primeru – za odločbo, s katero je prošnja za pridobitev statusa begunca zavrnjena kot neutemeljena, vendar je priznan status subsidiarne zaščite.« ¹²

93. Razumljivo je, da ta pravica do pravnega sredstva ne bi bila zagotovljena oziroma bi bilo vanjo nesorazmerno poseženo, ¹³ če mora stranka skupaj z odločitvijo o zavrnitvi statusa begunca izpodbijati tudi odločitev o subsidiarni zaščiti, za katero ima interes, da postane pravnomočna. Tudi Upravno sodišče se je v sodbi I U 433/2016-12 z dne 24. 8. 2016 sklicevalo na prvi pod-odstavek člena 46(2) Procesne direktive 2013/32/EU, a jo je Vrhovno sodišče razveljavilo z argumentom, da oseba, ki ima status subsidiarne zaščite, ne more biti v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za status begunca¹⁴ in da priznanje ene oblike mednarodne zaščite pomeni zavrnitev druge oblike mednarodne zaščite. ¹⁵ Iz sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. izhaja, kot je obrazloženo zgoraj, da Upravno sodišče ne more slediti stališčem Vrhovnega sodišča, da gre pri mednarodni zaščiti za eno pravico, ki ima dve obliki in da zato v izreku ni mogoče odločati o zavrnitvi statusa begunca, ki je še ostalo v veljavi; stališče, da oseba, ki ima status subsidiarne zaščite, ne more biti v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za status begunca, kar je bil tudi argument za odločitev Vrhovnega sodišča, da so takšni izreki upravnih odločb zakoniti, pa ne velja več, in je to sprejelo tudi Vrhovno sodišče. ¹⁶ Interpretacija, po kateri lahko teče postopek v zvezi s priznanjem statusa begunca v državi članici EU tudi potem, ko je ta država že priznala status subsidiarne zaščite, izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Jawo.¹⁷

94. V zadevi E.G. tudi ni brez pomena dejstvo, da je Sodišče EU ni odločalo v sestavi velikega senata niti v sestavi petčlanskega senata, ampak v sestavi tričlanskega senata in je ocenilo tudi, da ni potreben sklepni predlog generalnega pravobranilca, kar pomeni, da zadeva po mnenju Sodišča EU ni odpirala zahtevnih pravnih vprašanj.

95. Ne glede na navedeno pa tudi v primeru, če Upravno sodišče šteje, da iz sodbe v zadevi E.G. ne izhaja dovolj jasno (acte eclairé), da mora pristojni organ v takih primerih o zavrnitvi statusa begunca izrecno odločiti v izreku upravne odločbe, torej če Upravno sodišče izhaja iz ugotovitve, da je zakonodajalec EU to vprašanje prepustil procesni avtonomiji držav članic EU, kar smiselno izhaja mnenja Vrhovnega sodišča, ki se opira na Zakon o splošnem upravnem postopku in na ZMZ-1, Upravno sodišče ne pride do drugačnega sklepa, kot da je izrek izpodbijane odločbe nezakonit.

96. Izvajanje procesne avtonomije držav članic EU namreč ne sme biti v nasprotju z splošnimi pravnimi načeli prava EU, med katere spadajo tudi človekove pravice.¹⁸ Tudi, če gre sodišče po tej poti argumentacije, in ne izhaja iz tega, da se je Sodišče EU o tem že izreklo v zadevi E.G. pride do istega zaključka, da je oblikovanje izreka oziroma odločitev v izreku izpodbijane odločbe nezakonita.

97. V tem primeru so za presojo pravilnosti oblikovanja izrekov v zadevah mednarodne zaščite relevantni štirje elementi presoje in sicer: načeli učinkovitosti in enakovrednosti v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah (pravica do pravnega sredstva), pravica do dobrega upravljanja (glej mutatis mutandis člen 41. Listine EU o temeljnih pravicah) ter splošno pravilo, da je treba ne samo nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU, ampak se je tudi treba opreti na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje EU (člena 46(3) Listine EU o temeljnih pravicah), da to ni v nasprotju s temeljnimi pravicami (v konkretnem primeru s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah).

98. Kar zadeva pravico do dobrega upravljanja (prvi element), ki kot splošno načelo prava EU (in ne prek določila 41. člena Listine EU o temeljnih pravicah) veže države članice,¹⁹ ta sicer uporablja izraz “odločitev”, vendar izrecno ne predpisuje, da mora biti odločitev o določeni pravici v izreku odločbe, ampak se ureditev te pravice osredotoča na obveznost, da mora uprava svoje “odločitve” obrazložiti.²⁰ To je razumljivo, saj v praksi upravnega odločanja držav članic EU problem kvečjemu obstaja zaradi standardov obrazložitve odločitev, ne pa glede vprašanja, ali je odločitev o določenem statusu, pravici, pravni koristi dovolj jasna in določna, torej da kot taka sploh obstaja.

99. Zato je za razrešitev obravnavanega pravnega vprašanja bolj pomembno načelo enakovrednosti v pravu EU (drugi element), po katerem velja, da podrobna postopkovna pravila pravnih sredstev, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava EU, ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki veljajo za podobna nacionalna pravna sredstva.²¹ Ker za vse upravne zadeve po nacionalnem pravu velja, da je treba odločitve, ki se lahko izpodbijajo s pravnimi sredstvi, sprejeti v izreku odločbe, je v nasprotju z načelom enakovrednosti po pravu EU, če bi izjema glede nujnosti upravnega odločanja o določeni pravici ali pravnem položaju v izreku upravne odločbe veljala samo v azilnih zadevah. Po določbi prvega odstavka 213. člena ZUP se namreč v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank. Predmet postopka v zadevah mednarodne zaščite po ZMZ-1 pa sta status begunca in subsidiarna zaščita, lahko pa tudi načelo nevračanja, organ in sodišče lahko v izreku odločita tudi o specifičnih modalitetah statusa oziroma stanja begunca. Po določbi šestega odstavka 213. člena ZUP pa mora biti izrek kratek in določen, če je potrebno, se lahko razdeli na več točk.

