UPRS Sodba I U 305/2020-29

Jedro

Tožena stranka zaradi stališča, da tožnik poziva iranskega sodišča ni predložil pravočasno, ni presojala, ali bi bila s tem pomembno povečana verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite, torej ali bi lahko iranske oblasti zaradi navedenega poziva tožniku ob vrnitvi v Iran, kljub nasprotnim predhodnim ugotovitvam tožene stranke, pripisale pristno spremembo vere in ga zato preganjale.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-362/2016/54 (1312-07) z dne 17. 2. 2020 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Povzetek izpodbijanega sklepa

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 64. člena in četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek z dne 14. 1. 2020 za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 8. 2. 2016 zavrnila z odločbo z dne 4. 10. 2016, potrjeno s sodbama Upravnega sodišča I U 1407/2018 z dne 5. 4. 2019 in Vrhovnega sodišča I Up 107/2019 z dne 23. 10. 2019. Tožnik je v prvotnem postopku navajal, da je Iran zapustil zaradi spremembe vere iz muslimanske v krščansko.

3. V nadaljevanju tožena stranka povzema vsebino tožnikovega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ki se sklicuje na nov dokaz, in sicer na iz telefonskega ekrana razvidno fotografijo poziva iranskega sodišča. Po njenem prevodu je tožena stranka ugotovila, da gre za poziv okrožnega sodišča z dne 22. 2. 2017, podružnica ..., provinca A., iz katerega izhaja, da je tožnik obtožen za "ertedad" zaradi opustitve islamske vere in njene spremembe v krščansko ter sodelovanja s skupino, ki širi neislamske vere. Iz vsebine je razvidno, da mora tožnik na sodišče, sicer mu bodo sodili brez njegove prisotnosti. Tožnik je pojasnil, da je po 5. 11. 2019, ko je dobil negativno odločitev v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, šel do IOM in tam povedal, da se želi vrniti v Iran. Nato je klical domov in povedal za nameravano vrnitev, vendar mu je žena rekla, naj se ne vrača, ker je njegovo življenje ogroženo. Če pride nazaj, ga bodo ubili. Nato mu je povedala, da ima poziv s sodišča. Tega mu prej ni hotela povedati, ker ni želela, da bi bil pod stresom. Rekla mu je še, da so jo večkrat klicali in spraševali, kje je njen mož. Tudi grozili so ji, zaradi česar otroci zelo težko hodijo v šolo, saj se bojijo groženj. Rekli so ji še, da ga bodo ubili, če ga bodo našli, zaradi česar je cela družina pod stresom. Groziti so ji začeli pred enim mesecem, to so sicer počeli že prej, vendar ne ve kdo, mogoče sorodniki, ki so pripadniki Sepah. Pred mesecem, ko so bili v Iranu protesti in je bilo ubitih 1500 ljudi, so ga na domu iskali pripadniki Etelaat.

4. Tožnik je pokazal še fotografijo na ekranu telefona, ki je nastala v Ljubljani pred približno tremi tedni, ko so protestirali na B. zaradi 1500 ubitih ljudi na protestu v Iranu. Prav tako ima fotografijo članka v slovenskem jeziku, iz katerega je razvidno, da je v Iranu za spreobrnitev v krščanstvo možna 10 letna zaporna kazen. Tudi na Facebooku ima slike, iz katerih izhaja, da se je udeleževal krščanskih obredov v Sloveniji. Pojasnil je, da bi ga po iranskem zakonu zato, ker je "ertedad", ubili ali obesili, pred tem pa zaradi priznanja mučili. Pred dvema dnevoma so v Iranu na protestih aretirali celo konzula Velike Britanije. Tamkajšnja trenutno situacija je slaba, veliko je protestov, saj ljudje hočejo biti svobodni in nočejo islamske republike, ampak ponovno kralja. Za veliko ljudi se ne ve, kje so. Meni, da bi ga že na letališču aretirali, če bi se vrnil v Iran, in nihče ne bi povedal njegovi družini, kje je. Če bi se vrnil, bi si želel udeleževati se na protestih.

5. V nadaljevanju je tožena stranka ugotovila, da tožnik svoj zahtevek utemeljuje delno z novimi razlogi (protesti na B.), delno pa z istimi kot v prošnji za mednarodno zaščito (sprememba vere), vendar podprtimi z dodatnim dokazom (poziv na sodišče).

