UPRS Sodba I U 1107/2019-8

Jedro

ZMZ-1 ne določa, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljeno prevajanje v njegov materni jezik, temveč v jezik, ki ga razume.

Tožena stranka je s tem, ko pooblaščencu tožnika ob sprejemu prošnje ni dovolila postaviti dodatnih vprašanj, prekršila 14. člen Pravilnika o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito, vendar ta kršitev ni absolutna bistvena kršitev postopka, ki bi sama po sebi terjala odpravo izpodbijane odločbe. Toženi stranki je bilo v obravnavanem primeru mogoče očitati absolutno bistveno kršitev določb postopka, če razgovora takšne kvalitete, kot jo predpisuje Procesna direktiva II, s prosilcem ne bi opravila niti enkrat, ne pa tudi, če ga je v nasprotju z ZMZ-1 in Pravilnikom o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito opravila samo enkrat in ne dvakrat.

Če prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V uvodu je povzela vsebino tožnikove prve¹ in druge prošnje za mednarodno zaščito ter osebnega razgovora.

2. Tožena stranka povzema, da je tožnik ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je Irak zapustil, ker je nek fant ves čas nadlegoval njegovo sestrično, zaradi česar sta se stepla, v tem pretepu pa je tožnik fanta ubil. Po prestani triletni zaporni kazni je pobegnil iz Iraka, ker se je bal maščevanja družine ubitega fanta.

3. Na osebnem razgovoru je tožnik navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi težav v družini. Oče ga je pretepal, ker je tožnik pil alkohol, silil ga je v članstvo v stranki KDP (Kurdistan Democratic Party), ni ga podpiral pri šolanju, zabodel ga je v prsni koš in grozil, da ga bo do smrti pretepel. Ob podaji prve prošnje se je zlagal, da je nekoga ubil, ker je želel zapustiti Slovenijo. Zaradi laganja se je slabo počutil, zato želi sedaj povedati resnico. Če bi se moral vrniti v Irak, bi ga oče zagotovo ubil.

4. Tožena stranka je ugotovila, da se tožnik ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti nikakršnih dokazov, za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je bilo to mogoče, njegove izjave pa so bile izrazito neverodostojne in to celo večkrat, pri čemer je tožnik naknadno priznal, da se je lagal, zaradi česar njegova splošna verodostojnost ni ugotovljena.

5. Splošnih in specifičnih informacij o tožnikovi izvorni državi tožena stranka ni pridobivala, saj okoliščine, zaradi katerih naj bi tožnik po lastnih navedbah zapustil Irak, ne bi predstavljale preganjanja, tudi če bi bile izkazane. Tožena stranka v zvezi s tem navaja, da bi bila presoja informacij o izvorni državi prosilca v zvezi z dejstvi in dogodki, glede katerih pristojni organ prosilcu ne verjame, da so se res zgodili, nesmiselna, saj takšne informacije ne bi mogle privesti do drugačne odločitve.

6. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožnik je namreč kot razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel strah pred tem, da bi ga oče ubil. Pri tem gre za družinski spor in ne za preganjanje zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Groženj tožnik tudi ni verjetno izkazal. Tožena stranka ugotavlja še, da je tožnik zatrjeval, da ga preganja nedržavni subjekt, ni pa izkazal, da so mu policija oz. oblastne strukture odrekli pomoč in niso bili pripravljeni ukrepati. Tožnik se tako ne more sklicevati na to, da mu pristojni organi v Iraku niso sposobni nuditi zaščite.

7. Po presoji tožene stranke tožnik prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Tožnik namreč ni navedel, da bi mu v primeru vrnitve v izvorno državo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik v izvorni državi prav tako ne bi bil izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ravnanju, v predelu Iraka, iz katerega prihaja (iraški Kurdistan oz. kurdska regija Iraka), pa ne poteka mednarodni ali notranji oboroženi spopad, ki bi lahko zaradi samovoljnega nasilja pomenil resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost posameznikov.

8. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma mu sámo prizna status begunca oz. subsidiarne zaščite. Navaja, da tožbo vlaga zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Tožena stranka naj bi tožniku kršila pravico do uporabe svojega jezika, saj ga je ves čas postopka informirala v arabskem jeziku, ki ni tožnikov materni jezik. Dejstvo, da je med postopkom prihajalo do nesoglasij glede razumevanja jezika, naj bi dokazovala tožnikova izjava z dne 11. 4. 2019, da si želi prevajalca za kurdski jezik in da slabo razume arabski jezik ter tudi sama vsebina prošnje za mednarodno zaščito, ki ne dosega standarda primernosti vsebine za takšne prošnje.

10. Tožena stranka naj bi kršila tudi načelo materialne resnice, ker pri podaji prošnje tožnikov pooblaščenec ni mogel navesti vseh dejstev in okoliščin, ki so pomembna za ta postopek. Tožnik v zvezi s tem navaja še, da bi pooblaščenec lahko po dodatnih vprašanjih opozoril na tožnikovo slabo poznavanje jezika, vendar je bil v postopku onemogočen. S tem je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke.

11. Tožena stranka naj tudi ne bi vprašala tolmača, ali dobro razume tožnika, tudi po tožnikovi izjavi, da želi, da postopek poteka v kurdskem jeziku, pa naj bi se postopek nadaljeval z arabskim prevajalcem. Tožnik v zvezi s tolmačenjem navaja še, da prevodov ne more zagotavljati nekdo, ki ne govori maternega jezika tožeče stranke in zgolj za silo govori slovensko, saj s tem prihaja do dvakratnih možnosti potvarjanja besed in smisla. Zaradi vsega navedenega naj bi obstajal dvom v pravilnost prevodov in resničnost zapisanih izjav v zapisniku, saj iz različnih navedb tožnika jasno izhaja, da zapisi ne ustrezajo resničnim in zatrjevanim dejstvom.

12. Tožnik še navaja, da bi tožena stranka morala pridobiti informacije o njegovi izvorni državi, saj je na osebnem razgovoru omenil posebnosti odnosov med arabskim in kurdskim narodom v Iraku ter nemožnost naselitve in preselitve kot posledice vojne in medetničnih odnosov. Te okoliščine naj bi izkazovale tožnikov strah pred preganjanjem.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito dne 23. 11. 2018 navedel, da razume arabski jezik. Če bi ga razumel slabo, bi njegov pooblaščenec takrat lahko zahteval prevajalca za kurdski jezik, pa tega ni storil. Tudi v Nemčiji je v postopku pred predajo Sloveniji navedel, da razume arabski jezik. Pred in ob podaji druge prošnje za mednarodno zaščito ne tožnik ne njegovi pooblaščenci niso nasprotovali arabskemu prevajalcu. Tudi na osebnem razgovoru dne 11. 4. 2019 je tožnik na vprašanje, če razume arabskega prevajalca v celoti, odgovoril pritrdilno, kljub temu pa mu je bil nato na njegovo željo zagotovljen prevajalec za kurdski jezik.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

17. Status subsidiarne zaščite se v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu z 28. členom ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih.

18. V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 določa, da je v postopkih po tem zakonu vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

19. Tožbene navedbe o kršitvah tožnikove pravice do uporabe svojega jezika so neutemeljene. Sodišče uvodoma poudarja, da ZMZ-1 ne določa, da mora biti prosilcu za mednarodno zaščito zagotovljeno prevajanje v njegov materni jezik, temveč v jezik, ki ga razume.

20. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito dne 28. 3. 2019 kot materni jezik navedel kurdski jezik, kot druge jezike pa arabski, farsi in angleški jezik. V postopku podaje prošnje mu je bil zagotovljen tolmač za arabski jezik in na izrecno vprašanje uradne osebe, ali razume prevajanje preko tolmača v celoti oziroma ali ima kakšne pripombe v zvezi s tem, je tožnik odgovoril, da tolmača razume. Na koncu prošnje je navedeno, da je bila izjava prosilcu prebrana v arabskem jeziku in nanjo ni imel pripomb. Tožnik je prošnjo tudi podpisal in vsako stran parafiral. Iz navedenega izhaja, da tožnik ob podaji prošnje ni izjavil ničesar, kar bi lahko pri toženi stranki zbudilo sum, da arabskega jezika ne razume dobro. Vsi tožnikovi odgovori na vprašanja uradne osebe v prošnji za mednarodno zaščito so smiselni in iz nobenega od njih ne izhaja niti najmanjši dvom, da tožnik ni dobro razumel vprašanja. Zato po presoji sodišča v postopku sprejema tožnikove prošnje za mednarodno zaščito ni prišlo do kršitve prvega odstavka 6. člena ZMZ-1.

21. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da osebni razgovor ni potekal v kurdskem jeziku. Kot izhaja iz dokumentacije v upravnem spisu, je tožnik na osebnem razgovoru dne 11. 4. 2019 navedel, da slabo razume arabski jezik in da želi prevajalca za kurdski jezik. Takoj po tej navedbi je uradna oseba zaključila osebni razgovor in tožniku povedala, da bodo uredili prevajalca za kurdski jezik in mu sporočili nov datum osebnega razgovora. Osebni razgovor je bil tako izveden dne 15. 4. 2019 ob prisotnosti tolmača za kurdski jezik, A.A. Uradna oseba je tožnika na začetku razgovora izrecno vprašala, če tolmača razume v celoti, kar je tožnik potrdil. Nato je uradna oseba vprašala tudi tolmača, če razume tožnika, kar je tolmač potrdil. Tožniku je bil ob koncu razgovora prebran zapisnik v kurdskem jeziku, branje je trajalo od 11.05 do 11.30, tožnik na zapisnik ni imel pripomb in ga je podpisal. Osebni razgovor dne 15. 4. 2019 je bil torej v celoti tolmačen v kurdski jezik, zato so tožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni.

22. Prav tako so neutemeljene tožnikove navedbe, da prevodov, ker gre za upravni postopek in uporabo strokovnih izrazov, ne more zagotavljati nekdo, ki zgolj za silo govori slovensko in še posebej nekdo, ki ne govori tožnikovega maternega jezika. Kot obrazloženo v prejšnji točki, je prevode na osebnem razgovoru zagotavljal tolmač za kurdski, torej tožnikov materni jezik. Na osebnem razgovoru tudi niso bili uporabljeni strokovni izrazi, saj je na njem tožnik opisal svoje življenje in okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Iz zapisnika osebnega razgovora ne izhaja, da bi tožnik pri tem uporabil kakršnekoli strokovne izraze, ki bi zahtevali posebej kvalificiranega tolmača. Tožbeni očitek glede tolmačevega slabega znanja slovenskega jezika je povsem pavšalen, saj tožnik ne konkretizira, kako oz. glede katerih njegovih izpovedb naj bi to vplivalo na pravilnost zapisnika o osebnem razgovoru. Poleg tega je bila na osebnem razgovoru prisotna tudi tožnikova pooblaščenka, ki bi na to pomanjkljivost morala opozoriti, kar pa iz zapisnika ne izhaja. Tožbene navedbe v zvezi z domnevno pomanjkljivimi kompetencami tolmača so tako v celoti neutemeljene.

23. Tožnik nadalje navaja, da naj bi tožena stranka prekršila načelo iskanja materialne resnice, ker pri podaji prošnje tožnik po pooblaščencu ni mogel navesti vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za ta postopek in ni mogel opozoriti na tožnikovo slabo razumevanje jezika.

24. Iz tožnikove prošnje za mednarodno zaščito izhaja, da je pooblaščenec tožniku ob koncu razgovora z uradno osebo želel zastaviti še dodatna vprašanja v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito, vendar mu tega uradna oseba ni dovolila, s pojasnilom, da bo podrobnejša vprašanja lahko postavil na osebnem razgovoru.

25. ZMZ-1 v zvezi s sprejemom prošnje v osmem odstavku 45. člena določa, da podrobnejši način izvedbe postopkov do sprejema prošnje in sprejem prošnje predpiše minister. Ta predpis je Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Pravilnik), ki v 14. členu določa, da lahko dodatna vprašanja vlagatelju namere (pravilno: vlagatelju prošnje, kar jasno izhaja iz umestitve 14. člena v poglavje »SPREJEM PROŠNJE«, opomba sodišča) postavi tudi njegov zakoniti zastopnik oziroma pooblaščenec.

