UPRS Sodba in sklep I U 580/2020-9

Jedro

Ker je v konkretnem primeru glede na merila za sprejem največjega števila zadevnih oseb (tri osebe: žena in otroka) odgovorna Republika Hrvaška, je Republika Hrvaška iz razloga, da ne bi prišlo do ločitve družine, po 11. a. členu Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito vseh družinskih članov, tudi za obravnavanje prošnje prvotožnika, ki je sicer prošnjo podal le v Republiki Sloveniji.

Po presoji sodišča dejstvo, da je tožena stranka s prvotožnikom opravila osebni razgovor, ne predstavlja prevzema (avtomatske) odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje.

Izrek

I. V predmetni zadevi odloča senat.

II. Tožba prvotožnika, A.A., se zavrne.

III. Postopek glede preostalih tožnikov in sicer B.A. in mld. C.A. ter mld. D.A. se ustavi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka v prvem odstavku izreka združila v en postopek upravne zadeve prvotožnika in njegove žene ter njunih dveh otrok kot prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji; v drugem odstavku izreka je zavrgla njihove prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji; v tretjem odstavku izreka pa je odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njihovih prošenj, ker bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU (v nadaljevanju: Uredba Dublin III) odgovorna država članica za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je prvotožnik (v nadaljevanju tudi tožnik) prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji vložil 6. 9. 2019, preostali družinski člani pa 7. 1. 2020. Tožnikova žena (z otrokoma) je bila 8. 8. 2019 vnesena v Centralni sistem Eurodac kot prosilka za mednarodno zaščito s strani pristojnega organa Republike Hrvaške. Tožena stranka je zato pristojnemu organu Republike Hrvaške posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilcev in je 16. 1. 2020 prejela odgovor, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje prošenj vseh družinskih članov. Prvotožnik je imel 17. 10. 2019 osebni razgovor, na katerem je tožena stranka ugotovila podatke, pomembne za določitev odgovorne države članice in sicer, da se v kampu v Republiki Hrvaški nahajajo njegova soproga in njuna otroka. Zato je 24. 10. 2019 pristojnim organom Republike Hrvaške poslala zahtevek za izmenjavo informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III, da bi ugotovila status družine ter prejela odgovor, da imajo ostali člani družine status prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Ker je od prvotožnika pridobila ustrezne informacije že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 6. 9. 2019 in na osebnem razgovoru 17. 10. 2019, je bil dodatni osebni razgovor s prvotožnikom na podlagi (a) točke 2. odstavka 5. člena Uredbe Dublin III opuščen.

3. V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je bila žena prvotožnika seznanjena s potekom obravnavanja prošenj za mednarodno zaščito in je v zvezi s tem tudi podala izjavo, ki jo tudi povzema. Med drugim je povedala, da je tožena stranka z njenim možem - prvotožnikom 17. 10. 2019 opravila osebni razgovor in da meni, da je s tem tudi sprejela odgovornost za obravnavo prošnje njenega moža - prvotožnika. Tožena stranka še dodaja, da je 29. 1. 2020 prejela dopis prvotožnikove žene v zvezi z 10. členom Uredbe Dublin III.

4. Tožena stranka v nadaljevanju ugotavlja, da se v obravnavanem primeru kot »družinski član« obravnava prvotožnik in ne njegovi družinski člani. Trdi, da ni nikoli prevzela odgovornosti za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prvotožnika v skladu s 17. členom Uredbe Dublin III, saj Republika Slovenija ni izvedla nobenega od obeh v Uredbi Dublin III predpisanih dejanj. Tako ni prek elektronskega komunikacijskega omrežja „DubliNet" obvestila predhodno odgovorne države članice Republike Hrvaške, da bo sprejela odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi ni nikoli nadgradila zapisa o prstnih odtisih prvotožnika, da bi v sistemu Eurodac navedla datum, ko je bila sprejeta odločitev o obravnavanju prošnje, saj take odločitve nikoli ni bilo. Dejstvo, da je imel prvotožnik osebni razgovor 17. 10. 2019, ne predstavlja prevzema avtomatske odgovornosti za obravnavanje njegove prošnje. Tako stališče je bilo potrjeno tudi s sodbama Upravnega sodišča RS št. I U 1848/2017 z dne 6. 9. 2017 in št. I U 976/2019 z dne 19. 6. 2019.

