UPRS Sodba in sklep I U 307/2020-7

Jedro

Pravica do izjave tožnika je bila zgolj navidezno zavarovana oziroma je bila kršena (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), saj ni razvidno, kako je organ upošteval izjavo tožnika z dne 28. 5. 2019 oziroma zakaj ni upošteval tožnikovega zagovora, niti ni iz odločbe razvidno, na kateri dejanski in pravni podlagi je organ štel, da tožnik izvaja zdravilsko dejavnost. To pomeni, da se prvostopenjske odločbe tudi ne da preizkusiti.

Če homeopatska zdravila, v zvezi s katerimi naj bi svetoval tožnik, spadajo med zdravila, potem se postavlja vprašanje, ali je predpisovanje kakršnih koli dovoljenj s strani Ministrstva za zdravje v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena ZZdrS. Na ta ugovor nista odgovorila niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ in s tega vidika izpodbijani akt ne izhaja iz celovite pravne ureditve tega področja in zaradi česar je slednji kršil tudi določbo drugega odstavka 254. člena ZUP.

Iz obrazložitve drugostopenjskega akta ni razvidno, na podlagi katerega konkretnega odstavka in določila navedenih pravnih določb iz ZUP je organ po uradni dolžnosti in mimo pritožbenega zahtevka spremenil prvostopenjski akt (kršitev 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP).

Izrek

1.Tožbi se ugodi tako, da se odločba Zdravstvenega inšpektorata RS št. 06179-26/2019-7 z dne 26. 7. 2019 in odločba Ministrstva za zdravje št. 021-83/2019/2 z dne 14. 1. 2020 odpravita in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.

2.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

3.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim prvostopenjskim aktom je Zdravstveni inšpektorat RS v prvi točki izreka odločil, da se samostojnemu podjetniku A.A. do pridobitve ustreznega dovoljenja prepove opravljanje zdravilske dejavnosti – homeopatije brez izpolnjevanja pogojev za samostojno izvajanje zdravilske dejavnosti, določenih z Zakonom o zdravilstvu – dovoljenja pristojnega organa za dodelitev. V drugi točki izreka odločbe je odločeno, da je rok za izvršitev ukrepa iz 1. točke izreka te odločbe takoj po pravnomočnosti te odločbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega prvostopenjskega akta je med drugim navedeno, da se je postopek začel po uradni dolžnosti in da je zavezanec podal izjavo, da v okviru svoje dejavnosti med drugim izvaja svetovanje glede uporabe homeopatskih zdravil ter da dejavnost izvaja sam kot doktor medicine. V izjavi je navedel, da za licenco in dovoljenje ni zaprosil, ker meni, da njegova dejavnost ne sodi pod zdravilsko dejavnost.

3. V nadaljevanju odločbe je navedeno, da je zdravstvena inšpektorica na tej podlagi ugotovila, da zavezanec opravlja zdravilsko dejavnost – homeopatijo in da je za to potrebno imeti licenco in dovoljenje po Zakonu o zdravilstvu (v nadaljevanju: Zakon o zdravilstvu). Pred izdajo odločbe je inšpektorica zavezanca o tem seznanila in tudi z ukrepom prepovedi opravljanja dejavnosti. Zavezanec pa meni, da je ugotovitev inšpektorice napačna in da svetovanje glede uporabe homeopatskih zdravil v humani medicini ne pomeni izvajanja zdravilske dejavnosti.

4. Organ se najprej sklicuje na 9. člen ZZdrav, v naslednjem odstavku pa pravi, da zavezanec ne izkazuje strokovne usposobljenosti za opravljanje samostojne zdravilske dejavnosti, ker nima veljavne licence (35. člen ZZdrav). Organ se glede prepovedi opravljanja dejavnosti sklicuje na prvi odstavek 19. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), glede roka za izvršitev odločbe pa na tretji odstavek 7. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