26. Tožena stranka je s tem, ko pooblaščencu tožnika ob sprejemu prošnje ni dovolila postaviti dodatnih vprašanj, prekršila 14. člen Pravilnika, vendar ta kršitev ni absolutna bistvena kršitev postopka, ki bi sama po sebi terjala odpravo izpodbijane odločbe. Iz sodne prakse Vrhovnega sodišča² namreč izhaja, da ob upoštevanju Direktive Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) (v nadaljevanju: Procesna direktiva II) ni nujno, da je poleg razgovora ob podaji prošnje s prosilcem opravljen tudi osebni razgovor, pod pogojem, da že razgovor ob podaji prošnje vsebinsko izpolnjuje zahteve, ki jih za osebni razgovor predpisuje Procesna direktiva II, in sicer, da je prosilcu omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja eventualnih nasprotij ali nekonsistentnosti, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Iz navedenega smiselno izhaja, da bi bilo toženi stranki v obravnavanem primeru mogoče očitati absolutno bistveno kršitev določb postopka, če razgovora takšne kvalitete, kot jo predpisuje Procesna direktiva II, s prosilcem ne bi opravila niti enkrat, ne pa tudi, če ga je v nasprotju z ZMZ-1 in Pravilnikom opravila samo enkrat in ne dvakrat.

27. Na podlagi zgoraj opisanega izhodišča sodišče ugotavlja, da kršitev Pravilnika, do katere je v obravnavani zadevi prišlo na razgovoru ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, ni vplivala na zakonitost izpodbijane odločbe. Na kasnejšem osebnem razgovoru s prosilcem dne 15. 4. 2019 je namreč uradna oseba tožene stranke sama vprašala pooblaščenko tožnika, če ima še kakšno vprašanje, nakar je pooblaščenka tožniku postavila dve vprašanji. Poleg tega je uradna oseba tožene stranke pred tem tožniku sama postavila številna vprašanja, med drugim tudi, ali je to, kar je navedel, vse kar se je zgodilo in zaradi česar je zapustil matično državo, na koncu razgovora pa ga je vprašala še, če je razumel vsa vprašanja in ali bi rad dodal še kaj, kar ni bil vprašan in želi povedati, ker je pomembno za njegov postopek. Glede na navedeno je bila tožniku v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe dana možnost, da navede vsa dejstva, ki bi mu lahko bila v korist, tako sam kot tudi s pomočjo pooblaščencev.

28. Tožbeni očitek, da bi lahko pooblaščenec, če bi mu bilo dovoljeno postavljati vprašanja, opozoril na tožnikovo slabo razumevanje jezika, je neutemeljen, saj tožnik, kot obrazloženo zgoraj, razume arabski jezik, na osebnem razgovoru pa mu je bil zagotovljen tudi tolmač za kurdski jezik.

29. Tožbene navedbe, da je tožena stranka s tem, ko pooblaščencu tožnika ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito ni dovolila postavljati dodatnih vprašanj, bistveno prekršila pravila postopka, so tako neutemeljene.

30. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da bi morala tožena stranka pridobiti informacije o tožnikovi izvorni državi. Iz besedila prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 namreč ne izhaja, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti informacije o izvorni državi³. Iz besedila te določbe („Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito uradna oseba upošteva predvsem (poudarek sodišča):..“) izhaja, da so dokazi, ki so našteti v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1 našteti zgolj primeroma in da ni nujno, da mora tožena stranka v vsakem primeru pridobiti vse možne dokaze, kot sledijo v nadaljevanju besedila te določbe.

31. Pridobivanje informacij o izvorni državi je v skladu s sodno prakso⁴ za toženo stranko obvezno le primeru, če prosilec za mednarodno zaščito navaja takšne subjektivne okoliščine, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. Če prosilec zatrjuje okoliščine, glede katerih je bilo v postopku ugotovljeno, da ne obstajajo ali da niso mogoče oziroma okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja ali resne škode, potem ni podlage za pridobivanje in presojo informacij o izvorni državi⁵.