6. Tožena stranka je presodila, da novega dejstva ne predstavlja zatrjevana sprememba vere iz muslimanske v krščansko, saj ga je tožnik uveljavljal že v prošnji z dne 8. 2. 2016 in prvotnem postopku. Kot novih dokazov ni štela niti fotografij tožnika v cerkvi med obredi in različnih fotografij iz Facebooka, saj so bile predložene v prvotnem postopku, pri čemer je tožena stranka z odločbo z dne 4. 10. 2016 že presodila, da tožnikova sprememba vere ni bila pristna.

7. Navedena odločba je postala pravnomočna 23. 10. 2019, po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1407/2018-57 z dne 5. 4. 2019 in sodbi Vrhovnega sodišča št. I Up 107/2019 z dne 23. 10. 2019, izvršljiva pa je postala 7. 11. 2019. Tožena stranka ugotavlja, da je Upravno sodišče pred izdajo sodbe proučilo relevantne informacije o izvorni državi in se opredelilo do vseh predloženih dokazov, tudi fotografij in objav na Facebooku. Sklepna ugotovitev Upravnega sodišča, ki ji je sledilo tudi Vrhovno sodišče, je bila, da ob upoštevanju tožnikovih izjav in ravnanj (katerakoli) vera v njegovem življenju ni imela pomembnega ali zaznavnega mesta, da njegove izjave o poglabljanju v to vero niso pristne in da ni verjetno, da je sploh komu razlagal o krščanstvu, spremembi vere in njenem doživljanju, kar kaže na nepristno spremembo vere. Sodišče je zavrnilo predložene fotografije in objave na Facebooku zaradi ugotovitve, da so bile dane po potrebi in objavljene le dva dni po prejemu zavrnilne odločbe. Na podlagi proučenih informacij o izvorni državi je ugotovilo, da za osebo, ki naj bi v tujini spremenila vero oz. se krstila in tega ne oznanja (kot tožnik), ne obstaja nevarnost preganjanja. Tožnik pred odhodom iz Irana za oblasti ni bil sumljiv, saj takrat o veri ni nikomur razlagal, glede na njegovo nepristno spremembo vere pa tudi ni verjetno, da bo to storil ob vrnitvi v Iran. Upravno sodišče je svojo odločitev oprlo tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi A proti Švici, iz katere je razvidno, da se iranske oblasti zavedajo, da njihovi državljani skušajo dobiti azil v tujini na podlagi spremembe vere, a taki osebi ne grozi resno tveganje mučenja ali nečloveškega ravnanja po vrnitvi v Iran.

8. Tožena stranka je v nadaljevanju ugotovila, da se iz enakih razlogov za nov dokaz ne more šteti fotografija članka "Za spreobrnitev v krščanstvo v Iranu tudi za deset let v zapor" z dne 9. 6. 2018 in 15. 1. 2020 predložene informacije o izvorni državi glede spreobrnitve v krščansko vero. Nekatere informacije (iz leta 2014) so namreč zastarele in so bile upoštevane že v navedenih sodbah Upravnega in Vrhovnega sodišča. Ker so obstajale že v času prvotnega postopka in se je do njih opredelilo tako Upravno kot tudi Vrhovno sodišče, tožena stranka ocenjuje, da je treba te navedbe ter naštete listine zavrniti, saj ne upravičujejo uvedbe ponovnega postopka.

9. Tožena stranka je enako ocenila tudi tožnikovo navedbo, "da bi ga prijeli že ob prihodu na iransko letališče". Isto je namreč navajal že v prvotnem postopku, o tem pa sta se opredelila tudi Upravno in Vrhovno sodišče v navedenih sodbah. Zato tožena stranka meni, da kot novo dejstvo ni mogoče upoštevati niti tožnikovih predloženih informacij o izvorni državi v zvezi z zavrnjenimi iranskimi prosilci za azil.

10. Kot neverodostojno in neresnično je tožena stranka ocenila tožnikovo izjavo, da mu je žena povedala za poziv iranskega sodišča šele v novembru 2019. S tem v zvezi je ugotovila, da je iz fotografije razvidno, da je poziv nastal januarja/februarja 2017 in da je bil vročen 22. 2. 2017. Iz poziva pa izhaja, da naj bi bil tožnik obtožen odpadništva zaradi spremembe vere iz islamske v krščansko.

11. Po presoji tožene stranke je tožnik v postopku poudaril, da je v rednih stikih s svojo ženo, ki je odobravala njegovo spremembo vere. Tožena stranka je menila, da je tožnikova žena za domnevno spremembo vere vedela že dlje časa (glede na sosledje njegovih izjav naj bi za to izvedela konec leta 2016). Z ženo sta bila namreč ves čas v rednih stikih in sta imela dober odnos, na kar nakazujejo tožnikove izjave, da je žena nadaljevala z družinskim poslom, da jo je povabil v krščansko vero in da ji je omenjal možnost prihoda v Evropo.

