UPRS Sklep I U 824/2020-4

Jedro

Z izpodbijano odločbo je bilo razveljavljeno podaljšanje vozniškega dovoljenja z dne 5. 11. 2019. S tem je zahtevek tožeče stranke za podaljšanje vozniškega dovoljenja ostal nerešen, kar pomeni, da mora prvostopenjski organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje oziroma podaljšanja vozniškega dovoljenja v zvezi s tem zahtevkom ponovno odločiti oziroma izdati novo odločbo, četudi tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe ni izrecno navedla, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, pač pa je navedla zgolj to, da se vozniško dovoljenje z navedeno serijsko številko razveljavi po nadzorstveni pravici.

Izdaja začasne odredbe - kar izhaja že iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1 in takšna je tudi ustaljena sodna praksa - je vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni na obstoj tožbe, ki je uspešno prestala predhodni preizkus z vidika obstoja procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje.

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 274. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) razveljavila tožnikovo vozniško dovoljenje za vožnjo motornih vozil naštetih kategorij s serijsko št. ..., ki mu ga je izdala oziroma mu je dne 5. 11. 2019 podaljšala veljavnost Upravna enota A. (v nadaljevanju: prvostopenjski organ).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe med drugim izhaja, da je bilo razveljavljeno vozniško dovoljenje tožnika izdano oziroma podaljšano v času, ko se je izvrševala sankcija tožniku izrečene prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije.

3. Po ugotovitvi tožene stranke gre pri tem za očitno kršitev materialnega predpisa, in sicer 8. odstavka 60. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju ZVoz-1), ki določa, da se imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja, izdanega v tujini, slovensko vozniško dovoljenje izda oziroma njegovo veljavnost podaljša, vendar le osebi, zoper katero se ne izvršuje stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila določene vrste ali kategorije. V konkretnem primeru je prvostopenjski organ s preverjanjem v registru voznikov ugotovil, da tožnik poseduje tudi tuje vozniško dovoljenje in je dne 5. 11. 2019 odločil o podaljšanju veljavnosti tožnikovega vozniškega dovoljenja v času izvrševanja tožniku izrečene sankcije prepovedi uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije med 24. 3. 2019 in 24. 3. 2020 po sodbi Okrajnega sodišča v B. št. EPVD 230-2018-0314, tako da je bil s podaljšanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja tožniku dne 5. 11. 2019 s strani prvostopenjskega organa očitno kršen materialni predpis. Pristojni organ v takem primeru razveljavi odločbo po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 274. člena ZUP.

4. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke. Očita ji, da je nepravilna in nepotrebna, češ da v trenutku, ko je bila izdana izpodbijana odločba, ni bila več v veljavi tožniku izrečena prepoved uporabe tujega vozniškega. Kljub temu pa mu zaradi odločitve tožene stranke prvostopenjski organ ni želel vrniti vozniškega dovoljenja oziroma mu ga ponovno podaljšati. V tožbi še dodaja, da je zaradi posedovanja dveh vozniških dovoljenj tožnik plačal kazen, prav tako tudi zaradi storitve vseh preostalih prekrškov. Zato meni, da sedaj ni več nobene ovire, da se mu vozniško dovoljenje ne bi vrnilo vsaj do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in izda začasno odredbo, s katero naj se mu do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu vrne vozniško dovoljenje št. ... z dne 5. 11. 2019, toženi stranki pa naloži tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

5. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v danem roku predložila upravni spis odgovor na tožbo, odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe pa ni vložila.

K točki 1:

6. Tožba ni dovoljena.

7. V upravnem sporu skladno s 1. odstavkom 157. člena Ustave odloča pristojno sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil odločajo o pravicah ali obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, če za določeno zadevo z zakonom ni predvideno drugo sodno varstvo. V skladu z določbo 1. člena ZUS-1 se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (1. odstavek 2. člena ZUS-1).

