<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba III U 75/2019-16

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:III.U.75.2019.16
Evidenčna številka:UP00042768
Datum odločbe:20.10.2020
Senat, sodnik posameznik:Lea Chiabai
Področje:DRŽAVLJANSTVO
Institut:državljanstvo - sprejem v državljanstvo - pogoji za sprejem v državljanstvo - središče življenjskih interesov

Jedro

Ugotovljene okoliščine po presoji sodišča kažejo, da je tožnika do leta 2016 na Slovenijo vezal le ekonomski interes, predvsem zaradi pridobivanja dohodkov za preživljanje družine, ki je do takrat živela v Bosni in Hercegovini. Dokler se družina ni priselila, tožnik v Sloveniji ni vzpostavil takih vezi, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo tu središče njegovih življenjskih interesov. Razlikovati namreč velja med "imeti interes živeti v Sloveniji", ki se kaže kot želja za priselitev ter med "vzpostavitvijo tesnih in trajnih povezav", ki pa pomeni, da postane Republika Slovenija središče tako fizične prisotnosti posameznika kot tudi središče poklicnega in osebnega oziroma družinskega življenja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijano odločbo odpravilo zagotovilo Upravne enote Nova Gorica, št. 213-36/2018/25 z dne 17. 4. 2018, ki ga je ta izdala tožniku (1. točka izreka) ter odločilo, da se njegovi vlogi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne ugodi (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnila, da je Upravna enota Nova Gorica tožniku zagotovila sprejem v državljanstvo Republike Slovenije, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Bosne in Hercegovine in če bo od predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke prvega odstavka 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Določila je, da to zagotovilo velja dve leti od dneva, ko je bilo v postopku revizije podano soglasje tožene stranke ter da se bo, kolikor dokazil v tem času ne bo predložil, štelo, da je vlogo za sprejem v državljanstvo umaknil.

3. Glede na določbo prvega odstavka 27.b v zvezi s 27.d členom ZDRS se odločba upravne enote, s katero je bilo odločeno, da oseba pridobi državljanstvo Republike Slovenije, predloži v revizijo ministrstvu, pristojnemu za notranje zadeve. V konkretnem primeru je tožena stranka ugotovila, da je bilo dejansko stanje glede pogoja dejanskega in neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji nepopolno ugotovljeno ter je zato v skladu s pooblastilom iz 27.c člena ZDRS to pomanjkljivost odpravila.

4. Tožnik je vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil na podlagi 10. člena ZDRS, ki določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri čemer mora oseba kumulativno izpolnjevati vse pogoje, ki so določeni v 1. do 10. točki tega člena, ki jih tožena stranka v nadaljevanju citira.

5. Eden od pogojev, ki jih mora izpolnjevati tujec, ki želi pridobiti državljanstvo Republike Slovenije, je tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. S tem, ko zakonodajalec v delu določbe 10. člena ZDRS govori o tem, da tujec "dejansko živi" in "neprekinjeno živi" uporablja nedoločen pravni pojem, ta pa predstavlja tiste dogodke in stanja, ki kažejo na pristno vez prosilca z Republiko Slovenijo, kjer želi pridobiti državljanstvo. Pojmu, da tujec "dejansko živi" v Republiki Sloveniji, dajeta vsebino dva elementa, in sicer fizična prisotnost in opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti na ozemlju Republike Slovenije, med katerima mora biti izkazana vzročna zveza, medtem ko pojem "neprekinjeno živi" vsebuje elemente fizične kontinuitete. Vsebina teh dveh pojmov je okvirno določena v osmem odstavku 10. člena ZDRS, ki ga tožena stranka citira, v nadaljevanju pa citira še 2. člen Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (v nadaljevanju Uredba).

