UPRS Sodba in sklep I U 907/2020-8

Jedro

Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo. Pri tem sodišče izrecno opozarja, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko in da ga doslej še ni priskrbel. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Tak dvom bi bil npr. podan, če bi prosilec tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke, če bi npr. dajal različne podatke o svojem imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu ipd. Česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje.

Sodišče meni, da bi tudi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1155/2020/3 (1312-22) z dne 3. 7. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala na prostore Centra za tujce v A. zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (točka 1 izreka). Nadalje je odločila, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce v A. od 2. 7. 2020 od 14.20 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 2. 10. 2020 do 14.20 z možnostjo podaljšanja za en mesec (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Pri podaji prošnje je povedal, da je iz izvorne države odšel pred približno 1 letom in 10 meseci. Najprej je odšel v Iran in je bil takrat star 17 let, imel pa je potni list, v katerem je bila letnica rojstva 1999, da je izpadel polnoleten. Potni list je kasneje v Iranu izgubil. Preko Hrvaške je prišel do Slovenije, tu se je javil policiji, nato so ga pripeljali v Center za tujce. Če dobi tukaj status, bo ostal v Sloveniji. V Pakistanu ima še originalno osebno izkaznico in decimel, to je dokument, ki izkazuje, iz katerega kraja v Pakistanu prihaja tožnik.

3. Tožena stranka je presodila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

4. Ob podaji prošnje tožnik ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Tožena stranka pa v času trajanja postopka ne more pridobiti ali preverjati podatkov o istovetnosti prosilca v zatrjevani izvorni državi, saj jo prvi odstavek 119. člena ZMZ-1 zavezuje, da vse osebne podatke prosilcev in oseb s priznano mednarodno zaščito še posebej varuje pred organi njegove izvorne države. Njegova istovetnost ni nesporno ugotovljena, poraja pa se tudi dvom v to, da je tožnik navedel resnične osebne podatke. Iz njegove izjave izhaja, da je sam priznal, da je v Iran odšel s potnim listom in vizumom, pri čemer je bila letnica rojstva 1999, zaradi česar se je izkazoval za polnoletno osebo. Potni list je sicer kasneje izgubil. Zatrdil je, da bo fotografijo osebne izkaznice priskrbel do osebnega razgovora, poskusil pa naj bi pridobiti tudi originalno osebno izkaznico. Tožena stranka močno dvomi v njegovo identiteto, kot tudi v namene, da bo priskrbel dokumente, ki bi potrdili njegovo identiteto. Meni, da želi namerno prikriti svojo pravo identiteto in se je zato izognil razkritju svojih dokumentov.

5. Tožniku se omejuje gibanje tudi na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Po vstopu v Slovenijo se je gibal po hribovitih gozdnih območjih in se izogibal policistom. V zagovor je sicer povedal, da se je skrival, ker se je bal, da bi ga policisti pretepli, potem pa vrnili nazaj na Hrvaško. Policija je tožnika prijela po tem, ko se je že nekaj časa skrival po gozdovih na območju Slovenije. Poleg tega za mednarodno zaščito ni zaprosil niti v Grčiji niti na Hrvaškem. Na osebnem razgovoru bo potrebno razjasniti vse tožnikove osebne okoliščine njegovega odhoda iz izvorne države. Okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil azilni dom in onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite.

6. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore centra za tujce in ne v azilnem domu. Ukrep pridržanja na območje azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila.