32. V obravnavani zadevi tožnik ni navajal okoliščin, ki bi lahko bile razlog za priznanje mednarodne zaščite. V skladu z 20. členom ZMZ-1 je podlaga za priznanje statusa begunca strah pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, podlaga za priznanje subsidiarne zaščite pa utemeljeno tveganje, da bi prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti, ki lahko izvajajo preganjanje ali povzročijo resno škodo, država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti pa le pod pogojem, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

33. Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države navajal družinsko nasilje, ki, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, samo po sebi ne predstavlja preganjanja zaradi rase, veroizpovedi ali katere druge relevantne osebne okoliščine, naštete v 20. členu ZMZ-1. Tožena stranka je ugotovila tudi, da tožnik ni izkazal, da mu iraški državni organi nočejo ali niso sposobni nuditi zaščite pred nasiljem, ki mu domnevno grozi. Tožnik navedenih ugotovitev tožene stranke ne izpodbija. Odločitev tožene stranke, da ne pridobi informacij o tožnikovi izvorni državi, je bila tako pravilna in zakonita.

34. Tožbena navedba, da bi morala tožena stranka informacije o Iraku pridobiti, ker je tožnik na osebnem razgovoru omenil posebnosti odnosov med arabskim in kurdskim narodom v Iraku ter nemožnost naselitve in preselitve kot posledice vojne in medetničnih odnosov, je neutemeljena.

35. Tožnik je na osebnem razgovoru dne 15. 4. 2019 navedel, da ga v Kurdistanu ogrožajo oče in brata. Ob tem ni navedel, da vrnitev v Kurdistan zanj ne bi bila varna zaradi vojne ali medetničnih trenj. Nasprotno ˗ iz njegovih navedb jasno izhaja, da je varnostna situacija v Iraku slaba samo izven Kurdistana (na osebnem razgovoru je navedel: »Izven Kurdistana v Iraku ni varno, tam je vojna. Je veliko terorističnih skupin.« in »V Iraku, izven Kurdistana, je zelo težko, ker tam ni varno, je vojna, prav tako pa tam ni dela in ne bi mogel delati.«). Tožbene navedbe, da bi vrnitev (oz. naselitev, kot navaja tožba) tožnika v Kurdistan ne bi bila možna zaradi vojne in medetničnih odnosov, tako predstavljajo novoto. Ker tožnik v tožbi ni pojasnil, zakaj tega dejstva ni mogel navesti že v postopku pred toženo stranko, je ta novota v skladu z 52. členom ZUS-1 nedovoljena, zato je sodišče ni upoštevalo kot tožbeni razlog.

36. Varnostna situacija v ostalih delih Iraka za obravnavano zadevo ni relevantna, saj okoliščina, da se prosilec zaradi varnostne situacije ne more preseliti iz dela države, v katerem je oziroma bo bival, v druge dele izvorne države, ne more vplivati na odločitev o upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožbene navedbe so tako tudi v tem delu neutemeljene.

37. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

38. V tej zadevi glavna obravnava v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni bila opravljena, saj je tožnik navajal zgolj tista nova dejstva (trenja med arabskim in kurdskim prebivalstvom v Iraku), ki jih skladno z 52. členom ZUS-1 sodišče ne more upoštevati.

-------------------------------
¹ Tožnik je za mednarodno zaščito v Sloveniji prvič zaprosil dne 23. 11. 2018; ta postopek je bil ustavljen, ker je tožnik dne 29. 11. 2018 samovoljno zapustil azilni dom in se v roku treh dni vanj ni vrnil. Po tem je odšel v Nemčijo in tam zaprosil za mednarodno zaščito, Nemčija pa ga je predala nazaj Sloveniji.
² Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 189/2016 z dne 10. 8. 2016, 10. točka obrazložitve.
³ Tako Upravno sodišče v zadevi UPRS Sodba I U 2815/2017-8 z dne 31. 1. 2018, 12. točka obrazložitve.
⁴ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 384/2013 z dne 24. 10. 2013, 9. točka obrazložitve.
⁵ Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi I Up 48/2015 z dne 24. 3. 2015, 22. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 941/2018-6
• UPRS Sodba I U 323/2018-20
• Sodba I Up 119/2014