UPRS Sodba I U 1751/2019-13

Jedro

Z izpodbijano odločbo tožnici ni naloženo nič drugega kot to, da se ji prepoveduje opravljanje dejavnosti, to je trgovine na drobno po pošti ali internetu. Tožnici, ki je bila, kot sama navaja, zavedena s strani mlajših dveh znancev, da naj bi za njiju „zgolj dvigovala denar“, je sedaj izrečena prepoved opravljanja navedene dejavnosti. Tožnica te dejavnosti ne sme (več) opravljati (tudi ne na način, kot navaja, da jo je „opravljala“ - zgolj dvigovala denar). Gre za delo na črno, ki je, kot že pojasnjeno, prepovedano.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju finančni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožnici kot posameznici prepoveduje opravljanje dejavnosti G47.910 – Trgovina na drobno po pošti ali internetu (I. točka izreka). Iz II. in III. točke izreka izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve ter da tožnica ni zahtevala povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali organu, bremenijo organ.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bilo v postopku nadzora ugotovljeno, da se na spletni strani, ki je navedena in z uporabniškim imenom „...“, oglašuje prodaja raznih novih in nerabljenih artiklov: pametni mobilni telefon, tablični računalnik, mini kamera, ženska kozmetika, itd. Na dan 27. 11. 2017 je bilo na omenjeni spletni strani objavljenih 18 aktivnih oglasov z naštetimi vsebinami, 9 oglasov pa je bilo neaktivnih. Vsi oglasi so oz. so bili aktivni daljše časovno obdobje, tudi več kot leto dni. Uporabnik telefonske številke, ki je na oglasih navedena kot kontaktna telefonska številka, je uporabnik predplačniškega paketa, o katerem družba A. d.o.o. ne beleži nobenih podatkov. Uradna oseba je, v skladu s pooblastili, navedenimi v 14. členu Zakona o finančni upravi (ZFU) in 19. členu Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), z namenom, da bi se dogovorila za nakup oglaševanega artikla, 8. 12. 2017 po SMS sporočilu kontaktirala prodajalca po telefonu in se dogovorila za nakup oglaševanega artikla. V SMS korespondenci je bilo navideznemu kupcu pojasnjeno, da se mu lahko dostavi še kakšen enak artikel. Na prejeti ovojnici z naročenim artiklom je razviden naslov pošiljatelja, to je naslov tožnice. Po podatkih B. d.o.o. je bilo tožnici v obdobju od 1. 1. 2016 do 28. 12. 2017 izplačanih 1.736 poštnih nakaznic v skupnem znesku 45.557,52 EUR. Prejem zneska izplačane poštne nakaznice je tožnica potrdila s podpisom.

3. Tožnica je bila seznanjena z ugotovitvami finančnega organa ter ji je bila dana možnost, da se izjavi glede njih. Povedala je, da ni ničesar oglaševala, niti prodajala. V začetku leta 2016 sta jo mlajša znanca določila, da bo sprejemala denarna nakazila, ki bodo prihajala na njen naslov, ter jima sproti izročala prejeto gotovino in odrezke poštnih nakaznic. Po gotovino sta prihajala 1-2 krat tedensko. Njihove identitete tožnica ni želela razkriti. Na podlagi ugotovitev v postopku je finančni organ zaključil, da tožnica opravlja dejavnost G47.910 – Trgovina na drobno po pošti ali internetu, čeprav navedene dejavnosti nima vpisane ali prijavljene v ustreznem registru, kot to določa Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju ZPDZC-1). S tem je tožnica kršila določila prvega odstavka 6. člena ZPDZC-1, ker je izvajala nedovoljeno oglaševanje. V skladu s prvim odstavkom 19. člena ZPDZC-1 nadzorni organ, ki pri izvajanju svojih pristojnosti ugotovi kršitve 3. člena ZPDZC-1, z odločbo prepove opravljanje dela na črno.