12. Glede na trajanje prvotnega postopka (tri leta in pol) tožena stranka meni, da je tožnik že od oktobra 2016 vedel, da je njegova prošnja za mednarodno zaščito v Sloveniji zavrnjena. Ob upoštevanju pristnih stikov z ženo pa mu tožena stranka ni verjela, da bi ji to zamolčal. Zato mu tudi ni verjela, da mu žena za navedeni poziv ni povedala že bistveno prej. Tožena stranka je ocenila, da je tožniku aprila 2019 zagotovo postalo jasno, da njegovi prošnji za mednarodno zaščito ne kaže najbolje in glede na pristni odnos z ženo presodila, da ni verjetno, da mu žena za poziv ni povedala najkasneje takrat.

13. Tožena stranka je presodila, da je navedeni poziv v času odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka star že tri leta. Glede na pristnost tožnikovega odnosa z ženo, njune redne stike in dolgotrajnost sodnega postopka v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito, je tožena stranka ugotovila, da ni verjetno, da bi tožnik za omenjeni poziv izvedel šele po tem, ko je naznanil namero za prostovoljno vrnitev v Iran. Menila je, da ni mogoče, da bi mu žena poziv prikrivala kar tri leta, saj bi z njim lahko podprl svoje izjave iz prošnje. Zato tožena stranka navedenega poziva ni štela za dokaz, ki bi pomembno povečeval upravičenost do vložitve nove prošnje, saj bi lahko bil uveljavljan že v prej.

14. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je tožena stranka kot neverodostojne in nekonsistentne štela tudi tožnikove izjave o grožnjah ženi in otrokom, saj naj bi bili nekateri njegovi sorodniki v Sepah in so mogoče kaj izdali. Ugotovila je, da tožnik prej ni povedal, da bi imel kateregakoli družinskega člana v Sepah, čeprav mu je bilo zastavljeno veliko vprašanj o družinskih članih in prijateljih v Iranu. Pojasnil je le, da je o svoji spremembi vere povedal več sorodnikom in opisal stike z njimi. Tožena stranka zato ocenjuje, da bi o tem dejstvu lahko povedal že bistveno prej, če bi bilo resnično.

15. Kot neverjetne tožena stranka ocenjuje tudi tožnikove navedbe, da so ženi in otrokom zaradi njega začeli groziti pred kakšnim mesecem. Če je žena res sprejela navedeni poziv že pred tremi leti, po mnenju tožene stranke ni prepričljivo, da so jo pripadniki oblasti pustili pri miru skoraj tri leta in ji začeli groziti šele pred enim mesecem. Prav tako ne verjame, da so ji mogoče grozili že prej, kakor je tožnik kasneje izjavil, saj tega v postopku ni navedel. V prvotnem postopku je izrecno izpostavil, da je žena dobro, da dela v podjetju, ima še eno zaposleno in normalno opravlja družinski posel, kakršnihkoli groženj pa ni omenjal.

16. Tožena stranka je presodila, da niso verjetne niti tožnikove navedbe, da se je decembra 2019 udeležil demonstracij Irancev na B. v Ljubljani. Kot dokaz je namreč priložil tri barvne fotografije skupine ljudi, ki v rokah držijo liste z napisi. Tožnik drži list z napisom "...". Po oceni tožene stranke iz fotografij ni razviden čas njihovega nastanka. Prav tako ni razvidno, da gre za demonstracije, saj prikazujejo zgolj skupino ljudi, ki stoji in v rokah drži letake. Iz fotografij tudi ne izhaja, da bi bila na kraju dogodka prisotna policija, kot je to običajno. Vsebina listov je po mnenju tožena stranke tako splošne narave, da ni mogoče trditi, da so fotografije nastale decembra 2019 in da gre za konkreten dogodek. Ocenjuje, da tožnik s predloženimi fotografijami ni uspel izkazati, da se je kakršnihkoli demonstracij udeležil decembra 2019, zato to dejstvo ne povečuje verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

17. Tožena stranka je sprejela še stališče glede predloženih tožnikovih informacij o poteku protivladnih protestov v Iranu. Ni verjela tožniku, da bi se jih udeleževal v primeru vrnitve v Iran, saj je tam preživel večino svojega življenja in ni bil politično aktiven ne tam ne v Sloveniji.

