<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 581/2020-6

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2020:I.U.581.2020.6
Evidenčna številka:UP00041835
Datum odločbe:29.05.2020
Senat, sodnik posameznik:mag. Darinka Dekleva Marguč
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - družinski člani - diskrecijska klavzula - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka

Jedro

Po Uredbi št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva „družinski člani“ pomenijo le člane družine, ki je že obstajala v državi izvora, kar pa v konkretnem primeru ni. Tožnik in njegova sedanja žena sta se namreč spoznala šele po tem, ko je tožnik v Italijo kot prosilec za mednarodno zaščito že vstopil.

Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Italijanska republika (v nadaljevanju Italija).

2. V obrazložitvi sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik 13. 11. 2019 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Obenem je predložil dovoljenje za prebivanje in osebno izkaznico Italije. S tem je tožena stranka štela, da je svojo identiteti izkazal. Z vpogledom v Centralno bazo Eurodac je v nadaljevanju ugotovila, da je bil tožnik v zadevno bazo vnesen 31. 10. 2016 s strani Italije. Zato je Italiji v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe EU št. 604/20131 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika ter 13. 12. 2019 prejela odgovor, da je Italija v skladu z d. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

3. Osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III je tožena stranka opravila s tožnikom 13. 1. 2020. Povedal je, da se v Italijo ne želi vrniti, ker tam nima kje bivati in bi se njegov postopek mednarodne zaščite ponovno pričel. Znova bi moral pridobiti tako dovoljenje za bivanje kot osebno izkaznico. V Italijo se ne želi vrniti tudi zato, ker ima v Sloveniji dekle in želi ostati z njo. Zaščite ne potrebuje. Za mednarodno zaščito je v Italiji zaprosil leta 2016. Sprva je bil nastanjen v azilnem domu, nato pa se je na lastno željo preselil na zasebni naslov, ker je hodil na delo. Nad bivanjem v azilnem domu ni imel pripomb. Tam je bilo tako, kot v Sloveniji. Imel je sobo in posteljo ter dostop do zdravstvene in socialne oskrbe. Pravno pomoč je imel na začetku postopka mednarodne zaščite, kasneje pa ne. Po prejemu zavrnilne odločbe leta 2017 je najel odvetnico. Od tedaj dalje pa ne ve, kaj se z njegovo zadevo dogaja.

4. V nadaljevanju je povedal, da je delal v restavraciji. Kot temnopolto osebo ga niso obravnavali lepo, tako kot drugje. Diskriminacijo se čuti vsakodnevno, vendar pa sam neposrednih izkušenj z diskriminacijo ni imel. S predstavniki uradnih organov pa slabih izkušenj ni imel.

5. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo tožnikove prošnje. V Italiji namreč ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožnik na osebnem razgovoru ni podal nobenih navedb, ki bi kazale na to, da bi bil v Italiji ogrožen ali da bi z njim ravnali poniževalno. Nasprotno, navedel je, da je bila nastanitev in oskrba ustrezna. Ugotavlja, da v kolikor bi tožnik v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito navedel nova dejstva ali nove okoliščine, bi bila za njihovo obravnavo pristojna Italija v okviru odločanja o uvedbi ponovnega postopka.

6. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da zaščite ne potrebuje in da bi zgolj rad ostal s svojim dekletom, tožena stranka ugotavlja, da Uredba Dublin III v členu 2., točki g, določa pojem družine in družinskih članov, ki se navezuje na skupnost, ki je obstajala že v izvorni državi. Meni, da v kolikor bi tožnik sklenil zakonsko zvezo s svojim dekletom, bi združevanje družine lahko uveljavljal na drugi zakonski podlagi upoštevaje določila Zakona o tujcih.

7. Tožena stranka v nadaljevanju še ugotavlja, da noben evropski organ v zadnjem obdobju ni obravnaval Italije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v zvezi s kategorijo prosilcev za mednarodno zaščito, ki so bili v dublinskih postopkih vrnjeni v Italijo. Iz teh razlogov je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj je za njeno obravnavo odgovorna Italija.

8. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge od A2 do A6), opisuje čas pred prihodom v Slovenijo in v nadaljevanju navaja, da se je po osebnem razgovoru s svojim dekletom v Sloveniji poročil dne 11. 3. 2020 ter prilaga izpis iz matične knjige. S tem v zvezi se sklicuje na 53. člen Ustave RS in 8. člen EKČP. Meni, da bi bilo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa v njegovo pravico do družinskega življenja prekomerno poseženo, še zlasti zato, ker si prizadeva urediti svoj status v Sloveniji. Navaja še, da trenutno živi pri ženi in od Slovenije ne prejema nobene finančne pomoči. Sklicuje se na Uredbo Dublin III, ki državam članicam nalaga, da spoštujejo pravico do družinskega življenja in v ta namen dopušča odstopanje od pravil za določitev pristojne države članice ter uporabo diskrecijske klavzule, ko to opravičujejo razlogi humanitarnosti in sočutja (17. točka Preambule v zvezi s prvim odstavkom 17. člena Uredbe Dublin III). Kot neživljenjsko označuje sklicevanje na točko g, 2. člena Uredbe Dublin III v zvezi s presojo družine. Meni, da prav v ta namen Uredba Dublin III omogoča uporabo diskrecijske klavzule iz 17. člena.

