UPRS Sodba in sklep I U 649/2020-7

Jedro

Iz 8. člena Direktie 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito je izrecno razvidno, da se lahko domnevo, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Direktive ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Direktive v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-906/2020-6 (1312-02) z dne 4. 6. 2020 odpravi.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala, ker mu je že omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. (1. točka izreka) Odločila je, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce od 2. 6. 2020 od 12.20 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 2. 9. 2020 do 12.20, z možnostjo podaljšanja za en mesec. (2 točka izreka)

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil 1. 4. 2020 odpuščen iz zaporov v A. Okrožno sodišče v B. mu je izreklo tudi stransko sankcijo izgona tujca iz države. Policisti so ga poskušali odstraniti na mejnem prehodu C., vendar so italijanski mejni organi dne 1. 4. 2020 zavrnili njegov vstop. Zato je bil z odločbo nameščen v Center za tujce, kjer je 20. 5. 2020 izrazil željo po vložitvi prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Dva dni kasneje je napisal izjavo, da odstopa od svoje namere, nato pa je 28. 5. 2020 podal novo izjavo, s katero ponovno zaproša za mednarodno zaščito v Sloveniji. Ob vložitvi prošnje je navedel, da do zdaj sicer ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, je pa prošnjo vložil v Italiji. Tožnik je povedal, da prošnjo vlaga, ker je bil v zaporu, tam pa se ni zavedal, da lahko zaprosi za mednarodno zaščito, poleg tega pa je pričakoval, da ga bodo vrnili nazaj v Italijo.

3. Po mnenju tožene stranke je izpolnjen pogoj za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Glede na to, da je zoper tožnika tekel postopek odstranitve iz Republike Slovenije in je nato 2. 6. 2020 formalno vložil prošnjo za mednarodno zaščito, je postopek odstranitve s tem tožnik prekinil. Iz navedenega razloga tožena stranka upravičeno ugotavlja, da je prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve. Imel je namreč možnost vse od prijetja s strani policije 30. 4. 2019 zaprositi za mednarodno zaščito, pa tega ni storil. Lahko bi prošnjo vložil že prej in ne šele v času svoje nastanitve v Centru za tujce. Dejanje, ko je najprej vložil namero, ki jo je potem umaknil, kaže na to, da špekulira z namenom, da bi zadržal ali oviral odstranitev iz države.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka podrobno pojasnjuje, zakaj je treba tožniku omejiti gibanje v Centru za tujce in ne na območju azilnega doma, saj taka omejitev gibanja ne bi bila dovolj učinkovita. Z uporabo milejšega ukrepa ne bi bilo mogoče doseči namena omejitve gibanja, saj v azilnem domu ni ustreznih mehanizmov za preprečitev odhoda iz azilnega doma.

5. Tožnik v tožbi navaja, da je bil v svojih izjavah ves čas konsistenten. Prepričan je bil, da ga bodo slovenski organi vrnili v Italijo. Vendar se to ni zgodilo, zato je tudi podal prošnjo za mednarodno zaščito, saj se v Pakistan ne želi vrniti. Tam je imel leto in pol seksualno razmerje z nekim fantom, zaradi katerega je odšel iz izvorne države, ker je tam istospolna usmerjenost strogo prepovedana, zanjo pa je zagrožena smrtna kazen. Tožnik z vložitvijo prošnje nikakor ne špekulira z namenom, da bi zadržal ali oviral izvedbo svoje odstranitve iz Slovenije. Njegova prošnja je vsebinska in resnična in ni podana zaradi oviranja postopka. Poleg tega se lahko ukrep omejitve gibanja na Center za tujce odredi zgolj takrat, ko v posameznem primeru ukrepa omejitve gibanja na območje azilnega doma ni mogoče učinkovito izvesti. Tožena stranka bi lahko odredila ukrep obveznega zadrževanja na območju azilnega doma, kar bi bil sorazmeren ukrep. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

6. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, kjer zahteva, naj sodišče izvrševanje sklepa zadrži do pravnomočne odločitve. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je izpodbijani sklep zakonit in pravilen, zato pri njem vztraja in predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba je utemeljena.

9. Pri svoji odločitvi se je tožena stranka oprla na tretjo alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

10. Iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 izhaja, da lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, kadar je prosilcu omejeno gibanje zaradi postopka vračanja v skladu z zakonom, ki ureja vstop, bivanje in zapustitev tujcev v Republiki Sloveniji, da bi se izvedel in izvršil postopek vrnitve ali postopek odstranitve ter je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Iz navedenega določila izhaja, da mora biti kumulativno podanih več pogojev, da je podan ta razlog za omejitev gibanja. Eden od pogojev je ta, da je mogoče utemeljeno domnevati, da je prosilec prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, pri čemer je imel možnost zaprositi za mednarodno zaščito. Tožena stranka je svojo domnevo, da je tožnik vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, utemeljila s tem, ker prošnje ni vložil že prej, čeprav bi jo lahko, in tudi zato, ker je namero za vložitev prošnje najprej umaknil. Vendar pa s tem v zvezi sodišče opozarja na to, da v ZMZ-1 niso določeni kriteriji, po katerih bi lahko tožena stranka presojala, ali je tožnik prošnjo podal samo zato, da bi zadržal ali oviral izvedbo odstranitve, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