18. Tožena stranka je ocenila še predložene informacije o protestih v Iranu in ugotovila, da so decembra 2019 in januarja 2020 res potekali zaradi zvišanja cene goriv in sestrelitve ukrajinskega letala. Iranske oblasti so proteste zatrle in aretirale na tisoče protestnikov, ubitih je bilo tudi več ljudi. Iz Delovega članka z dne 12. 1. 2020 je razvidno, da se protesti v Iranu nadaljujejo. Tožena stranka je preiskala več internetnih iskalnikov o dogodkih v Iranu v več svetovnih jezikih, vendar ni našla niti enega zapisa o tem, da bi se demonstracije nadaljevale tudi v februarju 2020, predložil pa jih ni niti tožnik. Ker nikoli ni bil politično aktiven (ni se udeleževal protestov v Iranu kljub temu, da je tam obstoječi režim na oblasti že več kot 20 let) in ni izkazal, kdaj so nastale slike na B., po presoji tožene stranke tožniku ni mogoče verjeti, da bi se udeleževal takih protestov. Poleg tega tožena stranka pripominja, da ne more uspešno uveljavljati upravičenosti do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito zgolj na podlagi navedene hipotetične situacije.

Povzetek tožbenih trditev

19. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, naj ji sodišče ugodi ter izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek.

20. Iz tožbenih navedb je uvodoma razvidno, da je tožena stranka prekoračila namen zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, saj ni le formalno presodila, ali gre za nova dejstva in dokaze, ki bi lahko opravičevali nov postopek in pomembno povečevali verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ampak je mestoma vsebinsko ocenila dokazno moč, verodostojnost dokazov in tožnikovih navedb, kar pa je predmet nadaljnjega postopka odločanja o novi prošnji za mednarodno zaščito.

21. Iz nadaljnjih tožbenih razlogov je razvidno, da poziv iranskega sodišča pomembno povečuje verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Enako naj bi veljalo tudi glede groženj tožnikovi družini in navedbe, da so ga organi v Iranu v času njegove odsotnosti že iskali. Tožnik naj bi ob ustni podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka razumljivo pojasnil, zakaj ta dokaz predlaga šele sedaj. Trdi, da ga tožena stranka ni seznanila s svojim dvomom in mu dala možnosti dodatnih navedb in pojasnil. Tožnik meni, da je ugotovitev tožene stranke neživljenjska, saj v prvotnem postopku ni imel razumnega razloga, da tega poziva ne bi uporabil takoj, ko bi zanj zvedel. Enako naj bi veljalo tudi glede groženj njegovi družini po tožnikovem odhodu iz Irana. Navaja, da se je zaradi dolgotrajnosti prvotnega postopka (od februarja 2016 do konca leta 2019) zavedal lastne dokazne šibkosti in potrebe po čim več dodatnih dokazilih. Dolgotrajnost prvotnega postopka naj bi potrjevala njegovo pojasnilo, da za ta dokument in grožnje njegovi družini med prvotnim postopkom ni vedel.

22. Tožena stranka naj bi neutemeljeno zavrnila uveljavljanje novega dejstva, da se je tožnik v decembru 2019 udeležil demonstracij Irancev, in s tem povezanih predložene fotografij. Pojasnjuje, da so se demonstracije zgodile 23. 12. 2019 na B., kot je to razvidno iz prijave javnega shoda pri pristojni PU Ljubljana, z dne 19. 12. 2019. O teh demonstracijah so bili objavljeni podatki in video posnetek na spletu, 24. 12. 2019 tudi na dveh kanalih, ki nasprotujeta obstoječemu iranskemu režimu. Ne strinja se s presojo o splošni vsebini letakov, ki naj bi bila skladna s tožnikovimi navedbami (na letakih: več kot 1400 mrtvih, mlajših od 18 let, navedbe tožnika: 1500 mrtvih), demonstracije pa naj bi časovno sovpadale z dejanskimi dogodki v Iranu, v zvezi s čimer predlaga zaslišanje njihovega organizatorja.

23. Tožnik še navaja, da je že na glavni obravnavi 29. 3. 2019 povedal, da se je po prihodu v Slovenijo spremenil, postal bolj aktiven v izražanju svoje vere in odprl račun na facebooku, na katerem je objavil več fotografij. Meni, da je navedeno treba šteti za njegovo novo politično aktivnost, kar pomeni, da bo tudi v bodoče bolj politično aktiven, kot je bil pred odhodom iz Irana. Izraz politične aktivnosti pa naj bi bila tudi njegova udeležba na navedenih demonstracijah. Meni še, da ni jasno, ali bodo glede na stanje v Iranu še protesti, ki bi se jih lahko udeleževal, če bi se tja moral vrniti.

