<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 248/2018-11

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.248.2018.11
Evidenčna številka:UP00042204
Datum odločbe:25.08.2020
Senat, sodnik posameznik:dr. Damjan Gantar (preds.), Jure Likar (poroč.), mag. Darinka Dekleva Marguč
Področje:INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - VETERINARSTVO
Institut:inšpekcijski postopek - ukrep veterinarskega inšpektorja - odvzem živali

Jedro

V zadnjih dveh do treh letih nobenega izmed konj ni oskrbel veterinar ali kovač. Tožnik, ki se je izrekel za skrbnika vseh konj na posestvu, se ne spomni natančno, kako je bilo poskrbljeno za konje v zadnjih letih, pojasnil pa je, da kovaške oskrbe ni zagotavljal, ker se mu ni zdela potrebna. Ena izmed kobil je bila v izredno slabem stanju, iz katerega je po presoji tožene stranke razvidno večletno zanemarjanje. Na omenjenem posestvu so v letu 2016 odklopili vodo in elektriko. Glede na navedeno je tožnik v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča nastopal v vlogi skrbnika živali in kot tak ni izpolnil zakonske obveznosti v zvezi z rejo živali. Zato je imela tožena stranka v tretji alineji 43. člena ZZZiv podlago za izdajo izpodbijane odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje odredil trajen odvzem vseh 13 konjev s posestva A. (1. točka izreka), in odločil, da se jih proda Društvu za zaščito konj, B. (2. točka izreka); da se kupec obveže, da bo organiziral nakladanje in prevoz ter nudil konjem vso potrebno oskrbo (3. točka izreka); da se konji premaknejo s posestva v zavetišče brez opravljenih preiskav na infekciozno anemijo (IAK), pri čemer nimajo identifikacijskega dokumenta, zaradi česar mora kupec takoj po prihodu opraviti potrebne preiskave in do rezultatov zagotoviti karanteno za konje (4. točka izreka); da kupec kupnino v znesku 130 EUR nakaže v korist proračuna Republike Slovenije (5. točka izreka); da stroški prevoza konj predhodno bremenijo UHVVR1 (6. točka izreka); da pritožba ne zadrži izvršitve (7. točka izreka) in da je rok takoj po izdaji pisne odločbe na zapisnik (8. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je UHVVR že pri prvem pregledu 12. 10. 2017 odredil namestitev v zavetišču za kobilo, ki je kazala znake mučenja, preostalih 12 konj pa je močno shujšanih, ker nimajo krme. Zato je organ skrbniku C.C. odredil nakup krme in dobavo pitne vode ter nadaljeval z ugotovitvenim postopkom. Zaslišal je lastnika D.D., ki se v glavnem ni spomnil, kako je bilo za konje poskrbljeno v zadnjih letih. Pojasnil pa je, da kovaške oskrbe ni zagotavljal, ker se mu ni zdela potrebna. Organ prve stopnje je ugotovil, da je imela kobila E. močno povečano, navzgor zavihano in razklano kopito, zaradi česar je močno šepala. Iz veterinarskega poročila iz zavetišča je razvidno, da je imela kobila hude probleme z nogami, komaj se je premikala, stanje kopit je kazalo na večletno zanemarjanje. Prav tako je bila v izredno slabem rejnem stanju, z upadlimi in atrofiranimi mišicami zaradi močnega pomanjkanja hrane. Iz veterinarskega poročila je še razvidno, da je kobila dehidrirana, v vimenu nima mleka, njena koža je neelastična, polna prhljaja, kvaliteta dlake je slaba, se ne prilega telesu, po koži je veliko brazgotin. Njeno žrebe, ki je zaradi podhranjenosti poginilo v starosti dveh do treh mesecev, je bilo močno invadirano s paraziti.

3. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da se lastnik na zaslišanju ni spomnil, ali vodi dnevnik veterinarskih pregledov in kdaj je bil veterinar nazadnje na posestvu. Zdelo se mu je, da pred približno dvema letoma, ko je opravil pregled na brejost in dovolil pripust navedene kobile. Trdil je, da je zagotavljal ustrezno krmo, pitno vodo in sredstva proti parazitom. Organ prve stopnje je ugotovil, da so posestvu prejšnje leto odklopili elektriko in vodo. Presodil je, da status konj ni jasen, saj lastnik nima vseh identifikacijskih dokumentov. Ugotovil je še, da konji nimajo opravljenih preiskav, ki so obvezne ob premiku s posestva.