100. Poleg tega po pravu EU velja tudi, da opisana obveznost zagotavljanja polnega učinka določbam prava EU in da se ne uporabi pravu EU neskladna določba domačega prava pristojnim organom in sodiščem “ne preprečuje, da med različnimi postopki nacionalnega pravnega reda izberejo tiste, ki so primerni za varstvo individualnih pravic, ki jih daje pravo Unije.”²² Posledično to pomeni, da ne samo z vidika načela enakovrednosti iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ampak tudi z vidika načela učinkovitosti sodnega varstva pravic kot splošnega pravnega načela (tretji element) velja, da mora upravni organ v upravnih odločbah odločiti v dveh točkah izreka o statusu begunca in status subsidiarne zaščite.

101. Na koncu sodišče podaja še utemeljitev, da razlaga in praksa, ki so zagovarja tožena stranka ni skladna s pravico iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek (četrti element). Če v upravnem sporu ne gre za situacijo, ko tožnik upravičeno navaja nova in relevantna dejstva in dokaze, ki bi jih bilo treba izvajati na glavni obravnavi, potem velja, da določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,²³ pomeni, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.²⁴ Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.²⁵ Vrhovno sodišče ja na primer že potrdilo zakonitost odločitve Upravnega sodišča, da v sporu polne jurisdikcije prizna status begunca prosilcu, ki je izpodbijal samo implicitno zavrnitev statusa begunca v izreku odločbe, ki je bila sprejeta na seji senata ne pa na glavni obravnavi. ²⁶

102. Stališče in praksa, ki jo zagovarja tožena stranka v tem upravnem sporu je torej v nasprotju s pravom EU in uvaja nov pogoj, kdaj sodišče ne sme odločati zgolj na podlagi podatkov v spisu, in sicer, sodišče ne more odločati samo na podlagi podatkov v spisu, kadar tožena stranka odloči o zavrnitvi statusa begunca v obrazložitvi, v izreku odločbe pa odloči o podelitvi subsidiarne zaščite, sodišče pa meni, da je tožba zoper zavrnitev statusa begunca utemeljena, med tem ko ta obveznost sodišča ne velja, če sodišče tožbo zoper zavrnitev statusa begunca zavrne.

103. Vrhovno sodišče se strinja, da do zapletov ne bi prišlo, če bi toženka v izreku posebej odločila o status begunca, v drugi točki izreka pa še o subsidiarni zaščiti. Vendar pa po mnenju Vrhovnega sodišča za takšno odločanje ni podlage v ZMZ in ZUP, kar pa ne more biti odločilno, ker je bistvena interpretacija tiste določbe, ki daje pravico do pravnega sredstva oziroma sodnega varstva (člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člen listine EU o temeljnih pravicah. Vrhovno sodišče je sicer ob sklicevanju na ZMZ in ZUP omenilo dve sodbi Sodišča EU (v zadevah C-604/12 in C-277/11), namreč da »iz njih ne izhaja, da mora država članica zagotoviti odločanje o mednarodni zaščiti na način, za katerega se zavzema sodišče prve stopnje, to je prosilcu ohraniti status do ponovne odločitve o njem.« ²⁷ Vendar pa ravno to izhaja iz kasnejše sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. in tudi iz že omenjene sodbe Sodišča EU v zadevi Jawo.

104. Zato tožena stranka krši pravo EU, kadar v izreku ne odloči v dveh ločenih točkah, če dejansko v obrazložitvi akta zavrne prošnjo za status begunca in v izreku ugodi prošnji za subsidiarno zaščito. Med stališči Sodišča EU in Vrhovnega sodišča sicer lahko pride do razlik v interpretacijah materialnega in procesnega prava EU, vendar v takem primeru Upravno sodišče mora slediti interpretacijam Sodišča EU,²⁸ ker to izhaja iz prava EU in člena 3.a. Ustave RS, in enako bi morala ravnati tudi tožena stranka,²⁹ kadar Vrhovno sodišče v svoji interpretaciji izhaja samo ali pretežno iz ZMZ-1 in ne vključi v interpretacijo (vseh) bistvenih pravnih virov prava EU oziroma metod razlage, ki veljajo v pravu EU.

105. Tožena stranka torej nima prav, ko odreka tožniku pravni interes za tožbo, kajti tožeča stranka lahko izpodbija odločbo tožene stranke samo v delu, ki se nanaša na zavrnitev statusa begunca, četudi je celoten postopek v istovrstnih zadevah od sprejema upravne odločbe naprej procesno otežen.

106. Zato Upravno sodišče v tej zvezi opozarja na sodno odločbo Vrhovnega sodišča, ki je bila že večkrat omenjena in se nanaša na primerljivo zadevo, ko je tudi šlo za ponovno odločanje Upravnega sodišča o zakonitosti odločbe tožene stranke po predhodnih štirih razveljavitvah sodnih odločb Upravnega sodišča s strani Vrhovnega sodišča, ko je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta zavrnila status begunca mladoletniku iz Afganistana, in samo zoper to »odločitev« je tožnik vložil tožbo, v izreku pa mu je podelila status subsidiarne zaščite. Upravno sodišče je v zadnjem postopku brez glavne obravnave na seji senata tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in tožniku podelilo status begunca. ³⁰ Vrhovno sodišče pa je takšno razsodbo potrdilo. ³¹

107. Tožba je torej v obravnavani zadevi zrela za obravnavo oziroma izpolnjuje obravnavano procesno predpostavko, kajti sicer bi bila tožniku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z pravico do statusa begunca iz 18. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