Povzetek navedb v odgovoru na tožbo

24. V odgovoru na tožbo je tožena stranka navedla, da navedbe o spremembi vere niso novo dejstvo, saj so bile uveljavljane v prvotnem postopku. Zato novo dejstvo (pravilno nov dokaz) niso niti predložene fotografije tožnika v cerkvi med verskimi obredi in fotografije zaslona njegovega Facebook profila, saj jih je predložil že v prvotnem postopku. Ravno tako po njenem mnenju ne more biti nov dokaz fotografija članka "Za spreobrnitev v krščanstvo v Iranu tudi za deset let v zapor" z dne 9. 6. 2018 in 15. 1. 2020 predložene informacije o izvorni državi glede spreobrnitve v krščansko vero. Upoštevane so namreč bile že v sodbah Upravnega sodišča I U 1407/2018-57 z dne 5. 4. 2019 in Vrhovnega sodišča I Up 10712019 z dne 23. 10. 2019.

25. V nadaljevanju pojasnjuje, da se je opredelila do vseh tožnikovih navedb in dokazov ter njihove pravočasnosti. Pred izdajo izpodbijanega sklepa ni imela nobenih dvomov ali vprašanj, ki bi jih morala razčistiti s tožnikom. Ob sklicevanju na upravno sodno prakso je pojasnila, da ji ni treba sodelovati pri ugotavljanju dejanskega stanja, ki bi lahko upravičeval uvedbo ponovnega postopka.¹

26. Tožena stranka se ne strinja s tožbenimi navedbami v zvezi s pozivom iranskega sodišča in ponavlja stališča izpodbijanega sklepa. Glede fotografij v zvezi z zatrjevanimi demonstracijami Irancev navaja, da iz njih ni razvidno, kdaj so nastale. Zato je ocenila, da tožnik ni uspel izkazati, da se decembra 2019 udeležil kakršnihkoli demonstracij. Meni, da so nedopustne tožbene novote kopija prijave demonstracij in izpisa dveh objav v tujem jeziku, ki naj bi potrjevala, da je bil posnetek teh demonstracij objavljen na straneh C. in D.

27. V zvezi s protesti v Iranu tožena stranka pojasnjuje, da je tožnik v postopku 15. 1. 2020 predložil večje število informacij o izvorni državi, iz katerih je izhajalo, da so decembra 2019 in januarja 2020 potekali protesti zaradi zvišanja cene goriv in sestrelitve ukrajinskega letala. Tožena stranka navaja, da je v času odločanja preiskala več internetnih iskalnikov, vendar ni našla zapisa o tem, da bi se demonstracije nadaljevale v februarju 2020.

Presoja sodišča

28. Tožba je utemeljena.

29. Tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite je tožena stranka zavrnila z odločbo z dne 4. 10. 2016, upravno sodišče pa je tožnikovo tožbo zoper navedeno odločbo zavrnilo s sodbo I U 1407/2018 z dne 5. 4. 2019, katere pravilnost je Vrhovno sodišče potrdilo s sodbo I Up 107/2019 z dne 23. 10. 2019. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da je bila sodba Vrhovnega sodišča tožnikovi pooblaščenki vročena 7. 11. 2019.

30. V obravnavani zadevi je tožena stranka presodila, da tožnik ni navedel novih dejstev oziroma predložil novih dokazov, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (četrti odstavek 65. člena ZMZ-1).

31. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali jo je izrecno umaknila, vloži tàko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

32. Iz okoliščin obravnavane zadeve je razvidno, da je med strankama sporna (tudi) presoja pravočasnosti poziva iranskega sodišča. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da tožena stranka tožniku ob upoštevanju pristnih in rednih stikov z ženo ni verjela, da mu je žena za navedeni poziv v telefonskem pogovoru povedala šele po tem, ko je v novembru 2019 dobil sodbo Vrhovnega sodišča I Up 107/2019. V zvezi s tem tožnik smiselno uveljavlja tudi kršitev pravice do izjave v upravnem postopku.