4. Glede na navedeno je organ prve stopnje presodil, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil prvo alinejo prvega odstavka 7. člena in 8. člen Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju ZZZiv). S pripuščanjem bolne in poškodovane kobile pa je storil prekršek po osmi alineji prvega odstavka 15. člena ZZZiv. S svojimi dejanji in njihovo opustitvijo je namreč živalim povzročil hujše poškodbe in dalj časa trajajoče trpljenje, ki je ogrozilo njihovo zdravje in v nekaterih primerih povzročilo pogin.

5. Zaradi navedenih nedopustnih razmer je organ prve stopnje tožniku prepovedal nadaljnjo vzrejo konj in mu določil 3 dnevni rok, da sam najde nove skrbnike za živali oziroma kupce. Tožnik je v danem roku sicer sporočil imeni dveh kupcev, vendar pa je organ prve stopnje po njuni preveritvi presodil, da tožnik ni zagotovil primernih skrbnikov za konje. Ker stanje na posestvu ni dopuščalo odlašanja, je organ sklenil, da sam najde kupca, in se odločil za Društvo za zaščito konj. Tožnik se je na zaslišanju 13. 10. 2017 strinjal, da bo UHVVR navedenemu društvu prodal konje za simbolično ceno, če tožnik do 16. 10. 2017 ne bo našel novih skrbnikov in do 17. 10. 2017 ne bo izpraznil posestva.

6. Da bi UHVVR odvrnila nevarnost za zdravje in življenje konj oziroma preprečila nadaljevanje mučenja, je skladno s četrtim odstavkom 92. člena Zakona o veterinarskih merilih skladnosti (v nadaljevanju ZVMS) z ustno odločbo na zapisnik odredila odvzem in prodajo konj. Ob upoštevanju tretje alineje prvega odstavka 43. člena ZZZiv je organ prve stopnje še presodil, da začasen odvzem z oskrbo na domu lastnika ne bi bil odgovoren ukrep, saj so bile živali na posestvu resno ogrožene, tožnik pa ni takoj ukrepal (npr. takoj pridobil identifikacijske dokumente ali opravil odvzem krvi za preiskavo na infekciozno anemijo konj (v nadaljevanju IAK test), ki je potrebna za njihov premik iz posestva). Prav tako ni bilo znano, ali je žival v prehranski verigi ali ne. Zato se je organ prve stopnje odločil za odvzem in prodajo konj, pri čemer se izrek nanaša tudi na kobilo E., ki je že bila odvzeta.

7. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo in ob sklicevanju na prvi odstavek 7. člena ZZZiv menil, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil dejansko stanje. Strinjal se je s presojo o neprimernosti in nesmiselnosti morebitnega začasnega odvzema konj z oskrbo na lastnikovem domu. Poudaril je, da je iz opisanega rejnega stanja živali razvidno, da tožnik konjem ni zagotavljal vseh pogojev iz navedenega prvega odstavka 7. člena ZZZiv, o čemer poleg opisa ugotovljenega dejanskega stanja in navedb oskrbnika konj pričajo tudi fotografije v spisu. Zato je organ druge stopnje zavrnil tožnikove navedbe, da so konji imeli na razpolago več kot zadostno količino sena, zrnja in vode ter da na posestvu niso bili ogroženi, da je bilo za vse konje ustrezno poskrbljeno, zaradi česar naj bi bili na splošno v dobri kondiciji. Glede na navedeno je po presoji organa druge stopnje šlo za izjemno nujen primer iz četrtega odstavka 92. člena ZZZiv, skladno s katerim sme uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik.

8. Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da je organ prve stopnje 13. 10. 2017 zaslišal tožnika in sestavil zapisnik številka UO6171-465/2017/6. Zato je organ druge stopnje zavrnil očitke o kršitvi 9. ali 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in 22. člena Ustave. V zvezi s tožnikovimi navedbami o nestrokovnosti organa prve stopnje zaradi domnevno pomanjkljive vsebine zapisnika je pojasnil, da je bil tožniku zapisnik z dne 13. 10. 2017 prebran in da ga je tožnik podpisal. Organ druge stopnje se ni strinjal s tožnikovo navedbo, da je organ prve stopnje možne kupce konj, ki jih je predlagal tožnik, zavrnil s sklicevanjem na neopravljene IAK teste, saj je iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno razvidno, da sta dva zainteresirana kupca nakup pogojevala s primernostjo konj za prehrano, torej njihovo prisotnostjo v prehranski verigi, česar pa ni bilo mogoče nedvoumno ugotoviti. Organ druge stopnje se je strinjal s presojo, da je bil to poglaviten razlog, da je bilo za kupca določeno Društvo za zaščito konj.