5. V pritožbi tožnik med drugim uveljavlja, da zdravnik medicine le zaradi tega, ker izvaja svetovanje glede uporabe homeopatskih zdravil za uporabo v humani medicini ne postane zdravilec in njegovo svetovanje ne postane zdravilska dejavnost. Vsak zdravnik namreč lahko svetuje zainteresiranim pacientom glede uporabe zdravil za uporabo v humani medicini. Organu je predlagal, da sproži postopek za presojo ustavnosti zakona o zdravilstvu, ki tako degradira zdravnike, ki se ukvarjajo z alternativnimi oblikami zdravljenja, in posega v avtonomijo Univerze. Ukrep je po njegovem mnenju tudi prekomeren in nesorazmeren. Uveljavlja kršitev pravic zdravnikov do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave), svobode dela (49. člen Ustave) in osebnega dostojanstva (34. člen Ustave). Polega tega v pritožbi pravi, da je podano neskladje med izrekom v prvi točki in obrazložitvijo, ker na strani 2 v četrtem odstavku organ očita pritožniku, da nima veljavne licence, torej da ni strokovno usposobljen, čeprav ima diplomo medicinske fakultete, med tem ko je v izreku navedeno, da nima dovoljenja pristojnega organa. Odločba tudi nima razlogov o tem, zakaj je njegova dejavnost zdravilstvo, čeprav je pritožnik dvakrat obrazložil, da njegova dejavnost ni zdravilstvo. Organ pa je samo na podlagi izjave tožnika, da ni zaprosil za licenco oziroma dovoljenje, zaključil, da tožnik opravlja zdravilsko dejavnost. Tožnik v pritožbi med drugim izpostavlja določilo 3. člena Zakona o zdravniški službi, ki pravi, da je zdravnik pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen. Zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši. Zdravnik je edina pooblaščena oseba za predpisovanje zdravil v humani medicini, kamor po Zakonu o zdravilih spadajo tudi homeopatska zdravila. Pri nas so, kot pravi pritožnik, registrirana homeopatska zdravila, ki jih je mogoče pridobiti le na zdravniški recept. Zdravilec pa ne sme zdraviti in predpisovati zdravil. Zdravilec ne izvaja zdravstvene dejavnosti. Če bi bil izpodbijani akt zakonit, potem bi to pomenilo, da zdravilsko dejavnost izvajajo magistri farmacije v skoraj vsaki slovenski lekarni in bi tem lekarnam morali prepovedati opravljanje zdravilske dejavnosti – homeopatije. Nadalje, namesto, da bi inšpektor določil primeren rok za odpravo pomanjkljivosti (tretji odstavek 18. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji; v nadaljevanju: ZZDRI), se je oprl na ZPDZC-1 in določil učinke že s pravnomočnostjo, čeprav določilo 3. člena ZPDZC-12 določa numerus clausus dejavnosti in del, za katere se šteje, da gre za delo na črno.

6. Ministrstvo za zdravje je z drugostopenjskima aktom v prvi točki izreka pritožbi ugodilo v delu, s katerim je bil določen rok za izvršitev odrejenega ukrepa, v preostalem je pritožbo zavrnil. V drugi točki izreka je drugostopenjski organ odločbo zdravstvenega inšpektorata odpravil in navedel, da »se glasi«: »Rok za izvršitev ukrepa iz 1. točke izreka te odločbe je takoj po vročitvi, pritožba pa ne zadrži izvršitve. V tretji točki izreka je odločeno, da se zahteva za povrnitev stroškov zavrne.

7. V obrazložitvi drugostopenjskega akta ministrstvo v drugem odstavku na strani 5 pojasnjuje, zakaj meni, da izrek in obrazložitev prvostopenjskega akta nista v nasprotju, v tretjem odstavku na strani 5 pa ministrstvo pravi, da je vpogledalo na splet, kjer se predstavlja pritožnik kot samostojni podjetnik, ki izvaja homeopatijo. Sklicuje se na prvi odstavek 4. člena ZZdrav, kjer je določeno, da se pri izvajanju zdravilske dejavnosti uporabljajo zdravilski sistemi, med katerimi je izrecno navedena tudi homeopatija. Glede uporabe 3. člena ZPDZC-1 drugostopenjski organ dopolnjuje prvostopenjski akt v tem smislu, da pravi, da se kot delo na črno po tem členu šteje tudi opravljanje dejavnosti pravne osebe ali tujega pravnega subjekta, ki je pravna oseba in opravlja dejavnost, za katero nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev. Ukrep prepovedi opravljanje dejavnosti je utemeljen v prvem odstavku 19. člena ZPDZC-1, vendar pa v skladu s četrtim odstavkom 19. člena ZPDZC-1 pritožba ni suspenzivno pravno sredstvo. V 30. členu ZIN je določeno, da pritožba zoper odločbo inšpektorja ne zadrži izvršitve, če s posebnim zakonom ni drugače določeno. Zato je drugostopenjski organ spremenil prvostopenjsko odločbo glede roka, ko začne učinkovati inšpekcijski ukrep. To je bilo potrebno zaradi varovanja vrednote zdravja iz 51. člena Ustave.

