UPRS Sodba I U 475/2020-7

Jedro

Navedbe tožnika, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku, so nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in ker prihaja iz varne izvorne države, po prvi in drugi alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik musliman, berberske narodnosti, iz Maroka, vendar njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena, saj ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko. V zvezi z razlogi za mednarodno zaščito tako iz policijske depeše kot tudi iz prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je izvorno državo zapustil zaradi slabih ekonomskih razmer in želje po zaposlitvi. Tudi na osebnem razgovoru je povedal, da je želel priti v Evropo, da bi si našel delo in tako pomagal družini, ki živi v veliki revščini. V Maroku je opravljal le občasna in slabo plačana dela. Pri tem je prejemal okoli osem ali devet evrov dnevno, mesečno pa ne več kot petdeset evrov. Sicer je v Maroku veliko korupcije, do zaposlitve pa se pride le preko zvez. Posebnega dogodka, zaradi katerega je zapustil Maroko, ni navedel. V kolikor bi se moral vrniti v Maroko, ne bi mogel dostojno živeti, ker je njegova družina prodala imetje, da je njemu plačala pot v Evropo.

3. Glede na navedeno je tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ugotavlja, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna in iz njih očitno izhaja, da je Maroko zapustil zaradi ekonomskih razlogov. Teh pa ni mogoče povezati z utemeljenim strahom in ogroženostjo zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Poleg tega prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo, pri čemer ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Prav tako opisane težave ne morejo šteti za resno škodo po 28. členu ZMZ-1.

4. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek. Navaja, da je sicer res, da iz njegovih navedb ne izhaja, da bi bil preganjan ali da bi mu grozilo preganjanje zaradi katerega od razlogov, navedenih v Ženevski konvenciji, vendar pa opozarja, da mu Maroko ne zagotavlja varstva pravic po 3. členu EKČP. Enako kot zaščita pred neupravičenim trpljenjem zaradi preganjanja in nasilja je potrebno šteti tudi prehrano, osnovno zdravstveno nego in zatočišče kot bistvene elemente dostojnega življenja. Tveganje, da ne bo mogel živeti dostojnega življenja, je resnično, stvarno, osebno in predvidljivo. Opozarja še na načelo nevračanja, ki je absolutno prepovedano, kadar posamezniku grozi mučenje, nehumano in ponižujoče ravnanje in kaznovanje. Izpostavlja, da bi bil v primeru vrnitve, zaradi vsega navedenega v Maroku soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo.

5. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Navaja, da ne želi zmanjšati bremena težkega življenja, ki mu je bil morda tožnik izpostavljen, vendar pa mednarodna zaščita ni namenjena reševanju socialnih in ekonomskih težav posameznikov. Meni, da sklicevanje tožnika na načelo nevračanja v konkretni zadevi ni primerno, saj iz tožnikovih navedb med upravnim postopkom jasno izhaja, da je izvorno državo zapustitev le iz razlogov, ki so ekonomske narave.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba temelji na 1. in 2. alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katerima se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja), oziroma, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (2. alineja). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

8. Tožena stranka je v zvezi s presojo razlogov iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1 tožnikove navedbe v zvezi z brezposelnostjo pravilno ocenila za nepomembna dejstva za obravnavanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da so navedbe tožnika, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi slabih ekonomskih razmer v Maroku, nepomembne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito. Zato je s tem tudi po mnenju sodišča nastopil zakonski razlog, po katerem je moč zavrniti prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

9. Tožnik ob navajanju razlogov za zapustitev izvorne države ni uspel izkazati, da bi bi bil v Maroku deležen ravnanj, ki bi imela znake preganjanja, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, niti ni izkazal takšnih osebnih okoliščin, iz katerih bi izhajal utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Tožnik je med razlogi navajal zgolj težave z revščino. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da se je tožena stranka do tožnikovih podanih razlogov zapustitve izvorne države opredelila dovolj celovito ter jih zavrnila s pravilno oceno kot premalo tehtne za ugotovitev o upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1.

10. V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso ESČP za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.¹ Hkrati pa so tudi državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.² Načelo nevračanja posamezniku namreč zagotavlja pravico dostopa do poštenega in učinkovitega postopka, v katerem pristojni organ presodi, ali bi bilo z odstranitvijo, izgonom ali izročitvijo prosilca to načelo lahko kršeno.³ Vendar pa tožnik, kljub temu da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, zlasti še ob upoštevanju drugega nosilnega stališča, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade o določitvi seznama varnih držav razglašena za varno izvorno državo (tretji odstavek 61. člena ZMZ-1), saj je mogoče sklepati, da v tej državi na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1).⁴

11. Sodišče še pojasnjuje, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite⁵.

12. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

13. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena. Tožnik je v upravnem postopku podal izjavo tako ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru, njegovega zaslišanja pred sodiščem pa ni predlagala nobena od strank. Tudi sicer je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1.

-------------------------------
¹ Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.
² Ibidem, stran 798 v zvezi z opombo 27.
³ Glej 25. uvodno izjavo Procesne direktive II. Primerjaj tudi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14 (26. točka).
⁴ Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi 292/09, Up-1427/09 z dne 8. 1. 2010 je razvidno, da je obseg ugotavljanja teh dejstev in informacij je v prvi vrsti odvisen od navedb in izjav prosilca glede subjektivne ogroženosti (18. točka obrazložitve).
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (13. točka obrazložitve).

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 221/2020-7
• UPRS Sodba I U 1191/2019-19
• UPRS Sodba I U 1285/2020-16