9. Zoper tožbo organa prve stopnje je tožnik vložil tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Predlagal je spremembo izpodbijane odločbe tako, da se odredi vrnitev vseh 13 odvzetih konj in odpravi izpodbijana odločba, podrejeno pa odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek. Priglasil je stroške.

10. Iz tožbenih navedb je razvidno, da je bil prevoz opravljen kljub temu, da niso bili opravljeni IAK testi odvzetih konj, ki po tožnikovih navedbah niso bili bolni in poškodovani. Na razpolago naj bi imeli 5 hektarjev proste paše, odprt hlev in zadostno količino krme ter vode. Prevoz naj bi bil nezakonit tudi zato, ker je bil opravljen brez ustrezne dokumentacije (IAK analiza in identifikacijski dokumenti) in brez sestavljenega zapisnika.

11. V nadaljevanju tožnik pojasnjuje, da je bil povod za pregled poročilo Veterinarske fakultete o rezultatu patoanatomskega pregleda poginulega žrebeta. Pregledu po uradni dolžnosti dne 12. 10. 2017 je sledil še pregled dne 13. 10. 2017, ki mu je prisostvoval tožnik. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da je tožnik lastnik in ne skrbnik sedmih konj, kar naj bi bil g. M.M.. Zato meni, da v tem delu inšpekcijski pregled ni opravljen strokovno. Navaja še, da uradna veterinarka svojega dela ni opravila v redu, saj ni pregledala vseh konj na posestvu. Njene ugotovitve, da so konji dehidrirani, podhranjeni, s prhljajem, brazgotinami in paraziti, naj bi bile pavšalne in nedokazane. Na nestrokovnost uradne veterinarke naj bi kazalo tudi to, da v zapisnik ni povzela vseh tožnikovih navedb, na primer, da za pogin kobile in dveh žrebičkov sumi skupino treh moških.

12. Tožnik se ne strinja z ugotovitvami, da ni zagotavljal bivališča, hrane, vode in oskrbe na primeren način. Pojasnjuje, da je 13. 10. 2017 izjavil, da želi najti primerne kupce za konje, za kar mu je bil dan nesorazmerno kratek rok do 16. 10. 2017 do 12.00 ure. S tem naj bi prišlo do kršitve ustavnih pravic, zlasti 2. in 22. člena Ustave, saj je treba opraviti IAK teste. Kljub temu je tožnik našel dva kupca, vendar je uradna veterinarka tožnikov predlog zavrnila s sklicevanjem na neopravljene IAK teste in izbrala Društvo za zaščito konj.

13. Tožnik ob sklicevanju na kršitev 9. člena ZUP in 22. člena Ustave še trdi, da mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe.

14. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je razvidno, da lahko pristojni inšpektor začasno ali trajno odvzame živali dosedanjemu skrbniku. Tožnik meni, da bi bilo v obravnavani zadevi primerneje, da na posestvu ne bi ostala le kobila E., ampak tudi ostalih 12 konj, saj je posestvo prostorno in dobro vzdrževano. Trdi, da bi bil začasen ukrep z oskrbo na domu lastnika ustrezen, saj živali niso bile ogrožene. Tožnik obžaluje, da se 12. 10. 2017 ni mogel udeležiti ogleda zaradi nujnih družinskih obveznosti.

15. Tožnik še navaja, da tožena stranka v obravnavani zadevi ne bi smela odločiti po skrajšanem postopku, saj konji niso bili življenjsko ogroženi.

16. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da je bilo v postopku inšpekcijskega nadzora 12. 10. 2017 ugotovljeno, da je bila večina konj videti shiranih. Po oskrbnikovih besedah je bilo posestvo brez oskrbe z električno energijo in vodo, v zadnjih dveh ali treh letih konjev ni oskrbel veterinar ali kovač. Posebej je izstopala ena od kobil, ki je s sklonjeno glavo stala na mestu, videti je bila kot živ okostnjak, na sprednji nogi je imela zelo povečano in razklano kopito. Povod za inšpekcijski pregled je bilo poročilo Nacionalnega veterinarskega inštituta Veterinarske fakultete o rezultatih postanatomskega pregleda poginulega žrebeta s posestva A. Iz poročila je razvidna izredna shiranost, dehidracija in invadiranost z notranjimi zajedalci. Po podatkih veterinarske službe je šlo za tretji pogin v zadnjih treh mesecih. Glede na ugotovljeno dejansko stanje bi bil po mnenju tožene stranke začasen odvzem z oskrbo na domu tožeče stranke neprimeren in nesmiseln. Ker je šlo za izjemno nujen primer iz četrtega odstavka 92. člena ZZZiv, je uradni veterinar upravičeno izdal ustno odločbo na zapisnik.