8. V tožbi tožnik ponavlja bistvene argumente iz pritožbe, češ da se kot doktor medicine ne ukvarja z zdravilstvom in da je svetovanje glede uporabe homeopatskih zdravil del njegove gospodarske dejavnosti. Poleg tega uveljavlja, da upravni organ v drugostopenjski odločbi ni odgovoril na ključne pritožbene ugovore. Kar zadeva ugotovitev dejanskega stanja s strani drugostopenjskega organa, ugovarja, da se je ta oprl na zapis na spletni strani »Obisk pri zdravniku homeopatu«, kar pa je teoretično pojasnilo, kako izgleda obisk pri homeopatu, na splošno, kjer koli v Avstriji, Nemčiji, kjer je homeopatija komplementarna s klasično medicino, ne pa, kako izgleda obisk pri tožniku. Na isti strani je tudi razdelek »Kaj je homeopatija?« … »Kaj lahko zdravi?« …«Članki, povezave« …. Tožnik pravi, da se ukvarja s prevajanjem, z izdajanjem knjig, s pisanjem strokovnih člankov in s poučevanjem. Organ navaja, da iz spletne strani izhaja, da pritožnik izvaja homeopatske preglede, izbira zdravila, postavlja diagnoze, pri čemer si pomaga s izpraševanjem pacientov, izvaja kontrolne preglede in usmerja zdravljenje. Vendar je vse našteto v izključni pristojnosti zdravnika, ne pa zdravilca. Zdravilec ne sme zdraviti in predpisovati zdravil ali svetovati glede njihove uporabe. Upravni organ je zato potvarjal dejstva. Poleg tega se tožnik ni mogel izjaviti o teh dejstvih. Tožnik ne zanika, da ima interes za izvajanje homeopatije, vendar vse svoje aktivnosti usmerja v ustrezno regulacijo tega področja, da bi imeli zdravniki in pacienti možnost izbire načina zdravljenja. Ministrstvo za zdravje v Okvirnih izhodiščih za zakon o dopolnilnih, tradicionalnih in alternativnih oblikah diagnostike, zdravljenja in rehabilitacije samo ugotavlja, da je problem ZZdrav še potenciral zaradi nedopustnih omejitev terapevtske svobode zdravnikov v ZZdrS. Enako kot v pritožbi se sklicuje tudi na neenako obravnavo med zdravniki in magistri farmacije, ki svetujejo glede homeopatskih zdravil v lekarnah. Homeopatska zdravila so v lekarnah na voljo od leta 2011, vendar predpisovalca zanje zaradi neskladja zakonodaje ni. Pacienti lahko nekatera homeopatska zdravila dobijo brez recepta, tista homeopatska zdravila, ki jih je mogoče dobiti samo na recept, pa so zanje nedosegljiva. Dodaja, da se je drugostopenjska odločba v pretežnem delu ukvarjala z rokom za izvršitev odločbe, ki ga je določila v škodo tožnika, ne pa z omenjenimi ključnimi problemi neusklajene zakonodaje ter da ni odgovorila na ključne pritožbene ugovore. Sklicuje se na varstvo istih ustavnih pravic kot v pritožbi zoper prvostopenjski akt. V nadaljevanju opisuje tudi stanje v procesu spreminjanja in priprave nove zakonodaje na področju homeopatije ter aktivnosti strokovnih društev na tem področju. Na straneh 10-11 tožbe probleme, ki jih izpostavlja v tožbi, umešča v evropski pravni okvir in evropske standarde. Zahteva tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ker je prepoved opravljanja dejavnosti nesorazmeren ukrep, saj ni bilo ugotovljeno dejansko stanje, interpretacija pa je napačna. Ministrstvo pušča to problematiko nerešeno že 28 let, zato zaradi neizvršitve odločbe nihče ne bo prizadet v svojih pravicah. V nadaljevanju opisuje načrtno onemogočanje homeopatije in zdravnikov, ki so jo v zadnjih 28 letih želeli izvajati.