4. Ministrstvo za finance kot pritožbeni organ je tožničino pritožbo zavrnilo.

5. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. Ne strinja se z očitkom finančnega organa, da tožničinih trditev ni mogoče preveriti in ne razume, kakšne dokaze bi morala predložiti. Telefonska številka, ki je bila oglaševana kot kontaktna številka za oglaševano prodajo, ni njena. Tožnica navaja, da ne ve, kako naj dokaže, da v življenju še nikoli ni uporabljala interneta in računalnika. Meni, da je breme dokazovanja na finančnem organu in da navedenega bremena tožnica ne more nositi. Meni, da je jasno, da pri svojih 80-letih ni prodajala izdelkov preko interneta, o čemer tudi ne obstojajo nobeni dokazi. Tožnica se sklicuje na to, da je stara čez 80 let, da nima interneta in ne računalnika, prav tako tudi ne potrebnih znanj in izobrazbe za opravljanje dejavnosti preko interneta. V nadaljevanju še opisuje kako težko otroštvo je imela. Zato meni, da ni prav, da se jo sili, da bi izdala identiteto pravih storilcev ter se posledično spravila v nevarnost, saj jo je strah izdati osebe, ki so na njeno ime dobivale denar. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je dejavnost opravljala v imenu tožnice, to pa samo zaradi tega, ker je bila tožnica navedena kot pošiljateljica prodanih artiklov. Glede tega so tožnici na pošti pojasnili, da se za pošiljanje izdelkov v imenu tretjih oseb ne potrebuje nobenega njihovega dokumenta ter da pošta nikoli ne preverja identitete pošiljatelja. Zato tožnica ne razume, kako se ji lahko očita, da je opravljala dejavnost. Glede na svoja leta je komaj sposobna skrbeti sama zase, ne pa, da bi opravljala dejavnost trgovine preko pošte.

6. Tožnica se ne strinja tudi z odločbo drugostopenjskega organa. Poudarja, da je stara 81 let, nima ne znanj, ne primerne izobrazbe, nima interneta in ne računalnika, oglaševana telefonska številka ni njena in nikoli ni bila njena. Izdelke v njenem imenu bi lahko pošiljal prav vsak, pri čemer ni treba, da bi izkazal svojo identiteto. Ne zdi se ji prav, da bi se spravila v nevarnost s tem, da bi razkrila identiteto oseb, ki so na njeno ime dobivale denar, ter meni, da je odkritje teh oseb dolžnost organov. Pojasnjuje še, da je za dejanje, ki se ji očita, dobila odločbo o prekršku z dne 9. 5. 2018, iz katere izhaja, da mora plačati kazen 1500,00 EUR in še 150,00 EUR za plačilo sodne takse. V času, ko je prejela navedeno odločbo, je bila bolna. Ker iz navedene odločbe izhaja, da se v primeru, če kazen plača v roku osmih dni, vrne polovični znesek plačila, če pa bi zoper odločbo vložila pritožbo, pa bi morala plačati celotni znesek, torej 1500,00 EUR, se je odločila, da se ne bo pritožila. Tako je omenjeni znesek ter še 150,00 EUR za sodno takso plačala takoj po prejemu navedene odločbe. Glede na navedeno tožnica sprašuje, zakaj se jo za isti prekršek še vedno obtožuje, čeprav je kazen zanj že plačala, ter zakaj ni dobila vrnjenega polovičnega zneska od plačila kazni.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke ter vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Dodaja še, da bi tožnica lahko navedla imena dveh znancev, na prošnjo katerih naj bi po pošti sprejemala denar in jima ga izročala. Kar se tiče tožničinih navedb, ki se nanašajo na odločbo o prekršku, pa tožena stranka pripominja, da gre za dva ločena postopka. Predlaga zavrnitev tožbe.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Izpodbijana odločitev je po presoji sodišča pravilna in skladna z zakonom. Pravilni in skladni z zakonom so tudi razlogi za odločitev, ki jih vsebujeta izpodbijana odločba in odločba o pritožbi. Sodišče jim zato sledi in jih po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ponovno ne navaja.

10. Z izpodbijano odločbo se tožnici prepoveduje opravljanje dejavnosti G47.919 – Trgovina na drobno po pošti ali internetu. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je na spletni strani oglaševala prodaja raznih artiklov. Uradna oseba je v skladu s svojimi pooblastili kontaktirala prodajalca na oglaševani telefonski številki in se dogovorila za nakup oglaševanega artikla. Na prejeti ovojnici z naročenim artiklom je naveden naslov pošiljatelja, to je tožnice (njen ime in priimek ter naslov). Po podatkih pošte je bilo tožnici v obdobju 1. 1. 2016 do 28. 12. 2017 izplačanih 1.736 poštnih nakaznic v skupnem znesku 45.557,52 EUR.