6. Tožena stranka navaja, da je tožnik vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije vložil dne 20. 2. 2018 in se zato njegovo bivanje v Sloveniji presoja najmanj od 20. 2. 2008 dalje, neprekinjena prisotnost pa od 20. 2. 2013. Po pozivu tožene stranke je tožnik svojo vlogo dopolnil z zahtevanimi dokazili. Na podlagi vseh teh dokazov tožena stranka ugotavlja, da je tožnik prišel v Republiko Slovenijo v februarju 2008 zaradi zaposlitve. Od dne 4. 2. 2008 je bil s krajšo prekinitvijo tu tudi zaposlen. V letu 2007 je v Bosni in Hercegovini sklenil zakonsko zvezo, v kateri sta bila rojena dva otroka. Žena in otroka so v Bosni in Hercegovini živeli do julija 2016, ko so se priselili v Slovenijo. Tožnikova žena v Bosni in Hercegovini ni bila zaposlena, z otrokoma pa je živela pri tožnikovih starših, saj svojega stanovanja s tožnikom nista imela. Družina se je preživljala s tožnikovo plačo in sredstvi, pridobljenimi iz naslova kmetijske dejavnosti tožnikovih staršev. Starejši otrok je bil v Bosni in Hercegovini vključen v vrtec in tam zaključil tudi prva dva razreda osnovne šole. Po prihodu tožnikove žene in otrok v Slovenijo, je starejši od otrok nadaljeval s šolanjem na osnovni šoli v A., mlajši pa se je vključil v vrtec. Pred letom 2016 tožnikova žena in otroci v Slovenijo niso prihajali, tožnik pa je, kot je navedel v svoji izjavi, odhajal k družini enkrat mesečno, z družino pa je v Bosni in Hercegovini preživljal dopust v času trajanja dveh tednov poleti, pri njih pa je bil tudi en teden v času prvomajskih praznikov ter en teden ob novem letu. V prostem času se je v Sloveniji po lastni izjavi družil s prijatelji.

7. Tožena stranka poudarja, da dejanskemu bivanju v Republiki Sloveniji ne daje vsebine le fizična prisotnost osebe na njenem ozemlju, pač pa tudi okoliščine, ki kažejo, da je tu središče interesov posameznika, kar se presoja na podlagi njegovih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. V predmeti zadevi ni sporno, da je tožnik v Republiki Sloveniji kontinuirano zaposlen od leta 2008 dalje, kot tudi ni sporno, da ima tu zagotovljeno materialno eksistenco. Tu plačuje predpisane dajatve, od leta 2016 dalje pa tu živi tudi njegova družina. Element tožnikove fizične prisotnosti v Republiki Sloveniji torej ni sporen. Pri presoji elementa tesne in trajne povezanosti z Republiko Slovenijo pa tožena stranka ocenjuje, da tožnik svojih osebnih interesov, razen ekonomskega, ni prenesel v Slovenijo najmanj do priselitve žene in otrok v letu 2016. Z odhodom v Slovenijo namreč prejšnjih družinskih in družbenih vezi z Bosno in Hercegovino ni prekinil. Čeprav je podal izjavo, da sta z ženo že od leta 2012 načrtovala, da se bo tudi sama z otrokoma priselila v Slovenijo, pa za te izjave ni ponudil nobenih dokazov, ki bi kazali, da sta imela namen skupaj prebivati v Sloveniji še pred letom 2016. Prva vloga za izdajo dovoljenja za prebivanje žene in otrok je bila tako vložena dne 3. 5. 2016. Iz vsega tega tožena stranka povzema, da je bilo središče tožnikovih interesov v Bosni in Hercegovini, in to vse do priselitve njegove žene in otrok v Republiko Slovenijo v letu 2016. To skupnost je tožnik v svoji izjavi opredelil kot skupno gospodinjstvo.