9. Predlaga, da sodišče tožbi v delu, ki se nanaša na 1. točko izreka odločbe z dne 26. 7. 2019 ugodi, in jo odpravi in da se njena izvršitev odloži do pravnomočne odločitve v tem postopku. Nadalje zahteva ugotovitev, da je odločba z dne 26. 7. 2019 v prvi točki izreka nezakonita in da svetovanje glede uporabe homeopatskih zdravil, ki ga izvaja tožnik, ni zdravilska dejavnost niti ne more biti zdravilska dejavnost izvajanje homeopatije, ki je zaradi homeopatskih zdravil, ki so po zakonu zdravila za uporabo v humani medicini, ki jih lahko predpisuje in z njimi zdravi samo zdravnik, napačno uvrščena med zdravilstvo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

10. V odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe tožena stranka pravi, da ni na stopnji verjetnosti izkazana težko popravljiva škoda ob sočasni skrbi za javno korist. Škode niti ni tožnik določno opredelil.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

11. Tožba je utemeljena.

12. Po določbi prvega odstavka 37. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), če ima upravni akt take bistvene pomanjkljivosti, da zaradi njih ni mogoče presoditi, ali je zakonit ali ne, sme sodišče akt s sodbo odpraviti, ne da bi poslalo tožbo v odgovor in tak je obravnavani primer. Če ima izpodbijani upravni akt take pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti, Upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku (4. alineja drugega odstavka 13. člena ZUS-1).

13. Sodišče je v presoji zakonitosti izpodbijanega akta izhajalo iz neločljive in medsebojne povezanosti prvostopenjskega in drugostopenjskega akta, ki je vzpostavljena z izrekom drugostopenjskega akta. Kar zadeva (ne)zakonitost prvostopenjskega akta, je njegova očitna nezakonitost v tem, da je imel tožnik zgolj navidezno možnost, da se izjavi v postopku o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev pred izdajo prvostopenjskega akta (prvi odstavek 9. člena in prvi odstavek 138. člena ZUP). Tožnik je namreč že v pisni izjavi z dne 28. 5. 2019 med drugim uveljavljal tudi, da njegovo svetovanje ne pomeni opravljanja zdravilske dejavnosti in da kot zdravnik z diplomo medicinske fakultete avtonomno lahko svetuje glede uporabe zdravil in da med zdravila spadajo tudi homeopatska zdravila. Prvostopenjski organ vprašanja o tem, kaj pravzaprav počne tožnik v okviru zatrjevanega svetovanja glede uporabe homeopatskih zdravil v humani medicini, ki je bilo predmet inšpekcijskega postopka, glede na opredelitev zdravljena po Zakonu o zdravstveni dejavnosti in Zakonu o zdravilstvu, ni razčiščevalo niti z dejanskega niti s pravnega vidika, ampak je štel, da tožnik opravlja zdravilsko dejavnost na podlagi, ki iz obrazložitve odločbe ni razvidna. Pravica do izjave tožnika je bila torej zgolj navidezno zavarovana oziroma je bila kršena (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), saj ni razvidno, kako je organ upošteval izjavo tožnika z dne 28. 5. 2019 oziroma zakaj ni upošteval tožnikovega zagovora niti ni iz odločbe razvidno, na kateri dejanski in pravni podlagi je organ štel, da tožnik izvaja zdravilsko dejavnost. To pomeni, da se prvostopenjske odločbe tudi ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

14. Pritožnik se je namreč že v izjavi z dne 28. 5. 2019 skliceval na to, kar je sicer še bolj določno uveljavljal tudi v pritožbi, da je zdravnik pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen in da zdravnik svobodno izbere način zdravljenja, ki je v danih okoliščinah najprimernejši (prvi odstavek 3. člena Zakona o zdravniški službi), čemur je dodal, da med zdravila po Zakonu o zdravilih spadajo tudi homeopatska zdravila (22. točka 6. člena Zakona o zdravilih, ZZdr-2, Uradni list RS, št. 17/14, 66/19). Če homeopatska zdravila, v zvezi s katerimi naj bi svetoval tožnik, spadajo med zdravila, potem se postavlja vprašanje, ali je predpisovanje kakršnih koli dovoljenj s strani Ministrstva za zdravje v skladu z določbo prvega odstavka 3. člena Zakona o zdravniški službi. Na ta ugovor nista odgovorila niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ in s tega vidika izpodbijani akt ne izhaja iz celovite pravne ureditve tega področja in zaradi česar je slednji kršil tudi določbo drugega odstavka 254. člena ZUP.¹ Sodišče v upravnem sporu takšne odločbe ne more preizkusiti z vidika njene (ne)zakonitosti drugače, kot da ugotovi, da gre za že omenjeno bistveno kršitev določb postopka (3. in 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1).

