UPRS Sodba I U 7/2020-10

Jedro

Glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite povedal, da zanjo prosi zaradi vojske, saj se je zadnje leto v šoli izobraževal v vojaški šoli in jo uspešno zaključil in je pričakoval, da je s tem odslužil svojo vojaško obveznost in bo lahko nadaljeval šolanje. Namesto tega pa je bil premeščen v vojašnico A. kot redni vojak v vojski, kjer bi moral ostati vse življenje. Tam je ostal pol leta, poskušal je pobegniti, zaradi česar so ga zaprli v zapor B. Nato je pobegnil iz zapora in odšel v Sudan.

3. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Na osebnem razgovoru je povedal, da je bil šest mesecev na vojaškem usposabljanju, da je moral ubogati različne ukaze nadrejenih in izvajati tudi fizična dela, ki so bila naporna. V vojašnici so pogosto zbirali les za kurjavo, učili so se streljati in ravnati z orožjem, kopali so zemljo in iskali vodne vire. Po šestih mesecih je pobegnil iz vojašnice. Ko so ga ujeli, je preživel šest mesecev v zaporu, od tam pa pobegnil v Sudan.

4. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik o dogodkih, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, pripovedoval prepričljivo, tekoče, brez razmislekov in zavlačevanja. Nedvomno se je kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Glede na njegove navedbe ni bilo mogoče pričakovati, da bi predložil kakšne konkretne dokaze v podporo svojim izjavam. Tožena stranka je tudi proučila informacije o stanju v njegovi izvorni državi. Pri tem opozarja na to, da je pridobivanje informacij o razmerah v Eritreji precej oteženo. Tožena stranka se je osredotočila predvsem na informacije, ki so dosledno in usklajeno predstavljene v različnih neodvisno objavljenih publikacijah. Proučila pa je tudi informacije, ki so jih pooblaščenci tožnika predložili v spis upravne zadeve. Iz njih med drugim izhaja, da morajo vsi eritrejski državljani, razen poročenih žensk, neporočenih mater in oseb, ki iz zdravstvenih razlogov niso sposobne za vojaško službo, med 18. in 40. letom starosti odslužiti 18 mesečni vojaški rok. Vojaški rok se lahko služi tudi v civilnih enotah, kar zajema tudi dejavnost v upravi, šolah, bolnišnicah, kmetijstvu in gradbenih podjetjih. Maja 2002 je eritrejska vlada vojaško obveznost podaljšala za nedoločen čas. Tožena stranka je tudi preverila, ali je bil tožnik podvržen nerazumno hudemu kaznovanju za vojaški prekršek, ki ga je storil s tem, ko je dezertiral. Informacije poročajo o tem, da eritrejske oblasti v zvezi s kaznovanjem takih oseb niso več tako stroge. Trajanje zapora se je v zadnjih letih skrajšalo. Zaporna kazen se je zmanjšala na šest mesecev do dve leti. Take osebe se lahko kaznuje tudi samo z nekaj mesečnim priporom, kar je odvisno predvsem od okoliščin, kot so status v zvezi s služenjem vojaškega roka in število poskusov izstopa iz države. Osebe, ki se izognejo služenju vojaškega roka, lahko pozneje podpišejo pismo o obžalovanju, plačajo dvoodstotni davek in tako uredijo svoj status. Vrnitev v domovino je po plačilu davka možna brez nevarnosti.

5. Tožnik svojo prošnjo utemeljuje z dolžino služenja vojaškega roka, ki lahko v Eritreji traja neomejeno dolgo, in s strahom pred sankcijami, ker je dezertiral iz eritrejske vojske. Tožnikovih navedb ni mogoče obravnavati kot preganjanje, kot ga opredeljuje Ženevska konvencija in Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik ni zatrjeval, da bi zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini služil daljši vojaški rok ali da bi mu zaradi tega bile tam kršene človekove pravice. Tožnik je tudi navajal, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila zaporna kazen, vendar je tožena stranka ugotovila, da se je trajanje pripora v zadnjih letih bistveno skrajšalo. V praksi so se tovrstne kazni zmanjšale na šest mesecev do dve leti zapora, kar po mnenju tožene stranke ni pretirano. Ni neobičajno, da države dezerterstvo kaznujejo z zaporno kaznijo, iz preučenih poročil pa izhaja tudi, da se osebe iz Eritreje lahko kaznuje tudi s samo nekaj mesečnim priporom, zaradi česar v primeru tožnika ni mogoče trditi, da bi bil podvržen nerazumno hudemu kaznovanju. Nekateri povratniki pa sploh niso bili kaznovani.

