UPRS Sklep I U 1467/2017-12

Jedro

Iz upravnega spisa tožene stranke izhaja (tožnika pa ne navajata drugače), da tožnika pritožbe zoper izpodbijani uradni zaznamek nista vložila. Prvostopenjski upravni organ jima tega akta sicer ni vročal, ker je štel, da tožnika nista stranki postopka, kar pa na presojo izpolnjenosti pogoja iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 ne vpliva, saj zakon za takšne primere predvideva posebno pravno sredstvo in sicer obnovo upravnega postopka (9. točka 1. odstavka 260. člena ZUP).

Ker je odločanje o stranski udeležbi strank v upravnem postopku v pristojnosti upravnega organa, ki vodi postopek, bi bilo sodišče pristojno odločati o vprašanju statusa stranskih udeležencev zgolj v primeru, če bi v sporu polne jurisdikcije odločalo o tožbi zoper upravni akt, s katerim bi upravni organ v upravnem postopku odločil o tem statusu (v obravnavani zadevi pa gre za odločitev upravnega organa o predlogu za obnovo postopka).

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Tožnika sama nosita svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Gradbeni inšpektor Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, območne enote A. (v nadaljevanju: Inšpektorat za okolje in prostor), B.B., je dne 24. 8. 2009 sestavil uradni zaznamek (v nadaljevanju: izpodbijani uradni zaznamek), v katerem je navedeno, da nadaljnji ukrep gradbene inšpekcije ni potreben, ker izgradnja obcestne mulde ni poseg v prostor, za katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje ter da se postopek na podlagi 28. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) ustavi, ker ni bila ugotovljena nobena kršitev Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

2. Inšpektorat Republike Slovenije za promet, energetiko in prostor, območna enota C. - A. (v nadaljevanju: Inšpektorat za promet, energetiko in prostor) je dne 25. 3. 2014 izdal sklep št. P06122-1846/2009-27 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep), s katerim je zavrgel predloga tožnikov za obnovo inšpekcijskega postopka, ki je bil končan z izpodbijanim uradnim zaznamkom. V obrazložitvi je navedel, da prvi tožnik ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v inšpekcijskem postopku, druga tožnica pa je predlog za obnovo vložila prepozno in sicer po izteku enomesečnega roka od dne, ko je bila seznanjena z odločitvijo v inšpekcijskem postopku. Na tej podlagi je Inšpektorat za promet, energetiko in prostor njuna predloga v skladu s 1. in 2. odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel.

3. Tožnika sta se zoper izpodbijani sklep pritožila. Ministrstvo za okolje in prostor je 21. 11. 2014 z odločbama št. 0612-330/2011-37-06421133 in 0612-330/2011-36-06421133 njuni pritožbi zavrnilo.