15. V zvezi s prvostopenjskim aktom sodišče še ugotavlja, da mora biti po določbi ZUP izrek odločbe jasen in določen (6. točka 213. člena ZUP). Prva točka izreka izpodbijanega prvostopenjskega akta ni taka, kajti iz izreka ni razvidno, katero konkretno dovoljenje, ki ga predpisuje konkretno določilo iz zakona, mora tožnik pridobiti. Iz izreka tudi ni razvidno, katere pogoje, ki jih omenja izrek, predpisujejo določene določbe Zakona o zdravilstvu, in jih tožnik ne izpolnjuje za opravljanje homeopatije. Iz izreka tudi ni razvidno, kateri z zakonom določen organ je pristojen za izdajo manjkajočega dovoljenja. Vsebina obrazložitve izpodbijanega prvostopenjskega (in drugostopenjskega akta) teh zadev ne pojasnjuje(ta) v tolikšni meri, da bi bila prva točka izreka prvostopenjske določbe dovolj določna z vidika določil 1., 2. in 6. točke 213. člena ZUP. Drugostopenjski organ pa zgolj ponavlja, kar je navedel v obrazložitvi prvostopenjski organ in temu dodaja omembo drugega odstavka 9. člena ZZdrav. Tako ostaja tudi po izdaji drugostopenjskega akta nespremenjeno pojasnilo v tretjem odstavku na strani 2 izpodbijane prvostopenjske odločbe, da sta kot manjkajoča dokumenta navedena »dovoljenje« in »licenca«, v naslednjem odstavku prvostopenjske odločbe pa je navedeno, da zavezanec ne izkazuje strokovne usposobljenosti, saj nima licence, med tem ko izrek odločbe licence ne omenja. Iz obrazložitve izhaja, da dovoljenje izda Ministrstvo za zdravje. Na te nejasnosti oziroma neskladja med izrekom in obrazložitvijo prvostopenjskega organa je opozoril tudi pritožnik, vendar drugostopenjski organ te napake ni ustrezno odpravil. To je dodaten razlog, da je prvostopenjski akt nezakonit. Drugostopenjski organ je namreč z drugo točko izreka drugostopenjske odločbe prvo točko izreka prvostopenjske odločbe odpravil in je ni z ničemer nadomestil (7. točka drugega odstavka 237. člena v zvezi z 6. točko 213. člena ZUP).

16. Nezakonitost drugostopenjskega akta se tudi mimo v prejšnjem stavku navedenega začne v izreku te odločbe. Tožnik se ni pritožil zaradi tega, ker je bil rok za izvršitev odločbe predolg oziroma ker bi želel imeti krajši rok, ampak se je pritožil, ker je bil rok za izvršitev odločbe prekratek oziroma ni bil določen kot dovolj primeren in na zakonit način po tretjem odstavku 18. člena ZZZDRI. Drugostopenjski organ pa je rok, določen s prvostopenjsko odločbo, še skrajšal. Zato drugostopenjski organ ni odločil pravilno, ko je pritožbi »ugodil« v delu glede roka za izvršitev odločbe, saj je določil še krajši rok. Organ bi sicer lahko po uradni dolžnosti rok za začetek učinkovanja odločbe spremenil (tudi skrajšal), vendar samo pod točno določenimi zakonskimi pogoji iz 253. člena ZUP v zvezi z 247, 278. ali 279. členom ZUP. Ni pa pravilno, da je pritožbi ugodil, saj pritožnik ni uveljavljal skrajšanje roka za izvršitev odločbe. Iz obrazložitve drugostopenjskega akta pa ni razvidno, na podlagi katerega konkretnega odstavka in določila navedenih pravnih določb iz ZUP je organ po uradni dolžnosti in mimo pritožbenega zahtevka spremenil prvostopenjski akt (kršitev 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP).