6. Nadalje tožena stranka pojasnjuje, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev, kot izhaja iz prve alineje 28. člena ZMZ-1. Obdobje pripora za osebe, ki dezertirajo iz vojaške službe, se je v zadnjih nekaj letih bistveno skrajšalo. Doba pripora najpogosteje traja od šest do osem mesecev oziroma naj bi v praksi trajala od šestih mesecev do dveh let. Glede resne škode po drugi alineji 28. člena ZMZ-1 pa tožena stranka ugotavlja, da mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in torej ne sme biti zgolj posledica splošnih sistemskih pomanjkljivosti v izvorni državi. Tožnik je namreč navajal, da so se v vojski učili streljati z orožjem, zbirali so les za kurjavo in skrbeli za orožje, kopali zemljo ter po bujenju odšli na tek in hojo. Tožnik v svojih izjavah ni dokazal, da bi bil podvržen dejanjem, ki bi pretila njemu osebno ali bi šlo za dejanja javnih organov države, ki bi bila namerno uperjena proti njemu. Splošno stanje v državi in zaporih je sicer lahko tudi nehumano ravnanje, vendar pa to ni posledica namernega ravnanja države in ni povzročeno prosilcu namerno, zato ne zadostuje za priznanje subsidiarne zaščite. Pomanjkanje hrane in slabe higienske razmere, kakršne so navedene tudi v primeru zaporov, se tako nanašajo na splošno stanje in razmere, ne gre pa pri tem za konkreten primer mučenja posameznika in ni prizadejano posamezniku namerno. Zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka še ugotavlja, da tožnik ni uveljavljal ogroženosti zaradi mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v Eritreji. Zato ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo na podlagi tretje alineje 28. člena ZMZ-1.

7. Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da ni pravilno uporabila ZMZ-1, glede razlogov za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka bi namreč morala resno škodo presojati skladno s prvo in predvsem drugo alinejo 28. člena ZMZ-1. Eritreja je še zmeraj zelo nevarna država, v kateri ne veljajo osnovne človekove pravice. Tožnik bi bil ob vrnitvi mučen in bi se z njim poniževalno ravnalo. Poleg tega tožena stranka o prošnji tudi ni odločila v najkrajšem možnem času. Razen tega tožena stranka v izreku odločbe ni odločila v dveh ločenih točkah izreka, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Zaradi neustreznih vprašanj na osebnem razgovoru je tožena stranka kršila tudi prvi odstavek 37. člena ZMZ-1, saj osebnega razgovora ni vodila na način, da bi lahko tožnik celovito predstavil osebne okoliščine na njegovi strani oziroma ga ni soočila z dejanskim stanjem v izvorni državi. Iz samih vprašanj ni jasen resničen subjektivni vzrok diskriminacije tožnika v Eritreji. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa, naj jo spremeni in tožniku prizna status begunca oziroma status subsidiarne zaščite.

