UPRS Sodba I U 2416/2018-12

Jedro

Tožnik vztraja, da so vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo, in sicer na datume, kot jih izpričujejo CMR listine. Davčni organ pa nasprotno zaključuje, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije šele po tem, ko so že bila registrirana. Po presoji sodišča dejansko stanje glede te bistvene okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila ZMV-1, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4234-21417/2018-72 (08-323-10) z dne 3. 7. 2018 se v zavrnilnem delu odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ v zadevi vračila davka na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) pretežno ugodil tožnikovi vlogi, in sicer za znesek 20.710,43 EUR, v preostalem delu pa je zahtevek tožnika zavrnil, in sicer za znesek v višini 2.301,10 EUR (zavrnilni del izpodbijane odločbe, tj. zadnji del točke 1. izreka)¹. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik prvič v Republiki Sloveniji leta 2018 registriral 71 vozil, pri čemer iz preglednice na str. 5-7 izpodbijane odločbe izhajajo datumi, ko so bila ta vozila prvič registrirana, ko so bila odjavljena oziroma iznešena iz Republike Slovenije ter znesek plačanega DMV. Ker so bila vozila v uporabi manj kot leto dni, je bilo odločeno, da je tožnik upravičen do vračila 90% dejansko plačanega davka, in sicer na podlagi tretjega odstavka 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), saj je tožnik upravičen le do vračila DMV, sorazmernega glede na obdobje uporabe motornega vozila v Republiki Sloveniji.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno in v svojih razlogih pritrdil odločitvi ter navedel, da je v zadevi glavno sporno vprašanje, ali je bil DMV tožniku utemeljeno vrnjen le delno upoštevaje tretji odstavek 11. člena ZDMV. Ker je bilo 71 obravnavanih vozil registriranih za krajše časovno obdobje (en dan do štiri dni), prvostopenjski organ ni ravnal po četrtem odstavku 11. člena ZDMV, temveč po tretjem. V zadevi pa je sporno, katero določbo uporabiti, tj. tisto iz tretjega ali iz četrtega odstavka. Po presoji drugostopenjskega davčnega organa je v tej zvezi ključno, ali obstajajo verodostojni dokazi o tem, da so bila vozila dejansko iznesena v drugo državo članico pred registracijo v Sloveniji. Izpodbijana odločba v tem delu sicer ni obrazložena oziroma je obrazložena pomanjkljivo, vendar pa to sanira sam drugostopenjski organ. Namreč, ob preverbi podatkov iz matičnega registra vozil in listin (v nadaljevanju MRVL) se izkaže, da s strani tožnika predložene CMR listine niso verodostojne glede tožnikovih navedb, da je bilo vseh 71 obravnavanih vozil dobavljenih v drugo državo članico pred registracijo v Sloveniji. Iz podatkov v MRVL izhaja, da je bil tožnik v vseh primerih ob registraciji naveden kot lastnik teh vozil (čeprav naj bi jih prodal in dobavil v drugo državo članico že pred registracijo, kot navaja) ter da je vsa vozila registriral in nato kot lastnik tudi odjavil iz prometa, ob tem pa podal izjavo, kje se od datuma odjave nahajajo. Po presoji drugostopenjskega organa zato obstaja nasprotje med s strani tožnika predloženimi CMR listinami, ki kažejo na iznos v drugo državo članico pred registracijo, ter opravljeno registracijo v Republiki Sloveniji po iznosu in podano izjavo. Po presoji drugostopenjskega organa je prvostopenjski organ zato pravilno ocenil, da je tožnik vozila sicer prodal kupcem v drugo državo članico, a so bila obenem vsa vozila v Republiki Sloveniji tudi registrirana. Podan je torej utemeljen dvom, da so vozila dejansko zapustila območje Republike Slovenije na dan, naveden na CMR listinah, in s tem pred registracijo. Tožnik drugih dokazil o tem ni predložil, zato je bilo kot relevantne treba upoštevati uradne podatke upravnega organa, s tem pa je odločitev v prvostopenjski odločbi pravilna. Tožnik je vozila registriral kot lastnik, dobava pa je bila opravljena po odjavi vozil iz MRVL, zato CMR listin ni bilo mogoče upoštevati kot verodostojnih. Če bi tožnik dobavo v drugo državo članico res opravil pred registracijo, v Republiki Sloveniji teh vozil, upoštevaje Zakon o motornih vozilih, več ne bi mogel registrirati.