33. Po presoji sodišča tožena stranka ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, ki se nanaša na pravočasnost navedenega poziva. Zato je v zvezi s presojo tega dejstva izvedlo glavno obravnavo (drugi odstavek 71. člena ZMZ-1), na kateri je zaslišalo tožnika ter pregledalo listine tožeče stranke od A1 do A3 in upravni spis. Tožnikovo zaslišanje sicer ni bilo predlagano, vendar je sodišče ta dokaz kljub temu izvedlo, saj je ocenilo, da bo ravno to prispevalo k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi (drugi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

34. Zaslišanje strank sicer velja za nezanesljivo dokazno sredstvo, saj pri njih dokazno vrednost pogojujejo strankina stališča, mnenja, prepričanja in zlasti zainteresiranost (za izid postopka).² Ob takem teoretičnem izhodišču bi dokazovanje spornega dejstva v obravnavani zadevi (pravočasnost poziva iranskega sodišča) le s tožnikovim zaslišanjem pomenilo nedoseganje dokaznega standarda "onkraj razumnega dvoma".³ Zato je sodišče ob upoštevanju tožnikove dokazne stiske⁴ in značilnosti odločanja v postopkih mednarodne zaščite⁵, tožnikovo izpovedbo presojalo ob uporabi nižjega dokaznega standarda (verjetnosti), saj bi sicer bila ogrožena njegova pravica do sodnega varstva.⁶

35. Iz tožnikove izpovedbe je razvidno, da je poziv iranskega sodišča njegovi ženi na domu vročil Etelat (obveščevalna služba)⁷ februarja 2017, tožnik pa je zanj izvedel šele oktobra 2019, torej po tem, ko je dobil zadnjo odločbo v zvezi s svojo prošnjo za mednarodno zaščito - sodbo Vrhovnega sodišča I Up 107/2019 z dne 23. 10. 2019. Iz nadaljnje tožnikove izpovedbe je razvidno, da je po prejemu te sodbe padel v depresijo, žena pa mu je v telefonskem pogovoru rekla, da se zaradi nevarnosti ne sme vrniti v Iran. Pojasnil je, da ženi pred tem ni hotel povedati, da je bil njegova prošnja zavrnjena, saj ni hotel, da bi jo skrbelo. Žena pa mu prej ni povedala za poziv, saj ga ni hotela spraviti v slabo voljo in zaskrbljenost.

36. Na vprašanje tožene stranke, zakaj se je 8. 11. 2019 zglasil na IOM⁸ in izrazil željo po čimprejšnji vrnitvi v Iran, čeprav je takrat že vedel za zadnjo odločbo sodišča, je tožnik uvodoma sicer izpovedal, da po prejemu zadnje negativne odločitve s strani ministrstva (dejansko Vrhovnega sodišča) ni mogel kontaktirati z Iranom zaradi tamkajšnjih močnih demonstracij in posledičnega enomesečnega onemogočenja internetne povezave. Ko so iranske oblasti 25. decembra 2019 povezavo ponovno omogočile, je stopil v stik z ženo in ob tej priložnosti od nje prejel sporočilo po mobitelu - fotografijo poziva iranskega sodišča. Nato je pojasnil, da je izvedel za poziv iranskega sodišča mesec pred prekinitvijo interneta, ko je dobil zadnjo negativno odločbo, vendar ga takrat ni mogel dobiti zaradi prekinitve internetnih povezav. Dodal je še, da mu je odvetnica povedala, da je dobil negativno odločitev in da ne more ostati v azilnem domu. Ko je dobil to negativno odločitev, ga je PIC povabil na razgovor, od tam pa je odšel na IOM, kjer so mu rekli, da mu bodo pomagali z vrnitvijo v izvorno državo ali drugače in mu dali dokument in izkaznico, če bi ga ustavila policija, da ne bi bil odpeljan v Center za tujce. Čez dva tedna mu je uspelo govoriti z ženo, povedal ji je, da je utrujen, da ne zdrži več, da želi priti v Iran. Ob tej priložnosti mu je rekla, naj se ne vrne nazaj, da ima poziv s sodišča, da je v nevarnosti in da ga je na domu iskala obveščevalna služba. To je bil njun zadnji pogovor v abanu⁹ pred prekinitvijo interneta. Tožnik je še pojasnil, da je do prekinitve interneta in drugih komunikacij prišlo v tem mesecu, trajala pa je en mesec.

37. Po presoji sodišča je tožnikova izpovedba verodostojna, skladna in prepričljiva. Tožnik je mirno opisoval dogajanje, brez izkazovanja napetosti odgovarjal na postavljena vprašanja in logično pojasnil navidezna neskladja v svoji izpovedbi. Tožnikova izpovedba je po presoji sodišča skladna s tožbenimi navedbami in njegovimi izjavami ob ustni vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, ko je navedel, da je šel po prejemu zadnje negativne odločitve, o čemer mu je sporočila pooblaščenka, najprej na IOM, kjer je povedal, da bi šel rad domov. Nato je o tem obvestil ženo, ki mu je šokirana odvrnila, naj se ne vrača, saj je njegovo življenje zaradi navedenega poziva ogroženo. Tega mu prej ni povedala, saj ni želela, da bi bil pod stresom.

