UPRS Sodba in sklep I U 501/2020-14

Jedro

Sodišče ne verjame tožniku, da ni storil očitanih dejanj ogrožanja svojega življenja in življenja drugih ter premoženja (na razgovoru 8. 4. 2020 je namreč priznal grožnje zdravniku in razbitje stekla (s tem povezana izpovedba na glavni obravnavi, da je steklo razbil nenamerno, je ob upoštevanju obširne (povzete) dokumentacije v upravnem spisu o njegovi dosedanje agresivnosti neprepričljiva), iz tožbenih navedb pa je prav tako razvidno, da je dejanja, ki jih je potrdil (tudi samopoškodbe), storil v stiski zaradi pomanjkanja zdravil). Tudi po presoji sodišča gre za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožniku omejila gibanje zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda po četrti alineji prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1; 1. točka izreka), in sicer od 8. 4. 2020 od 12:30 ure do prenehanja razlogov, največ 3 mesece z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 11. 3. 2020 v Republiki Sloveniji vložil drugo prošnjo za mednarodno zaščito. Do 8. 4. 2020 je bil nastanjen v prostorih azilnega doma, od takrat dalje pa je v Centru za tujce v ....

3. Iz predloga za omejitev gibanja je razvidno, da se je tožnik 21. 3. 2020 samopoškodoval. Ob 21.08 uri je prišel na recepcijo in zahteval nujno medicinsko pomoč, saj naj bi ga bolelo koleno. Po pojasnilu varnostne službe, naj se zjutraj obrne na socialno službo ali ambulanto, je tožnik odšel, se čez nekaj minut vrnil in ponovno zahteval zdravniško pomoč. Pred varnostno službo se je po nogi porezal z žiletko. Dne 23. 3. 2020 je socialni delavec tožniku predstavil hišni red. Ponujeno mu je bilo zdravljenje zaradi odvisnosti od prepovedanih psihoaktivnih substanc in pomirjeval, do česar se tožnik ni opredelil. Na razgovoru je sodeloval, razumel vprašanja in delno odgovarjal. Večkrat je izsiljeval, da bo spoštoval hišni red, če se mu zagotovi ustrezna namestitev v izpostavo azilnega doma na ... v Ljubljani ali da dobi ustrezno terapijo. Seznanjen je bil z zakonsko možnostjo omejitve gibanja na Center za tujce.

4. Dne 28. 3. 2020 je tožnik izsiljeval terapijo in prevez noge, si slekel majico in grozil, da se bo porezal. Z roko je dvakrat udaril po vratih. Z drugim prosilcem se je zapletel v spor, ki se je razširil med ostale, zadevo je obravnavala policija. Ob 20.15 uri je v jedilnici dobil jabolko, vendar je zahteval banane ali jagode. Ko mu je kuharsko osebje razložilo, da tega sadja nima, je začel kričati in žaliti, pomirila ga je šele varnostna služba.

5. Tudi 29. 3. 2020 je bil tožnik vpleten v več konfliktivnih situacij (nespoštljivo obnašanje s kuhinjskim osebjem in trganje povojev z noge). Iz predloga za omejitev gibanja je razvidno, da s svojimi dejanji krši 13. in 17. člen Uredbe o hišnem redu (v nadaljevanju Uredba), ne upošteva pravil in se pogosto zapleta v konflikte z zaposlenimi in drugimi prosilci ter izsiljuje s samopoškodovanjem. Zato je uradna oseba pristojnega organa s tožnikom 30. 3. 2020 opravila uradni razgovor o možnosti pridržanja na prostore Centra za tujce. Tožnik je izjavil, da je nervozen, ker mu zdravilo čez dan popusti, lažje pa je zvečer, ko ga spet dobi. Nervozen je zaradi stresa, premalo zdravil, dogodkov v Libiji, vojne, pritiskov in težav s sosedi. Pojasnjeno mu je bilo, da bo njegovo gibanje omejeno na Center za tujce, če bo nadaljeval s svojim ravnanjem. Tožnik je med drugim odvrnil, da bo sebi naredil kaj zelo hudega, če naslednji dan ne bo dobil zdravnika. Razumel je pojasnilo uradne osebe o morebitni odsotnosti zdravnika zaradi pandemije koronavirusa. Pojasnil je, zakaj včasih želi poškodovati samega sebe in med drugim izjavil, da za kokain dnevno plača 130 EUR.