11. Glede na zgoraj navedene ugotovitve, ki v postopku niso sporne in jim tožnica ne ugovarja, je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev pravilna in zakonita. Pravna podlaga za navedeno odločitev je šesta alineja 3. člena ZPDZC-1, ki določa, da je prepovedano delo na črno, za kar se šteje opravljanje dejavnosti ali dela, med drugim kadar: - posameznik opravlja dejavnost ali delo in ni vpisan ali nima priglašenega dela, kadar to določa ta ali drugi zakoni. Iz prvega odstavka 6. člena ZPDZC-1 izhaja, da ni dovoljeno naročanje, objavljanje ali posredovanje oglasov in oglasnih sporočil v časopisih, revijah, na radiu, televiziji in v drugih elektronskih medijih ali na drug način, ki je dostopen javnosti, med drugim če: - pravna oseba, tuj pravni subjekt, samozaposlena oseba, delodajalec ali posameznik ponuja ali oglašuje dejavnost ali delo, ki se šteje za delo na črno po določbah tega zakona (prva alineja). Prvi odstavek 19. člena ZPDZC-1 določa, da če pri izvajanju svojih pristojnosti organ, pristojen za nadzor 3. člena tega zakona, ugotovi kršitve tega člena, z odločbo prepove opravljanje dejavnosti ali dela na črno.

12. Tožnica zatrjuje, da dela na črno ni opravljala, saj navaja, da ni oglaševala in ni izvajala sporne prodaje ter se sklicuje na svojo starost in na to, da nima ne računalnika in ne interneta in ju tudi ne zna uporabljati. Res pa je, da je prejemala denarna nakazila od spornih prodaj in da je sprotno izročala gotovino mlajšima znancema, ki sta ji to naročila in katere identitete ne želi razkriti. Vendar ob ugotovitvi, da je tožnica denar od spornih prodaj prejemala, pa čeprav, kot sama navaja za druge osebe, je po presoji sodišča finančni organ imel pravno podlago, da ji tako delo prepove.

13. Z izpodbijano odločbo tožnici ni naloženo nič drugega kot to, da se ji prepoveduje opravljanje dejavnosti, to je trgovine na drobno po pošti ali internetu. Tožnici, ki je bila, kot sama navaja, zavedena s strani mlajših dveh znancev, da naj bi za njiju „zgolj dvigovala denar“, je sedaj izrečena prepoved opravljanja navedene dejavnosti. Tožnica te dejavnosti ne sme (več) opravljati (tudi ne na način, kot navaja, da jo je „opravljala“ - zgolj dvigovala denar). Gre za delo na črno, ki je, kot že pojasnjeno, prepovedano.

14. Ob ugotovitvi, da je tožnica tista, ki je prejemala denar od navedene prodaje, se tožnica tudi po presoji sodišča ne more sklicevati na to, da dela na črno ni opravljala, pač pa zgolj dvigovala in izročala denar. Glede na to, da je denar sprejemala s strani pošte, sodišče zavrača njene ugovore, da bi naslov tožnice kot pošiljateljice lahko na pošiljki navedel kdorkoli. Če namreč tožničin naslov kot pošiljateljice ne bi bil pravilen, tožnica ne bi bila prejemnica denarja.

15. Izpodbijana odločba nima kaznovalnega učinka, tožnici se zgolj prepoveduje opravljanje dejavnosti na črno in se je z ničemer ne kaznuje. Tožnica sama navaja, da ji je bila zaradi očitanega dejanja izdana odločba o prekršku, s katero ji je bila izrečena denarna kazen, ki jo je tožnica tudi poravnala. Ob tem sodišče pripominja, da sta prekrškovni postopek ter obravnavani postopek dva različna postopka, vodena pred različnimi organi. Ne glede na to, pa sodišče v zvezi s tožničinimi navedbami tožnici pojasnjuje, da bi morala vračilo preveč plačane kazni uveljavljati od prekrškovnega organa. Za obravnavano zadevo pa prekrškovni postopek ni relevanten.

16. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker dejansko stanje, ki je za zadevo relevantno, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

01.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba II U 368/2017-12
• UPRS Sodba I U 528/2020-11
• UPRS Sodba I U 913/2021-13