UPRS Sodba I U 715/2018-9

Jedro

Tožnik je vračilo davka iz naslova popravka obračunanega izstopnega DDV uveljavljal v obračunu DDV za obdobje januar – marec 2014, ki ga je davčnemu organu predložil 28. 4. 2014. Tožnik uveljavlja plačilo zamudnih obresti za čas pred iztekom roka za vračilo preveč plačanega DDV iz drugega odstavka 73. člena ZDDV-1 in celo za čas pred vložitvijo obračuna, v katerem je izkazal in zahteval vračilo presežka. Takšna zahteva pa je je brez podlage tako v določbah 73. člena ZDDV-1 kot tudi v določbah ZDavP-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo št. DT 0610-1671/2014-23 (10-520-00) z dne 30. 3. 2016 kot neutemeljeno zavrnil vlogo tožnika za povrnitev zamudnih obresti od zneska 44.985,20 EUR za čas od 30. 6. 2007 do 19. 5. 2014, v višini 29.998,35 EUR. Iz obrazložitve sledi, da je tožnik po izdanem računu št. 12/2007 na podlagi dogovora s kupcem – družbo A. d.o.o. od prodaje nepremične obračunal davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 44.985,20 EUR, tako obračunani DDV pa je bil dolžan izkazati v obračunu DDV in ga plačati v davčni proračun, kar je tudi storil. V vlogi izraženo stališče tožnika, da je bil DDV v letu 2007 neutemeljeno plačan, po navedenem ne drži. Po nadaljnji ugotovitvi davčnega organa je tožnik kupcu A. d.o.o. na podlagi njenega zahtevka izdal dobropis v višini 44.985,20 EUR zaradi neupravičeno zaračunanega DDV, saj je bila transakcija po izdanem računu na podlagi 7. točke prvega odstavka 44. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) oproščena plačila DDV. Z izdajo navedenega dobropisa je tožnik izpolnil pogoje za zmanjšanje izstopnega DDV po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1, saj je bila kupcu z odločbo z dne 24. 3. 2014 pravnomočno zavrnjena pravica do odbitka vstopnega DDV po predmetnem računu in v skladu z načelom nevtralnosti odpravljena nevarnost izgube davčnih prihodkov. Zato je bil tožniku presežek DDV po obračunu za davčno obdobje od 1. 1. 2014 do 31. 3. 2014 vrnjen z zamudnimi obrestmi od poteka roka za vračilo DDV do dneva vračila. Ker ne gre za neupravičeno odmerjen in plačan davek, tožnik pa je obveznost za plačilo DDV za obdobje april-junij 2007 sam izračunal, do zamudnih obresti za čas od 30. 6. 2007 do 19. 5. 2014 ni upravičen niti po prvem niti po drugem odstavku 99. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

2. Ministrstvo za finance je z odločbo DT 499-16-75/2016-5 z dne 20. 2. 2018 pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo, izpodbijano odločitev pa v svojih razlogih potrdilo kot skladno z določbami 73. člena ZDDV-1. Tožniku je bila na tej podlagi priznana pravica do vračila DDV, skladno s tretjim odstavkom tega člena pa tudi zamudne obresti, ki začnejo teči po preteku 21 dni od predložitve davčnega obračuna, v katerem je bil izkazan presežek. Pred oddajo obračuna DDV za obdobje januar-marec 2014, v katerem je izkazal presežek DDV iz naslova popravka obračunanega DDV, torej ni bilo mogoče govoriti o preveč plačanem DDV.

3. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje organu prve stopnje oziroma tožniku prizna pravico do zamudnih obresti od plačanega davka za čas od 30. 6. 2007 do 19. 5. 2014. Uveljavlja tudi zahtevek za povračilo stroškov upravnega spora v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožnik je DDV v višini 44.985,20 EUR, zaračunan pri računu št. 12/2007 vključil v obračun DDV april-junij 2007 in ga odvedel davčnemu organu. Ker je kupec račun v celoti poravnal, je normalno temu sledil postopek uveljavljanja vračila po sistemu vstopni-izstopni DDV. Tožnik je v celoti ravnal skladno z veljavno zakonodajo in izpolnil obveznost iz 9. točke prvega odstavka 76. člena ZDDV-1, po kateri mora davek plačati vsaka oseba, ki ga izkaže v računu. Zaradi nepravočasno podanih izjav, da bo od transakcije obračunan DDV, je bil kupcu nepremičnine zavrnjen odbitek vstopnega DDV, zato sta kupec in tožnik začela s postopkom uveljavljanja vračila plačanega DDV po izdanem računu. Postopek je trajal več let. V letu 2014, ko je zavrnitev pravice kupca do odbitka vstopnega DDV postala pravnomočna, je moral tožnik sprožiti postopek vračila neutemeljeno zaračunanega in plačanega DDV. To je storil po pravilih popravka DDV po 88.b členu ZDDV-1 v zvezi s 146. členom Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost. Kupcu je dne 28. 4. 2014 izdal dobropis in v obrazcu DDV-O preko sistema e-davki zahteval vračilo davka. Z odločbo z dne 15. 5. 2015 v povezavi s sklepom o popravi z dne 30. 6. 2015 je bilo zahtevi za vračilo plačanega DDV ugodeno, tožniku pa so bile priznane tudi obresti za čas od podaje obračuna, ki je vseboval zahtevo za vračilo DDV, do dneva plačila, ne pa tudi za obdobje pred tem, torej za čas od plačila davka do 19. 5. 2014. Ne more torej držati, da v zadevi ne gre za popravek napake iz preteklega davčnega obdobja, kot to trdi tožena stranka. Skladno s postopkovnimi pravili do vračila ne pride, če zahteva za vračilo davka ni vključena v davčni obračun. Tožnik je zahtevo lahko uveljavljal šele, ko je bilo dokončno jasno, da kupec s svojim zahtevkom ne bo uspel. Denar se je ves čas nahajal pri toženi stranki. Temeljno pravilo je, da lahko tisti, ki je nekaj plačal misleč, da je to dolžan, pozneje pa se izkaže, da temu ni tako, terja vrnitev plačanega z obrestmi. Bistveno je torej, da je bil davek plačan v letu 2007 in je zato tožnikov zahtevek za njegovo vračilo z obrestmi od dneva oddaje obračuna v letu 2007 utemeljen.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožbene navedbe v celoti prereka in vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih odločbe o pritožbi. Predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Po njihovi dopolnitvi v pritožbenem postopku se sodišče strinja tudi z razlogi, s katerimi je utemeljena, zato jih skladno s pooblastilom iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ne navaja.

8. Vračilo davka (in obresti od preveč odmerjenega ali neupravičeno odmerjenega davka) je kot upravna stvar urejeno izključno v določbah 2. podpoglavja ZDavP-2, vračilo DDV na podlagi obračuna DDV pa dodatno v 73. členu ZDDV-1, ki v razmerju do določb OZ, na katere se v tožbi smiselno sklicuje tožnik, predstavljajo lex specialis in kot taka izključujejo uporabo OZ.

9. Skladno z drugim odstavkom 73. člena ZDDV-1 pa se v primeru, če za dano davčno obdobje znesek odbitkov presega znesek dolgovanega DDV, davčnemu zavezancu na njegovo zahtevo presežek DDV vrne v 21 dneh po predložitvi obračuna DDV. Davčnemu zavezancu, ki presežka DDV ne prejme v navedenem roku, pripadajo zamudne obresti po obrestni meri, določeni z zakonom, ki ureja davčni postopek, od prvega dne po poteku 21 dni od predložitve obračuna DDV (tretji odstavek 73. člena ZDDV-1). Dejansko stanje v zadevi ni sporno. Tako ni spora o tem, da je tožnik vračilo davka iz naslova popravka obračunanega izstopnega DDV uveljavljal v obračunu DDV za obdobje januar – marec 2014, ki ga je davčnemu organu predložil 28. 4. 2014, kot tudi ne o tem, da uveljavlja plačilo zamudnih obresti za čas pred iztekom roka za vračilo preveč plačanega DDV iz drugega odstavka 73. člena ZDDV-1 in celo za čas pred vložitvijo obračuna, v katerem je izkazal in zahteval vračilo presežka. Takšna zahteva pa je je brez podlage tako v določbah 73. člena ZDDV-1 kot tudi v določbah ZDavP-2.

10. Ne glede na navedeno sodišče zavrača tudi stališče tožnika, da je bil DDV napačno obračunan že v letu 2007. Pri tem v celoti sledi razlogom izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi. Pogoj za zmanjšanje izstopnega DDV po drugem odstavku 39. člena ZDDV-1 je bil namreč ob izdanem dobropisu izpolnjen šele s pravnomočno zavrnitvijo pravice kupca do odbitka vstopnega DDV. Sklicevanje tožnika na 88. b člen ZDDV-1 je zato tudi po presoji sodišča neutemeljeno.

11. Ker so po povedanem tožbeni ugovori neutemeljeni, je sodišče na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama ni sporno, je sodišče skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave. Ker se s predlaganimi dokazi dokazujejo že ugotovljena in nesporna dejstva, jih sodišče kot nepotrebnih ni izvajalo.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• sodba I U 1558/2009
• Sklep III DoR 2/2014
• UPRS Sodba I U 1760/2017-9