UPRS Sodba in sklep I U 468/2020-7

Jedro

Ker pristojen organ Italije v roku, ki ga določa Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva , na prošnjo za ponovni sprejem ni odgovoril, je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito postala Italija na podlagi 2. točke 25. člena Uredbe. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija.

Razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italijanska republika (v nadaljevanju Italija).

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik 18. 10. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Z vpogledom v Centralno bazo Eurodac je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik v zadevno bazo vnešen 17. 9. 2013 s strani Italije. Zato je Italiji v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe EU št. 604/2013¹ posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika. Ker pristojni organ Italije v roku, ki ga določa 1. točka 25. člena Dublinske uredbe III, odgovora ni podal, je nastopila okoliščina iz 2. točke tega člena, kar pomeni, da je Italija postala odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tožena stranka je 19. 12. 2019 Italijo z dopisom proglasila za odgovorno državo članico.

3. Osebni razgovor na podlagi 5. člena Dublinske uredbe III je tožena stranka opravila s tožnikom 20. 11. 2019. Tožnik je povedal, da je v Italiji dobil pozitiven odgovor na prošnjo že leta 2013 v obliki dovoljenja za začasno bivanje in delo. Do leta 2016 je opravljal občasna dela, med letoma 2016 in 2017 pa se je zaposlil v tovarni pohištva v bližini mesta A., kjer je živel v najemniškem stanovanju. Ko je zaposlitev izgubil, se je moral tudi izseliti, saj ni imel denarja za najemnino. Od tedaj dalje je bival na prostem. S policisti je imel dober odnos, tudi sicer slabih izkušenj z ljudmi v Italiji ni imel. Na nadaljnje vprašanje je povedal, da je leta 2015 dobil prvo negativno odločitev v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. S pritožbo ni uspel, decembra 2016 pa prejel končni odgovor, da mora Italijo zapustiti. Kasneje je vložil še dve prošnji za mednarodno zaščito, ki sta bili obe neuspešni. Zato se je odločil, da odide v Slovenijo. V Italijo se ne želi vrniti, ker si ne more urediti dokumentov za bivanje in delo.

4. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V Italiji namreč ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V zvezi z informacijami o stanju v Italiji, ki jih je tožnik predložil v upravnem postopku, tožena stranka ugotavlja, da spletni članki navajajo samo posamezne dogodke in ne dokazujejo sistemskih pomanjkljivosti. Usmerjeni so predvsem na spremembe v azilni politiki, ki so bile uvedene v času predhodne vlade, in sicer ukinitev »lokalnega humanitarnega statusa« ter zaprtje nekaterih velikih nastanitvenih centrov. En članek tako opisuje željo, da bi na področju mesta Rim uvedli boljšo integracijo za osebe s statusom begunca. Izpostavlja še, da je v enem izmed člankov opisano prizadevanje pristojnih organov, da bi pospešili vračanje zavrnjenih prosilcev, kar predstavlja izpolnjevanje evropskih določil in politike in ne nasilje nad prosilci. Ugotavlja, da so članki zbrani iz različnih obdobij od julija 2018 do oktobra 2019, kar kaže na to, da opisujejo posamezne dogodke, ki so se zgodili v daljšem časovnem obdobju in ne predstavljajo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka. Prav tako to dejstvo dokazuje, da ne gre za načrtno koncentrirano spremembo na področju standardov, ampak za posamične dogodke v tem časovnem obdobju. Navaja, da noben evropski organ v zadnjem obdobju ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v zvezi s kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili v dublinskih postopkih vrnjeni v Italijo. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Italija.

5. Zoper sklep tožnik vlaga tožbo in toženi stranki očita, da je šele 21. 11. 2019 Italiji posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika, čeprav je ta vložil prošnjo za mednarodno zaščito že 18. 10. 2019. Poleg tega je tožena stranka izdala izpodbijani sklep v času, ko so v Evropi začeli veljati ukrepi zaradi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19), torej izročitev Italiji ni mogoča. Meni, da je tožena stranka kršila pravila postopka tudi s tem, ker se ni opredelila do v spis predloženih informacij o izvorni državi tožnika. Očita ji, da se do predloženih informacij o stanju v Italiji ni opredelila celovito. Pri tem izpostavlja članke » B, C. ter Č.«, ki ne podpirajo ugotovitev tožene stranke. Tožnik je navedel, da je imel sprva možnost bivanja v Italiji, kasneje pa te možnosti ni imel več. Na razpad azilnega sistema v Italiji kaže tudi dejstvo, da Italija na prošnjo tožene stranke za ponovni sprejem tožnika, sploh ni odgovorila.

