UPRS Sodba I U 1273/2018-12

Jedro

Odlog izvršbe bi sicer lahko predlagala tudi stranka, vendar pa, ker gre za postopek po uradni dolžnosti, ima taka vloga stranke lahko zgolj naravo pobude, to pa pomeni, da glede na določilo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 davčni zavezanec nima statusa stranke v postopku, ko gre za odločanje o zadržanju začete izvršbe. Četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 davčnemu organu omogoča, da začeto izvršbo zadrži le v primeru, ko sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Torej tožnik zadržanja davčne izvršbe ne more zahtevati, ker na razloge za zadržanje davčni organ pazi po uradni dolžnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom sklenil, da se zavrže predlog tožnika za zadržanje davčne izvršbe do rešitve pritožbe in da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bil tožniku izdan sklep o davčni izvršbi na dolžnikove denarne prejemke št. DT 4934-182785/2017-1 08 z dne 6. 12. 2017, za dolžni znesek obveznosti, ki je na dan izdaje sklepa skupaj znašal 44,05 EUR. Tožnik je zoper sklep o davčni izvršbi vložil pritožbo in hkrati tudi vlogo za zadržanje davčne izvršbe. Prvostopenjski organ ob sklicevanju na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pojasni, da je treba za vsak upravni postopek ugotoviti, ali ima določena oseba v njem lastnost stranke. Glede na četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 lahko le davčni organ po uradni dolžnosti zadrži začeto izvršbo, kar pomeni, da se ta postopek ne more začeti na zahtevo zavezanca, ki zanj nima aktivne legitimacije in posledično ne more biti stranka. Zato je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo za zadržanje davčne izvršbe zavrgel na podlagi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Pri tem dodaja, da bi, če bi ocenil, da bi bilo pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi mogoče ugoditi, sam po uradni dolžnosti s sklepom zadržal davčno izvršbo.

2. Toženka je z odločbo št. DT-499-31-29/2018-2 z dne 19. 4. 2018 zavrnila pritožbo tožnika. Pritrjuje stališču, da je po zakonu zadržanje davčne izvršbe možno le po uradni dolžnosti ter da odločanje o zadržanju izvršbe do rešitve pritožbe zoper sklep o izvršbi na zahtevo stranke ni predvideno in je takšno zahtevo treba zavreči. Glede na zakonsko ureditev mora namreč prvostopenjski organ že sam v vseh primerih oceniti, ali ima zavezanec možnost s pritožbo uspeti. Če je tako, zadrži izvršbo z izdajo akta o tem. Vlaganje predlogov za zadržanje izvršbe s strani strank bi pomenilo podvajanje postopanja. Ker je prvostopenjski organ tožnikovo vlogo upravičeno zavrgel, se glede na takšno odločitev toženka ni spuščala v vsebino predloga in presojala, ali je tožnikova pritožba zoper sklep o davčni izvršbi upravičena.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. Meni, da sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov ni zakonit, saj je pokojnina v višini 190,00 EUR prenizka in se po 160. členu ZDavP-2 ne sme poseči na dohodke, ki ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka. Toženka ni upoštevala tožnikovih ugovorov in tožnik ni imel možnosti, da bi bil zaslišan kot stranka v postopku in bi izvajal dokaze v svojo korist. Izveden ni bil noben postopek, v katerem bi se ugotovilo, da je tožnik dolžnik, prav tako se ni ugotavljala višina dolga. V nadaljevanju ugovarja, da toženka ni upoštevala naslednjih določb Ustave RS: 14., 23., 24., 25., 27., 29. in 33. člen. Prav tako niso bile upoštevane določbe Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (20., 21. in 47. člen), določbe ZDavP-2 (5., 6., 155. in 160. člen) in določbe ZUP (7., 8., 9., 138. in 146. člen). Podana je tudi kazenska odgovornost uradnih oseb po 257., 258. in 288. členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Sodišču predlaga, da zaradi bistvenih kršitev določb postopka tožbi v celoti ugodi, da se postopek razveljavi in ustavi, saj njegovi denarni prejemki ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka. Sodišče naj upošteva, da ni bil izveden zakonit postopek in da Finančna uprava RS ne predstavlja sodne oblasti.

4. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijanem sklepu in njegovih razlogih ter predlagala zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu spisov in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Pravilni in skladni z zakonom pa so tudi njegovi razlogi in razlogi drugostopenjske davčne odločbe, zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

7. ZDavP-2 v tretjem odstavku 157. člena določa, da pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe. V četrtem odstavku citiranega člena pa je določeno, da ne glede na tretji odstavek tega člena davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi. Iz navedene določbe torej izhaja, da gre pri postopku za zadržanje začete izvršbe za postopek po uradni dolžnosti in ne za postopek na zahtevo stranke. Odlog izvršbe bi sicer lahko predlagala tudi stranka, vendar pa, ker gre za postopek po uradni dolžnosti, ima taka vloga stranke lahko zgolj naravo pobude, to pa pomeni, da glede na določilo četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 davčni zavezanec nima statusa stranke v postopku, ko gre za odločanje o zadržanju začete izvršbe. Četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 torej davčnemu organu omogoča, da začeto izvršbo zadrži le v primeru, ko sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Torej tožnik zadržanja davčne izvršbe ne more zahtevati, ker na razloge za zadržanje davčni organ pazi po uradni dolžnosti. Podobno stališče je upravno sodišče zavzelo že v več dosedanjih sodbah (npr. sodba Upravnega sodišča RS št. I U 731/2012, I U 502/2012). Tudi vrhovno sodišče je v sklepu opr. št. X Ips 418/2012 zavzelo stališče, da 157. člen ZDavP-2 ne predvideva, da bi lahko zadržanje izvršbe zahtevala tudi stranka, kar logično pomeni, da tudi ni zaveze davčnega organa, da bi na podlagi vložene zahteve oziroma pobude za zadržanje presojal pogoj za zadržanje izvršbe.

8. Glede na navedeno sodišče za pravilno ocenjuje izhodišče o zavrženju, tj. da zavrženje narekuje dejstvo, da tožnik z zavrženo zahtevo ni uveljavljal svoje pravice, saj pravice zahtevati zadržanje nima. V obravnavanem primeru tudi ne moremo govoriti o kršitvi tožnikove pravice do izjave, ker se davčna organa nista opredelila do tožnikovih navedb glede upravičenih razlogov za zadržanje izvršbe zoper tožnika, sodišče pa se prav tako ne opredeljuje do posplošenih tožbenih navedb o tem, da odločitev toženke ni pravilna, češ da ne temelji na zakoniti pravni podlagi ter da krši Ustavo RS ter EKČP, ker so te navedbe povsem nekonkretizirane.

9. Izpodbijani sklep je glede na navedeno pravilen in zakonit, prav tako je bil pravilen tudi postopek pred njegovo izdajo. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

10. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

11. Sodišče je v zadevi odločilo po sodniku posamezniku na podlagi 2. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• sodba II U 225/2009
• UPRS sodba III U 366/2014
• UPRS Sodba I U 1565/2018-9