9. V nadaljevanju tožbe se sklicuje na svoje navedbe iz osebnega razgovora (da v Italiji nima več službe in stanovanja, da v primeru vrnitve ne bi imel kje bivati, da je neredno prejemal izredno nizka finančna sredstva), zato ga je strah, da bi v primeru vrnitve v Italijo životaril. Zato kot protispisen označuje zaključek tožene stranke, da tožnik ni navedel niti enega dejstva, da bi bil v primeru vrnitve ogrožen ali bi z njim poniževalno ravnali. Sklicuje se na sodno prakso ESČP, da gre lahko v primerih, ko posameznik nima prebivališča niti dostopa ali sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, lahko za ravnanja, ki ustrezajo standardu mučenja, nečloveškega alin poniževalnega ravnanja.

10. V nadaljevanju tožbe toženi stranki še očita, da ni upoštevala, da je tožnik večino časa v Italiji bival na zasebnem naslovu in ne v azilnem domu, zaradi česar iz njegovih izjav ni moč ugotavljati stanja v azilnih domovih v Italiji. Očita ji, da ni pridobila dokazil in informacij o dejanskem stanju azilnega sistema ter pogojih sprejema niti o tem, kje bo tožnik nastanjen v primeru predaje, kar je še pomembnejše zaradi razglašene epidemije virusa SARS-CoV-2.

11. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, sklep tožene stranke odpravi in ji zadevo vrne v ponoven postopek.

12. V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka vse tožbene navedbe in vztraja pri svoji odločitvi.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Italija, je določilo (d) točke prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, katerega prošnjo je zavrnila in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. Tožena stranka je tako pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Italija. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

15. Iz podatkov upravnega spisa je razvidno, da je Italija predhodno že zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je tožena stranka po izvedenem postopku v skladu z Uredbo Dublin III prošnjo za sprejem tožnika posredovala Italiji, ki je 13. 12. 2019 odgovorila, da je za to odgovorna država članica. S tožnikom je bil 13. 1. 2020 opravljen osebni razgovor v skladu s 5. členom Uredbe Dublin III.

16. Tožnik uveljavlja spoštovanje pravice do družinskega živjenja in navaja da se je 11. 3. 2020 poročil s slovensko državljanko. Zato se ne strinja s tem povezano razlago tožene stranke glede pravnega standarda "družinski člani" iz prve alineje točke (g) 2. člena Uredbe Dublin III2 in opozarja na 17. člen Uredbe Dublin III, ki omogoča odstopanje od meril za določitev pristojne države članice ter uporabo diskrecijske klavzule, ko to opravičujejo razlogi humanitarnosti in sočutja.

17. Merila za določanje odgovorne države članice je tožniku že pravilno pojasnila tožena stranka, ker po Uredbi Dublin III „družinski člani“ pomenijo le osebe, kolikor je družina že ostajala v državi izvora, kar pa v konkretnem primeru ni. Tožnik in njegova sedanja žena sta se namreč spoznala šele po tem, ko je tožnik v Italijo kot prosilec za mednarodno zaščito že vstopil, kar vse izhaja iz tega, kar je v prošnji za mednarodno zaščito povedal tožnik dne 13. 11. 2019 (stran 7). Glede na navedeno s tem v zvezi zapisana merila za določanje odgovorne države članice po 9.3 in 10.4 členu Uredbe Dublin III, ne pridejo v poštev. Prav tako je tožena stranka tožniku pravilno pojasnila, da bo združevanje družine kolikor ga želi, potrebno uveljavljati na drugi pravni podlagi in ne na podlagi, ki je namenjena mednarodni zaščiti.

18. Zato v obravnavani zadevi na merila za določanje odgovorne države članice ne more vplivati obstoj zakonske zveze, ki jo je tožnik sklenil naknadno dne 11. 3. 2020 z A.A., zaradi česar je ta okoliščina v konkretnem primeru pravno nepomembna, četudi med strankama ni sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 214. člena Zakona o pravdnem postopku, ki se uporablja v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

19. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 17. člen Uredbe Dublin III pa sodišče ugotavlja, da je diskrecijska pravica pravica države, da sama odloči, ali bo obravnavala prošnjo za mednarodno zaščito. Kljub temu, da omogoča odločanje po prostem preudarku, zavezuje državo članico, da upošteva zakonske okvire. Odločitev mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je to pooblastilo dano. Po prostem preudarku izdana odločba je zakonita, če je v skladu s tem namenom5. Sodišče ocenjuje, da je namen, za katerega je pooblastilo dano, v tem primeru podvržen zelo strogi presoji, saj bi sicer lahko prišlo do zlorab postopka6. Kakor izhaja tudi iz sodb SEU, je sklicevanje na to diskrecijo možno, vendar pa lahko pride do uporabe te klavzule le v izjemnih primerih (zadeva C – 578/16 PPU (C.K., H.F., A.S. Proti Republiki Sloveniji). Glede pravice iz 8. člena EKČP (pravica do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja) tudi ni nepomembno, da ne gre za absolutno pravico.

