UPRS Sodba I U 2784/2017-15

Jedro

Poslovna enota ni pravna oseba, saj pripada matični družbi in se kot taka ne vpisuje v sodni register, ampak le v Poslovni register, ki ga vodi AJPES. To pomeni, da ne more samostojno opravljati poslov, torej biti nosilka pravic in obveznosti, zaradi česar sposobnosti biti stranka nima niti po drugem odstavku 42. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata uprave Občine A. številka 061-1052/2016-29 z dne 2. 6. 2017 se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 382,47 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odredil pravni osebi "B. d.o.o., nalov C" odstranitev dveh oglasnih tabel - objektov ... in ..., postavljenih v bližini zgradbe naslov C, na občinski parc. št. ..., k.o. ..., v lasti tožene stranke, v varovalnem pasu D., saj za to postavitev navedena pravna oseba nima veljavnega dovoljenja za oglaševanje tožene stranke, kot to določa 10. člen Odloka o oglaševanju (1. točka izreka). Organ prve stopnje je določil rok za izvršitev 1. točke izreka, in sicer 60 dni od vročitve odločbe (2. točka izreka). Odločil je še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je organ prve stopnje po uradni dolžnosti uvedel inšpekcijski postopek v zvezi s postavitvijo dveh objektov za oglaševanje. Zaradi ugotovitve, da meja med parcelami ni urejena, je bil izveden postopek za določitev meje med parcelo s številko ..., k. o. ..., in sosednjima parcelama s številkama ... in ..., obe k. o. ... V postopku je bilo ob sodelovanju vseh lastnikov zemljišč ugotovljeno, da sta obe tabli brez ustreznega dovoljenja za oglaševanje postavljeni na parceli s številko ..., k.o. ..., ki je v lasti osebe javnega prava, čeprav je bila zaprošena postavitev navedenih objektov na parcelah s številkama ... in ... Zato je organ prve stopnje ob sklicevanju na 10. in 20. člen Odloka o oglaševanju ter 32. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru odredil odstranitev navedenih oglasnih tabel.

3. Organ druge stopnje je zavrnil pritožbo, ki jo je zoper navedeno odločbo vložila gospodarska družba B. d.o.o., naslov E. (1. točka izreka), in predlog navedene družbe za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka). Ugotovil je še, da v tem postopku ni bilo posebnih stroškov (3. točka izreka).

4. V obrazložitvi navedene odločbe je povzel razloge organa prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi razlogi o pravni neveljavnosti izpodbijane odločbe, ker se glasi na pritožnikovo poslovno enoto, je presodil, da poslovna enota sicer ni samostojna pravna oseba, je pa del podjetja, ki na drugem naslovu opravlja isto ali drugo dejavnost kot družba.

5. Zoper tožbo organa prve stopnje je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je odpravo izpodbijanega upravnega akta in priglasil stroške.

6. Iz tožbenih navedb je uvodoma razvidno, da je bila izpodbijana odločba naslovljena na tožnikovo poslovno enoto, ki ni pravna oseba, zaradi česar ne more biti subjekt upravnega postopka.

7. V nadaljevanju tožnik meni, da je izrek izpodbijane odločbe neskladen z obrazložitvijo. V izreku je namreč zapisano, da se tožeči stranki odredi odstranitev predmetnih objektov za oglaševanje na občinski parceli s številko ..., k.o. ..., v obrazložitvi pa je navedeno, da sta sporna objekta postavljena na parceli s številko ..., k.o. ... Pojasnjuje še, da na nepremičnini z ID znakom ... nima postavljenih objektov za oglaševanje, zaradi česar je izrek izpodbijane odločbe napačen in v nasprotju z obrazložitvijo izpodbijane odločbe.

8. Tožnik navaja, da sta bila objekta za oglaševanje postavljena izključno na nepremičninah z ID znakom ... in ..., ki nista v lasti tožene stranke, kar izhaja iz dopolnitve vloge za pridobitev soglasja za postavitev objektov za oglaševanje v varovalni pas ceste z dne 23. 6. 2016. Meni, da kasnejša ureditev meje parcel tako, da sta objekta za oglaševanje sedaj na nepremičnini z ID znakom ..., ne more negativno vplivati na njegov pravno varovani položaj, saj bi šlo za poseganje v pridobljene pravice, ki pomeni tudi kršitev prepovedi retroaktivne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave in kršitev načela zaupanja v pravo iz 2. člena Ustave. V obravnavani zadevi organ prve stopnje naj ne bi obrazložil, kako predmetni inšpekcijski postopek ustreza kriterijem testa sorazmernosti, prav tako ni identificiral javnega interesa ali varstva kakšne druge ustavno varovane pravice kot cilja, ki naj bi ga zasledoval z izpodbijano odločbo, s katero je bila tožniku odvzeta pravica do oglaševanja.

9. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je bila postavitev objektov za oglaševanje skladna z veljavnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Tožniku so bila namreč na podlagi Pogodbe z dne 23. 10. 2007 o ureditvi medsebojnih razmerij v zvezi z oglaševanjem na javnih mestih, sklenjene med družbo F., d.o.o. in toženo stranko, za vse lokacije, ki so navedene v njeni prilogi, dana vsa potrebna soglasja oziroma dovoljenja. Poleg tega je bilo z navedeno pogodbo urejeno tudi plačevanje občinske takse, ki jo je tožena stranka tožniku zaračunavala do 30. 6. 2014.

10. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je poslovna enota del podjetja, oba pa sta vpisana v Poslovni register. Sicer pa je na izpodbijani odločbi jasno navedena matična številka podjetja, ki je bistvena za identifikacijo pravne osebe. Pojasnjuje, da je pri navedbi katastrske občine nepremičnine prišlo do pisne napake oziroma pomote in ne za drugačno voljo. Iz izreka odločbe je namreč jasno razvidna lokacija oglasnih tabel (v bližini naslov C., ki sta opremljeni z identifikacijsko številko. Ne strinja se s tožbenimi navedbami o vplivu na tožnikov pravno varovani položaj in meni, da ni bil kršen 155. člen Ustave ter da ni pomemben kronološki potek dogajanja, kot ga podaja tožnik.

11. V pripravljalni vlogi tožnik dodatno utemeljuje svoja tožbena stališča.

K I. točki izreka:

12. Tožba je utemeljena.

13. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je upravni postopek tekel zoper "družbo B. d.o.o., naslov C.", torej zoper poslovno enoto družbe B. d. o. o. (glej izpisek iz AJPES v prilogi C). Tožnik ob sklicevanju na 31. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) trdi, da poslovna enota ni pravna oseba, zaradi česar ne more biti stranka upravnega postopka. Tožena stranka pa v bistvenem meni, da gre za pravno osebo zasebnega prava, saj je tudi poslovna enota kot del podjetja vpisana v Poslovni register Slovenije, le na drugem naslovu opravlja isto ali drugo dejavnost kot družba. Poudarja, da je na izpodbijani odločbi jasno navedena matična številka podjetja, ki je bistvena za identifikacijo pravne osebe.

14. Glede na navedeno procesno dejansko stanje zadeve je sporno, ali je upravni postopek tekel zoper stranko, ki ima sposobnost biti stranka.

15. Stranka v upravnem postopku je lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava,¹ na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek (prvi odstavek 42. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Stranke so lahko tudi drugi (skupina oseb, itd.), če so lahko nosilci pravic in obveznosti, o katerih se odloča v upravnem postopku (drugi odstavek navedenega člena).

16. Pri pravnih osebah zasebnega prava so pravni učinki njihove ustanovitve proti tretjim, torej tudi njihova pravna sposobnost, praviloma vezani na vpis v register (prvi odstavek 5. člena ZGD-1²). Navedeno pa ne velja za poslovno enoto, ki ji je sicer mogoče opredeliti naslov in opravlja na istem ali drugem naslovu različno ali isto dejavnost kot poslovni subjekt, vendar pa je del poslovnega subjekta (primerjaj z 2. členom Zakona o poslovnem registru Slovenije, v nadaljevanju ZPRS-1). Poslovna enota torej ni pravna oseba, saj pripada matični družbi in se kot taka ne vpisuje v sodni register, ampak le v Poslovni register, ki ga vodi AJPES³. To pomeni, da ne more samostojno opravljati poslov, torej biti nosilka pravic in obveznosti, zaradi česar sposobnosti biti stranka nima niti po drugem odstavku 42. člena ZUP.

17. Sposobnost biti stranka je kot procesna predpostavka upravnega postopka določena v 2. točki 129. člena ZUP⁴, njena kršitev pa pomeni absolutno bistveno kršitev upravnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP⁵. Preizkus po 129. členu ZUP se sicer smiselno nanaša le na zahtevo stranke za uvedbo postopka, vendar pa se absolutna bistvena kršitev postopka iz 2. točke drugega odstavka 237. člena ZUP povsem enako nanaša na postopek, začet po uradni dolžnosti.⁶

18. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo brez presoje ostalih tožbenih navedb vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (tretja točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na stališča sodišča glede vodenja postopka. Ker oseba, ki nastopa kot stranka, ne more biti stranka, bo morala postopek ustaviti (četrti odstavek 135. člena ZUP).

19. Sodišče je odločilo na seji, ker je že na podlagi tožbe in izpodbijanih aktov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravne akte odpraviti (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji, tožnikao pa je v postopku zastopala odvetniška družba, zaradi česar se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženo vlogo, se mu priznajo še stroški v višini 10% od navedenega zneska, torej 28,5 EUR. Tako obračunani stroški se povišajo za 22% DDV, torej za 68,97 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do 382,47 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo. Plačana sodna taksa pa se v skladu s 37. členom Zakona o sodnih taksah stranki, ki v sporu uspe, vrne po uradni dolžnosti, ne da bi se posebej odločalo o njenem vračilu.

-------------------------------
¹ Kadar ZUP govori o tem, da je oseba "lahko" ali "ne more" biti stranka, to pomeni izključno sposobnost biti stranka (glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, str. 330, 3. točka).
² Ta se glasi: "Družbe pridobijo lastnost pravne osebe z vpisom v register."
³ Prvi odstavek 3. člena ZPRS-1 določa, da poslovni register vodi, vzdržuje in upravlja Agencija Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve.
⁴ Ta se glasi: "Organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik po tem zakonu ne more biti stranka."
⁵ Ta se glasi: "Za bistveno kršitev pravil upravnega postopka se v vsakem primeru šteje, če je v postopku nastopal nekdo, ki ne bi mogel biti stranka."
⁶ Navedeno delo, str. 359, 2. točka.

Datum zadnje spremembe:

16.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1553/2018-11
• UPRS Sodba I U 209/2019-33
• UPRS Sodba I U 2738/2017-8