UPRS Sodba I U 1223/2019-9

Jedro

V obravnavanem primeru je bil tožnik obsojen na šest mesecev zapora. S tem je izpolnjen kriterij, ki se nanaša na resnost kršitve oziroma težo zagrožene kazni, oziroma vsaj ni očitno, da bi v konkretnem primeru ne šlo za dovolj resno kršitev. Prav tako pa po presoji sodišča tudi ni očitno, da bi ne bil izpolnjen kriterij, ki se nanaša na kompleksnost zadeve. Pri presoji po kriteriju kompleksnosti zadeve namreč ni dovolj ugotovitev, da so dejanske okoliščine in pravna vprašanja nezapletena, prav tako za odločitev ne zadostuje povzetek sodbe, zoper katero želi tožnik vložiti pritožbo. Tožnik ima zato prav, ko navaja, da je toženka prekoračila pooblastila, ki ji jih daje 24. člen ZBPP oz. da je prejudicirala odločitev pritožbenega kazenskega sodišča.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 213/2019 z dne 19. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) v obliki sestave in vložitve pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I K 18558/2018 z dne 7. 5. 2019. Odločitev je utemeljila s presojo objektivnega kriterija za dodelitev BPP, določenega v 24. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po vpogledu v sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani I K 18558/2018 z dne 7. 5. 2019 je toženka ugotovila, da je tožnik skupaj z obdolženo A.A. obsojen za kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovo ravnanje po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Za očitano kaznivo dejanje je bil tožnik obsojen na zaporno kazen 6 mesecev zapora, pri čemer je sodišče ob upoštevanju enotne kazni 2 let in 5 mesecev zapora, izrečene s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 33029/2015 z dne 23. 4. 2018, izreklo enotno kazen 2 leti in 10 mesecev zapora. Kot pojasnjuje toženka, iz sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani izhaja, da je sodišče pri določitvi kazenske sankcije upoštevalo tožnikovo večkratno predkaznovanost. Že večkrat je bil pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, zato ga je mogoče šteti kot specialnega povratnika. Že izrečene kazenske sankcije na tožnika niso delovale odvračalno, zato je sodišče ocenilo, da je kazen zapora edina primerna in pravična kazenska sankcija. Sodišče je tudi upoštevalo, da je tožnik kaznivo dejanje izvrševal v času preizkusne dobe. Glede na navedeno je toženka ocenila, da je prošnja tožnika za dodelitev BPP za pritožbo zoper izrečeno kazensko sankcijo očitno nerazumna oziroma da tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Po oceni toženke ne gre za obravnavanje pravno in dejansko zapletenih vprašanj, prav tako ni okoliščin, ki bi kazale, da tožnik ne bi bil sposoben razumeti pomena in poteka kazenskega postopka ter izrečene kazenske sankcije. Njegova predkaznovanost priča o tem, da je seznanjen s potekom postopka, kot tudi z obsegom svojih pravic in njihovim uveljavljanjem. Pričakovanje tožnika glede previsoko odmerjene kazni, ob očitanem kaznivem dejanju za katerega je predpisana kazen zapora do 3 let, je v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Glede na navedeno, dejstva in okoliščine zadeve ne upravičujejo dodelitve BPP, zato je toženka prošnjo za dodelitev BPP kot neutemeljeno zavrnila.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da je toženka dejansko prejudicirala odločitev pritožbenega kazenskega sodišča z izkrivljenim povzetkom dejstev iz kazenske sodbe, kar ni dopustno. Vrhovno sodišče RS je že v več odločbah izreklo, da je potrebno v kazenski zadevi pri presoji izpolnjevanja vsebinskega pogoja za dodelitev BPP kot temeljni in ključni okoliščini uporabiti težo dejanja in zagroženo kazen ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec. Zakona ni mogoče razlagati oziroma uporabiti tako, da je prošnja obdolženca, ki mu grozi kazen zapora, za BPP zagovornika v kazenskem postopku očitno nerazumna oziroma da posledice takega postopka le-tega ne bi utemeljevale. Pri tem je tudi ocena možnosti uspeha za kazenski postopek nebistvena. Zastopanje po strokovnjaku je za tožnika bistveno, saj je le tako mogoče tožniku zagotoviti možnost poštenega sojenja in možnost znižanja izrečene kazenske sankcije zapora, bodisi z izrekom nižje zaporne kazni, bodisi s pogojno obsodbo. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku odobri redno BPP. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo povzema ugotovitve iz izpodbijane odločbe. V 24. členu ZBPP je organu za BPP naloženo, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec nima možnosti za uspeh, prošnjo za dodelitev BPP zavrne. Pri tem gre za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, organ za BPP pa vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Kot pogoje je potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Pri presoji „očitne nerazumnosti“ je organ ugotovil, da je tožnik krivdo priznal ter da je bil že večkrat pravnomočno obsojen zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, na podlagi česar ga je mogoče šteti kot specialnega povratnika. Tožnik je obravnavano kaznivo dejanje izvrševal v času preizkusne dobe, kot tudi še v času po že izrečeni zaporni kazni. Pričakovanje tožnika glede previsoko odmerjene kazni, ob očitanem kaznivem dejanju, za katerega je predpisana kazen zapora do 3 let (prisojenih pa je 6 mesecev), je zato v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Toženka sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba je utemeljena.