3. Tožnik zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe vlaga tožbo in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, podaja pa tudi zahtevo za povrnitev stroškov sodnega postopka. Navaja, da želi doseči 100% vračilo DMV po četrtem odstavku 11. člena ZDMV. Sporno je, ali so vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo ali ne. Po tožnikovem mnenju je pri tem bistveno, kdaj so vozila zapustila ozemlje države, ne pa kdaj so bila odjavljena iz prometa. Drugostopenjski organ je v tej zvezi, da bi saniral neobrazloženo oziroma pomanjkljivo obrazloženo prvostopenjsko odločbo, kot to navaja sam drugostopenjski organ, sam ugotovil nekatera dejstva iz MRVL, vendar tožnika pred izdajo odločbe s temi podatki ni seznanil in mu ni dal možnosti izjave, s čimer je kršil načelo zaslišanja stranke. Zato tožnik tozadevne ugovore podaja v tožbi. Argumentira, da prodaja ne pomeni nujno tudi prenosa lastninske pravice, saj gre za dva različna trenutka, ki ju toženka enači. Ne obstaja neskladje med podatki MRVL in CMR listinami, saj je bil tožnik v času registracije vozil še vedno lastnik (lastninska pravica še ni prešla), Zakon o motornih vozilih pa registracije ne pogojuje s tem, da bi vozilo moralo biti na ozemlju Republike Slovenije. Četudi bi lastninska pravica prešla že prej, to na pravico do vračila davka ne vpliva. Podatki v evidenci MRVL so javnopravne narave in nimajo stvarnopravne funkcije, v vsakem primeru pa iz podatka o lastništvu vozila ni mogoče sklepati na to, kje se vozilo nahaja v trenutku registracije, saj ni pogoj za registracijo, da bi se vozilo nahajalo v Sloveniji, le lastniki vozila morajo imeti prebivališče ali sedež v Republiki Sloveniji. CMR je verodostojen dokument, saj pravilnost podatkov zagotavljajo pošiljatelj, prevoznik in prevzemnik, in ne gre za dokument tožnika. Tožnik je ta dokument prejel od tretjih oseb in ni bilo indicev, da podatkom ne bi mogel verjeti. Toženka bi morala pri podpisnikih preveriti, ali so dokumenti resnični. Bolj verodostojen dokaz od CMR ne obstaja, toženka pa tudi ne pojasni, kaj drugega naj bi tožnik še predložil. CMR so verodostojni dokumenti in po upravnosodni praksi in po Konvenciji, ki vzpostavlja zakonito domnevo, da velja to, kar je navedeno v CMR, dokler ni dokazano obratno. Toženka ni dokazala, da vsebina CMR ne bi držala. Tožnik zatrjuje tudi neustavnost tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV, saj tretji odstavek po njegovem mnenju pri omejitvi vračila na 90% plačanega davka ni skladen s pravico do zasebne lastnine (plačilo 10% davka za en dan registracije, ko se avtomobili sploh niso vozili, nasprotuje tako sami obdavčitvi kot tudi namenu vračila davka, 10% delež pa je bil predpisan samovoljno, saj iz novele ZDMV-C ni mogoče razbrati, kako je predlagatelj izračunal ta odstotek, možno bi bilo kvečjemu zahtevati plačilo, sorazmerno enemu dnevu registracije), četrti odstavek pa ni skladen z načelom enakosti pred zakonom (ni jasno, v čem naj bi bil različen položaj tistega, ki vozilo registrira le začasno, in tistega, ki vozilo registrira redno in ga izvozi prej kot v 30 dneh; začasna registracija je sicer dražja od redne; to določilo tako enaka položaja obravnava različno). Zato sodišču predlaga, naj prekine postopek in vloži zahtevo za oceno ustavnosti tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV v zvezi z drugim odstavkom 14. člena in 33. členom Ustave RS.

4. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri dejanskem stanju, kot izhaja iz obrazložitev upravnih odločb. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. V pripravljalni vlogi tožnik dodatno argumentira, da je s kupcem sklenil prodajno pogodbo, na njeni podlagi pa izročil vozila prevozniku, ki jih je odpeljal kupcu, ta pa je vozila prevzel. Tožnik je nato ta vozila registriral, saj kupcu še ni izdal dokumentov za registracijo, zato je bil tedaj tožnik še vedno lastnik v smislu Zakona o motornih vozilih, kar je bilo tudi predmet preveritve v evidenci MRVL. Tožnik je nato vozila odjavil in kupcu poslal račun za nakup in ostale dokumente, ki so kupcu omogočali registracijo v njegovi državi, s čimer je kupec postal ekonomski lastnik vozil. To argumentacijo tožnik podaja kot alternativo v tožbi podani argumentaciji, ki je temeljila na prenosu lastninske pravice v pravnem pomenu.

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi ni spora o tem, da je tožnik plačal DMV za posamezna vozila in da je ta vozila dobavil v drugo državo članico in jih zato odjavil iz evidence registriranih vozil, kar so pogoji za vračilo plačanega DMV, kot jih predpisuje prvi odstavek 11. člena ZDMV. Temelj tožnikovega upravičenja do vračila DMV torej ni sporen, sporna je le višina, v zvezi s katero pa sta si stranki upravnega spora tudi enotni, in sicer da je v obravnavani zadevi ključno dejansko vprašanje, kdaj so ta vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije, tj. bila dobavljena v drugo državo članico (glej točko III. tožbe in zadnji odstavek na 3. strani odločbe drugostopenjskega davčnega organa), torej ali je to bilo pred registracijo vozil v Sloveniji ali kasneje. Od odgovora na to vprašanje pa je odvisna aplikabilnost nadaljnjega materialnopravnega pravila glede višine vračila, ki pripada tožniku, in sicer bodisi tretjega bodisi četrtega odstavka 11. člena ZDMV.

8. Iz upravnega spisa je razvidno, da je prvostopenjski davčni organ tožnika pozval k dopolnitvi vložene vloge za vračilo DMV, pri čemer pa je šlo bolj za vprašanja datumov in firm glede na določena razhajanja med CMR in fakturami, niso pa bila izpostavljena morebitna vprašanja glede domnevne neverodostojnosti CMR listin. Tožnik je svojo vlogo dopolnil, prvostopenjski davčni organ pa je dejansko stanje glede vprašanja, kdaj so ta vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije, v izpodbijani odločbi ugotovil na način, da je kot datum iznosa posameznega vozila iz Republike Slovenije upošteval datum, ko so bila vozila odjavljena iz registracije, ki ga je prvostopenjski davčni organ (po razumevanju obrazložitve izpodbijane odločbe s strani sodišča) razbral iz podatkov MRVL, ki jih v izpodbijani odločbi povzema v preglednici (na str. 5-7 izpodbijane odločbe); ker pa je bil ta datum kasnejši (za en dan do štiri dni), kot je bil datum registracije, pa torej ob upoštevanju 11. člena ZDMV ni bilo podlage za vračilo celotnega DMV, temveč le za 90% plačanega davka.

9. Drugostopenjski davčni organ je v tem delu izpodbijano odločbo označil za neobrazloženo oziroma pomanjkljivo obrazloženo ter sam navedel razloge za odločitev prvostopenjskega organa, ki jo je sicer potrdil kot pravilno, namreč da je iz podatkov MRVL ugotovil, da je bil tožnik ob registraciji vseh vozil še vedno naveden kot njihov lastnik, nato pa jih je kot lastnik tudi odjavil iz prometa in izjavil, kje se nahajajo; to pa nasprotuje CMR listinam, ki kažejo na iznos v drugo državo članico pred registracijo, zato je drugostopenjski davčni organ kot relevantne upošteval podatke iz MRVL. Obstaja dvom, ali so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije na dan, naveden na CMR listinah, torej pred prvo registracijo v Republiki Sloveniji, tožnik pa ni predložil nobenih drugih dokazov o tem. Šteje, da je bila dobava opravljena po odjavi vozil iz MRVL in da podatkov iz CMR ni mogoče upoštevati kot verodostojnih.