4. Tožnika s tožbo zahtevata, da sodišče (1) ugotovi, da je tožena stranka z izpodbijanim uradnim zaznamkom tožnikoma kršila pravice iz 2., 5., 14., 22., 23., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave, (2) ugotovi, da je tožena stranka z izpodbijanim sklepom tožnikoma kršila pravice iz 2., 5., 14., 22., 23., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave, (3) izpodbijani uradni zaznamek izreče za ničnega, (4) izpodbijani sklep izreče za ničnega in samo odloči o zadevi, (5) odloči o statusu tožnikov kot stranskih udeležencev na podlagi sodbe v zadevi I U 395/2013, (6) naloži toženi stranki, da tožnikoma povrne stroške tega upravnega spora. Uvodoma navajata, da tožbo vlagata na podlagi poziva naslovnega sodišča opr. št. I U 945/2017-8 z dne 16. 6. 2017. V nadaljevanju navajata, da vlagata tožbo zoper odločbo št. 0612-270/2015-18 z dne 24. 3. 2017 in zoper izpodbijani sklep in sicer iz naslednjih razlogov: pri izdaji upravnega akta so bili nepravilno uporabljeni ZGO-1, ZIN, ZUP in Uredba o upravnem poslovanju, tožena stranka naj ne bi sledila napotilom Upravnega sodišča iz sodbe v zadevi I U 395/2013, ob tem pa je bistveno prekršila pravila upravnega postopka, nepravilno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, podani pa naj bi bili tudi razlogi, na podlagi katerih se akt izreče za ničnega v skladu s 4. točko 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 3. točko 28. člena ZUS-1. Njun pravni in finančni interes za obnovo postopkov v zadevi, o kateri je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom, naj bi bil v tem, da bi lahko v primeru, če imajo investitorji pravnomočno gradbeno dovoljenje, zahtevala le povrnitev škode, ki presega normalne meje, sicer pa povrnitev celotne škode. Izpodbijani sklep ima zanju finančne posledice v višini 89.000 EUR. V nadaljevanju obrazložitve tožbe tožnika podrobno opisujeta kronološki potek dogodkov ter upravnih in sodnih postopkov, do katerih je prišlo po zalitju kletnih prostorov gospodarskega poslopja v lasti druge tožnice, po katerem sta se tožnika najprej obrnila na občinsko inšpekcijo Občine D. Navajata, da bi morala biti druga tožnica stranka inšpekcijskega postopka v zadevi, v kateri je bil izdan izpodbijani sklep, ker je v zadevi podala prijavo (občinskemu inšpektorju, ki jo je nato odstopil gradbenemu inšpektorju) in ker je lastnica nepremičnine, katere klet je bila zalita in na kateri naj bi posledično nastajala zatrjevana škoda (pri čemer naj bi občinski inšpektor E. na terenu ugotovil, da na cesti pred objektom odvodnjavanje res ni urejeno). V zvezi s pravico prvega tožnika do udeležbe v inšpekcijskem postopku pa tožnika navajata, da je tudi prvi tožnik podal prijavo na občinski inšpektorat ter da iz upravnosodne prakse izhaja stališče, da je treba v že uvedenih inšpekcijskih postopkih na prijaviteljevo zahtevo presoditi, ali mu v postopku pripada položaj stranskega udeleženca. Tožnika poudarjata, da lahko do položaja, ko je posamezniku vzeta možnost sodelovanja v postopku, pride tudi, če se inšpekcijski postopek ne uvede oziroma se pobuda prijavitelja ne obravnava. Neukrepanje gradbenega inšpektorja v obravnavani zadevi ni odvzelo le možnosti tožnikov, da zavarujeta svoje interese, temveč je tako ostal nezaščiten tudi javni interes. V zvezi z udeležbo prvega tožnika v upravnem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, tožnika navajata, da je tožnik podal tri prijave in sicer: prijavo nedovoljene gradnje izgradnje mulde med gospodarskim objektom na naslovu F. (kar naj bi bilo razvidno iz kopije prijave iz kazenskega spisa v zadevi I Kpd 5287/2012), ki ni evidentirana v upravnem spisu, prijavo nedovoljene gradnje asfaltiranje poti med parcelama 494/17 in 494/21, obe k.o. ... z dne 6. 7. 2009, ki prav tako ni bila evidentirana in prijavo, naslovljeno na direktorja G.G., ki je sestavni del tožb, končanih z odločbami upravnega sodišča v zadevah I U 2201/2011 in I U 395/2013. Priloge k prijavam naj bi v upravnem spisu ne bile evidentirane. Dejstvo, da je prvi tožnik zahteval vstop v postopek, naj bi bilo izkazano tudi z zahtevo za vključitev v postopek in pritožbo zoper molk organa (tožnika navajata vse priloge zahteve) z dne 27. 6. 2011. V zvezi s tem tožnika navajata, da je tožena stranka dne 7. 11. 2011 prvega tožnika obvestila, da je pristojni inšpektor uvedel inšpekcijski postopek, kaj so bile ugotovitve tega postopka in pa, da prvi tožnik nima položaja stranke v inšpekcijskem postopku. Upravno sodišče je nato v zadevi I U 2201/2011 odločilo, da je to obvestilo treba šteti za upravno odločbo, zoper katero ima tožnik možnost vložiti pritožbo, v primeru neuspeha s pritožbo pa mu je zagotovljeno sodno varstvo po 1. odstavku 2. člena ZUS-1. Pritožbeni organ je pritožbo druge tožnice zavrgel, pritožbo prvega tožnika pa zavrnil. Zoper drugostopenjsko odločbo sta tožnika sprožila upravni spor, končan s sodbo v zadevi I U 395/2013, s katero je sodišče tožbi tožnikov ugodilo, odpravilo odločbo Inšpektorata za okolje in prostor z dne 7. 11. 2011 in zadevo vrnilo v ponovni postopek. Druga tožnica je zoper to odločbo prav tako vložila tožbo, ki se je vodila pod opravilno številko I U 354/2013. Tožnika nadalje navajata, da je Upravno sodišče v zadevi I U 18/2015 odločilo, da sklep o ustavitvi inšpekcijskega nadzora pomeni ugotovitev inšpektorja, da zavezanec ni storil kršitve zakona ali drugega predpisa, torej vsebinsko odločitev in da je obnova postopka v takšni zadevi načeloma možna in je prvostopenjski organ ravnal pravilno, ko je preizkusil, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo iz 1. odstavka 267. člena ZUP. V zvezi s to sodbo je prvi tožnik vložil ustavno pritožbo. Za izvršitev sodbe v zadevi I U 395/2013 sta tožnika sprožila upravni spor, ki se je vodil pod opravilno številko I U 1811/2016. Tožnika v nadaljevanju tožbe povzemata vsebino kazenskih ovadb, ki sta jih podala zoper gradbena inšpektorja B.B. in H.H. ter navajata, da iz listinske dokumentacije predkazenskih postopkov izhaja, da so bile inšpektorju B.B. vročene prijave tožnikov glede nedovoljene izgradnje mulde med gospodarskim objektom na naslovu ... in občinsko cesto, ki pa v popisu zadeve št. 06122-1846/2009 niso zavedene. Tožnika navajata, da inšpekcijski pregled v zvezi s prijavami prvega tožnika ni bil nikoli opravljen in da inšpekcijski postopek, začet s prijavo z dne 6. 