108. Posledično je zaradi napačnega stališča, da sta status begunca in subsidiarna zaščita zgolj dve obliki iste pravice, napačno tudi stališče tožene stranke, da ni bila potrebna seznanitev tožnika z informacijami o stanju v izvorni državi, ki jih je uporabila tožena stranka, ker je odločitev tožene stranke tožniku v prid. Zavrnitev statusa begunca tožniku ne more biti v prid, ne glede na to, ali je odločitev sprejeta v izreku ali v obrazložitvi niti mu ne more biti v celoti prid odločitev o subsidiarni zaščiti, četudi je tožnik ne izpodbija, saj zaradi takšnega nezakonitega izreka ta odločitev o subsidiarni zaščiti sploh ne more postati pravnomočna, saj jo je stranka dolžna izpodbijati, četudi tega noče.

109. Vendar pa navedena kršitev načela učinkovitosti pravnega sredstva iz 46. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi napačnega izreka izpodbijanega akta (prvi tožbeni ugovor) in kršitev procesne določbe iz 22. člena ZMZ-1, ki pristojnemu organu nalaga obveznost, da prosilca pred izdajo odločbe seznani pisno ali ustno z uporabljenimi informacijami o stanju v izvorni državi (drugi tožbeni ugovor), nista absolutno bistveni kršitvi določb postopka, zaradi katerih bi sodišče moralo nujno tožbi ugoditi.

Presoja izpodbijanega akta z vidika statusa begunca:

110. Tožnik je v okviru drugega tožbenega ugovora v tožbi uveljavljal kršitev prava zaradi selektivne uporabe informacij o stanju v izvorni državi glede preganjanja Hazarov v Afganistanu in sicer v Kabulu in Heratu ter zaradi napačne ocene glede njegove ogroženosti, ker je Hazar in sin bivšega visokega oficirja afganistanske vojske, ki je že bil preganjan s strani Talibanov v povezavi s tem, da je mladoletnik, ki nima nobenega socialnega ali sorodstvenega podpornega okolja v Afganistanu. Glede statusa begunca za toženo stranko ni sporno, da se je tožnik, kolikor je to bilo realno možno in razumno, potrudil pridobiti neke dokaze o zaposlitvi očeta v Afganistanu, tako da je v postopku predložil fotografijo očetove izkaznice, ki dokazuje, katero službo je opravljal oče. Tožena stranka je ugotovila in verjela tožniku, da je bil oče zaposlen v afganistanski vojski in da naj bi imel en čin izpod generala (toren) ter da je splošno znano, da v določenih predelih Afganistana potekajo občasni oboroženi spopadi in da Talibani grozijo državnim uslužbencem; da so v njihovi provinci Kunduz živeli pretežno suniti, oni so pa šiiti in da imajo Talibani tam vpliv; da je tožnikov oče prejemal resne grožnje, če ne zapusti državne službe; grozili so jim, da jih bodo ubili in zato so pobegnili v Iran; da je bil tožnik v Afganistanu do starosti enega leta; da je oče večkrat želel iti v Afganistan, ker imajo tam parcelo in hišo, ki jo je oče želel prodati, vendar ni uspel. Tožena stranka je tudi upoštevala, da okoliščina, da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, pri čemer je upoštevala, da tožnik ni zaprosil v Srbiji ali na Hrvaškem, in tudi ni podal utemeljenih razlogov, zakaj tega ni storil, glede na vse okoliščine konkretnega primera ni tako relevantna, da bi lahko pomembneje vplivala na oceno verodostojnosti tožnika. Tožena stranka je torej navedbe tožnika o dogajanjih v Afganistanu, Iranu in na poti proti Sloveniji ter tožnikov opis strahu pred vrnitvijo zaradi očeta, ki je delal za afganistansko oblast, zaradi tega ker je Hazar, ker nima nobenih sorodnikov v Afganistanu razen tete, s katero nima stikov, in ker je mladoleten in bi bil lahko zaradi tega žrtev kakšnega izkoriščanja (zasužnjenosti), štela za verodostojne.

111. Ob tem tožena stranka tudi ni postavljala pod vprašaj navedb, da ga je oče tepel in vrgel iz stanovanja ter mu rekel, da naj se ne vrne, dokler si ne premisli glede opravljanja dela; povedal je tudi, da niso v dobrih odnosih, da v družini do njega niso bili korektni, zato si ne želi biti v dobrih odnosih z njimi, da so ga družinski člani silili v delo. Tožena stranka tudi ni dvomila v njegovo pojasnilo, da naj bi bil njegov strah pred vrnitvijo v Afganistan, kjer ni nikoli živel oziroma je bil star eno leto, ko so v Iran pribežali zaradi preganjanja očeta in družine s strani Talibanov, povezan tudi s tem, da organizacije, ki bi poskrbele za take mladoletnike, kot je prosilec, v Afganistanu ne obstajajo. Dovoljenje za bivanje kot beguncu v Iranu mu je poteklo, kot tudi vsem ostalim družinskim članom, ker nimajo denarja. Tožena stranka torej teh okoliščin ni postavila pod vprašaj v dokazni oceni.