7. Tožnik v tožbi navaja, da za pridržanje zaradi ugotavljanja prosilčeve istovetnosti glede na ustaljeno sodno prakso ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prosilec v Republiko Slovenijo prišel brez dokumentov, ampak se lahko tak ukrep odredi le, če obstaja dvom v verodostojnost identitete, ki jo zatrjuje. Predvsem mora obstajati očiten dvom v prosilčevo istovetnost. Tožnik je jasno povedal, da ima v Pakistanu originalno osebno izkaznico in decimel, ki izkazuje, iz katerega kraja v Pakistanu prihaja. Navedel je, da bo fotografijo priskrbel do osebnega razgovora, ki je razpisan za 23. 7. 2020, rok za predložitev dokumenta pa sploh še ni potekel. Prav tako bo poskusil pridobiti tudi originalno osebno izkaznico. Tožena stranka neutemeljeno očita tožniku zgodovino uporabljanja ponarejenih dokumentov, pri čemer je tožnik le resnicoljubno pojasnil, da je iz izvorne države do Irana odšel s potnim listom, v katerem je bila letnica rojstva 1999, da je izpadel polnoleten. Tožena stranka ni utemeljila, zakaj se tožnikove istovetnosti ne da ugotoviti brez izrečenega ukrepa in na kakšen način bo izrečeni ukrep pripomogel k ugotavljanju njegove istovetnosti. Tožniku tekom postopka ni bilo pojasnjeno, zakaj obstaja dvom v njegovo istovetnost, s čimer je bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Tožena stranka tožnika ni seznanila s tem, katera dejstva, na katerih temelji tožnikova prošnja za mednarodno zaščito, želi ugotavljati in zakaj obstaja utemeljena nevarnost pobega. Poleg tega ZMZ-1 definicije begosumnosti ne vsebuje, zato ni jasno, na podlagi katerih kriterijev je bila opravljena ocena begosumnosti. Iz navedenega izhaja, da za pridržanje tožnika ni ustrezne zakonske podlage. Pavšalna in pomanjkljiva pa je tudi ocena tožene stranke, da tožniku gibanje ne bi bilo mogoče omejiti na območje azilnega doma, kar v nadaljevanju tožeča stranka podrobno pojasnjuje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

8. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim predlaga, naj se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep pridržanja. V centru za tujce se zelo slabo počuti, z izpodbijanim sklepom mu je kršena pravica do osebne svobode, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi.

9. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik svoje istovetnosti ni izkazal. Ni predložil nobenega dokumenta s fotografijo, ki bi potrjeval njegovo identiteto in izvorno državo. Pomembno je, da je tožnik na osebnem razgovoru dne 23. 7. 2020 prisoten. Že od prestopa v Slovenijo se je tožnik skrival pred policijo na gozdnatih območjih in iz policijske dokumentacije izhaja, da je bila njegova ciljna država Italija. Skladno z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 pa se ukrep omejitve gibanja lahko odredi tudi na center za tujce. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

10. Tožba je utemeljena.

11. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na prvo in drugo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

12. Iz prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi istovetnost ali državljanstvo. Pri tem sodišče izrecno opozarja, da mora biti dvom v istovetnost očiten, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Tožena stranka dvom v istovetnost tožnika utemeljuje s tem, da pri sebi nima osebnega dokumenta s sliko in da ga doslej še ni priskrbel. S tem v zvezi sodišče meni, da zgolj odsotnost osebnih dokumentov sama po sebi še ne zadostuje za očiten dvom v istovetnost določene osebe. Tak dvom bi bil npr. podan, če bi prosilec tekom postopka spreminjal svoje osebne podatke, če bi npr. dajal različne podatke o svojem imenu, priimku, datumu rojstva, državljanstvu ipd. Česa takega pa tožena stranka ne zatrjuje, pač pa zgolj ugotavlja, da je tožnik povedal, da je odšel v Iran s potnim listom, kjer je bila napačna letnica rojstva, a je ta potni list tam izgubil. Zgolj to pa še ne kaže na očiten dvom v tožnikovo istovetnost. Tožnik je sam pojasnil, da je odšel s potnim listom z napačno letnico rojstva. Če bi to dejstvo zamolčal, bi po mnenju sodišča to prej kazalo na očiten dvom v njegovo istovetnost. Razen tega je tožnik pri podaji prošnje dejal, da bo sliko osebne izkaznice priskrbel do osebnega razgovora, do le tega pa še ni prišlo, zato po mnenju sodišča ni možno pri tožniku ugotoviti očitnega dvoma v njegovo istovetnost. Ker sodišče očitnega dvoma v tožnikovo istovetnost ni ugotovilo, ni razloga za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

13. Nadalje je tožena stranka tožniku omejila gibanje po drugi alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, po kateri lahko pristojni organ prosilcu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Torej je eden od pogojev za omejitev gibanja tudi ta, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil.