5. Dalje se tožena stranka opredeljuje do izjave prvotožnikove žene pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ter ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo prošenj prvotožnika in njegovih družinskih članov in da v skladu z drugim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah, če bi bili prvotožnik in njegovi družinski člani vrnjeni v Republiko Hrvaško. Ocenjuje, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v državo EU ne more in ne sme biti sporna.

6. V tožbi tožniki navajajo, da je tožena stranka napačno uporabila merila za določitev odgovorne države članice za obravnavo prošenj, saj ni upoštevala hierarhije meril. Menijo, da bi namesto merila iz 11. člena Uredbe Dublin III morala upoštevati merilo iz 10. člena Uredbe Dublin III in tako ugotoviti, da je odgovorna država članica za obravnavo vseh njihovih prošenj Republika Slovenija. Razen tega naj bi tožena stranka že s tem, ko je s prvotožnikom dne 17. 10. 2019 opravila osebni razgovor, pričela z vsebinsko obravnavo njegove prošnje in tako prevzela odgovornost za obravnavo njegove prošnje. Poudarjajo, da gre v sodbah I U 1848/2017 in I U 976/20919 za bistveno drugačno dejansko stanje kot v obravnavanem primeru, saj je bil v navedenih zadevah s prosilcem pred sprejetjem odločitve o njegovi predaji v odgovorno državo članico opravljen osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III. S prvotožnikom pa tak razgovor ni bil opravljen, s čemer mu je bila kršena pravica do izjave. Člani družine tudi niso vložili prošnje za mednarodno zaščito na datume, ki so dovolj blizu, da bi se lahko postopki določanja odgovorne države članice opravili skupaj. Prvožnik tudi ni imel možnosti izjaviti se o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v Republiki Hrvaški, saj je bil ob podaji prošnje za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru spraševan le glede razčiščevanja okoliščin, ki jih je navajal kot razlog upravičenosti do mednarodne zaščite. V nadaljevanju se opredeljujejo še do predloženih člankov v upravnem postopku, ki po njihovem mnenju izkazujejo, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Predlagajo, da sodišče izpodbijani sklep odpravi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnikov in se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega akta ter na uveljavljeno sodno prakso. Meni, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit, zato pri njem vztraja.

8. Po pozivnem sklepu sodišča z dne 27. 5. 2020 so tožniki z vlogo z dne 28. 5. 2020 po svoji pooblaščenki tožbo dopolnili in popravili tako, da so navedli, da je tožnik v upravnem sporu (le) A.A. (prej A.A. z družino) in da naj zato sodišče izpodbijani sklep odpravi (samo) v delu, ki se nanaša na A.A. S tem so tožniki smiselno umaknili tožbo v delu, ki se nanaša na preostale tožnike in sicer na B.A. in mld. C.A. ter mld. D.A. Sodišče je zato v tem delu postopek ustavilo, skladno s tretjim odstavkom 188. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot izhaja iz III. točke izreka te odločbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče primarno pojasnjuje, da je v predmetni zadevi dne 27. 5. 2020 sprejelo sklep, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik. Ker je nato ugotovilo, da gre za pravno zahtevnejšo zadevo, je sprejelo sklep, da bo v predmetni zadevi odločal senat, kot to izhaja iz I. točke izreka tega sklepa.

11. Prvotožnik je z vlogo z dne 28. 5. 2020 sodišče obvestil, da so njegovi družinski člani zapustili azilni dom, še preden jim je njihov pooblaščenec izpodbijani sklep vročil. Ker pa je tožena stranka v izpodbijanem aktu ugotovila odgovorno državo članico za obravnavo tako prvotožnikove prošnje za mednarodno zaščito, kakor tudi za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito njegovih družinskih članov, je sodišče, ne glede na novo okoliščino - naknadni odhod preostalih družinskih članov, presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta na dan njegove izdaje in dokončnosti, ko so se prvotožnikovi družinski člani še nahajali v Republiki Sloveniji, skladno z določili 1. in 2. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 157. člena Ustave.