112. Ko je tožena stranka ta opis in zatrjevano stanje v Afganistanu preverjala prek določenih informacij, in sicer v Kabulu in v Heratu, kamor naj bi tožnik z letalom potoval, je ugotovila, da so tarča napadov islamske države v Kabulu pripadniki šiitske manjšine Hazarov; da je Afganistan na četrtem mestu med najbolj nevarnimi državami na svetu za etnične manjšine, zlasti zaradi napadov na posameznike na osnovi njihove narodnosti in veroizpovedi in da seznam posebej omenja Hazare; da v zvezi z Hazari UNHCR smernice navajajo, da se Hazari soočajo s stalno družbeno diskriminacijo in so tudi tarča izsiljevanja v obliki protizakonitih davkov, prisilnega novačenja in prisilnega dela; da jih Talibani in drugi AGE (anti-government elements/proti vladni elementi) bistveno huje nadlegujejo, ustrahujejo, ugrabljajo in morijo in da UNHCR na podlagi teh ugotovitev meni, da posamezniki, ki so člani ene od manjšinskih etničnih skupin v Afganistanu, zlasti na območjih, kjer ne predstavljajo narodnostne večine, potrebujejo mednarodno begunsko zaščito. Tožena stranka je ugotovila tudi, da kot mnoga nova območja mesta je zahodni Kabul pretežno kraj z zelo osnovno nastanitvijo, brez zanesljivega dostopa do elektrike in vode. Mnogi Hazari, ki so se naselili v Kabulu, so odvisni od dohodka iz svojih domačih vasi, zlasti pomladi in poleti, ko so zaslužki od kmetovanja. So pa še skupine Hazarov, ki nimajo teh mehanizmov pomoči ali podpore in živijo v težkih ekonomsko-socialnih pogojih. Najvidnejši (vendar nujno ne tudi najštevilnejši) sloj skupnosti Hazarov v Kabulu, ki ima vezi s tradicionalnimi ozemlji, so študenti in begunci povratniki. Iz smernic UNHCR tožena stranka povzema, da se veliko Afganistancev, ki so se vrnili v preteklih letih, ni moglo ponovno vključiti v svoje domače skupnosti; povratniki menda doživljajo resne težave pri obnovi in vzpostavljanju življenja v Afganistanu. Približno 40 odstotkov povratnikov je domnevno ranljivih, zaradi slabega dostopa do pogojev za preživetje, hrane in zavetja. Ovire za vrnitev vključujejo negotovost, izguba sredstev za preživetje, srečujejo se s pomanjkanjem dostopa do zdravstvene oskrbe in izobraževanja, težave se pojavijo pri obnovi zemljišč in nepremičnin.

113. Glede poti med Kabulom in Heratom tožena stranka ni ugotavljala konkretnega stanja, ampak je na splošno ugotovila, da so na poti oziroma cestah Hazari tarča, gre predvsem za ugrabitve ali umore, ko se Hazare ustavi na cesti, izloči izmed ostalih potnikov in nekatere izmed njih tudi ubijejo.

114. Ob upoštevanju vseh teh dejstev, ki jih je tožena stranka ugotovila na podlagi izjav tožnika in pregleda in povzetka informacij o stanju v Afganistanu, pa je tožena stranka sklenila, da se je preganjanje očeta in vse navedeno dogajalo pred več kot 15 leti. Težko verjetno je, kot ugotavlja tožena stranka, da bi bil prosilec ob trenutni vrnitvi prepoznan kot sin bivšega uradnika in preganjan, zaradi očetovega službovanja v državni službi (vojski) pred mnogimi leti. Oprla se je na to, da ni zaslediti podatkov o tem, da bi Talibani ljudi, ki so včasih delali v državnih službah in se nato odselili iz Afganistana, ob vrnitvi (po več letih) v izvorno državo, na kakršenkoli način ogrožali. Talibani ogrožajo družinske člane, vključno z otroki, policijskih poveljnikov in vojakov, vendar se vse priložene informacije nanašajo na vojake, policiste, skratka državne uslužbence, ki so še v delovnem razmerju, in ki trenutno sodelujejo oziroma podpirajo vlado oziroma mednarodno skupnost. Iz poročil izhaja, da Talibani dejansko ogrožajo aktualne državne uslužbence, ne zdi pa se ta informacija tako zelo relevantna v konkretnem primeru, ko gre za sina bivšega državnega uslužbenca, ki že mnogo let z družino ne živi več v Afganistanu. Poleg tega je ugotovila, da tožnikov strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi v primeru vrnitve v Afganistan ni utemeljen in da se ne strinja, da mladoletniki brez spremstva predstavljajo posebno družbeno skupino.

115. Slednje stališče pa je materialno-pravno zmotno, kar je tudi ključen tožbeni ugovor v tej zadevi, in to je bistvena okoliščina, zaradi katere je sodišče tožbi v tej zadevi ugodilo. To sicer ne pomeni, da zgoraj navedene okoliščine glede stanja Hazarov, in tožnika kot mladoletnika ter njegovih odnosov s starši, ki jih je tožena stranka ugotovila v zvezi s presojo statusa begunca, niso pomembne. Pomembne so v zvezi z materialno-pravnim stališčem tožene stranke, ki je zmotno, da mladoletni otrok v Afganistanu ne more biti preganjan iz razloga pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka namreč sama v okviru obrazložitve o izpolnjevanju pogojev za subsidiarno zaščito ugotavlja, da bi bil tožnik pri starosti 16 let v Afganistanu prepuščen samemu sebi. Tožena stranka pravi, da je tožnik nekaj mesecev že delal, prav tako je prepotoval dolgo in nevarno pot do Evrope, zaradi česar je verjetno mnogo bolj izkušen in posledično verjetno bolj zrel, kot marsikateri njegov vrstnik v zahodnem svetu, vendar pa tožena stranka priznava, da ga mora šteti za mladoletnika. Tožena stranka priznava, da so fantje v Afganistanu bolj podvrženi tveganju trgovine z otroci zaradi spolnega izkoriščanja in prisilnega dela kot dekleta. Kljub zakonom, politikam in institucijam, ki so bile ustanovljene in razvite, je zaščita otrok v Afganistanu še vedno premajhna. V večini zavetišč za otroke primanjkuje hrane, oblek, čiste vode, varnosti objektov. Minimalni standardi niso doseženi. Otroci v sirotišnicah so poročali o psihičnih, fizičnih in spolnih zlorabah. Afganistan prištevajo med 10 držav, kjer je otroško delo najbolj razširjeno. Otroško delo je sistematično in problem po celi državi. Bolj so mu podvrženi fantje kot dekleta in bolj tisti, ki živijo na deželi, kot pa tisti iz urbanega okolja. Sirotišnice v Kabulu kažejo, da so najbolj ranljivi otroci imeli malo koristi od milijard porabljenih dolarjev. Sodelavec Unicefa v Kabulu je povedal, da sirotišnice ne nudijo oskrbe najbolj ranljivim otrokom in tudi sredstva za pomoč Afganistanu se zmanjšujejo. Državne sirotišnice so pogosto prepredene s korupcijo in kažejo na nesposobnost vlade. Otroci, ki prodajajo blago ali beračijo, še vedno običajna slika na ulicah glavnega mesta na drugih mestih. Ni natančnih podatkov o številu mladoletnih delavcev, vendar se je glede na uradne številke iz leta 2008 okoli 1,9 milijona otrok od 6 do 17 let ukvarjalo z neko obliko dela. Medtem ko so nekateri beračili ali prodajali kramo na ulicah, so drugi opravljali težaška ročna dela. Po ocenah Unicefa 60.000 otrok dela na ulicah Kabula.