10. Tožnik v upravnem sporu izpodbija pravilnost tako ugotovljenega dejanskega stanja in navaja, da je sicer bil ob registraciji še vedno pravni in ekonomski lastnik vozil, a vztraja, da so vozila ozemlje Republike Slovenije zapustila pred registracijo, in sicer na datume, kot jih izpričujejo CMR listine. Davčni organ pa nasprotno zaključuje, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije šele po tem, ko so že bila registrirana. Po presoji sodišča dejansko stanje glede te bistvene okoliščine ni bilo popolno ugotovljeno. Prav ima v tem pogledu tožnik, da določila Zakona o motornih vozilih, ki jih v svoji odločbi navaja drugostopenjski davčni organ, ne predpisujejo, da bi se vozilo moralo nahajati na ozemlju Republike Slovenije, da bi se ga lahko registriralo, zato po presoji sodišča tudi ni osnove, da se zgolj iz podatkov o registraciji in odjavi vozil v MRVL sklepa na to, ali se vozila nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. Ob tem, da je tožnik glede zatrjevanega dejstva, da so vozila zapustila ozemlje Republike Slovenije že pred registracijo pri nas, predložil CMR, prvostopenjski davčni organ pa se do CMR sploh ni opredelil, drugostopenjski davčni organ pa je navedel le, da v verodostojnost podatkov iz CMR dvomi, je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede tega ključnega vprašanja nepopolno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je v tem delu, kljub dopolnitvi razlogov z drugostopenjsko odločbo, nezadostno obrazložena, saj Zakon o motornih vozilih sam po sebi ne daje podlage za sklep, da so se vozila nahajala v Republiki Sloveniji po datumih, ki izhajajo iz CMR, vsled česar se izpodbijane odločbe tozadevno ne da preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka.

11. Tožnik uveljavlja tudi procesno kršitev načela zaslišanja stranke, ker mu ni bila dana možnost izjave o dejstvih, ugotovljenih iz MRVL. Po presoji sodišča ima tožnik v tem delu prav: podatki iz MRVL so bili v zadevi tožniku prvič predočeni šele z izpodbijano odločbo (v pozivu k dopolnitvi vloge za vračilo DMV so bila tožniku predočena le razhajanja v nekaterih podatkih) in nato natančneje še z odločbo drugostopenjskega davčnega organa, tožnik pa ni bil niti seznanjen, da organ kot relevantno okoliščino, ki opredeljuje datum dobave v drugo državo članico, šteje odjavo iz registracije, niti da je organ datum odjave ugotavljal sam z vpogledom v uradne evidence drugega upravnega organa in kaj je pri tem ugotovil.

12. Ker je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS‑1) in ker so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku; 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravilo ter zadevo v tem delu vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek, v katerem bo moral, ob upoštevanju stališč sodišča, o zadevi ponovno odločiti po tem, ko bo tožniku omogočil, da se izjavi o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, ter, po izvedbi vseh v postopku zbranih dokazov, ponovno ocenil v dosedanjem postopku sporno verodostojnost CMR listin, ki je ključna za odločitev v zadevi. Sodišče sicer zatrjevane neustavnosti tretjega in četrtega odstavka 11. člena ZDMV ne ugotavlja, vsled česar ni sledilo predlogu tožnika za prekinitev postopka in z zahtevo začelo postopka za oceno njegove ustavnosti.

13. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov sodnega postopka, vendar le v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnik je sicer priglasil v svoji tožbi in pripravljalni vlogi višje stroške, vendar zanje ni pravne podlage, zato mu je sodišče skladno s cit. pravilnikom priznalo stroške v znesku 15,00 EUR, saj je bila zadeva je bila rešena na seji in tožnika v postopku ni zastopal odvetnik. Dosojene stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

14. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpraviti( zato na glavni obravnavi ni bilo treba izvajati dokazov, ki jih je predlagal tožnik).

-------------------------------
¹ Glede na to, da tožnik to odločbo s tožbo izpodbija le v njenem zavrnilnem delu, sodišče drugih delov odločbe ne povzema.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 705/2016
• UPRS Sodba I U 2009/2018-10
• UPRS Sodba I U 1170/2018-19