6. Dne 8. 4. je pristojni organ prejel ponoven predlog za omejitev tožnikovega gibanja na Center za tujce. Tožnik je namreč kljub več opozorilom nadaljeval s svojim ravnanjem tudi po 30. 3. 2020 opravljenem razgovoru. Dne 7. 4. je že zjutraj kazal znake zasvojenosti, pri hoji ga je močno zanašalo. Sporekel se je s sostanovalci, jim grozil, razbil steklo in si pri tem poškodoval roko. Na ulici je kričal, objemal drog, ko se je vrnil v azilni dom, je zahteval selitev v drugo sobo. To mu je bilo omogočeno, vendar je rekel, da ni potrebe in da se ne bo preselil. Ponoči je na recepciji izrekel grožnje na račun zdravnika. (s kretnjo je pokazal, da ga bo zabodel v trebuh, če se z njim ne bodo lepo pogovarjali). Po mnenju psihiatra tožnik nima duševne motnje, zdravila prejema trikrat na dan, ima redno obravnavo splošnega zdravnika in domskega psihiatra. Kljub temu dnevno povzroča konflikte, je verbalno in fizično nasilen. Ko meni, da ne dobi dovolj zdravil, vpije in vrešči, pogosto s pestjo udari v kakšen predmet, ustrahuje z grožnjami, da bo kaj naredil samemu sebi ali drugim (na pregledu v ambulanti je v roke vzel škarje in z njimi mahal proti medicinski sestri).

7. Glede na navedeno je bil tožniku 8. 4. 2020 ustno na zapisnik izrečen obravnavani ukrep omejitve gibanja. Uradna oseba ga je najprej ponovno seznanila s predlogom za izrek omejitve gibanja zaradi večkratnih kršitev 17. člena Uredbe in vedenja, ki ogroža zaposlene in nastanjene v azilnem domu. Tožniku je pojasnila, da je uradni razgovor o možnosti omejitve gibanja z njim opravila že 30. 3. 2020, vendar s kršitvami ni prenehal. Tožnik je bil soočen s kršitvami v elektronskem dopisu Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov (UOIM) o dodatnih obrazložitvah omejitve gibanja, o poročilu varnostne službe in o uradnem zaznamku socialnega delavca. Prav tako je bil soočen z dogodkom 7. 4. 2020, ko je iz sobe poslal vse prosilce, jim zagrozil, da bo v nasprotnem primeru vse, razen dveh oseb, pobil; nato je razbil okensko steklo in si poškodoval roko. Kasneje je varnostni službi izrekel grožnje na račun zdravnika, češ da ga bo zabodel v trebuh, če se ne bodo z njim lepo pogovarjali. Tožnik je pojasnil, da je s konfliktnim vedenjem nadaljeval zato, ker se ne počuti dobro, saj je v njegovi sobi pet oseb. Izjavil je še, da ima psihične težave in je nor. V sobi si želi biti sam. Meni, da ne dobi dovolj zdravil, za boljše počutje si mora kupovati drogo. Zdravnika ni srečal že kakšen mesec. Pojasnil je, da ne misli več zabosti zdravnika, če ne bi lepo ravnal z njim. Izjavil je, da ni res, da je grozil sostanovalcem v sobi, da jih bo ubil, okno je razbil zaradi živčnosti. Živčen je bil zato, ker so si drugi oblekli njegove obleke. Povedal je, da se bo ubil, če ga bodo poslali v Center za tujce. Izjavil je, da potrebuje 2 grama kokaina na dan in da mu zdravila, ki jih dobi od zdravnika, ne pomenijo nič. Težave je imel le z zdravstvenim osebjem azilnega doma. Kot vegetarijanec ne dobi ustrezne hrane. Ker je pod stresom, zdravnika ne bi le zabodel z nožem, temveč ga bo jedel kot vampir.