116. Na podlagi teh informacij je tožena stranka zaključila, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo kot mladoletnih brez pomoči in podpore družine zlahka tarča ravnanj, kot so spolne zlorabe, trgovina z ljudmi, fizično nasilje, delo v nehumanih in nevarnih razmerah in podobno, še posebej ker so fantje omenjenim ravnanjem podvrženi bolj kot dekleta. Po vsej verjetnosti pa bi se soočili tudi s težavami pri zagotovitvi najosnovnejših življenjskih potreb, kot sta prenočišče in hrana. Družina je v Afganistanu zelo pomemben mehanizem zaščite in tožnik v konkretnem primeru na takšno zaščito v Afganistanu ne more računati. Iz informacij izhaja, da ga država v tem trenutku pred zgoraj omenjenimi ravnanji fizičnega nasilja, spolnimi zlorabami ipd., ne bi bila sposobna zaščititi. Pomanjkanje finančnih sredstev in odsotnost dosledne in usklajene politike na tem področju onemogočata, da bi bilo v Afganistanu dosledno poskrbljeno za zaščito otrok, še posebej tistih ranljivih. Toženka je tako ocenila, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z resno škodo v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.

117. Ko je tožena stranka ugotovila, da obstaja utemeljeno tveganje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan soočen z resno škodo v smislu nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, bi morala na podlagi informacij o stanju v izvorni državi pretehtati, ali navedene okoliščine ne pomenijo, da se mladoletnike brez staršev v Afganistanu šteje kot pripadnike določene ciljne skupine, ki jih izkoriščajo v različne namene, ki pa jim je skupno kršenje temeljnih človekovih pravic teh otrok. Ravno to pa izhaja iz dejstev, ki jih je ugotovila tožena stranka.

118. Zakonodajalec EU in za njim ZMZ-1 sta celo izrecno med možnimi dejanji preganjanja navedla tista, ki so usmerjena na otroke (člen 9(2)(f) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU; zadnja alineja drugega odstavka 26. člena ZMZ-1). Kot posebna družbena skupina pa se šteje »zlasti« skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost oziroma značilnost (kar je lahko tudi mladoletnost), ki je tako temeljnega pomena za identiteto, da se oseba ne sme prisiliti, naj se temu odreče, kar lahko velja tudi za mladoletnike, ki so po nekaterih zunanjih znakih bolj zreli, kot njihovi vrstniki iz drugih okolij, in ker pripadnike takšne skupine družba, ki jo obkroža dojema kot različno. Ravno to pa je tožena stranka prek informacij o stanju v Afganistanu ugotovila v okviru ugotavljanja subsidiarne zaščite, pri čemer so za presojo statusa begunca na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini v konkretnem primeru relevantna tudi dejstva v zvezi s Hazari v Kabulu oziroma Heratu in na poti med tema dvema mestoma, ki jih je sodišče povzelo na začetku tega razdelka sodbe.

119. Da so otroci lahko pripadniki določene družbene skupine in iz tega razloga preganjani, ni sporno v mednarodni in evropski sodni praksi³² in to potrjuje tudi praksa Upravnega sodišča³³ in Vrhovnega sodišča. ³⁴ Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 1092/2019-47, ki jo je Vrhovno sodišče potrdilo, ugotovilo, da bi vrnitev mladoletnega prosilca v Afganistan lahko pomenila vrnitev tožnika v oskrbo njegovemu bratu, pri katerem je živel, ko je moral zapustiti sirotišnico, in ki ga je v preteklosti že silil v nezakonit prehod meje, v nelegalno, neplačano delo v Iranu in da so otroci v Iranu pogosto podvrženi delu v nevarnih pogojih, zlorabam in izkoriščanju, oblasti v Iranu pa niso učinkovite pri odpravljanju teh pojavov, poleg tega pa glede na podatke o stanju v Afganistanu oblasti niso sposoben zaščititi mladoletnikov in jim zagotoviti primerne oskrbe, ker so tam otroci brez staršev lahko podvrženi izkoriščanju ali trgovini z ljudmi. ³⁵