7. 2009, posledično ne more biti zaključen. S tem naj bi bila utemeljena zahteva za izrek ničnosti izpodbijanega sklepa. Predlagata več listinskih dokazov, ki naj bi potrjevali njune navedbe o podanih prijavah suma nelegalne gradnje. V nadaljevanju izpodbijata ugotovitev Upravnega sodišča v sodbi I U 18/2015, da iz upravnega spisa ne izhaja, da bi prvi tožnik kateremu od organov, ki so odločali v upravnem postopku, predložil pooblastilo druge tožnice in da je posledično pravilna odločitev prvostopenjskega upravnega organa, da tožnik ni izkazal, da bi ravnanje, ki je bilo predmet inšpekcijskega postopka, kakorkoli posegalo v njegovo lastnino, pri čemer svojega interesa ni utemeljeval na kakšni drugi okoliščini. Sodišče naj bi s tem poseglo v pravico tožnikov iz 23. člena Ustave. Izpostavljata, da se v kazenskem spisu nahaja prijava nedovoljene gradnje izgradnje mulde med gospodarskim objektom na naslovu ..., ki stoji na parc. št. 572/2 in občinsko cesto št. 1262 k.o. ..., ki pa ni evidentirana v spisu zadeve št. 06122-1846/2009-27 (24411), s čimer naj bi bil seznanjen tudi H.H., kar izhaja iz uradnega zaznamka z dne 20. 2. 2014 in odgovora tožnika na poziv na dopolnitev z dne 21. 3. 2014. Upravni organ bi nadalje v skladu z ZUP moral dovoliti, da procesna dejanja za stranko opravi tudi oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar ji naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo. Iz spisa naj bi nedvomno izhajalo, da tožnika k temu nista bila pozvana, zaradi česar naj bi odločitev Upravnega sodišča v zadevi I U 18/2015 predstavljala kršitev ZUP in 125. člena Ustave. Tožnika v nadaljevanju navajata razloge, zaradi katerih naj sodišče obravnavano zadevo združi z upravnim sporom, ki se nanaša na upravno zadevo 06122-490/2014. V upravni zadevi 06122-490/2014 naj bi jima bil namreč vročen dopis, v katerem jima je H.H. na zahtevo za posredovanje informacij (med drugim njunih prijav z dne 6. 7. 2009 in 16. 11. 2009) odgovoril, da je iz njunih zahtev mogoče smiselno razbrati, da zahtevata dokumentacijo v zadevah 0612-102/2011 in 06122-1846, v kateri je bila obravnavana prijava gradnje mulde in delno neskladnih gradenj in številka 06122/2014, v kateri je bila dodatno obravnavana prijava neskladne gradnje. Navajata, da je Upravno sodišče v zvezi s prijavo nedovoljene in neskladne gradnje na lokaciji ... z dne 16. 11. 2009 odločalo že v zadevah I U 2201/2011 in I U 395/2013. V upravni zadevi 06122-490/2014 so bili podani razlogi za ničnost, hkrati pa bi moralo biti že v tem postopku odločeno o statusu stranskega udeleženca, po načelu ne bis in idem. V zvezi z ničnostjo navajata še, da v obravnavani zadevi inšpektor, ki je vodil postopek, za to nima ustreznega znanja. Komisija za pritožbe je namreč dne 30. 6. 2010 v postopku št. 10051-413/2010/2, v katerem je presojala zakonitost odločbe o imenovanju v naziv javnega uslužbenca, izdala sklep, v katerem je ugotovila, da inšpektor B.B. ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. Glede na citirani sklep Komisije za pritožbe javni uslužbenec B.B. ni izpolnjeval strokovnih pogojev za odločitev z izpodbijanim uradnim zaznamkom z dne 24. 8. 2009. Neizpolnjevanje pogojev za zasedbo delovnega mesta pomeni nezmožnost odločanja, to pa je že samo po sebi ničnostni razlog. V zvezi s tem navajata še, da je glavna inšpektorica I.I. v sprejetih ukrepih organa za izboljšanje dela št. 0612-110/2015/6 z dne 10. 6. 2015 inšpektorju B.B. naložila, da preveri ostale postopke in v primeru ugotovljenih nepravilnosti, ki so bile ugotovljene pri njegovem nadzoru, o tem seznani nadrejenega in nato v roku 6 mesecev nepravilnosti odpravi, ni pa odredila, da se odpravijo nepravilnosti v postopkih tožnikov. Posledično kršitve in nepravilnosti v zvezi z izpodbijanim uradnim zaznamkom in prijavami tožnikov niso odpravljene, so pa bile ugotovljene v postopku upravne inšpekcije (zapisnik št. 0610-345/2013/11 z dne 3. 6. 2015). Kršitve bi morale biti odpravljene z odpravo izpodbijanega uradnega zaznamka in vrnitvijo v ponoven postopek. Tožnika nadalje navajata, da v zvezi s podatki o izobrazbi in pooblastilih za vodenje in odločanje v inšpekcijskih postopkih, ki naj bi jih imel inšpektor B.B., obstaja sum kaznivih dejanj ponarejanja uradnih listin oziroma krive izpovedbe. Prav tako naj bi bila nezakonita razporeditev B.B. na delovno mesto, saj ni izpolnjeval pogojev, predpisanih v sistematizaciji. Prvi tožnik je sicer zaradi neizpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta zahteval izločitev B.B. iz vseh postopkov. Tožena stranka je v odločbi št. 021-7/2015/2-MG z dne 28. 8. 2015 tožnikoma pojasnila, da se bo vloga, ki se nanaša na obnovo postopkov, v katerih so bili izdani pravni akti uradne osebe B.B. v zadevi št. 06122-3259/2007, še obravnavala. Tožnika navajata, da bi moralo enako veljati tudi za postopek 06122-1846/2009-27 (24411). Po mnenju tožnikov je inšpektor B.B. poslovno nesposoben, pri njegovih nadrejenih (predstojnica I.I. in ministrica J.J.) pa gre za sume kaznivih dejanj zoper uradno dolžnost in javna pooblastila, saj so vedeli za inšpektorjevo nesposobnost. Sodišče bi moralo presoditi, kako neizpolnjevanje strokovnih pogojev za zasedbo delovnega mesta gradbenega inšpektorja vpliva na vodenje in odločanje v inšpekcijsko- upravnem postopku. Ker je njun postopek vodila uradna oseba, ki za to ni izpolnjevala pogojev, je bila kršena tudi pravica tožnikov do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Prav tako je bilo tožnikoma poseženo v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj nista imela možnosti udeležbe pri ugotovitvenem in dokaznem postopku. S tem jima je bila kršena tudi pravica do izjave. Izpodbijani uradni zaznamek bi moral biti izrečen za ničnega tudi zaradi utemeljenega suma kaznivega dejanja zlorabe položaja predstojnice I.I. v zadevah 06122-1846/2009, 06122-489/2014 in 490/2014. Tožnika izpostavljata, da se v skladu z 279. členom ZUP za nično izreče tudi odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kaznivo dejanje.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