17. Nadalje, iz prve točke izreka drugostopenjske odločbe izhaja, da je v preostalem delu ministrstvo pritožbo zavrnilo, vendar pa iz druge točke izreka izhaja, da ministrstvo pritožbe ni (le) zavrnilo, saj je prvostopenjsko odločbo (tudi) odpravilo in odpravilo jo je v celoti, kar pomeni, da je v veljavi ostala samo odločitev v drugem odstavku 2. točke izreka drugostopenjske odločbe, po kateri je »rok za izvršitev ukrepa iz prve točke te odločbe takoj po vročitvi, pritožba pa ne zadrži izvršitve.« Iz tega izhaja, da nobena vsebinska odločitev inšpektorja ni ostala v veljavi in da po izdaji drugostopenjske odločbe ostaja v veljavi samo rok za izvršitev odločbe. Kljub temu pa iz obrazložitve drugostopenjskega akta v nasprotju z drugo točko izreka drugostopenjske odločbe izhaja, da naj bi prva točka izreka prvostopenjske odločbe ostala v veljavi. Tako je drugostopenjski akt povsem nerazumljiv oziroma sta njen izrek in obrazložitev v navedenem delu v nasprotju in se tudi te odločbe ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

18. Zaradi navedenih razlogov je izpodbijani akt očitno nezakonit, zato je sodišče tožbi ugodilo v delu, v katerem je tožnik predlagal odpravo izpodbijanega akta. Pri tem je sodišče upoštevalo, da je tudi drugostopenjski organ kršil pravico do izjave pritožnika, saj je dejstva ugotavljal, kot izhaja iz obrazložitve drugostopenjskega akta, z vpogledom na spletno stran tožnika, in v tem smislu je dopolnil bistveno pomanjkljiv ugotovitveni postopek na prvi stopnji, vendar ponovno ni soočil tožnika z ugotovitvami, da bi se lahko tožnik o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, izjavil in se branil pred izdajo drugostopenjske odločbe. Tožnik tako šele v tožbi prvič lahko ugovarja pravilnosti ugotavljanja dejstev na tožnikovi spletni strani. Gre za kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

19. Zaradi medsebojne povezanosti prvostopenjskega in drugostopenjskega akta je sodišče odpravilo oba akta. Po določbi tretjega odstavka 63. člena ZUS-1 kadar sodišče upravni akt odpravi, vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, glede na vsebino zadeve lahko sodišče odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Zadeva se vrne v stanje, v katerem je bila, preden so bili odpravljeni upravni akti izdani.

20. Odprava prvostopenjske in drugostopenjske odločbe pomeni, da sta oba akta nezakonita in zato v takih primerih sodišče posebej v izreku sodne odločbe ne ugotavlja nezakonitosti odpravljene odločbe, ker to izhaja že iz same odprave upravnega akta. Ker sodišče zaradi bistvenih kršitev določb postopka niti ni moglo po vsebini presojati utemeljenosti ključnih ugovorov (pri)tožnika, tudi ni moglo v sodbi podati kakršne koli interpretacije, da svetovanje glede uporabe homeopatskih zdravil ni zdravilska dejavnost, ali da je homeopatija napačno uvrščena med zdravilstvo, kar je tožnik predlagal v tretji točki tožbenega zahtevka. Zato je sodišče v izreku odločilo, da se tožbi ugodi tako, da se oba upravna akta odpravita in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek zaradi bistvenih kršitev določb postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). V morebitnem nadaljnjem vodenju inšpekcijskega postopka je pristojni organ vezan na pravna stališča sodišča glede vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

21. Ker sodišče začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 v tovrstnem primeru lahko izda samo do izdaje pravnomočne sodne odločbe v tem upravnem sporu, sodišče pa je v prvi točki izreka sodbe razsodilo, da se upravni odločbi odpravita, kar pomeni, da z izdajo te sodbe le-ta postane pravnomočna, tožnik ne izkazuje več pravnega interesa za izdajo začasne odredbe. Sodišče je zato tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 2. in 5. odstavka 32. člena ZUS-1 ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

Obrazložitev k tretji točki izreka:

22. Določilo 3. odstavka 25. člena ZUS-1 določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Ur. l. RS št. 24/2007, 107/2013) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 prisojeni znesek plača toženec. Tožena stranka je dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki, povečan za 22% DDV, kar skupaj znese 347,70 EUR. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožeči stranki v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude tega roka pa skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

-------------------------------
¹ Po tem določilu mora organ v drugostopenjski odločbi presoditi vse pritožbene nevadbe.

Datum zadnje spremembe:

09.02.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba U 258/92
• UPRS Sodba I U 41/2021-12
• UPRS sodba I U 1138/2016