5. V konkretnem primeru je sporno izpolnjevanje pogoja za dodelitev BPP iz prvega odstavka 24. člena ZBPP, ki ga morajo, poleg subjektivnega, izpolnjevati prosilci za BPP in torej tudi tožnik v konkretnem primeru. Pri tem se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva v zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po določbi tretjega odstavka tega člena ZBPP se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji finančni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

6. Po stališču, ki ga je že večkrat zavzelo Vrhovno sodišče RS (prim. sodbi v zadevi X Ips 207/2014 z dne 11. 11. 2015 in X Ips 224/2014 z dne 10. 12. 2015) in pred tem Ustavno sodišče RS, je pravica do obrambe z zagovornikom po določbi 2. alineje 29. člena Ustave RS razglašena za eno temeljnih ustavnih pravic, strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa eno od jamstev, ki jih daje Ustava RS obdolžencu v kazenskem postopku zato, da uresničuje druge ustavne pravice, na prvem mestu pošteno sojenje s strani nepristranskih sodišč. S tega vidika je v kazenskih postopkih pravica do BPP posebej varovana v povezavi s pravico do obrambe po 29. členu Ustave RS in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Glede tega, kdaj brezplačno zastopanje po zagovorniku v kazenskem postopku zahtevajo interesi pravičnosti, pa obstaja tudi ustaljena praksa Evropskega sodišča o človekovih pravicah (v nadaljevanju ESČP), ki poudarja dva kriterija, in sicer (1) resnost kršitve in težo zagrožene kazni ter (2) kompleksnost obravnavane zadeve. Kar z ozirom na določbe 24. člena ZBPP pomeni, da lahko do odklonitve BPP v kazenski zadevi pride le v primeru, kadar je očitno, da omenjena dva kriterija nista izpolnjena. Pri čemer je, po prav tako že zavzetem stališču ESČP in Vrhovnega sodišča RS v omenjenih zadevah ključna okoliščina, ki terja postavitev zagovornika obdolžencu brez lastnih sredstev, zagrožena kazen odvzema prostosti.

7. V obravnavanem primeru je bil tožnik obsojen na šest mesecev zapora. S tem je po že omenjenem stališču izpolnjen kriterij, ki se nanaša na resnost kršitve oziroma težo zagrožene kazni, oziroma vsaj ni očitno, da bi v konkretnem primeru ne šlo za dovolj resno kršitev. Prav tako pa po presoji sodišča tudi ni očitno, da bi ne bil izpolnjen kriterij, ki se nanaša na kompleksnost zadeve. Pri presoji po kriteriju kompleksnosti zadeve namreč ni dovolj ugotovitev, da so dejanske okoliščine in pravna vprašanja nezapletena, prav tako za odločitev ne zadostuje povzetek sodbe, zoper katero želi tožnik vložiti pritožbo. Tožnik ima zato prav, ko navaja, da je toženka prekoračila pooblastila, ki ji jih daje 24. člen ZBPP oz. da je prejudicirala odločitev pritožbenega kazenskega sodišča. V izpodbijani odločbi je namreč toženka natančno analizirala oteževalne okoliščine, ki jih je sodišče upoštevalo pri določitvi kazenske sankcije, in zaključila, da je zadeva očitno nerazumna, saj je pričakovanje prosilca glede previsoko odmerjene kazni, ob očitanem kaznivem dejanju, za katerega je predpisana kazen zapora do treh let, ob upoštevanju, da je tožnik krivdo priznal in da gre za specialnega povratnika, ki je predkaznovan, v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. S tem je toženka v konkretnem primeru presegla standard očitnosti pri ugotavljanju, ali gre za zadevo, ki je očitno nerazumna, kar je v nasprotju z določbami 24. člena ZBPP (prvi in tretji odstavek) in samim namenom teh določb, to je izključiti tiste zadeve iz postopkov dodeljevanja BPP, pri katerih prosilec že na prvi pogled nima verjetnih izgledov za uspeh in za to ugotovitev ni potrebna podrobna vsebinska presoja zadeve.

8. Glede na navedeno je toženka nepravilno uporabila določbe prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBPP, zato je sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu za BPP v ponovno odločanje.

9. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13).

10. Sodišče v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba IV U 134/2014
• UPRS sodba III U 245/2015
• UPRS sodba IV U 137/2014