6. Tožba ni dovoljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnika v obrazložitvi tožbe poleg izpodbijanega uradnega zaznamka in izpodbijanega sklepa kot izpodbijane akte mestoma navajata tudi druge upravne in sodne odločbe oz. se sklicujeta na druge upravne spore, ki so se na podlagi njunih tožb vodili pred tem sodiščem (in so tudi že pravnomočno zaključeni).

8. Tako v prvem odstavku na 2. strani tožbe navajata, da „ […] vlagata tožbo za izrek ničnosti sklepa št. 06122-1846/2009-27 (24411) z dne 25. 3. 2014 in v nadaljevanju ničnosti uradnega zaznamka z dne 24. 8. 2009 na podlagi pisnega poziva naslovnega sodišča opr. št. I U 945/2017-8 z dne 16. 6. 2017¹[…]“, v drugem odstavku na 2. strani tožbe, da „ […] v zakonitem roku vlagata tožbo zoper odločbo št. 0612-270/2015-18 z dne 24. 3. 2017²[…]“ ter v četrtem odstavku na 18. strani tožbe, da „ […] gre v konkretni zadevi- postopku št. 06122-490/2014 za nesporno vprašanje ničnostnih razlogov in da je bilo (oziroma naj bi bilo odločeno o zahtevku „Prijavi nedovoljene in neskladne gradnje na lokaciji ... z dne 16. 11. 2009 naslovljeno na dir. G.G.“ odločeno že v zadevi vodeni pod št. 06122-1846/2009 na katerega se je že nanašala odločba- dopis inšpektorata RS za okolje in prostor št. 0612-102/2011/67 z dne 7. 11. 2011³ in bi moralo biti že v tem postopku odločeno o vprašanju stranskega udeleženca po 142. členu ZUP (ne bis in idem)[…]“