8. Iz nadaljnje obrazložitve je razvidno, da je bil tožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito 11. 3. 2020 nastanjen v prostore azilnega doma in seznanjen s hišnim redom. Z njegovimi določbami je bil s pomočjo prevajalca ponovno seznanjen 23. 3. 2020, vendar ni hotel podpisati predložene izjave o seznanitvi, zavrnil pa je tudi podpis zapisnika o omejitvi gibanja z dne 8. 4. 2020. Ne glede na to je tožena stranka presodila, da je bil tožnik ob prisotnosti njegove pravne pooblaščenke in prevajalca seznanjen z razlogi za omejitev gibanja in hišnim redom (na to je sklepala glede na njegovo izjavo, da bo ravnal skladno s hišnim redom, če se mu zagotovi ustrezna namestitev v izpostavi azilnega doma in dodatna terapija). Ugotovila je, da je tožnik kljub poznavanju hišnega reda in opozorilu v uradnem razgovoru z dne 30. 3. 2020 o možnosti ukrepa omejitve gibanja, še naprej povzročal težave v azilnem domu, se neprimerno vedel in ogrožal zaposlene in ostale, ki so tam nastanjeni.

9. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik dvakrat grozil osebju ambulante azilnega doma, enkrat pa skupini prosilcev, ki so bili z njim v sobi. Medicinski sestri, ki je s tožnikom večkrat imela neprijetno izkušnjo, je pri pregledu vzel škarje in z njimi mahal proti njej. Dne 24. 3. 2020 je bil agresiven v prisotnosti medicinske sestre in zdravnika, hotel se je tudi zabosti s svinčnikom v vrat, zaradi odstranitve iz ordinacije je moral posredovati varnostnik. Iz uradnega zaznamka medicinske sestre je še razvidno, da se tožnik na terapijah neprimerno vede, moti delovni proces, verbalno žali njo in druge sodelavce. Tožnikove izjave po presoji tožene stranke kažejo na nihanja v njegovem razpoloženju. Ko je pod stresom, so možne agresivne in konfliktne situacije, ki pomenijo grožnjo zaposlenim in nastanjenim v azilnem domu. Tožnikova nagnjenost k agresivnemu obnašanju in nadaljevanju kršitev je razvidna že iz zapisnika o seznanitvi z omejitvijo gibanja, ko je med drugim izjavil, da ga lahko odpeljejo in zaprejo za mesec ali dva, ko se bo vrnil, pa bo naredil še večje težave, ker se do njega niso pravično obnašali. Želel je namreč biti sam v sobi, ni dobil ustrezne vegetarijanske hrane, zdravnik ni nikoli prisoten. Glede na navedeno tožnik po presoji tožene stranke ne obžaluje svojih dejanj in jim, kljub temu da je izjavil, da bo nekoga zabodel ali ubil, ne pripisuje teže, kot jo imajo grožnje v pravnem redu sodobnih držav.

10. Po presoji tožene stranke je tožnik s svojimi dejanji kršil drugo, šesto, osmo in deveto alinejo 17. ter osmo in devetnajsto alinejo 13. člena Uredbe. Z njim je bilo opravljenih več razgovorov, nudena mu je bila psihosocialna oskrba, vendar se njegovo stanje ni izboljšalo. Prav tako mu je bili nudeno zdravljenje zaradi odvisnosti od prepovedanih psihoaktivnih substanc in pomirjeval, do česar se ni opredelil. Po presoji tožne stranke tožnik priznava težave zaradi uživanja drog in nerazumnost svojega vedenja, ko čuti njihovo pomanjkanje, pri čemer je lahko agresiven, neobvladljiv in nerazumen.

11. Glede na navedeno je tožena stranka ugotovila, da je bil tožnik večkrat opozorjen, naj preneha z neprimernimi dejanji, ki imajo tudi znake prekrškov in močno vplivajo na splošen občutek varnosti v njegovi okolici. Zaradi konfliktnih situacij, ki so posledica uživanja drog, se tožnik zapleta v različne, tudi hujše prepire z drugimi prosilci, zaposlenimi v azilnem domu in lokalnim prebivalstvom, kar predstavlja vedno večjo grožnjo. Po mnenju tožene stranke tožnik priznava, da ima težave zaradi uživanja drog in se, ko čuti njihovo pomanjkanje, lahko vede nerazumno in agresivno. Ker kljub opozorilom, psihosocialni oskrbi, pogovorom in ponujeni pomoči pri zdravljenju odvisnosti, s takšnim vedenjem ni prenehal, je tožena stranka sprejela odločitev o omejitvi tožnikovega gibanja, saj je menila, da je utemeljeno pričakovanje, da ne bo prenehal z agresivnim vedenjem, s katerim ogroža sebe in druge. Presodila je, da vsa tožnikova dejanja in njegov odnos do teh dejanj, kažejo na to, da bi v nasprotnem primeru z njimi nadaljeval, s tem pa bi bila osebna in premoženjska varnost še vedno ogrožena.