K I. točki izreka:

17. Tožba ni utemeljena.

18. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

19. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilna ugotovitev toženke, da tožnik ni izpolnil obveznosti, ki mu jo nalaga prva alineja prvega odstavka 7. člena ZZZiv, in sicer, da mora skrbnik živali zagotoviti bivališče, hrano, vodo in oskrbo na način, ki je glede na vrsto živali, pasmo, starost, stopnjo razvoja, prilagoditve in udomačitve primeren njenim fiziološkim in etološkim potrebam v skladu z ustaljenimi izkušnjami in znanstvenimi spoznanji. S tem v zvezi tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe zoper odločbo organa prve stopnje.

20. Iz ugotovljenega dejanskega stanja je razvidno, da je tožena stranka v okviru inšpekcijskega postopka ugotovila, da se na posestvu A. prosto pase čreda konj različne starosti in da je večina videti shiranih. V zadnjih dveh do treh letih nobenega izmed konj ni oskrbel veterinar ali kovač. Tožnik, ki se je izrekel za skrbnika vseh konj na posestvu (navedeno je razvidno iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 13. 10. 2017), se ne spomni natančno, kako je bilo poskrbljeno za konje v zadnjih letih, pojasnil pa je, da kovaške oskrbe ni zagotavljal, ker se mu ni zdela potrebna. Ena izmed kobil je bila v izredno slabem stanju, iz katerega je po presoji tožene stranke razvidno večletno zanemarjanje. Na omenjenem posestvu so v letu 2016 odklopili vodo in elektriko.

21. Glede na navedeno je tožnik v obravnavani zadevi tudi po presoji sodišča nastopal v vlogi skrbnika živali2 in kot tak ni izpolnil zakonske obveznosti v zvezi z rejo živali. Zato je imela tožena stranka v tretji alineji 43. člena ZZZiv podlago za izdajo izpodbijane odločbe. Navedena določba namreč omogoča pristojnemu inšpektorju pri inšpekcijskem nadzorstvu med drugim pravico in dolžnost začasno ali trajno odvzeti žival in prepovedati stike dosedanjemu skrbniku živali, če je to treba za zaščito živali v primeru kršitve določb tega zakona.

22. Utemeljeni niso niti tožbeni ugovori, ki se nanašajo na kršitve določb postopka, ki naj bi jih zagrešila inšpektorica. Ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega je razvidno slabo stanje shujšanih in shiranih konjev in pogini v zadnjih treh mesecih, je namreč tudi po presoji sodišča narekovalo hitro ukrepanje. S tem pa je bila vzpostavljena podlaga za izdajo ustne odločbe skladno s četrtim odstavkom 92. člena ZVMS, iz katerega izhaja, da sme v izjemno nujnih primerih, da bi se zavarovala ali odvrnila nevarnost za zdravje ljudi in živali, uradni veterinar izdati tudi ustno odločbo na zapisnik. Kljub temu je tožena stranka tožniku na zaslišanju 13. 10. 2017 dala možnost, da se opredeli do ugotovitev inšpekcijskega postopka, zaradi česar ni utemeljen niti tožbeni ugovor o kršitvi 9. člena ZUP in 22. člena Ustave.3 Iz zapisnika, ki se je nanašal na nadzor nad pogoji za rejo rejnih živali, je namreč razvidno, da ga je tožnik pregledal in da nanj ni dal pripomb (prvi odstavek 78. člena ZUP).

23. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, glede na ugotovljeno dejansko stanje v delu, ki ni sporno, ob pravilni uporabi materialnega prava, niso pomembni za odločitev (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), kar je predhodno pojasnjeno.

K II. točki izreka:

24. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

-------------------------------
1 Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
2 Po 22. točki 5. člena ZZZiv je skrbnik živali pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi.
3 Bistvo ustne odločbe je namreč, da je izdana v skrajšanem ugotovitvenem postopku nemudoma in brez odlašanja (211. člen ZUP v povezavi s 144. členom ZUP). Značilnost tega postopka pa je, da je odločba izdana brez zaslišanja stranke (drugi odstavek 144. člen ZUP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o zaščiti živali (1999) - ZZZiv - člen 7, 7/1, 43, 43-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0NDgx