12. V obravnavani zadevi je tako predmet sodne presoje odločitev tožene stranke, da ne bo obravnavala prošnje tožnikov za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in je prošnje zavrgla ter odločila, da bodo tožniki predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v 11.a členu Uredbe Dublin III, odgovorna za obravnavanje njihovih prošenj za mednarodno zaščito. Svojo odločitev je oprla na določbi četrte alineje 51. člena ZMZ-1 in devetega odstavka 49. člena tega zakona ter na ugotovitve, da je bil prvotožnik vnesen v bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, preostali družinski člani (žena in dva otroka) pa na Hrvaškem in da je Republika Hrvaška dne 16. 1. 2020 tudi sprejela odgovornost za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito vseh tožnikov ter da v Republiki Hrvaški ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

13. Prvotožnik se v tožbi sklicuje na 10. in 5. člen Uredbe Dublin III, na kršitev pravice do izjave ter na obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega sistema na Hrvaškem in zato meni, da je izpodbijana odločitev nepravilna.

14. Po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito lahko s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III. Če pristojni organ na podlagi četrte alineje 51. člena tega zakona prošnjo s sklepom zavrže, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi Dublin III je odgovorna za obravnavo prošnje. Ugotovitve tožene stranke o tem, da je bil prvotožnik vnesen v bazo Eurodac kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, izkazane z izpisom iz centralne baze EURODAC in da so bili njegovi družinski člani vneseni v bazo Eurodac na Hrvaškem ter ob upoštevanju prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III¹, in in ob tem, ko je Republika Hrvaška za obravnavo prošenj tožnikov odgovornost tudi sprejela, so, glede na prej navedene določbe ZMZ-1, po presoji sodišča toženi stranki dajale podlago za odločitev o zavrženju njihovih prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih vložili v Republiki Sloveniji in za določitev Republike Hrvaške kot odgovorne za obravnavo njihovih prošenj za mednarodno zaščito, na podlagi 11.a. člena Uredbe Dublin III (Republika Hrvaška pa je odgovornost tudi sprejela).

15. Sodišče ne pritrjuje tožbenim navedbam, da bi morala tožena stranka odgovornost za obravnavanje prošenj obravnavati po merilu iz 10. člena Uredbe Dublin III, ki govori o družinskih članih, ki so prosilci za mednarodno zaščito. Družinski postopek, za kar gre v obravnavanem primeru, namreč² specialno ureja 11. člen Uredbe Dublin III. Slednji ureja situacijo, ko vloži prošnjo za mednarodno zaščito več družinskih članov hkrati v isti državi članici ali na datume, ki so dovolj blizu, da se lahko postopki določanja odgovorne države članice opravijo skupaj in je tako v primeru, kadar bi uporaba meril pomenila njihovo ločitev, za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito vseh družinskih članov odgovorna država članica, ki je glede na merila odgovorna za sprejem največjega števila zadevnih oseb (a točka); če pa to ni mogoče, je za obravnavo vseh prošenj odgovorna tista država članica, ki je glede na merila odgovorna za najstarejšega od družinskih članov (b. točka),

16. Ker je v konkretnem primeru glede na merila za sprejem največjega števila zadevnih oseb (tri osebe: žena in otroka) odgovorna Republika Hrvaška, je Republika Hrvaška iz razloga, da ne bi prišlo do ločitve družine, po zgoraj citiranem 11. a. členu Uredbe Dublin III odgovorna za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito vseh družinskih članov, tudi za obravnavanje prošnje prvotožnika, ki je sicer prošnjo podal le v Republiki Sloveniji. V zvezi s tem se sodišče ne strinja s tožbeno navedbo, da prošnje vseh družinskih članov niso bile vložene na datume, ki so dovolj blizu. Glede na to, da je prvotožnik v postopku povedal, da je žena z otrokoma v E.v kampu in da je žena povedala, da je v Sloveniji vložila prošnje, ko je izvedela, da je tožnik v Sloveniji, so po presoji sodišča vse prošnje vložene dovolj blizu, da se lahko postopki določanja odgovorne države članice za prvotožnika (o čigar prošnji Slovenija še ni sprejela vsebinske odločitve) in za njegove družinske člane opravijo skupaj.