9. Tožnika sta sicer v obravnavani zadevi na 18. strani tožbe postavila izrecen tožbeni zahtevek, ki se v 1. in 3. točki nanaša na izpodbijani uradni zaznamek, v 2., 4. in 5.⁴ točki pa na izpodbijani sklep. Enako je na prvi strani vsebina tožbe opredeljena kot „tožba tožečih strank za izrek ničnosti uradnega zaznamka z dne 24. 8. 2009 in posledično sklepa št. 06122-1846/2009-27 (24411) z dne 25. 3. 2014“. Tudi tožbeni razlogi - argumentacija o pravnem interesu tožnikov za obnovo postopkov, navajanje razlogov, zaradi katerih bi jima moral biti priznan položaj stranke v inšpekcijskem postopku, povzemanje vsebine sodb I U 2201/2011, I U 395/2013 (na podlagi katerih je bil izdan izpodbijani sklep) ter I U 18/2015 (s katero je bilo, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, že odločeno o tožbi zoper izpodbijani sklep), izpodbijanje ugotovitev sodišča v sodbi I U 18/2015 ter navedbe v zvezi z gradbenim inšpektorjem (B.B.) se po vsebini nanašajo na izpodbijani uradni zaznamek in izpodbijani sklep. Sodišče je tako štelo, da se tožba nanaša na izpodbijani akt in izpodbijani uradni zaznamek. Ob tem sodišče pripominja, da je bilo tudi o tožbah zoper druge upravne akte, na katere se sklicujeta tožnika, že pravnomočno odločeno (v zadevah I U 1103/2017 in I U 945/2017), zato bi bilo ponovno odločanje v skladu z 8. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 pravno nedopustno.