120. Razlika v primerjavi z zadevo I U 1092/2019-47 v predmetni zadevi je v tem, da tožena stranka za tožnika v Afganistanu oziroma v Iranu ni zavzela stališča, da bil tožnik kot otrok že žrtev nečloveškega ravnanja, saj je tožena stranka v tej zadevi sprejela le navedbe prosilca, da je bil tožnik preganjan kot član družine visokega oficirja v afganistanski vojski, ki je bil glavna tarča Talibanov; vendar pa je tožena stranka ugotovila oziroma je verjela tožniku, da ga je oče tepel in vrgel iz stanovanja ter mu rekel, da naj se ne vrne, dokler si ne premisli glede opravljanja dela, da niso v dobrih odnosih, da v družini do njega niso bili korektni, zato si ne želi biti v dobrih odnosih z njimi, da so ga družinski člani silili v delo. Ker se informacije o stanju v Afganistanu zaradi možnega izkoriščanja mladoletnikov, ki jih je tožena stranka uporabila v zadevi I U 1092/2019-47, in v predmetni zadevi ne razlikujejo, in med strankama niso sporne, sodišče ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje za status begunca, ker obstaja utemeljeno tveganje, da bi v primeru vrnitve bil podvržen dejanjem preganjanja, ki so tipične v primeru mladoletnikov v Afganistanu, in za katere obstaja dovolj velika verjetnost vzročne zveze med dejanji preganjanja in pripadnostjo tej skupini otrok, ki nimajo svojcev v Afganistanu, nimajo drugega sorodstvenega ali socialnega podpornega okolja in nobenih drugih vezi glede na to, da je tožnik v Afganistanu bival do svojega 1 leta starosti. Tožnik bi bil namreč prisiljen popolnoma od začetka ustvariti si pogoje za življenje, zaradi česar bi bil kot mladoletnik še poseben ranljiv za omenjeno izkoriščanje oziroma zlorabe.

121. Tožena stranka je v izpodbijanem aktu izrecno navedla, da je dejstvo tožnikove mladoletnosti vplivalo na odločitev o izpolnjevanju pogojev za status subsidiarne zaščite. Načeloma drži, da ima varstvo otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah lahko vpliv na izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito. Vendar v konkretnem primeru ima varstvo otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah vpliv na materialno-pravno presojo izpolnjevanja pogojev za status begunca. Da ima to načelo iz Konvencije ZN o otrokovih pravicah vpliv na interpretacijo in uporabo standardov mednarodne zaščite, je Upravno sodišče razvijalo skozi daljše časovno obdobje še pred veljavnostjo Listine EU o temeljnih pravicah in še bolj po njej, ³⁶ ko je tej določbi dalo dejansko pravno veljavo tudi Sodišče EU na različnih pravnih področjih. ³⁷

122. Upravno sodišče je tako že zavzelo stališče, da ima določba člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah pomen v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev temeljnih pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo (dokaznem breme, pravila dokazovanja), torej tudi na materialno pravo in dokazne standarde in ne samo na procesne pravice.³⁸ Temu je Vrhovno sodišče že pritrdilo. ³⁹ Sicer je od tega stališča kasneje odstopilo,⁴⁰ vendar je očitno prišlo do spremembe v stališčih Vrhovnega sodišča, saj je v zadevi I Up 179/2019 z dne 12. 11. 2019 Vrhovno sodišče zavzelo pomembno stališče in je izpeljalo interpretacijo, da je »treba v skladu 3. in 5. točko 20. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 upoštevati specifičen položaj ranljivih oseb, kot so (med drugim tudi) mladoletniki brez spremstva (kakršen je obravnavani primer) in v prvi vrsti upoštevati načelo največjih otrokovih koristi. ZMZ-1 v skladu z navedeno določbo Kvalifikacijske direktive uvršča mladoletnike med ranljive osebe s posebnimi potrebami (II. poglavje zakona) in izrecno določa, da je pri obravnavi mladoletnikov primarna skrb največja korist otrok (15. člen ZMZ-1).Načelo največje koristi otrok zahteva od toženke oceno strahu pred preganjanjem in s tem oceno ogroženosti iz otrokove perspektive, kar vključuje tudi presojo vprašanja glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi (tretja alineja drugega odstavka 15. člena ZMZ-1; v tem smislu tudi 10. in 27. točka Smernic UNHCR glede otrok).«⁴¹

123. Tej interpretaciji Vrhovnega sodišča, ki ji Vrhovno sodišče v naslednjem 10. odstavku omenjene sodbe v povezavi s sklicevanjem na smernice UNHCR in na eno od predhodnih sodb Vrhovnega sodišča (I Up 77/2017, 10. 5. 2017) daje nekatere vsebinske razloge, Upravno sodišče dodaja, da ima varovanje otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah lahko vpliv tudi na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev za status begunca ali subsidiarne zaščite (med drugim tudi) zaradi določila člena (4)(3)(c) Kvalifikacijske direktive⁴² ter opredelitve nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kaznovanja iz 4. člena oziroma člena 19(2) Listine EU temeljnih pravicah v povezavi s sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP. ⁴³Iz tega jasno izhaja, da ima varstvo največjih koristi za otroka lahko vpliv tudi na varstvo subjektivne iztožljive pravice oziroma na presojo materialnih pogojev za status begunca. Tožena stranka je nenazadnje to upoštevala v izpodbijanem aktu glede subsidiarne zaščite, morala pa bi iz zgoraj navedenega razloga to upoštevati v zvezi s statusom begunca, kajti dejanja preganjanja, ki grozijo tožniku, so ista, kot jih je tožena stranka ugotovila za dejanja povzročitve resne škode v primeru vrnitve mladoletnega tožnika v izvorno državo. Stranke v upravnem sporu pa niso predlagale nobenih dokazov, izvedba katerih bi lahko pripeljala do ugotovitev, da so se razmere v Afganistanu kakor koli spremenile glede na čas izdaje izpodbijanega akta. Določbi 70. in 71. člena ZMZ-1 in določbe ZUS-1 glede sodnega varstva je namreč treba razlagati in uporabljati v skladu z določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek, in zahteva podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU.