8. Tožena stranka je s svojimi ugotovitvami seznanila tožnika, ki se je nanje odzval z izjavo, ki jo tožena stranka v obrazložitvi povzema. Tožena stranka je nato tožnika pozvala, naj zaradi presoje središča njegovih življenjskih interesov v Sloveniji, četudi je družina do leta 2016 živela v Bosni in Hercegovini, posreduje veljavne potne listine z vstopno izstopnimi štampiljkami ter izjavo o odhodkih in prihodih v Slovenijo, kot posreden dokaz o neprekinjenem bivanju družine v Sloveniji pa na primer dokazila o izbranem pediatru otrok, njuna potna lista in ženin potni list z vstopno izstopnimi štampiljkami ter izjavami o prihodkih in odhodkih v Slovenijo. Predlagala mu je, naj predloži potrdilo o njegovi izbiri osebnega zdravnika z datumi obravnav ter morebitna druga listinska dokazila o bivanju v Sloveniji, na primer, urejanje ženinega statusa, iskanje zaposlitve, zaposlitev žene, ipd. Tožena stranka ugotavlja, da je iz vseh dokazov, ki jih je po tem pozivu predložil tožnik, razvidno, da njegovi družinski člani vse do leta 2016 niso bili v Republiki Sloveniji. Vse te okoliščine kažejo, da tožnik ni s stopnjo verjetnosti dokazal, da bi bilo zaradi njegove zaposlitve v Republiki Sloveniji tu tudi središče njegovih življenjskih interesov, kar pa pomeni, da ne izpolnjuje 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS za sprejem v državljanstvo.

9. Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu, s katero sodišču predlaga, naj zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek. Po tem, ko povzame ključne poudarke iz obrazložitve izpodbijane odločbe, navaja, da je kot dokaz k temu, da si je želel že pred letom 2016 pripeljati družino v Republiko Slovenijo, pa tega ni mogel, priložil svojo izjavo in izjavo svoje žene. To izhaja tudi iz pogodb o zaposlitvi iz začetka njegovega bivanja v Republiki Sloveniji, saj je takrat prejemal le po cca 530 EUR bruto plače in si zato družine v Sloveniji ni mogel privoščiti. Tožena stranka je s tem napačno ugotovila dejansko stanje. Po mnenju tožnika pa je tudi napačno uporabila materialno pravo, saj imeti interes živeti v Sloveniji in tu tudi dejansko bivati ne pomeni zapustiti ženo in otroke. Tožena stranka je namreč navedla, da z odhodkom v Slovenijo tožnik ni prekinil družinskih povezav. Imeti interes živeti v Sloveniji pomeni začeti si pripravljati pogoje, da se družina lahko preseli v Slovenijo in tu vzpostavljati središče interesov. To se je začelo dogajati, ko je tožnik dobil boljšo zaposlitev in sta se z ženo dogovorila, da se bo z otroci priselila v Slovenijo, in sicer najmanj od leta 2012 dalje. Tožnik je od takrat dalje izgubil interes živeti v Bosni in Hercegovini, saj je tja hodil le še na obiske k družini, dokler se ta ni priselila v Slovenijo. Napačno je tožena stranka ocenila tudi njegovo izjavo o skupnem gospodinjstvu. Iz izjave o skupnem gospodinjstvu izhaja, da so v Bosni in Hercegovini v skupnem gospodinjstvu živeli le tožnikova žena in otroka, medtem ko so v isti hiši, vendar pa v drugem gospodinjstvu, živeli njegovi starši, ki se preživljajo s kmetijstvom.

10. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

11. Sodišče je v navzočnosti tožnika, njegovega pooblaščenca ter pooblaščenca tožene stranke dne 20. 10. 2020 opravilo javno glavno obravnavo, na kateri je pregledalo listine upravnega spisa, med katerimi so tudi listine, za katere je tožnik v tožbi predlagal, naj se izvedejo kot dokaz, ter zaslišalo tožnika kot stranko postopka ter njegovo ženo B.B. kot pričo.