10. Sodišče mora namreč v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na razloge za zavrženje tožbe, naštete v 1. odstavku 36. člena.

11. ZUS-1 v 7. točki 1. odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

12. Tožnika v 1. točki tožbe zahtevata, naj sodišče ugotovi, da je tožena stranka z izpodbijanim uradnim zaznamkom tožnikoma kršila pravice iz 2., 5., 14., 22., 23., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave, v 3. točki tožbe pa, naj sodišče izpodbijani uradni zaznamek izreče za ničnega. Kot je predhodno to sodišče ugotovilo že v sodbi v zadevi I U 18/2015 z dne 12. 11. 2015, izpodbijani uradni zaznamek po vsebini predstavlja sklep inšpektorja o ustavitvi postopka (10. in 11. točka obrazložitve navedene sodbe). Zoper ta sklep je (bila) možna pritožba (na podlagi 2. odstavka 3. člena ZIN v povezavi s 1. odstavkom 13. člena ZUP). Iz upravnega spisa tožene stranke izhaja (tožnika pa ne navajata drugače), da tožnika pritožbe zoper izpodbijani uradni zaznamek nista vložila. Prvostopenjski upravni organ jima tega akta sicer ni vročal, ker je štel, da tožnika nista stranki postopka, kar pa na presojo izpolnjenosti pogoja iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 ne vpliva, saj zakon za takšne primere predvideva posebno pravno sredstvo in sicer obnovo upravnega postopka (9. točka 1. odstavka 260. člena ZUP). Tožnika sta v obravnavani zadevi predlog za obnovo tudi vložila, odločitev upravnega organa o predlogu pa je predmet tega upravnega spora. Če bi tožnika s predlogom za obnovo uspela (kolikor bi upravni organ presodil, da bi tožnika morala biti udeležena v postopku), bi to pomenilo tudi, da bosta zoper odločitev inšpektorja lahko vložila pritožbo. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na izpodbijani uradni zaznamek (1. in 3. točka tožbe) na podlagi 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

13. ZUS-1 v 8. točki 1. odstavka 36. člena določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba.

14. Ker je to sodišče že predhodno s sodbo I U 18/2015 z dne 12. 11. 2015 odločilo o skupni tožbi obeh imenovanih tožnikov, ki je vsebinsko enaka njuni tožbi v obravnavani zadevi, in s katero sta slednja zahtevala, (1) da sodišče ugotovi, da je toženka z sklepom Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor št. 06122-1846/2009-27 (24411) z dne 25. 3. 2014 (sklep, na katerega se nanaša tudi tožba v obravnavani zadevi) kršila njune pravice iz 2., 5., 14., 22., 23., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave, (2) da sodišče odpravi izpodbijani sklep in odloči o zadevi, (3) izdajo sklepa v skladu s 3. odstavkom 28. člena ZUS-1 ter podredno, da naj sodišče izpodbijani sklep izreče za ničnega, tako, da je tedaj njuno tožbo zavrnilo, sodba I U 18/2015 pa je postala pravnomočna dne 12. 11. 2015, je njuna ponovna tožba v tej zadevi nedovoljena.

15. Glede na navedeno gre pri 2. in 4. točki tožbe v obravnavani zadevi namreč za zahtevka, o katerih je bila v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba. Sodišče je tako tožbo v tem delu zavrglo na podlagi 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1.

16. ZUS-1 v 1. odstavku 36. člena med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da odločanje o sporu ne spada v sodno pristojnost.