12. Tožena stranka je še preverjala, ali bi ukrep lahko bil učinkovit, če bi bilo tožnikovo gibanje omejeno na območje azilnega doma. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je po presoji tožene stranke utemeljeno pričakovati, da bi tožnik nadaljeval s kršitvami, če bi ostal v prostorih azilnega doma. Moral bi namreč biti v istih prostorih in upoštevati isti hišni red ter bi ga bilo nemogoče ločiti od ostalih prosilcev in zaposlenih. Zato bi bilo onemogočeno doseganje z ukrepom zasledovanega cilja, torej zaščite ljudi in premoženja pred nepredvidljivimi in vedno bolj agresivnimi tožnikovimi izbruhi. Preprečiti ne bi bilo možno niti ponovnih tožnikovih kršitev javnega reda in miru izven azilnega doma, saj bi ga kljub omejitvi lahko neovirano zapustil. Varnostnika na območju azilnega doma namreč ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na območje azilnega doma, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrsten ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom.

13. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo ustne odločbe skladno s tretjo alinejo prvega odstavka 211. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Pojasnil uradne osebe na razgovoru dne 8. 4. 2020 naj ne bi bilo mogoče šteti za ustno odločbo, saj tožnik ni bil seznanjen z vsemi dejstvi, na podlagi katerih je bil izrečen ukrep. Uradna oseba naj bi omenila le očitek iz zadnjega poročila varnostne službe, v zvezi s katerim je tožnik podal drugačen opis dogodkov, z ostalo dokumentacijo pa tožnika ni seznanila. Zato naj ne bi bile podane okoliščine za takojšnjo odločitev iz prvega odstavka 144. člena ZUP.

14. Iz nadaljnjih tožbenih razlogov je razvidno, da tožnik ni bil seznanjen z vsebino številne dokumentacije, ki je bila podlaga izpodbijanemu sklepu, zaradi česar se o tem ni mogel izjaviti. Tožnik trdi, da se tožena stranka na razgovoru 8. 4. 2020 ni opredelila do dokaznega predloga za zaslišanje prič. Tožnik meni, da se njegove navedbe ne ujemajo z mnenjem A.A., razvidnim iz obrazložitve izpodbijanega sklepa.

15. Tožnik ponavlja lastne izjave, da je očitana dejanja storil v stiski zaradi pomanjkanja zdravil. Takrat se vede nekontrolirano in nervozno, posledica so tudi samopoškodbe. Nikomur ne želi škoditi, želi le dovolj zdravila in svojo sobo. Ob vseh situacijah, na katera se nanašajo poročila, mu ni bila nudena ustrezna zdravniška obravnava; obravnavali naj bi ga le varnostniki ali socialni delavci.

16. V nadaljevanju tožnik ob sklicevanju na dejanske ugotovitve tožene stranke (da je tožnik prejemal Rivotril in Lirico; da je iz uradnega zaznamka z dne 7. 4. 2020, temelječega na izjavah sostanovalcev razvidno, da se je tožnik v sporu z njimi zelo razburil in udaril z roko v steklo, da je na vprašanje socialnega delavca, zakaj je razbil steklo, povedal, da je nor, da želi imeti svojo sobo, govoril je nerazumljivo in razburjeno; da je iz uradnega zaznamka z dne 23. 3. 2020 razvidno, da je na razgovoru sodeloval, razumel vprašanja, na njih delno razumljivo odgovarjal, da mu je bil ponujena pomoč v obliki zdravljenja od psihoaktivnih substanc in pomirjeval, do katere pa se ni opredelil; da je v razgovoru dne 30. 3. 2020, ko naj bi ga uradna oseba soočila z večkratnimi kršitvami hišnega reda ter žaljenjem zaposlenih in nekaterih ostalih sostanovalcev, pojasnil, da je nervozen, ker mu zdravilo zjutraj popusti) navaja, da vse nakazuje na verjetnost, da se ni zavedal pomena svojega ravnanja, ki ga ni imel v oblasti. Tega tožena stranka ni preverila in obrazložila, zakaj je ustrezen le ukrep omejitve gibanja. Zato bi morala pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti mnenje izvedenca psihiatra. Mnenje A.A. ni verodostojno, saj tožnik z njim ni bil seznanjen in se o njem ni imel možnosti izjaviti.