12. Tožnik je v svoji izpovedi vztrajal pri enakih navedbah, kot jih je zapisal v pisni izjavi v upravnem postopku ter jih povzel tudi v tožbi. Navajal je, da sta imela z ženo vse od leta 2008 dalje, ko je dobil službo v Sloveniji, namen, da se tu tudi priselita in ustvarita življenje, kar pa vse dokler ni dobil druge zaposlitve in s tem višje dohodke, ni bilo mogoče. Ko je v letu 2015 dobil novo službo in višjo plačo, so se ustvarili pogoji, da so se lahko priselili njegova žena in oba otroka, od katerih se je starejši vključil v šolo in pričel trenirati nogomet, mlajši pa se je vključil v vrtec. Z ženo želita kupiti stanovanje za družino, kar pa trenutno ni mogoče, saj se državljani Bosne in Hercegovine ne morejo vpisati v zemljiško knjigo kot lastniki nepremičnin. Prošnjo za sprejem v državljanstvo je vložil po tem, ko je v Sloveniji že prebival deset let. Z družino je, dokler se žena in otroci niso priselili v Slovenijo, vzdrževal stike tako, da je k njim odhajal enkrat mesečno, kolikor mu je to dopuščalo delo ter na dopust v času prvomajskih praznikov, poletja ter novoletnih praznikov. Žena in otroci so v Slovenijo prvič prišli takrat, ko so se priselili. Pred tem ga družina ni obiskovala, saj je bival v samskem domu, nato pa v stanovanju, ki ga je najel delodajalec in je v njem bivalo več delavcev. Družina je v Bosni in Hercegovini bivala v hiši njegovih staršev, vendar pa sta imela z ženo ločeno stanovanje. Njegovi starši so bili z načrtom, da bo z ženo in otroci nadaljeval življenje v Sloveniji, seznanjena vse od takrat, ko je tu pričel delati. Z leti so njegova prijateljstva in stiki v Bosni in Hercegovini zbledeli, v Sloveniji pa je poiskal nove prijatelje. Tako je ohranjal le še stik s starši, sedaj z mamo, saj je oče že umrl. Prošnjo za pridobitev dovoljenja za prebivanje žene in otrok je vložil nekaj mesecev pred tem, preden so pridobili to dovoljenje, verjetno nekje v letu 2015. Pred tem ni vložil nobene prošnje za združitev z družino, saj mu finančne razmere tega niso dopuščale, je pa intenzivno iskal novo službo, ki mu je to omogočila. Glede tega, kakšni so pogoji za združitev družine, je poiskal informacije pri upravni enoti. Njegovi dohodki pred letom 2015 niso omogočali prihoda družine, saj je prejemal plačo okrog 550,00 do 600,00 EUR, stroški, ki jih je imel, pa so se gibali nekje med 300,00 in 350,00 EUR.

13. Tožnikovo izpoved je smiselno potrdila njegova žena B.B., ki jo je sodišče zaslišalo kot pričo. Tudi ona je zatrdila, da sta imela s tožnikom že vse od takrat, ko se je zaposlil v Sloveniji, namen tu tudi prebivati, kar pa vse do leta 2015, ko je tožnik dobil novo službo in s tem boljšo plačo, ni bilo mogoče. V Slovenijo vse do priselitve ni prihajala, saj ji je mož povedal, da biva v samskem domu oziroma v stanovanju skupaj z drugimi delavci. V Bosni in Hercegovini se je družina preživljala z dohodki iz kmetijstva in z moževo plačo, mož pa je prihajal na obisk enkrat mesečno ter nato na dopust v času prvomajskih in novoletnih praznikov ter poleti.

14. Po zaključenem dokaznem postopku sta tako tožnik kot tudi tožena stranka vztrajala pri svojih stališčih. Tožnik je povedal, da upa, da se bo izpodbijana odločba spremenila, saj si z družino resnično želi živeti v Sloveniji, žena pa si bo sedaj tudi poiskala službo, saj sta otroka za to dovolj velika. Pogoji za združitev družine so se v času njegovega bivanja v Sloveniji spreminjali in zaostrovali, pri tem pa velja upoštevati, da bi družina, kolikor bi se žena in otroci priselili v Slovenijo že pred zamenjavo službe, izgubila dohodke iz naslova kmetovanja v Bosni in Hercegovini, s katerimi se je prav tako preživljala.