8. Tožnik je predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijane odločbe, vendar je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom I U 7/2020-4 z dne 8. 1. 2020 zavrglo.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so protispisne tožnikove navedbe, da je tožena stranka ugotavljanje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite presojala le v okviru tretje alineje 28. člena ZMZ-1. Kot je razvidno iz same odločbe, je presojala tudi resno škodo v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Glede časa reševanja zadeve tožena stranka pojasnjuje, da je sporočila, zakaj odločitev še ni bila sprejeta in do kdaj jo lahko tožnik pričakuje. V zvezi z odločitvijo v dveh ločenih točkah izreka pa se tožena stranka sklicuje na odločitvi Vrhovnega sodišča RS v sklepih I Up 90/2019 in I Up 157/2019, iz katerih je razvidno, da tudi po izdaji sodbe SEU C-662/17 z dne 18. 10. 2018 ni razloga za odstop od dosedanjih stališč Vrhovnega sodišča RS glede oblikovanja izrekov odločb. Iz zapisnika o osebnem razgovoru pa je razvidno, da je bil tožnik temeljito vprašan o vseh razlogih, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in je imel možnost, da tudi sam karkoli doda, kar je pomembno za postopek. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

10. Tožnik je po prejemu odgovora na tožbo podal še eno pripravljalno vlogo, v kateri še dodatno utemeljuje svoja stališča. Vztraja pri tem, da mu grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 v primeru vrnitve v izvorno državo.

11. Tožba ni utemeljena.

12. ZMZ-1 v prvem odstavku 20. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne zaščite. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje nobenega od teh dveh statusov. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 se namreč status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi s prvega odstavka 31. člena tega zakona. Za priznanje statusa begunca morajo torej biti podani razlogi preganjanja. Ti so opredeljeni v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1, to pa je pripadnost določeni rasi ali etnični skupini, pripadnost določeni veroizpovedi, narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini ali pa politično prepričanje. Tožnik v postopku ni navedel takih dejstev, da bi organ predmetne okoliščine povezal s katerim od zakonsko predpisanih razlogov za preganjanje niti ni takega razloga utemeljeval v tožbi.

13. Sodišče sicer meni, da glede služenja vojaškega roka v izvorni državi tožnika obstajajo splošne sistemske pomanjkljivosti glede na to, da lahko vojaški rok traja neomejeno dolgo in da morajo vse osebe, ki služijo vojaški rok, prisilno delati tam, kjer jim je določeno, in ne tam, kjer bi same želele. Vendar pa je takim pomanjkljivostim izpostavljeno celotno prebivalstvo, torej ne glede na osebne okoliščine, ne glede na raso, spol, vero, narodno pripadnost ali pripadnost določeni družbeni skupini, saj tožnik ne navaja, da je bil na prisilnem služenju vojaškega roka iz razloga, ker bi bile pri njem podane take osebne okoliščine. Za izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa begunca mora biti kumulativno podanih več elementov in pri tožniku niso podani razlogi preganjanja (pripadnost določeni skupini ljudi) in že zaradi tega mu ni mogoče priznati statusa begunca. Obveznemu služenju vojaškega roka so torej podvrženi vsi prebivalci razen nekaterih izjem, zato ni mogoče govoriti o preganjanju, ki bi bilo podano zaradi nekih posebnih individualnih okoliščin na strani tožnika. Razen tega dogajanja, ki jih opisuje tožnik, ne ustrezajo definiciji lastnosti dejanj preganjanja, kot so navedene v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1. V skladu s tem določilom se kot dejanja preganjanja v skladu s 1.a členom Ženevske konvencije šteje pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu ali če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V konkretnem primeru pa ne gre za zavrnitev služenja vojaškega roka v spopadu, saj tožnik niti ne trdi niti iz informacij o stanju v izvorni državi ne izhaja, da bi v Eritreji potekal spopad ali da bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja.