38. Ob presoji verodostojnosti tožnikove izpovedbe je sodišče upoštevalo med strankama nesporno dejstvo, da je tožnik v dobrem odnosu z ženo. Iz tega razloga tožena stranka namreč ni verjela tožniku, da mu žena za navedeni poziv iranskega sodišča ni povedala že prej (takoj po prejemu). Vendar pa po presoji sodišča ravno taka okoliščina vzpostavlja položaj, v katerem je treba šteti, da je ženina opustitev sporočitve takoj po prejemu poziva življenjska, saj je logična posledica dobrega partnerskega odnosa lahko tudi želja partnerju prihraniti negativna dejstva, zaradi katerih bi ga lahko skrbelo, védenje o njih pa k rešitvi stanja ne bi pripomoglo.

39. Ob upoštevanju navedenega izhodišča v zvezi z dobrim medsebojnim odnosom je po presoji sodišča življenjska tožnikova izpovedba, da mu žena ni prej povedala za poziv zato, ker ni bila seznanjena s stanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, in da tožnik ženi o zavrnitvi prošnje v upravnem in sodnem postopku ni govoril, ker ni hotel, da bi jo (ženo) skrbelo. Glede na tako stanje stvari je namreč logično, da je žena zaradi skrbi za njegovo življenje tožnika seznanila s pozivom po tem, ko ji je sporočil, da se namerava vrniti. Tudi iz predloženih informacij o izvorni državi je razvidno, da ljudem, ki v Iranu spremenijo vero iz islamske v krščansko ter sodelujejo s skupinami, ki spodbujajo takšne, neislamske religije (zaradi navedenega je tožnik dobil poziv iranskega sodišča), lahko grozi vsaj priprtje, mučenje in nečloveško ravnanje v priporu, za takšno dejanje pa je zagrožena tudi smrtna kazen.¹⁰

40. Tožnikova izpovedba je po presoji sodišča skladna in verodostojna kljub temu, da je na naroku najprej izpovedal, da 8. 11. 2019 ni bil na IOM, in da je bil tam že pred tem. Med strankama namreč ni sporno, da je tožnikova pooblaščenka prejela navedeno sodbo Vrhovnega sodišča 7. 11. 2019. Tožnik je na naroku najprej izpovedal, da misli, da je prejel to odločbo oktobra 2019. Tožena stranka pa mu je nato postavila vprašanje, zakaj se je 8. 11. 2019 zglasil na IOM zaradi vrnitve v Iran, če ga je žena s pozivom iranskega sodišča seznanila oktobra 2019. Ker je tožnik menil, da je že oktobra 2019 prejel sodbo Vrhovnega sodišča, je zato po oceni sodišča sprva logično zatrjeval, da se je na IOM zglasil že pred 8. 11. 2019. Da je pomotoma navajal, da se tega dne ni zglasil na IOM, je po presoji sodišča razumljivo, saj je postopek tekel dalj časa in je logično, da tožnik natančno ne ve, katerega dne (pred 8. 10. ali 8. 11. 2019) se je zglasil na IOM, vedel pa je, da se je tam zglasil po prejemu zadnje zavrnilne odločbe. Sodišče je pri tem upoštevalo nadaljnjo tožnikovo izpovedbo, ko mu je bilo na naroku pojasnjeno, da naj bi šele 7. 11. 2019 izvedel za navedeno sodbo Vrhovnega sodišča. Tožnik je namreč izpovedal tako, kot je razvidno iz zahtevka za uvedbo ponovnega postopka, torej da se je na IOM zglasil šele po obvestilu svoje odvetnice, da je prejel negativno odločitev Vrhovnega sodišča, potem pa ga je PIC povabil na razgovor, po katerem je šel do IOM.

41. Glede na navedeno so prepričljive tožnikove izjave, da je, kot izhaja iz dopisa PIC v upravnem spisu, po prejemu navedene sodbe Vrhovnega sodišča, 8. 11. 2019 šel na IOM, kjer se je pogovarjal o vrnitvi domov. Nato pa je čez dva tedna (okrog 22. 11. 2019) z ženo sicer govoril o vrnitvi v Iran, vendar mu je rekla, naj ne hodi, ker ga čaka v izvorni državi nevarnost zaradi prejema zadevnega poziva na iransko sodišče. Zaradi demonstracij v Iranu in posledične prekinitve komunikacij je z ženo ponovno lahko govoril šele 25. 12. 2019, ko je mu je poslala fotografijo navedenega poziva.