6. Obenem predlaga izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in sodišču predlaga, da izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločbe o tožbi. Navaja, da mu bo z izvršitvijo izpodbijanega akta še pred odločitvijo sodišča o tožbi nastala nepopravljiva škoda, saj če bi bil izpodbijani akt izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi mogel več izkazovati pravnega interesa za vložitev te tožbe, s tem pa bi mu bila odvzeta pravica do sodnega varstva.

7. V odgovoru na tožbo in predlagano začasno odredbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi ter predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne. Navaja, da Dublinska uredba III v 2. točki 21. člena določa rok za posredovanje zahtevka za ponovni sprejem, ki mora biti posredovan čim hitreje, v vsakem primeru pa v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac. Zaradi posebnih okoliščin na strani tožnika, ki je za mednarodno zaščito zaprosil v Zavodu za prestajanje kazni zapora Koper, tožniku iz tehničnih razlogov ni bilo mogoče vzeti prstnih odtisov. Tako je tožena stranka lahko ravnala šele po tem, ko je Nacionalni forenzični laboratorij dobil soglasje slovenskih pravosodnih organov v zvezi s preveritvijo upravičenosti hrambe. Ko je 21. 11. 2019 tožena stranka prejela podatke o tožnikovih prstnih odtisih, jih je še istega dne preverila v centralnem sistemu Eurodac in ugotovila, da je bil tožnik že 17. 9. 2013 vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito s strani italijanskega pristojnega organa.

8. V zvezi s sklicevanjem tožnika na nemožnost izročitve Italiji zaradi ukrepov zaradi nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (Covid-19), tožena stranka poudarja, da pri Italiji ne gre za nikakršno izjemo, saj je transferje zaustavila večina držav članic in pridruženih držav članic EU. Sklicuje se na prvi odstavek 2. točke 29. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker se oseba nahaja v zaporu. Glede na to, da je tožnik v zaporu, je tožena stranka z dopisom Italiji že podaljšala rok na eno leto. Meni, da se do 20. 11. 2020, ki je tako skrajni rok za predajo tožnika, pričakuje normalizacija razmer, v nasprotnem primeru pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi istega določila Dublinske uredbe III.

9. Glede neupoštevanja informacij o tožnikovi izvorni državi navaja, da jih sploh ni prejela, pa tudi sicer v tej fazi postopka niso upoštevne. Poudarja pa, da se je opredelila do informacij, ki jih je predložil tožnik in se nanašajo na razmere v Italiji. Ponovno izpostavlja, da se ti nanašajo na različna časovna obdobja, kar pomeni, da opisujejo posamezne dogodke in ne sistemskih pomanjkljivosti v Italiji. Navaja še, da imajo prosilci v Italiji bivanje in osnovne minimalne higienske standarde urejene kot v Sloveniji.

10. V zvezi s predlagano začasno odredbo pa zgolj navaja, da bo počakala na pravnomočno odločitev kot v ostalih podobnih zadevah.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Italija, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Ker pristojen organ Italije v roku, ki ga določa Dublinska uredba III, na prošnjo za ponovni sprejem ni odgovoril, je odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito postala Italija na podlagi 2. točke 25. člena Dublinske uredbe III. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

13. V zvezi s pavšalnim tožbenim očitkom glede predložitve zahteve za ponovni sprejem tožnika, sodišče ugotavlja, da ta ni utemeljen. Dublinska uredba III v 23. členu ureja predložitev zahteve za ponovni sprejem, če je bila v državi članici, ki daje zahtevo, vložena nova prošnja. V skladu z 2. točko tega člena se taka zahteva poda čim hitreje, v vsakem primeru pa v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac. Ne glede na to, da čas med vložitvijo prošnje tožnika dne 18. 10. 2019 in dne 21. 11. 2019 posredovano prošnjo Italiji, ni daljši od dveh mesecev, pa je tožena stranka še celovito pojasnila, da so v konkretnem primeru nastopile posebne okoliščine, saj je tožnik na prestajanju kazni zapora in tožena stranka vse do 21. 11. 2019 z njegovimi prstnimi odtisi niti ni razpolagala. Takoj po njihovem prejemu pa jih je še istega dne preverila v centralnem sistemu Eurodac in Italiji nemudoma posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika.

14. Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. V skladu s prvim odstavkom 1. točke 29. člena Dublinske uredbe III, se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo. Ta rok se po 2. točki 29. člena Dublinske uredbe III lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni možna, ker je oseba v zaporu. Kot je tožena stranka pojasnila, je glede na posebne okoliščine tožnika zaradi prestajanja zaporne kazni, Italiji že podaljšala rok za eno leto, to je do 20. 11. 2020. V kolikor se predaja v tem času ne bi opravila, pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi 2. točke 29. člena Dublinske uredbe III.

15. Med strankama postopka je sporen obstoj utemeljene domneve, da v tej državi ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III preprečevale predajo tožnika v Italijo.

16. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami in predloženimi dokazi tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Italiji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

17. Kot izhaja iz osebnega razgovora je tožnik povedal, da se v Italijo ne želi vrniti le iz enega samega razloga, ker si tam ne more urediti dovoljenja za bivanje in delo. Sicer pa v Italiji nihče ni z njim ravnal nečloveško ali ponižujoče. Dobre izkušnje je imel s policijo in drugimi. Strahu pred vrnitvijo v Italijo nima, edino oviro vidi v tem, da za bivanje in delo v Italiji nima uradnih dokumentov. V razgovoru za azilni postopek sta bila v Italiji prisotna tolmač in uradna oseba, za postopek na sodišču pa je imel pomoč pravnega pooblaščenca.

18. Sodišče ugotavlja, da je na tožniku trditveno in dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Pri tem pa po presoji sodišča iz tožnikovih navedb kaj takega ne izhaja. Povedna je njegova izjava, ki jo je v osebnem razgovoru ponovil večkrat, da se vrnitve v Italijo ne boji. Težava je zgolj v tem, da v Italiji nima dovoljenja za bivanje in delo. Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tudi tožbena navedba, da na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Italiji kaže že samo dejstvo, da Italija na predloženo zahtevo Slovenije ni odgovorila, ni utemeljena in povsem pavšalna. Razlog za takšno ravnanje je lahko katerikoli, zato Dublinska uredba tudi vsebuje takšno varovalo, da ne bi prihajalo do nepotrebnih zastojev v postopku, katerega glavno vodilo je zlasti hitrost obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito (5. točka uvodnih določb Dublinske uredbe III).

19. Neutemeljen je tudi nadaljnji tožbeni očitek, da se tožena stranka ni opredelila do predloženih informacij o stanju v Italiji, medtem ko je po prepričanju sodišča tožbeni očitek, da se tožena stranka ni opredelila do informacij o izvorni državi tožnika, tožnikova pisna pomota. Sicer pa te v tej fazi postopka niso upoštevne, saj se ne presoja upravičenost tožnika do mednarodne zaščite. Sodišče ugotavlja, kot tožena stranka pravilno opozarja, da gre za posamezne članke, ki se nanašajo na posamezne dogodke in pokrivajo čas od julija 2018 do oktobra 2019. Članki kot taki ne nakazujejo na zlom azilnega sistema v Italiji in ne predstavljajo takih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, če bi bil tožnik vrnjen v Italijo. Kot je sodišče že navedlo, kaj takšnega tudi iz tožnikovih navedb, ki je v Italiji bival vse od leta 2013 tudi ne izhaja. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (9. točka obrazložitve). Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev.

20. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku. Sicer pa tožnik tudi ni predlagal nobenega takega dokaza, vključno z lastnim zaslišanjem, ki bi ga bilo mogoče izvesti na glavni obravnavi in tudi ni predlagal same oprave glavne obravnave. Sodišče je tako lahko odločilo na nejavni seji ob smiselni uporabi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

K točki II izreka:

21. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Zoper to sodbo namreč skladno s 73. členom ZUS-1 pritožba ni dovoljena in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek začasne odredbe, katere trajanje se lahko veže le do pravnomočnosti sodne odločitve, nima pravnega interesa. Ob analogni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakonu oprto osebno korist, je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo.

-------------------------------
¹ Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Dublinska uredba III.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 319/2020-7
• VSRS Sodba in sklep I Up 94/2022
• VSRS Sodba in sklep I Up 309/2016