14. Tožena stranka pa je tudi pravilno ugotovila, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, zato so neutemeljene tožbene navedbe o tem, da se tožena stranka ni ukvarjala z obstojem razlogov za priznanje subsidiarne zaščite v smislu prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1. Tožena stranka je to ugotavljala na 13. strani odločbe, kjer je navedla, da tožnik ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bil soočen z utemeljenim tveganjem, to utrpi resno škodo, ki zajema smrtno kazen ali usmrtitev. Navedla je, da iz najnovejših informacij izhaja, da se je obdobje pripora za osebe, ki dezertirajo iz vojaške službe, v zadnjih letih bistveno skrajšalo. Doba pripora najpogosteje traja od šest do osem mesecev oziroma naj bi v praksi trajalo od šestih mesecev do dveh let. Navedeno pomeni, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Eritrejo zaradi dezerterstva soočen s tveganjem, da mu bo izrečena nerazumno dolga in pretirana kazen. Tožena stranka je zavzela stališče, da nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, kar vključuje tudi razmere v zaporih, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki bi jo šteli za resno grožnjo. Tveganja poslabšanja splošnega stanja državljana tretje države, ki ni posledica namerne odtegnitve, ni mogoče šteti za resno škodo, kot jo opredeljuje 28. člen ZMZ-1. Tožena stranka je nadalje navedla, da se pomanjkanje hrane in slabe higienske razmere, kakršne so navedene tudi na primeru zaporov, nanašajo na splošno stanje in razmere, ne gre pa pri tem za konkreten primer mučenja posameznika in ni prizadejano posamezniku namerno. Torej je v tem delu tožena stranka odločbo dovolj obrazložila, da se jo da preizkusiti, ko je navedla, zakaj ne obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne zaščite iz prve in druge alineje 28. člena ZMZ-1.

15. Glede tožbenega očitka, da tožena stranka v prošnji ni odločila v najkrajšem možnem času, pa sodišče pojasnjuje, da ta tožbena navedba ni relevantna, saj daljši čas reševanja prošnje, kot je predpisan, ne more vplivati na vsebinsko pravilnost odločitve.

16. Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da tožena stranka ni odločila v dveh ločenih točkah izreka. Vrhovno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, med drugim tudi v sodbi I Up 157/2019, da je pravica do mednarodne zaščite ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne gre pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. O pogojih za priznanje mednarodne zaščite se odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite odločitev. Vrhovno sodišče je že v sklepu I Up 90/2019 z dne 3. 7. 2019 obrazložilo, da tudi po izdaji sodbe sodišča Evropske Unije C-662/17 ni razloga za odstop od dosedanjih stališč glede oblikovanja izrekov odločb (točka 14 obrazložitve sodbe I Up 157/2019).

17. Prav tako je neutemeljen tožbeni očitek, da tožena stranka ni pravilno vodila osebnega razgovora. Sodišče ob vpogledu v zapisnik o osebnem razgovoru ugotavlja, da je bil osebni razgovor pravilno voden in da je tožnik dobil vsa ustrezna vprašanja. Tožnik je bil na osebnem razgovoru pozvan, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Posebej je dobil vprašanje, ali naj mu še enkrat pojasnijo, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite (stran 1 zapisnika o osebnem razgovoru). Nadalje je dobil vprašanje, ali je razumel, kaj mu je bilo povedano, ali razume tolmača v celoti, ali tolmač razume tožnika in ali se dobro počuti (stran 2 zapisnika o osebnem razgovoru). Ob koncu razgovora je dobil vprašanje, ali želi še kaj dodati in povedati, kar je pomembno za njegov postopek (stran 5 zapisnika o osebnem razgovoru). Glede na ta primeroma navedena in tudi ostala vprašanja, kot so razvidna iz zapisnika o osebnem razgovoru, je razvidno, da je bil osebni razgovor voden korektno in da je imel tožnik možnost povedati vse, kar je pomembno za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer je treba upoštevati tudi to, da je okvir presoje tožene stranke, ko postavlja vprašanja, vezan na trditve prosilca v azilnem postopku. Poleg tega je bila pri osebnem razgovoru prisotna tudi pooblaščenka tožnika, pooblaščenci pa imajo možnost s svojimi vprašanji tudi sami prispevati k temu, da se celovito predstavi vse okoliščine, pomembne za priznanje mednarodne zaščite.

18. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo.

19. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave. Ocenilo je, da izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika ni potrebna, saj je bil ta dokaz že izveden v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar je sodišče presodilo, da še eno zaslišanje pred sodiščem ni potrebno. Ni izkazano, zakaj bi njegova izpovedba pred sodiščem bila drugačna kot v upravnem postopku. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 120/2020-11
• UPRS sodba I U 1786/2014
• sodba I U 1267/2011