124. Tudi Vrhovno sodišče RS je v zadevi I UP 179/2019 je na podlagi osebnih okoliščin tožnika v omenjeni zadevi in informacij o stanju v Afganistanu glede otrok brez staršev ugotovilo, da zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja, spolnega nasilja, otroškega dela in trgovine z ljudmi ter da gre v takih primerih za preganjanje na podlagi pripadnosti določeni družbeni skupini.⁴⁴ Do enakega zaključka je Upravno sodišče prišlo tudi v tej zadevi.

125. Sodišče je odločilo brez oprave glavne obravnave in je pri tem poleg sodbe Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 179/2019, ki je v primerljivi zadevi potrdilo odločitev Upravnega sodišča (I U 1092/2019-47), ki jo je Upravno sodišče sprejelo na seji senata, upoštevalo tudi sodno prakso Sodišča EU in ESČP glede sojenja na glavni obravnavi. Sodišče EU v sodbi v zadevi Sacko podaja interpretacijo določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek,⁴⁵ in sicer, da zaslišanje tožnika na sodišču ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank. Ob tem se Sodišče EU sklicuje na sodno prakso ESČP.⁴⁶ Če torej sodišče lahko opravi podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj v skladu s členom 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, zaslišanje tožnika na glavni obravnavi ni potrebno.⁴⁷ V obravnavani zadevi namreč dejstva med strankama niso sporna in so tudi po določbi prvega odstavka 65. člena ZUS-1 izpolnjeni pogoji za meritorno odločitev o stvari. Tudi v zadevi I U 1092/2019-47 je Upravno sodišče tožniku priznalo status begunca za čas od izdaje izpodbijane odločbe dalje, ker bi tožniku že takrat moral biti priznan status begunca. Pri tem se je Upravno sodišče v zadevi I U 1092/19-47 oprlo na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 62/2019, kjer Vrhovno sodišče med drugim pravi, da presoja, da je odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite nezakonita, ker bi moral biti prosilcu ob dejanskem in pravnem stanju ob njeni izdaji priznan status begunca,⁴⁸ glede na to, da Vrhovno sodišče izhaja iz stališča, da gre pri sodni kontroli upravnih odločitev za to, da sodišče zakonitost upravnega akta presoja po trenutku izdaje prvostopenjskega akta s strani upravnega organa. ⁴⁹

126. Tudi v tej zadevi je Upravno sodišče priznalo status begunca tožniku o dneva izdaje izpodbijane odločbe dalje, vendar zaradi neposrednega učinka določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/327EU ne ob opori na sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 62/2019, ampak zaradi interpretacije Sodišča EU v zadevi A.S.. V tej zadevi je namreč Sodišče EU sprejelo interpretacijo, da je prosilca, ki je bil ob vstopu na ozemlje države članice in ob vložitvi prošnje za azil v tej državi star manj kot 18 let, vendar je med azilnim postopkom postal polnoleten, treba šteti za mladoletnika. ⁵⁰ Sodišče EU je do tega stališča prišlo ob upoštevanju posebne ranljivosti otroka brez spremstva ter koristi otroka iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah, ⁵¹ pa tudi načela pravne varnosti, predvidljivosti in enakosti pred zakonom. ⁵²

127. Odločitev v II točki izreka te sodbe temelji na določbi 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka istega člena dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