42. Sodišče kot prepričljivo in življenjsko ocenjuje tudi tožnikovo izpovedbo, da bi poziv iranskega sodišča, če bi zanj vedel, predložil že prej. Postopek mednarodne zaščite je namreč trajal od februarja 2016 do konca leta 2019, ko je tožnik prejel več zavrnilnih odločb. Zato je logično, da bi tožnik ta poziv pravočasno predložil že v predhodnem postopku, če bi zanj vedel, saj njegova vsebina potrjuje tožnikove navedbe, da bi bil ob vrnitvi v Iran ogrožen zaradi spremembe svoje veroizpovedi.

43. Glede na navedeno sodišče je tožnik po presoji sodišča, ob upoštevanju njegove dokazne stiske, s svojo prepričljivo, življenjsko in skladno izpovedjo z verjetnostjo izkazal, da pred novembrom 2019 ni vedel za navedeni poziv iranskega sodišča, saj mu je žena zanj povedala šele po prejemu zadnje odločbe Vrhovnega sodišča v zvezi z njegovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je navedeni dokaz, ki je nastal po odločbi tožene stranke z dne 4. 10. 2016 o zavrnitvi tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, pravočasno predložil v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

44. Tožena stranka zaradi stališča, da tožnik navedenega poziva iranskega sodišča ni predložil pravočasno, ni presojala, ali bi bila s tem pomembno povečana verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1), torej ali bi lahko iranske oblasti zaradi navedenega poziva tožniku ob vrnitvi v Iran, kljub nasprotnim predhodnim ugotovitvam tožene stranke, pripisale pristno spremembo vere in ga zato preganjale.

45. Glede na navedeno je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega na glavni obravnavi, tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), v katerem bo morala presoditi, ali poziv iranskega sodišča pomembno povečuje verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Zato ni presojalo ostalih navedb strank, zaslišalo priče E.E.¹¹, pregledalo listin glede prijave demonstracij v Ljubljani in izpisov dveh objav v tujem jeziku glede navedenih demonstracij na straneh C. in D.

-------------------------------
¹ Tožena stranka se sklicuje na sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013, I Up 322/2010 z dne 22. 12. 2010, I Up 1717/2009 z dne 23.4.2009 in I Up 359/2008 z dne 17. 7. 2008.
² Glej tudi Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 435 in 510.
³ Dokaznih standardov Zakon o pravdnem postopku, ki se uporablja tudi v upravnem sporu (prvi odstavek 22. člena ZUS-1), vsebinsko ne definira, ne "polnega dokaza (ki je praviloma potreben za meritorno odločanje, tj. odločanje o materialnopravnih vprašanjih) in ne verjetnosti (ki načeloma zadošča glede odločanja o procesnopravnih vprašanjih). Zato sta teorija in sodna praksa sprejeli standard "onkraj razumnega dvoma" (prav tam, stran 331).
⁴ Za razjasnitev zadeve v zvezi s pravočasnostjo poziva iranskega sodišča bi med drugim bil možen tudi dokaz z zaslišanjem tožnikove žene, ki pa se ga, glede na to, da je v Iranu, objektivno ne da izvesti.
⁵ Sodišče zgolj pripominja, da postopek za pridobitev mednarodne zaščite temelji na ugotavljanju nevarnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo. Ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu prepovedanemu ravnanju v bodoče. Gre za probabilistično (verjetnostno) presojanje, ali bo v prihodnosti prišlo do nevarnosti za posameznika, glede katere lahko posameznik izkaže utemeljen strah (s tem v zvezi glej na primer sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Saadi. v. Italija).
⁶ Navedeno delo, strani 337 in 338.
⁷ Enolični krajevniki vira (URL) navajajo naslednje ime iranskega ministrstva za obveščanje v farsi jeziku: Vezarat-e Ettela'at va Amniat-e Keshvar (VEVAK).
⁸ International Organization for Migration.
⁹ Iranski mesec, po pojasnilu tolmača je to približno v novembru.
¹⁰ Glej prevod informacij o Iranu v upravnem spisu, ki jih je upravnemu sodišču predložila tožena stranka z dopisom z dne 13. 3. 2019.
¹¹ Predlagana priča naj bi izpovedala o tožnikovi prisotnosti na protestih 24. 12. 2019 v Ljubljani in o vsebini letakov na teh protestih.

Datum zadnje spremembe:

04.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 933/2019-6
• UPRS sodba I U 1589/2011
• UPRS Sodba I U 508/2019-8