11. Določilo tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 predstavlja implementacijo Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Recepcijska direktiva II). Konkretno predstavlja navedeno določilo ZMZ-1 implementacijo (d) točke tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Ta določa, da se sme prosilca pridržati, kadar je pridržan zaradi postopka vračanja v skladu z Direktivo 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav, da bi se pripravila vrnitev in/ali izvedel postopek odstranitve, ter zadevna država članica lahko na podlagi objektivnih meril, vključno s tem, da je prosilec že imel priložnost začeti azilni postopek, sklepa, da je mogoče utemeljeno domnevati, da prošnjo podaja samo zato, da bi zadržal ali otežil izvedbo odločbe o vrnitvi. Nadalje tretji odstavek 8. člena Recepcijske direktive II še določa, da se razlogi za pridržanje opredelijo v nacionalnem pravu.

12. Iz navedene določbe je torej izrecno razvidno, da se lahko domnevo, da je prosilec vložil prošnjo samo zaradi zadržanja svoje vrnitve, utemelji na podlagi objektivnih meril. Takih objektivnih meril pa ZMZ-1 ne vsebuje, kar pomeni, da navedeno določilo Recepcijske direktive II ni bilo v celoti implementirano v naš pravni red in se zato 8. člen Recepcijske direktive II v skladu z načelom primarnosti uporablja neposredno. Ker torej zakonodajalec objektivnih meril ni vnesel v ZMZ-1, do ustrezne spremembe ZMZ-1 ni možno omejiti gibanja na tej pravni podlagi. V ZMZ-1 bi morali biti določeni kriteriji, po katerih je mogoče odločati, ali je prosilec vložil prošnjo za azil samo zato, da bi zadržal svojo odstranitev. Taki objektivni kriteriji bi morali biti v zakonu določeni tudi zaradi spoštovanja osnovnih načel, na katerih temelji Recepcijska direktiva II. Tako je v uvodnem delu citirane direktive v točki 15 navedeno, da bi bilo treba pridržanje prosilcev uporabljati v skladu z osnovnim načelom, da se osebe ne bi smelo pridržati zgolj zato, ker prosi za mednarodno zaščito, zlasti v skladu z mednarodnimi pravnimi obveznostmi držav članic ter členom 31 Ženevske konvencije. Prosilca se sme pridržati le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, ki jih določa ta direktiva, ter ob upoštevanju načela nujnosti in sorazmernosti tako glede načina kot tudi namena takega pridržanja. Kadar je prosilec pridržan, bi moral imeti dejanski dostop do potrebnih procesnih jamstev, kot je pravno sredstvo pred nacionalnim sodnim organom.

13. Ker torej Recepcijska direktiva II v uvodnem delu izrecno določa, da se sme pridržanje izvesti le v zelo jasno opredeljenih izjemnih okoliščinah, morajo biti kriteriji za domnevo, da je nekdo vložil prošnjo samo zaradi oviranja odstranitve, dovolj določno opredeljeni v zakonu, takih objektivnih kriterijev pa, kot je bilo že pojasnjeno, ZMZ-1 ne vsebuje. Zgolj dejstvo, da prosilec vloži prošnjo za azil v času izvajanja odstranitve iz države, samo po sebi še ne pomeni, da jo je vložil izključno s tem namenom, da bi oviral odstranitev.

14. Ker torej ni podan razlog za omejitev gibanja iz tretje alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, je sodišče izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava, se do vseh navedb tožeče stranke v tožbi ni opredeljevalo.

15. ZMZ-1 v šestem odstavku 84. člena določa, da sodišče po predhodnem ustnem zaslišanju prosilca o tožbi tožnika odloči v treh delovnih dneh. Iz predloga ZMZ-1¹ je razvidno, da se zaslišanje opravi zaradi občutnega posega v svobodo prosilca, torej v njegovo korist. V obravnavani zadevi, ko za ukrep omejitve gibanja po tretji. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ni ustrezne podlage, pa bi zaslišanje prosilca doseglo nasproten namen, saj bi se zaradi izvedbe glavne obravnave le podaljšal čas trajanja ukrepa omejitve gibanja, ki predstavlja omejitev tožnikove osebne svobode. V takem primeru bi bila izvedba glavne obravnave torej sama sebi namen, hkrati pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, saj bi moralo sodišče zaradi zaslišanja zagotoviti tožnikovo prisotnost, mu omogočiti tolmača in zastopanje po pooblaščencu, s čimer bi nastali nepotrebni stroški postopka. Toženi stranki pa s tem tudi ni bila kršena pravica do izjave, saj ji je bila vročena tožba, na katero je odgovorila.

K točki II izreka:

16. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe od smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo o zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe. S pravnomočnostjo te sodbe namreč omejitev gibanja samo po sebi preneha, saj je sklep o omejitvi gibanja odpravljen.

-------------------------------
¹ Predlog ZMZ-1, EVA 2015-1711-0008, komentar k 84. členu.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba in sklep I U 246/2016
• UPRS sodba in sklep I U 544/2016
• sodba I U 1914/2013