17. Tožnika v 5. točki tožbe zahtevata, da naj sodišče odloči o „statusu stranskih udeležencev tožečih strank na podlagi sodbe UPRS opr. št. I U 395/2013“. Sodišče je v zadevi I U 395/2013 presojalo obvestilo Inšpektorata za okolje in prostor št. 0612-102/2011/67 z dne 7. 11. 2011, s katerim je gradbena inšpektorica obvestila tožnika, da inšpektor v postopku ni ugotovil kršitve predpisov o graditvi objektov, o čemer je tožnika pisno obvestil in inšpekcijski postopek ustavil, ter dodatno pojasnila, da vlagatelj pobude za inšpekcijski postopek nima položaja stranke v inšpekcijskem postopku. Sodišče je navedeni akt (obvestilo, za katerega je že v sodbi I U 2201/2011 ugotovilo, da predstavlja upravno odločbo) odpravilo in zadevo tedaj vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, v obrazložitvi pa je navedlo, da bo morala toženka v ponovljenem postopku preizkusiti tudi, ali je tožnikovo zahtevo (po morebitnem pozivu na dopolnitev) treba obravnavati kot predlog za obnovo postopka. Tožena stranka je temu sledila in tožnika dne 21. 2. 2014 v ponovljenem postopku pozvala na dopolnitev vloge ter nato o njegovi zahtevi z izpodbijanim sklepom odločila kot o predlogu za obnovo postopka.

18. Ker je odločanje o stranski udeležbi strank v upravnem postopku v pristojnosti upravnega organa, ki vodi postopek, bi bilo sodišče pristojno odločati o vprašanju statusa stranskih udeležencev zgolj v primeru, kolikor bi v sporu polne jurisdikcije odločalo o tožbi zoper upravni akt, s katerim bi upravni organ v upravnem postopku odločil o tem statusu (v obravnavani zadevi pa gre za odločitev upravnega organa o predlogu za obnovo postopka). Glede na navedeno je sodišče v skladu s 1. točko 1. odstavka 36. člena tožbo zavrglo tudi v tem delu.

19. Ker je sodišče tožbo zavrglo, ni odločalo o predlogu za združitev postopka z upravnim sporom, ki se nanaša na upravno zadevo 06122-490/2014 (ki je bil tudi sicer že pred izdajo tega sklepa pravnomočno zaključen s sodbo opr. št. I U 945/2017 z dne 10. 4. 2018)

K II. točki izreka:

20. Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1, v skladu s katerim v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

------------------------------

¹ Sodišče je z vpogledom v spis zadeve I U 945/2017 ugotovilo, da je z navedenim pozivom sodišče pozvalo tožnika, da navedeta, ali poleg drugostopenjske odločbe izpodbijata tudi prvostopenjski sklep št. 06122-490/2014-12 z dne 28. 4. 2016 ter pojasnita, ali vlagata izpodbojno ali ugotovitveno tožbo. Upravni spor v zadevi I U 945/2017 je bil sicer zaključen dne 10. 4. 2018 z izdajo sodbe, s katero je sodišče tožbo tožnikov zavrnilo.
² Iz podatkov vpisnika tega sodišča izhaja, da sta tožnika dne 17. 5. 2017 zoper odločbo št. 0612-270/2015-18 z dne 24. 3. 2017 vložila tožbo. Upravni spor, ki se je na podlagi te tožbe vodil pod opravilno številko I U 1103/2017, je bil končan dne 8. 5. 2018 z izdajo zavrnilne sodbe.
³ Dopis inšpektorata RS za okolje in prostor št. 0612-102/2011/67 z dne 7. 11. 2011 je bil sicer predmet upravnega spora v zadevi I U 2201/2011, v katerem je to sodišče tožbo tožnikov zavrglo, ob tem pa v obrazložitvi navedlo, da ima navedeni dopis naravo upravne odločbe, zoper katero se prvi tožnik lahko pritoži.
⁴ Peta točka tožbenega zahtevka se nanaša na odločitev o statusu stranskih udeležencev na podlagi sodbe I U 395/2013. Z navedeno sodbo je to sodišče ugodilo tožbi, odpravilo odločbo tožene stranke št. 0612-102/2011/67 z dne 7. 11. 2011 in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v obrazložitvi pa zapisalo, da bo morala tožena stranka preveriti, če je treba tožnikovo vlogo šteti za predlog za obnovo postopka. O tem je nato tožnica odločila z izpodbijanim sklepom (kot izhaja iz 2. odstavka na 2. strani izpodbijanega sklepa).

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sklep III U 132/2022-11
• VSC sklep Cp 101/2000
• VSL sklep I Cpg 440/2011