15. Tožena stranka je tudi po izvedenem dokaznem postopku vztrajala pri svoji oceni, da je tožnik že v letu 2012 izpolnjeval pogoje za združitev družine, kar dokazujejo podatki o dohodkih na njegovih plačilnih listah. V takratnem času so se namreč kot dohodki upoštevali vsi prejemki, pri čemer pa je treba tudi upoštevati, da je skorajda celotno leto 2012 tožnikova družina štela le tri družinske člane.

K točki I izreka:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Odločitvi tožene stranke pritrjuje tudi ocena dokazov, ki jih je sodišče izvedlo na glavni obravnavi. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi navedbami pa še dodaja:

18. Državljanstvo Republike Slovenije se pridobi po rodu, z rojstvom na območju Republike Slovenije, z naturalizacijo, to je s sprejemom v državljanstvo na podlagi prošnje, ali po mednarodni pogodbi (3. člen ZDRS). Osebo, ki prosi za naturalizacijo, lahko pristojni organ po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora ta oseba izpolnjevati več pogojev, med drugim tudi pogoj, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS). Šteje se, da oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, če je fizično prisotna na njenem ozemlju, in je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave (osmi odstavek 10. člena ZDRS). To pomeni, da morata biti za izpolnitev pogoja dejanskega neprekinjenega življenja kumulativno izpolnjena dva kriterija, to je fizična prisotnost na ozemlju Republike Slovenije ter obstoj trajnih in tesnih povezav s to državo. Kolikor eden od teh dveh kriterijev ni izpolnjen, vlagatelj prošnje za pridobitev državljanstva z naturalizacijo ne izpolnjuje pogoja po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, saj morata biti, kot navedeno, istočasno izpolnjena oba.

19. Med strankama ni sporno, da tožnik, ki je državljan Bosne in Hercegovine, izpolnjuje kriterij fizične prisotnosti na ozemlju Republike Slovenije. V Slovenijo je prišel v letu 2008 zaradi zaposlitve in od takrat dalje prebiva na njenem ozemlju. Od 4. 2. 2008 dalje je tu tudi zaposlen. Prav tako ima v Sloveniji izbranega osebnega zdravnika in plačuje predpisane dajatve.

20. Med strankama pa je sporno ali tožnik izpolnjuje kriterij trajnih in tesnih povezav z Republiko Slovenijo, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da ima tu tudi središče svojih interesov, kar se, kot že navedeno, presoja na podlagi poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi. Sodišče se pridružuje zaključku tožene stranke, da tega pogoja tožnik (zaenkrat) ne izpolnjuje in zato tudi ne izpolnjuje pogojev za sprejem v državljanstvo, četudi v Sloveniji biva že več kot 10 let.

21. Tožnik je v letu 2007 v Bosni in Hercegovini sklenil zakonsko zvezo z B.B., v kateri sta bila rojena dva otroka. Tožnikova žena in otroka so se v Republiko Slovenijo priselili v letu 2016, pred tem pa so živeli v Bosni in Hercegovini v delu stanovanjske hiše, ki je v lasti tožnikovih staršev ter se preživljali s tožnikovo plačo in dohodki iz kmetijske dejavnosti. Starejši od otrok je po priselitvi družine v Republiko Slovenijo nadaljeval s šolanjem na osnovni šoli v A., mlajši pa se je vključil v vrtec. Tožnikova žena ni zaposlena. Dokler je tožnikova družina živela v Bosni in Hercegovini, je tožnik, kot je sam povedal in je enako potrdila tudi njegova žena, tja odhajal enkrat mesečno, in sicer na dan petka ter se na dan nedelje vračal v Slovenijo. Dlje časa se je zadržal le v času novoletnih in prvomajskih praznikov (teden dni) in v času koriščenja letnega dopusta (dva tedna v poletnem času). Tožnikova žena in otroka ga v Sloveniji niso obiskovali, pač pa so prvič prišli šele ob priselitvi v letu 2016. To, da družina ni prihajala k tožniku na obiske, sodišče sicer razume, saj je tožnik v tem času bival v samskem domu oziroma v stanovanju, ki ga je najel delodajalec, skupaj z drugimi delavci.