17. Iz podatkov v spisu in iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnikova žena zase in za otroka 27. 1. 2020 na toženo stranko naslovila prošnjo za obravnavo prošenj po 10. členu Uredbe Dublin III. Ker je Republika Hrvaška 16. 1. 2020 že sprejela odgovornost za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito vseh družinskih članov, to pomeni, da je navedena prošnja vložena prepozno. V skladu z drugim odstavkom 7. člena Uredbe Dublin III se namreč odgovorno državo članico določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici.

18. Prvotožnik je tudi navajal, da je Republika Slovenija s tem, ko je z njim opravila osebni razgovor 17. 10. 2019, tudi že sprejela odločitev, da je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje, in to še preden je njegova žena vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Po presoji sodišča dejstvo, da je tožena stranka s prvotožnikom opravila osebni razgovor, ne predstavlja prevzema (avtomatske) odgovornosti za obravnavanje tožnikove prošnje. Takšno stališče izhaja tudi iz zgoraj navedenih sodb tega sodišča št. I U 1848/2017 in št. I U 976/2019. Prav tako, kot to izhaja iz izpodbijanega sklepa, Republika Slovenija ni izvedla nobenega od obeh v 2. in 3. pododstavku prvega odstavka 17. člena Uredbe Dublin III predpisanih dejanj, da bi prevzela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

19. Ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka s tem, ko s prvotožnikom pred izdajo izpodbijanega sklepa ni opravila dodatnega osebnega razgovora, kršila njegovo pravico do izjave. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je namreč tožena stranka od prvotožnika pridobila ustrezne informacije ki jih je potrebovala za določitev odgovorne države članice, že ob podaji prošnje za mednarodno zaščito 6. 9. 2019 in na osebnem razgovoru 17. 10. 2019, zaradi česar je tudi po presoji sodišča dodaten osebni razgovor v smislu drugega odstavka 5. b člena Uredbe Dublin III lahko upravičeno opustila.

20. Glede na to, da prvotožnik na Hrvaškem ni vložil prošnje za mednarodno zaščito (vložili so jo namreč samo njegovi družinski člani), tudi ne more biti uspešen s tožbeno navedbo, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imel možnosti izjaviti se o obstoju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v Republiki Hrvaški. Pa tudi sicer zgolj na podlagi iz vsebine člankov, ki jih prvotožnik povzema v tožbi, ni mogoče zaključiti o obstoju okoliščin na Hrvaškem v smislu določb 3. člena Uredbe Dublin III, to je glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti.

21. Po povedanem se sodišče strinja z oceno tožene stranke, da niso izkazani razlogi za ugotovitev, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ob odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, kot so na primer Sodišče EU, ESČP ali UNCHR, ki bi obravnavali azilni postopek ali sprejemne razmere prosilcev za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški kot kritične.

22. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče je zato tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

23. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo na nejavni seji, brez glavne obravnave (2. alineja prvega odstavka 59. člena ZUS-1), ki je tožnik niti ni predlagal.

-------------------------------
¹ ki določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki vloži prošnjo na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju in da prošnjo obravnava ena sama država članica in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III;
² Skladno s priporočili UNHCR se v postopkih priznanja mednarodne zaščite upošteva načelo enotnosti družine, tudi v primerih, ko je celovitost družine zaradi bega enega ali več družinskih članov razbita (186. odstavek Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, Popravljena izdaja, Ženeva, 1992, str. 31);

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba in sklep I U 1074/2023-11
• UPRS Sodba in sklep I U 504/2023-17
• UPRS Sodba in sklep I U 659/2023-19