17. Glede na navedeno naj bi bil izpodbijani ukrep nesorazmeren in nezakonit. Tožena stranka bi morala zaslišati vse varnostnike, socialne delavce in zdravstveno osebje, ne le upoštevati poročil, in dati tožniku možnost, da jim postavlja vprašanja. Prav tako bi morala pridobiti mnenje izvedenca psihiatra. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in takojšnje prenehanje izvajanja izrečenega ukrepa.

18. Tožnik predlaga, da sodišče z izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, sicer se mu bo prizadela težko popravljiva škoda. V Centru za tujce se slabo počuti, doživlja osebno stisko, tam se je že večkrat samopoškodoval, kršena pa mu je tudi pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.

19. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na četrti odstavek 84. člena ZMZ-1 navedla, da se ukrep omejitve gibanja prosilcu izreče ustno, pisni odpravek sklepa pa je izdan v zakonsko določenem roku. Pojasnjuje, da je pridobila številno dokumentacijo o obnašanju tožnika v azilnem domu. Nato je s tožnikom 30. 3. 2020 opravila razgovor, na katerem ga je seznanila z elementi njegovega vedenja, ki so nedopustni in lahko pripeljejo do izreka omejitve gibanja. Na razgovoru je bila tožniku dana možnost, da se izreče o razlogih za svoje vedenje, vendar za to ni navedel opravičljivih razlogov. Izjavil je namreč le, da mu primanjkuje zdravil in da je v stresu. Tožniku je bilo pojasnjeno, da tako vedenje v azilnem domu, kjer je 289 prosilcev, ni dopustno, saj povzroča nemir med nastanjenimi in zaposlenimi in jih ogroža. Pri tem ne gre za enkratno dejanje, ampak za več neprimernih izpadov, ki so se kljub opozorilom pristojnih služb ponavljali dlje časa.

20. Na naroku za glavno obravnavo (šesti odstavek 84. člena ZMZ-1) sta stranki vztrajali pri svojih navedbah.

K prvi točki izreka:

21. Tožba ni utemeljena.

22. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za tožnikovo omejitev gibanja. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

23. Če ni mogoče po določbah ZMZ-1 zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka lahko pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja prosilcu na območje azilnega doma tudi, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda; drugi primerljivi razlogi javnega reda se razumejo kot tisti, ki predstavljajo resnično, sedanjo in dovolj resno grožnjo temeljnemu interesu države (četrta alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1).¹ Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti tega ukrepa iz prejšnjega odstavka ali prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

24. Iz tožnikove izpovedbe je razvidno, da je v Centru za tujce lahko na svežem zraku le eno uro na dan. To pomeni, da obravnavani ukrep po svojih značilnostih ustreza odvzemu prostosti, zaradi česar je treba presoditi, ali je nevarnost, ki jo tožnik pomeni za varstvo osebne in premoženjske varnosti, vsaj enaka teži posega, ki ga tak ukrep pomeni za njegovo pravico do svobode.²

25. Po presoji sodišča je poseg v prosilčevo osebno svobodo na podlagi navedene določbe ZMZ-1 mogoč le na podlagi konkretnih dejstev in okoliščin, ki utemeljujejo obstoj navedenih razlogov varstva osebne in premoženjske varnosti. Pri tem pa ne gre za vzpostavljanje dokaznega standarda, po katerem mora biti onkraj vsakršnega dvoma, da je tožnik storil dejanje ogrožanja življenja in premoženja v smislu kakšnega kaznivega dejanja ali prekrška, saj je to stvar drugih ustreznih postopkov, temveč zgolj zato, da gre za dejstva in okoliščine, ki so dovolj konkretna, da je na njihovi podlagi mogoče oceniti resnost varnostnega tveganja, ki ga za osebno in premoženjsko varnost pomeni prosilec.

26. Zato morajo biti pravno odločilna dejstva, na katera se opira odločitev o posegu v osebno svobodo, ugotovljena v postopku, ki je predpisan z zakonom, in prosilcu naznanjena na v četrtem odstavku 84. člena ZMZ-1 določen način. To pomeni, da se prosilcu obravnavani ukrep izreče ustno ter da o izrečenem ukrepu nemudoma prejme zapisnik, ki vsebuje razloge za izrek ukrepa in mu je prebran v njem razumljivem jeziku. Glede na navedeno zakonsko pooblastilo torej ni utemeljen tožbeni ugovor o neizpolnjenosti pogojev za izdajo ustne odločbe.