20. Kot izhaja iz tožbenih navedb je med strankama postopka sporen obstoj utemeljene domneve, da v Italiji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, ki bi glede na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III preprečevale predajo tožnika v Italijo.

21. Pri tem je pri presoji treba upoštevati, da Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Navedene domneve pa tožnik s svojimi navedbami tudi po presoji sodišča ni uspel izpodbiti. V odsotnosti dokumentov ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (na primer Sodišča EU, ESČP ali UNHCR, ki bi obravnavali azilni postopek v Italiji kot kritičen) pa toženi stranki dejstva, ki se domneva, ni bilo potrebno še dodatno utemeljevati.

22. Kot izhaja iz osebnega razgovora je tožnik povedal, da se v Italijo ne želi vrniti, ker bi si moral ponovno urediti dokumente za bivanje in osebno izkaznico in želi ostati v Sloveniji s svojim dekletom oziroma sedaj ženo. Sicer pa v Italiji konkretno z njim nihče ni ravnal nečloveško ali ponižujoče. Slišal je včasih od mimoidočih grde besede, kar je povezal z barvo svoje polti, vendar je sam v tej zvezi navedel, da je to bilo isto kot drugje. Z uradnimi osebami pa slabih izkušenj ni imel. V razgovoru za azilni postopek je imel na začetku pomoč pravnega zastopnika, za vložitev pritožbe zoper zavrnilno odločbo pa si je najel odvetnika. Vprašan v zvezi z bivanjem v azilnem domu, kjer je bil sprva nastanjen, je povedal, da je bilo tako kot v Sloveniji, imel je sobo s posteljo ter dostop do zdravstvenega in socialnega varstva. Prejemal je po 75 evrov mesečno, vendar ne vsak mesec, čeprav bi moral.

23. Sodišče ugotavlja, da je na strani tožnika tako trditveno kot tudi dokazno breme glede dejstev, da bi bil s predajo Italiji podvržen nehumanemu ali poniževalnemu ravnanju oziroma kršitvi človekovih pravic. Pri tem pa po presoji sodišča iz tožnikovih navedb kaj takega ne izhaja. Težavo v vrnitvi vidi le v tem, da nima dokumentov za bivanje in da si želi ostati v Sloveniji s partnerico. Tožnik ni uspel izkazati dovolj velike verjetnosti obstoja sistemskih pomanjkljivosti v Italiji v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe III, ki bi preprečevala vrnitev tožnika pristojnim organom Italije, ki je prevzela pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016, so sistemske pomanjkljivosti objektivna dejstva, ugotovljiva z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov (9. točka obrazložitve). Sodišču ni znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Italiji v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev niti ni takega poročila ponudil tožnik.

24. Prav tako razglašena pandemija Covid-19 ne more biti utemeljen razlog, ki bi preprečeval predajo tožnika v Italijo, saj ne gre za razlog, ki bi predstavljal obstoj sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, se izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo (prvi odstavek 1. točke 29. člena Dublinske uredbe III). V kolikor se predaja v tem roku ne bi opravila, pa bi Slovenija postala odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje na podlagi drugega odstavka 29. člena Dublinske uredbe III.

25. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj je bil tožnik že zaslišan v upravnem postopku. Sicer pa tožnik tudi ni predlagal nobenega takega dokaza, vključno z lastnim zaslišanjem, ki bi ga bilo mogoče izvesti na glavni obravnavi in tudi ni predlagal same oprave glavne obravnave. Sodišče je tako lahko odločilo na nejavni seji ob smiselni uporabi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

-------------------------------
1 Uredba Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, v nadaljevanju Uredba Dublin III.
2 Ta se med drugim glasi: "družinski člani“ pomenijo, kolikor je družina že obstajala v državi izvora, tudi zakonca prosilca.
3 Ta se glasi: "Kadar ima prosilec družinskega člana, ne glede na to, ali je bila družina že prej oblikovana v državi izvora, ki mu je kot upravičencu do mednarodne zaščite, dovoljeno prebivanje v državi članici, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo."
4 Ta se glasi: "Kadar ima prosilec v državi članici družinskega člana, o čigar prošnji za mednarodno zaščito v tej državi članici še ni bila sprejeta prva vsebinska odločitev, je ta država članica odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, pod pogojem, da zadevne osebe pisno izrazijo to željo."
5 Erik Kerševan, Vilko Androjna, Upravno procesno pravo, Ius software, GV založba, Ljubljana 2017, stran 68-69.
6 Kar v znatni meri preprečuje že dejstvo, da predpisi ne določajo, da takšno pravno sredstvo avtomatično odloži izvršitev.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 2, 2/g, 2/g-1, 3, 3/2, 3/2-2, 17, 18, 18/1, 18/1-d

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
04.02.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQ0Mjc4