8. Po določbi 1. odstavka 5. člena ZUS-1, se lahko akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim postopek odločanja o zadevi končan. V obravnavani zadevi je bilo z izpodbijano odločbo razveljavljeno podaljšanje vozniškega dovoljenja z dne 5. 11. 2019. S tem je zahtevek tožeče stranke za podaljšanje vozniškega dovoljenja ostal nerešen, kar pomeni, da mora prvostopenjski organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje oziroma podaljšanja vozniškega dovoljenja v zvezi s tem zahtevkom ponovno odločiti oziroma izdati novo odločbo, četudi tožena stranka v izreku izpodbijane odločbe ni izrecno navedla, da se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, pač pa je navedla zgolj to, da se vozniško dovoljenje z navedeno serijsko številko razveljavi po nadzorstveni pravici. Tak izrek je v skladu z 275. členom ZUP, ki vrnitve zadeve v ponoven postopek izrecno ne predpisuje. Vendar pa ne na podlagi določbe drugega odstavka 281. člena ZUP, ki določa pravne posledice razveljavitve, ne na podlagi katere druge določbe ZUP, razveljavitve ni mogoče na kakršenkoli način enačiti z zavrnitvijo zahteve stranke, sedaj tožnika. Velja namreč, da mora prvostopenjski organ v takem primeru izdati novo odločbo ter da zato postopek z razveljavitvijo prvostopenjske odločbe ni zaključen. Navedeno stališče se je izoblikovalo in ustalilo v sodni praksi, kot izhaja iz številnih odločb Upravnega in Vrhovnega sodišča, med drugim I Up 138/2009 in I U 60/2010. Ker torej ni mogoče šteti, da bi bil postopek odločanje v obravnavani zadevi z izpodbijanim aktom obnovljen, ustavljen ali končan, glede dovoljenosti upravnega spora ni mogoče uporabiti drugega odstavka 5. člena ZUS-1.

9. Ker bo moral pristojni upravni organ prve stopnje o tožnikovi vlogi v zadevi ponovno odločiti, bo tožnik ugovore, ki jih navaja v tožbi, lahko uveljavljal v ponovnem postopku pred prvostopnim organom. Zoper ponovno odločitev bo imel tudi pravico do pritožbe, kolikor bo za to izkazan pravni interes, ko bo o njegovi vlogi ponovno odločeno, zatem pa tudi pravico do sodnega varstva v upravnem sporu. V zvezi s tem želi sodišče še pojasniti, da je po prehodni določbi 2. alineje 109. člena ZUS-1 z dnem uveljavitve tega zakona prenehal veljati 2. odstavek 277. člena ZUP v delu, ki se glasi "/.../pač pa je zoper njo mogoče začeti upravni spor.". Tako tudi v določbi 2. odstavka 277. člena ZUP torej ni več pravne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, izdano po 274. členu ZUP, če le-ta ne izpolnjuje pogojev iz 1. odstavka 5. člena ZUS-1. Ker je torej tožnik vložil tožbo zoper odločbo, ki je ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu, je sodišče njegovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 4. točke 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1.

K točki 2:

10. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

11. Glede na določilo 1. odstavka 32. člena ZUS-1, po katerem tožba v upravnem sporu na splošno ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače, je zakonodajalec z določili 2. in 3. odstavka 32. člena ZUS-1 uredil možnost zagotovitve začasnega sodnega varstva z izdajo začasne odredbe. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe pa mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva, skladno z zahtevami 2. odstavka 32. člena ZUS-1.

12. V konkretnem primeru je tožnik hkrati s tožbo zahteval tudi izdajo začasne odredbe. Vendar pa je izdaja začasne odredbe - kar izhaja že iz prvega odstavka 32. člena ZUS-1 in takšna je tudi ustaljena sodna praksa (npr. sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 13/2018 z dne 7. 2. 2018) - vezana na uvedbo in tek upravnega spora, kar pomeni na obstoj tožbe, ki je uspešno prestala predhodni preizkus z vidika obstoja procesnih predpostavk za njeno vsebinsko obravnavanje. Kot je bilo obrazloženo k izreku pod točko 1, pa ta pogoj v obravnavani zadevi ni izpolnjen, saj je bila tožba z izrekom tega sklepa pod točko 1 zavržena kot nedovoljena. Zato tudi ni izpolnjen temeljni pogoj za vsebinsko obravnavanje tožnikove zahteve za izdajo začasne odredbe, ki jo je zato sodišče prav tako zavrglo (2. odstavek 32. člena ZUS-1).

K točki 3:

13. O stroškovnem zahtevku tožeče stranke je sodišče odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrže.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 5/2017-18
• VSL Sklep I Cpg 453/2023
• VSRS Sklep I Up 190/2016