14. Tožena stranka je nevarnost pobega utemeljila s tem, da se je tožnik po vstopu v Slovenijo gibal po hribovitih gozdnih območjih in se izogibal policistom. Tožena stranka ne more sprejeti pojasnil tožnika, zakaj ni zaprosil za mednarodno zaščito že ob prvi možnosti. Če mu ne bi bilo omejeno gibanje, bi po njenem mnenju zapustil azilni dom. S tem v zvezi sodišče opozarja na to, da v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi lahko tožena stranka presojala, ali je nevarnost pobega podana. V enaintrideseti točki 2. člena ZMZ-1 je sicer pojasnjeno, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, vendar je ta definicija preveč ohlapna, ker ni navedeno konkretno, katere so tiste okoliščine. Vrhovno sodišče se je v svojih revizijskih sodbah (X Ips 1/2019, X Ips 11/2019) že opredelilo do tega, da je na podlagi enostavne jezikovne razlage mogoče sklepati, da zgolj enaintrideseta točka 2. člena ZMZ-1 ne pojasnjuje, katere okoliščine oziroma objektivni kriteriji morajo biti podani, da bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila. Vrhovno sodišče je sicer v navedenih sodbah tako tolmačenje podalo pri omejitvah gibanja na podlagi Uredbe Dublin III, vendar gre za primerljivo zadevo. Gre namreč za to, da bi morali biti v Zakonu o mednarodni zaščiti določeni kriteriji, po katerih je mogoče odločati, ali je pri določenemu prosilcu podana nevarnost pobega. Vrhovno sodišče je tako v sodbi X Ips 1/2019 navedlo, da tudi eno od načel pravne države zahteva, da so predpisi jasni in določni, tako da je mogoče ugotoviti vsebino in namen norme. To velja za vse predpise, zlasti pa je to pomembno pri predpisih, ki vsebujejo pravne norme, ki določajo pravice in dolžnosti pravnih subjektov. Načelo jasnosti in določnosti predpisov med drugim zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo (točka 16 obrazložitve). V isti sodbi je Vrhovno sodišče RS tudi navedlo, da bi se zakonodajalec ob takem zakonskem izhodišču moral ustrezno odzvati in v ZMZ-1 določiti, kateri objektivni kriteriji morajo biti podani za opredelitev obstoja takšne nevarnosti, ki je razlog za pridržanje v skladu z 28. členom Uredbe Dublin III ali se v zvezi s tem sklicevati na drug ustrezen zakon (točka 19 obrazložitve). Sodišče meni, da bi tudi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.

15. Drugačna sistematična metoda razlage ZMZ-1, torej da morajo biti objektivni kriteriji v zvezi z nevarnostjo pobega podani le v primeru, ko bi bilo gibanje omejeno po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, bi zato bila nelogična in v nasprotju s težnjo po preglednosti postopka omejitve gibanja. Povedano drugače, že glede na umeščenost navedenih norm o omejitvi gibanja v notranjem sistemu zakona, ki mora biti usklajen, je logičen zaključek, da ZMZ-1 ne predvideva različne obravnave navedenega nedoločenega pravnega pojma, torej da bi mu bilo treba dati drugačen pomen po drugi kot po peti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Poleg tega načelo jasnosti in določnosti predpisov zahteva, da so norme opredeljene jasno in določno tako, da jih je mogoče izvajati, da ne omogočajo arbitrarnega ravnanja izvršilne veje oblasti ter da nedvoumno in dovolj določno opredeljujejo pravni položaj subjektov, na katere se nanašajo.

16. Ker torej ni podan razlog za omejitev gibanja niti iz prve niti iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče sklep odpravilo na podlagi četrte točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je tožena stranka ob sicer popolno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabila materialno pravo. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

17. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi odloči v 3 delovnih dneh. Sodišče v konkretnem primeru tožnika ni zaslišalo, saj je iz predloga ZMZ-1¹ razvidno, da je smotrnost navedenega zaslišanja v občutnem posegu v svobodo prosilca, kar pomeni, da sodišče zaslišanje opravi v korist prosilca. Izvedba naroka z zaslišanjem bi sicer v konkretnem primeru predstavljala tudi kršitev načela ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zaradi zaslišanja tožnika zagotoviti njegovo prisotnost na naroku iz Centra za tujce v A., tožniku postaviti tudi tolmača in na narok povabiti njegovega svetovalca, s tem pa bi nastali nepotrebni stroški postopka. Glede na stališče, da za ukrep pridržanja ni bilo podlage, pa je sodišče tudi po določbi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 lahko odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Toženi stranki pa s tem tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba.

K točki II izreka:

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi šeste točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba, in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (prva točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja sama po sebi preneha, saj je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

-------------------------------
¹ Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 635/2020-17
• UPRS Sodba in sklep I U 637/2020-17
• UPRS Sodba I U 836/2020-10