27. Skladno s 33. členom ZMZ-1 se v postopkih po tem zakonu uporablja ZUP, če ni določeno drugače. Ob odsotnosti drugačne določbe v ZMZ-1 to pomeni, da se pravno odločilna dejstva v tovrstnih postopkih ugotavljajo v posebnem ugotovitvenem postopku po 145. členu ZUP, razen če niso izpolnjeni drugi pogoji za izvedbo skrajšanega ugotovitvenega postopka po 144. členu ZUP.

28. Iz podatkov v spisu in izpodbijane odločbe je razvidno, da je bil v obravnavani zadevi 8. 4. 2020 opravljen poseben ugotovitveni postopek, v katerem je tožena stranka dejansko stanje ugotavljala na podlagi listin in tožnikovega zaslišanja. To pa narekuje uporabo določb ZUP, ki se nanašajo na pravico stranke do sodelovanja pri izvedbi dokazov, konkretno 146. člena, po katerem ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka (prvi odstavek), v tem okviru pa ji je uradna oseba dolžna omogočiti na ustni obravnavi ali izven ustne obravnave pisno oziroma ustno na zapisnik, da sodeluje pri izvedbi dokazov (3. točka tretjega odstavka istega člena) in da se seznani z uspehom dokazovanja ter se o tem izreče (5. točka).³ Kršitev te dolžnosti pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka v smislu 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se ne ocenjuje z vidika možnosti vpliva na uspeh v postopku.

29. Tožnik trdi, da ni bil seznanjen z vsebino obsežne dokumentacije, ki je bila podlaga izpodbijanemu sklepu, zaradi česar se o tem ni mogel izjaviti. Smiselno torej zatrjuje kršitev do pravice do seznanitve z uspehom dokazovanja. S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že presodilo,⁴ da ZUP od upravnega organa ne terja, da stranko o uspehu dokazovanja (o svoji dokazni oceni) vselej seznanja po uradni dolžnosti pred izdajo odločbe, temveč ji mora omogočiti, da se s tem seznani oziroma o tem izreče. To predpostavlja aktivno ravnanje stranke (prosilca) za uresničitev svoje možnosti, pri čemer pa mora upravni organ paziti, da ji njena morebitna neukost oziroma nevednost pri uresničevanju te pravice ne bo v škodo (7. člen ZUP). Če bi prosilec tako seznanitev zahteval, ga je tožena stranka torej dolžna seznaniti z dokazno oceno, to je z uspehom dokazovanja, saj mu nenazadnje to omogoča tudi eventualno predložitev še drugih dokazov.

30. Iz zapisnika z dne 8. 4. 2020 ni razvidno, ali je tožnik ob sodelovanju tolmača zahteval seznanitev z navedeno dokumentacijo, ki jo je tožena stranka obširno povzela v uvodu zapisnika, in ali je bil seznanjen s to pravico. Vendar pa je bil tožnik v upravnem postopku zastopan po odvetnici, svetovalki za begunce, ki se ne sme omejiti na pasivno opazovalko izvedbe procesnega dejanja.⁵ Zato bi morala v okviru navedenega postopka izrecno zahtevati, da se ji omogoči seznanitev z v zapisniku navedeno dokumentacijo, česar pa, kot je razvidno iz vsebine zapisnika, ni storila. Glede na to, da med strankama niso sporna procesna dejanja v zvezi s sklenitvijo zapisnika,⁶ je navedeni zapisnik namreč javna listina ter dokaz o poteku in vsebini opravljenega dejanja in ustnih izjav tožnika in njegove pooblaščenke⁷, torej tudi o spoštovanju tožnikovih procesnih jamstev - pravice do izjave v zvezi s pravico do seznanitve z uspehom dokazovanja. Zato ni utemeljen tožbeni ugovor o njeni kršitvi.

31. Glede na navedeno procesno dejansko stanje je iz zapisnika z dne 8. 4. 2020 jasno razvidno, da je tožena stranka tožniku dala možnost, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa izjavi o (v uvodu zapisnika navedenih) pravno odločilnih dejstvih. To pomeni, da je bilo spoštovano načelo individualnega obravnavanja dejanj tožnika v zvezi z varstvom javnega reda, s čimer je bil soočen med zaslišanjem, preden mu je bil izrečen obravnavani ukrep. Na tem mestu sodišče ugotavlja, da ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikovega dokaznega predloga, nanašajočega se na zaslišanje prič. V zvezi z vprašanjem o dogodku, ko je bilo razbito okno, je tožnik namreč odgovoril le, da to ne drži in da lahko pokliče priče, ki bodo potrdile njegove navedbe. Ne on ne njegova pooblaščenka pa nista določno navedla, ali dokaz z zaslišanjem prič res predlagata; tudi če bi šteli, da je bil tak dokaz predlagan, pa po presoji sodišča ni substanciran.