22. Opisane okoliščine po presoji sodišča kažejo, da je tožnika do leta 2016 na Slovenijo vezal le ekonomski interes, predvsem zaradi pridobivanja dohodkov za preživljanje družine, ki je do takrat živela v Bosni in Hercegovini. Dokler se družina ni priselila, tožnik po presoji sodišča v Sloveniji ni vzpostavil takih vezi, da bi bilo mogoče šteti, da je bilo tu središče njegovih življenjskih interesov. Sodišče razume tožnikovo pojasnilo, da se njegova družina ni mogla priseliti v Republiko Slovenijo vse do leta 2016, saj dohodki, ki jih je pred tem prejemal, niso omogočali vzdrževanja družinskih članov, pa četudi je formalne premoženjske pogoje za združitev družine izpolnjeval tudi že v letu 2012. Družina se je namreč takrat preživljala ne le z njegovimi dohodki, pač pa tudi z dohodki iz kmetije, upoštevati pa še velja, da so žena in otroci bivali v hiši tožnikovih staršev, kar pomeni, da so bili ti stroški manjši kot pa plačevanje najemnine. Dohodke, ki so omogočali prihod tožnikove družine, je tožnik, kot sam pravi, pričel prejemati v letu 2015. Sodišče nima razloga, da tožniku ne bi verjelo, da sta z ženo nekje od leta 2012 dalje načrtovala (v zaslišanju z ženo navajata, da celo že od 2008 dalje, torej od takrat, ko se je tožnik zaposlil pri prvem delodajalcu), da bi se družina priselila v Slovenijo. Vendar pa zgolj želja po tem, da bi si v Sloveniji oblikovala življenje, po presoji sodišča še ne zadošča za zaključek, da je tožnik v relevantnem časovnem obdobju, kot ga določa 3. točka prvega odstavka 10. člena ZDRS, v Republiki Sloveniji vzpostavil ne le poklicne in ekonomske, pač pa tudi socialne in druge vezi, da bi bilo mogoče šteti, da med njim in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Zgolj želja, ne da bi bila ta dejansko realizirana, za izpolnjevanje pogoja obstaja tesnih in trajnih povezav z Republiko Slovenijo ne zadošča. Razlikovati namreč velja med "imeti interes živeti v Sloveniji" (kot to navaja tožnik), ki se kaže kot želja za priselitev ter med "vzpostavitvijo tesnih in trajnih povezav", ki pa pomeni, da postane Republika Slovenija središče tako fizične prisotnosti posameznika kot tudi središče poklicnega in osebnega oziroma družinskega življenja. Slednjega pa v tožnikovem primeru vsaj do leta 2016, ko se je v Slovenijo priselila tožnikova družina, kljub prehodni želji in načrtom po priselitvi, ni bilo, pač pa je imel tožnik vse do takrat središče svojih družinskih in socialnih vezi v Bosni in Hercegovini, medtem ko je bilo v Sloveniji le središče njegovih ekonomskih interesov. Tožnik se je namreč redno vračal domov in z dohodki, ki jih je prejemal v Sloveniji in po njegovi oceni niso zadoščali, da bi tu živeli vsi njegovi družinski člani, poskrbel za preživljanje svoje družine. Iz tožnikove izpovedi gre zato sklepati, da se njegova družina v Slovenijo niti ne bi priselila, kolikor tožniku ne bi uspelo najti boljše zaposlitve, kar le še dodatno potrjuje, da je bila vse do leta 2016 Slovenija za tožnika le država, kjer si je z delom zagotavljal sredstva za preživljanje družine v Bosni in Hercegovini, ne pa država, ki bi bila središče njegovega osebnega oziroma družinskega življenja in s tem socialnih vezi. To pa pomeni, da tožnik ne izpolnjuje enega od kriterijev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji po 3. točki prvega odstavka 10. člena ZDRS, in je bila zato odločitev tožene stranke, da njegovo prošnjo za sprejem v državljanstvo, zavrne, po presoji sodišča utemeljena.

23. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o državljanstvu Republike Slovenije (1991) - ZDRS - člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/8, 27c

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0NzQx