-------------------------------
¹ Upravno sodišče se je sicer po izdaji sodbe Sodišča EU v zadevi E.G. proti Sloveniji (C-662/17, 18. 10. 2018) v nekaterih sodnih odločbah, kot pravilno navaja tožeča stranka, že opredelilo do pravne situacije, ki je nastala po sodbi v zadevi E.G. za Slovenijo, in sicer, da v Sloveniji ni mogoče uresničevati sodbe in pravnih stališč v zadevi E.G., če tožena stranka v tovrstnih zadevah ne odloča v dveh ločenih točkah izreka (I U 2230/2018 in I U 2130/2018 iz meseca novembra 2018). Vendar mora Upravno sodišče v tej zadevi interpretacijo iz omenjenih sodb podkrepiti še z drugimi argumenti, ker je to vprašanje sporno med strankama v tem upravnem sporu.
² Glej sodno odločbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 224/2017 z dne 28. 11. 2018.
³ C-369/17, Shajin Ahmed, 13. 9. 2018, odst. 38.
⁴ C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M v. X.X., 14. 5. 2019, odst. 87, 90, 92.
⁵ Ibid. odst. 101, 104-106, 109-112.
⁶ Ibid. odst. 85.
⁷ C-662/17, E.G., 18. 10. 2018, odst. 52, 60, 61, 62, 64, 67, 68, 69, 70.
⁸ Sodbe Sodišča EU v zadevah: C-175/08, Abdulla, 2. 3. 2010, 62, C-373//13, H.T., 24. 6. 2015, odst. 63; C-550/16, A.S., odst. 52; C-391/16, M v. X.X., 14. 5. 2019, odst. 89; C-720/17, Bilali, 23. 5. 2019, odst. 36.
⁹ C-662/17, E.G., 18. 10. 2018, odst. 70. To stališče je po sodbi Sodišča EU sprejelo tudi Vrhovno sodišče RS (I Up 224/2017, 28. 11. 2018) in je s tem spremenilo svoje prvotno stališče iz zadeve I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017.
¹⁰ C-662/17, E.G., 18. 10. 2018, odst. 67, 70.
¹¹ Ibid. odst. 39, 70.
¹² C-662/17, E.G., 18. 10. 2018, odst. 45. Sodišče EU torej celo ne uporablja izraza »prošnja za mednarodno zaščito«, ampak »prošnja za priznanje statusa begunca.«
¹³ Ibid. glej: odst. 49 in 69.
¹⁴ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016, odst. 38-39.
¹⁵ Ibid. odst. 42.
¹⁶ Glej na primer: I Up 179/2019, 12. 11. 2019.
¹⁷ C-297/17, C-318/17, C-319/17, C-438/17, Jawo, 19. 3. 2019, odst. 98-100.
¹⁸ Glej na primer: C-13/01, Safalero, odst. 50; C-87/90, Verholen in drugi, odst. 34; C-50/00, Union de Pequenos Agricoltores proti Svetu, odst. 41.
¹⁹ C-249/13, Boudjlida, 11. 12. 2014, odst. 30-34.
²⁰ Glej mutatis mutandis člen 41(2)(c) Listine EU o temeljnih pravicah.
²¹ C-432/05, Unibet v Justitiekanslern, 13. 3. 2007, odst. 43.
²² C-628/15, The Trstuees of the BT Pension Scheme, 14. 9. 2017, odst. 55.
²³ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
²⁴ C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47.
²⁵ Ibid. odst. 44.
²⁶ I Up 179/2019 z dne 12. 11. 2019.
²⁷ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 28372016 z dne 3. 11. 2016, odst. 37.
²⁸ Glej na primer sodbi Sodišča EU: 106/77, Simmenthal, 9. 3. 1978, EU:C:1978:49, odst. 24; C-614/14, Ognyanov, 5. 7. 2016, EU:C:2016:514, odst. 34.
²⁹ Glej na primer sodbi Sodišča EU: 103/88, Costanzo, 22. 6. 1989, EU.C:1989: 256, odst. 31; C-224/97, Ciola, 29. 4. 1999, EU:C:1999:212, odst. 26, 30.
³⁰ Sodba Upravnega sodišča I U 1092/2019-47 z dne 17. 7. 2019.
³¹ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 179/2019, 12. 11. 2019.
³² Glej na primer: Qualification for International Protection (Directive 2011/95): A Judicial Analysis, produced by the International association of Refugee Law Judges European Chapter (IARLJ-Europe) under the contract to EASO, December 2016, str. 50, 52; UNHCR, Guidelines on International Protection No. 8: Child Asylum Claims under Articles 1(A)2 and 1(F) of the 1951 Convention and/or 1967 Protocol relating to the Status of Refugees, 22 December 2009, UN Doc HCR/GIP/09/08, str. 49-51.
³³ I U 1092/2019-47 z dne 17. 7. 2019; glej tudi: I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012.
³⁴ I Up 179/2019 z dne 12. 11. 2019; glej tudi I Up 77/2017 z dne 10. 5. 2017
³⁵ I Up 179/2019 z dne 12. 11. 2019, odst. 15, 20-21.
³⁶ Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah: U 762/2007-7 z dne 6. 6. 2007, I U 377/2011-33 z dne 28. 3. 2011; I U 42/2012 z dne 15. 2. 2012; I U 440/2016-5 z dne 26. 4. 2016; I U 1762/2015-10 z dne 1. 4. 2016; I U 1875/2015-52 z dne 1. 6. 2017, odst. 99, 111; najobširneje o tem glej: I U 433/2016-2 z dne 24. 8. 2016.
³⁷ Glej na primer: C-648/11, MA, BT, DA, 6. 6. 2013, odst. 59; C-550/16, A.S., 12. 4. 2018, odst. 53-54, 58; C-635/17, E, 13. 3. 2019, odst. 50; C-661/17, M.A., S.A., A. Z., 23. 2. 2019, odst. 72 v zvezi z odst. 59; C-129/18, SM (Veliki senat) 26. 3. 2019, odst. 69-71.
³⁸ Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 433/2016-2 z dne 24. 8. 2016, 58-76..
³⁹ I Up 283/2016 z dne 3. 11. 2016, odst. 11, glej tudi odst. 14.
⁴⁰ I Up 27/2018 z dne 6. 12. 2017, odst. 15. Vrhovno sodišče je namreč v tej zadevi zavzelo stališče, da varovanje otrokovih pravic nima vpliva na materialne pravice in dokazne standarde in da za stališče, ki ga zagovarja Upravno sodišče, ni opore v azilni zakonodaji in sodni praksi Sodišča EU.
⁴¹ Sodba Vrhovnega sodišča I up 179/2019, 12. 11. 2019, odst. 9.
⁴² Po tem določilu se obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje individualnega položaja in osebnih okoliščin prosilca, vključno z dejavniki, kot so poreklo, spol in starost, za oceno dejstva, ali bi na podlagi prosilčevih osebnih okoliščin dejanja, ki jim je bil prosilec izpostavljen ali bi jim bil lahko izpostavljen, pomenila preganjanje ali resno škodo.
⁴³ Po sodni praksi ESČP mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, da pride v okvir pravice iz 3. člena EKČP. Ocena te stopnje je relativna in je odvisna od okoliščin primera, zlasti od trajanja takšnega ravnanja, njegovih fizičnih in psihičnih učinkov, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja žrtve (Khlaifia and others v. Italy, app. No. 16483/12, 15. 12. 2016, odst. 159; M.S.S. v. Belgium and Greece, App. No. 30696/09, 21. 1. 2011, odst. 219).
⁴⁴ Sodba Vrhovnega sodišča I Up 179/2019, 12. 11. 2019, odst. 13-14, 18-19.
⁴⁵ C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73.
⁴⁶ C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 47.
⁴⁷ Ibid. odst. 44.
⁴⁸ I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019, odst. 19.
⁴⁹ Ibid. odst. 15.
⁵⁰ C-550/16, A.S., 12. 4. 2018, odst. 64
⁵¹ Ibid. odst. 58.
⁵² Ibid. odst. 55, 59-60.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 117/2020-9
• UPRS Sodba I U 721/2020-34
• UPRS Sodba I U 1092/2019-47