32. Ob upoštevanju povzete vsebine zapisnika z dne 8. 4. 2020 in listin, ki so bile njegova podlaga, sodišče ne verjame tožniku, da ni storil očitanih dejanj ogrožanja svojega življenja in življenja drugih ter premoženja (na razgovoru 8. 4. 2020 je namreč priznal grožnje zdravniku in razbitje stekla (s tem povezana izpovedba na glavni obravnavi, da je steklo razbil nenamerno, je ob upoštevanju obširne (povzete) dokumentacije v upravnem spisu o njegovi dosedanje agresivnosti neprepričljiva), iz tožbenih navedb pa je prav tako razvidno, da je dejanja, ki jih je potrdil (tudi samopoškodbe), storil v stiski zaradi pomanjkanja zdravil (ugotovitve tožene stranke so obširno povzete v točkah od 3 do 11 tega sklepa)). Tudi po presoji sodišča gre za probleme, ki resnično in dovolj resno in vsekakor neposredno v času pred izrekom ukrepa pridržanja predstavljajo grožnjo javnemu redu in varnosti drugih. Na tàko presojo ne more vplivati niti tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijanega sklepa pridobiti mnenje izvedenca psihiatra ter zaslišati vse udeležene varnostnike, socialne delavce in zdravstveno osebje. Tožnik namreč ni obrazložil, zakaj teh, tudi sicer nesubstnaciranih dokaznih predlogov ni določno navedel že v postopku izdaje upravnega akta, zaradi česar jih ni mogoče upoštevati kot tožbene razloge (52. člen ZUS-1).

33. Glede na navedeno je tožena stranka ustrezno upoštevala načelo sorazmernosti z elementom nujnosti - tudi glede uporabe milejšega ukrepa od odvzema prostosti z izvajanjem tega ukrepa v Centru za tujce. Očitno je namreč, da je bil ukrep omejitve osebne svobode na Center za tujce v danih okoliščinah primeren, nujen in sorazmeren v ožjem pomenu besede, to pomeni, da je poseg v pravico tožnika sorazmeren z varstvom pravic drugih (34. člen ustave), ki jih je tožnik ogrožal. Pristojni organ je obširno razložil, zakaj meni, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 84. člena ZMZ-1.

34. Zato je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

K drugi točki izreka:

35. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

36. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.

-------------------------------
¹ Sodišče Evropske unije je v zvezi z enako določbo točke e tretjega odstavka 8. člena Direktive o sprejemu že presodilo, da ni v nasprotju s 6. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki ureja pravico do osebne svobode in ustreza pravici do osebne svobode iz 5. člena Evropska konvencije o človekovih pravicah (zadeva C-601/15, J. N. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie).
² Prav tam, 69. točka obrazložitve.
³ Tàko stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (13. točka obrazložitve).
⁴ Prav tam, 15. točka obrazložitve.
⁵ S tem v zvezi pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da prosilec in njegov pooblaščenec delita breme za izvedbo hitrega in procesno pravilnega postopka in da se pooblaščenec ne sme omejiti na pasivnega opazovalca izvedbe procesnega dejanja (sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 (19. točka obrazložitve).
⁶ Preden se zapisnik sklene, se prebere strankam, zaslišanim in ostalim udeležencem pri dejanju postopka, če želijo, pa si ga same preberejo. Udeleženci imajo tudi pravico pregledati zapisnik in dati svoje pripombe. Na koncu zapisnika se navede, da je bil zapisnik prebran in da ni bilo nobenih pripomb; če pa je bilo kaj pripomb, se na kratko zapiše njihova vsebina. Nato podpiše zapisnik tisti, ki je sodeloval pri dejanju, na koncu pa ga overi uradna oseba, ki je dejanje vodila, in morebitni zapisnikar (prvi odstavek 78. člena ZUP).
⁷ To določa 80. člen ZUP.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1696/2017-12
• UPRS Sodba I U 524/2022-15
• UPRS Sodba I U 606/2020-14