UPRS Sodba I U 432/2020-7

Jedro

Tožnik s tem, ko ni izkazal svojega slabega psihičnega stanja v prvotnem postopku, skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 ni izkazal, da brez svoje krivde v prvotnem postopku ni uveljavljal groženj s smrtjo s strani pripadnikov MAK kot razloga, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Navedeni razlog je namreč evidentno obstajal že v času predhodnega postopka, saj je tožnik zatrjeval, da je ravno zaradi navedenega Alžirijo zapustil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vložen 3. 3. 2020. V obrazložitvi sklepa najprej navaja, da je tožnik 26. 7. 2019 v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. V tem postopku je tožnik uveljavljal težave na podlagi svoje berberske narodnosti v izvorni državi. Navedeno prošnjo je z odločbo z dne 17. 9. 2019 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Zoper to odločitev je tožnik sprožil upravni spor, njegovi tožbi pa je Upravno sodišče s sodbo opr. št. I U 1562/2019 z dne 25. 10. 2019 ugodilo in vrnilo zadevo toženki v ponovni postopek. V njem je tožnik izjavil, da se mu v Alžiriji ni nič zgodilo, da je vse, kar je predhodno navajal, laž, in izrecno umaknil svojo prošnjo, toženka pa je ponovno izdala zavrnilno odločbo, ki je postala pravnomočna 9. 1. 2020.

2. Toženka dalje navaja, da je tožnik najprej povedal, da je v predhodnem postopku zaradi strahu pred sodiščem podal drugačne osebne podatke, predložil je kopijo osebne izkaznice. Pred izdajo zavrnilne odločbe je izrecno umaknil svojo prošnjo, saj je bil v stresu. Čeprav je na vprašanje uradne osebe, če se počuti dobro, odgovoril pritrdilno, se v resnici takrat ni dobro psihično počutil. Jemal je zdravila in bil v slabem psihičnem stanju (tesnoba in depresija). Zdravnik mu sicer ni dal izvidov. Ob podaji tega zahtevka ne jemlje več zdravil. V zahtevku uveljavlja stare razloge, ki jih je v prejšnjem postopku pozabil omeniti, pa tudi nove razloge. Glede starih razlogov je povedal, da je njegov oče je leta 2006 zapustil alžirski zapor, kjer je bil zaprt kot član berberskega gibanja MAK, ki deluje proti alžirskemu sistemu. Njegov prijatelj ga je opozoril, da ga skušajo zaradi tega ubiti. Oče se je skril, čez kako leto je isti prijatelj opozoril, da skušajo ubiti celo družino, zato je moral zapustiti državo, kar se je sicer zgodilo leta 2018 oziroma 2019. Še 10 let po prejemanju groženj je živel v Alžiriji, bil je mlad in je hodil v šolo, nato je finančno moral pomagati družini. Do leta 2017 niso imeli groženj, nato je telefonsko govoril z očetom, ki mu je rekel, naj zapusti Alžirijo, ker je ogrožen s strani članov gibanja MAK. Tudi po tem še približno eno leto ni zapustil države, saj je moral zaslužiti denar za pot. Prepričan je, da so ga opazovali. Čakali so na priložnost, da bi ga našli. Ubijajo le ponoči. Vedeli so, kje živi, domov pa niso prišli. Alžirija ne zaščiti ljudi brez denarja in zvez, ki se ne želijo vključiti v protirežimsko gibanje. Vsega tega predhodno ni navedel, saj je bil takrat zaprt v ... zaporu in se je želel vrniti v Alžirijo, nerviral ga je majhen prostor in nemožnost dihanja svežega zraka. Zato je tudi dejal, da v Alžiriji nima drugih problemov, za cilj je namreč imel le vrnitev v izvorno državo. Razlogi, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito, niso bili razlogi za zapustitev države. Strah ga je bilo omeniti pravi razlog, ker je mislil, da lahko njegova izjava pride do alžirske oblasti, kljub temu, da je bil opozorjen, da so razgovori z uradno osebo zaupne narave. Grozilnih pisem sicer ni prejemal. Je pa v časopisu Al Khabar prebral, da MAK pobija ljudi. Novih dejstev, poleg zaprtja očeta in groženj z umorom, pravzaprav nima.

3. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da je tožnik v postopku opisal strah pred preganjanjem s strani članov stranke MAK, ki naj bi ga hoteli ubiti, saj je njegov oče, nekdanji član te stranke, zbežal in se skril. Zaradi maščevanja naj bi člani te stranke sedaj želeli ubiti celotno družino. Toženka ugotavlja, da tega, kljub temu, da je bil tožnik opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, v predhodnem postopku ni navedel, čeprav je domnevni strah pred preganjanjem s strani članov organizacije MAK obstajal že pred izdajo odločitve v prvotnem postopku. Navedel je, naj bi se grožnje pričele leta 2017, vendar pa je sam državo zapustil dobro leto kasneje, čeprav je bil kontradiktoren, saj je sprva navedel, da je grožnje prejel kmalu po izpustu očeta iz zapora (l. 2006). Tožnikove težave so tako obstajale že v času predhodnega postopka in jih toženka ne more šteti kot novih dejstev, ki bi mu bistveno povečale možnost do upravičenosti za mednarodno zaščito. Poleg tega tožnik ne omenja, da bi se mu v tem času po prejetih grožnjah sploh kaj konkretnega zgodilo, da bi lahko trdil, da je preganjan. Nadalje ugotavlja, da mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo postopek in pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde. Meni, da so tožnikove utemeljitve, da prej navedenih dejstev ni podal že v predhodnem postopku, ker za to ni imel priložnosti, nadalje, da je bil pod psihičnim pritiskom ter da je mislil, da bi lahko njegova izjava prišla do alžirskih oblasti, popolnoma neutemeljene, saj je bil na razgovorih večkrat vprašan, če želi še kaj dodati in če je povedal vse, kar je mislil, da je pomembno za njegov postopek. Uradna oseba je tudi vsakokrat na začetku razgovora preverila, če je v dobrem stanju in sposoben odgovarjati na njena vprašanja, kakor ga tudi vsakič seznanila s tem, da je postopek popolnoma zaupne narave in da so vse udeležene osebe zavezane k molčečnosti. Glede na navedeno in ker je bil večkrat opozorjen, da mora sam navesti vsa dejstva, pomembna za njegov primer, toženka ne more njegovega pojasnila sprejeti kot opravičljivega razloga, zakaj navedenega v zahtevku ni navedel že prej. Ugotavlja, da je krivda, da tega ni storil, izključno na njegovi strani. Če bi želel, da se mu navedbe priznajo, bi le-te moral navesti že pred pravnomočno odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zaščito v predhodnem postopku, glede na to, da naj bi takrat že obstajale. Po oceni toženke tožnik ni upravičen do uvedbe ponovnega postopka za mednarodno zaščito, saj v postopku ni navedel novih dejstev in okoliščin. Toženka je zato zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da je toženka spregledala novo informacijo, ki jo je tožnik povedal pri podaji konkretnega zahtevka - natančno je opisal svoje psihično stanje v prejšnjem in sedanjem postopku, in sicer je bil v času, ko je umaknil predlog za mednarodno zaščito in zahteval deportacijo v Alžirijo, v stresu in anksiozen. Meni, da bi se toženka morala opredeliti do teh trditev. Res drži, da je na obeh osebnih razgovorih izjavil, da se počuti dobro, čeprav »ni bil pri sebi«, zato ni mogel objektivno oceniti svojega psihološkega stanja. Pri tem je 3. 3. 2020 prvič povedal, da je v tem obdobju jemal zdravila. Toženka bi lahko kontaktirala njegovega zdravnika in ga vprašala o njegovem zdravstvenem stanju ter o zdravilih, ki jih je jemal, oziroma kontaktirala psihiatra v A., kot je to predlagal. Tako je v zahtevi za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ponudil ta nov dokaz, vendar se toženka niti v izpodbijanem sklepu ni do njega opredelila niti ga ni izvedla. Samo na takšen način bi lahko ugotovila, ali je bil tožnik ob prejšnjih osebnih razgovorih sploh sposoben doumeti pomen svojih dejanj in izjav. Postavila se je celo na stališče, da v obravnavanem postopku ni predložil novih dokazov v smislu 3. odst. 64. člena ZMZ-1, čeprav je takšna ugotovitev protispisna. Meni, da ne zadostuje zgolj, da prosilec pri osebnem razgovoru navede, da se počuti dobro in da se je sposoben udeležiti osebnega razgovora, ampak se mora tudi dejansko počutiti dobro in mora biti sposoben doumeti pomen svojih navedb, kot tudi se zavedati posledic, ki iz njegovih navedb izhajajo. V obravnavanem primeru pa ni bilo tako. Ugotavlja, da je protispisna tudi ugotovitev toženke, da tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito ni navedel ničesar novega, pač pa je samo smiselno ponavljal že povedano iz prejšnjih postopkov. To ne drži. Pred razgovorom 3. 3. 2020 je tožnik povedal, da želi mednarodno zaščito, ker je v Alžiriji zapostavljen kot pripadnik Berberov, 3. 3. 2020 pa je prvič pojasnil, da je ogrožen s strani pripadnikov MAK (s strani Berberov, čeprav je sam pripadnik tega ljudstva), saj je njegov oče zapustil to stranko. Toženka bi za pravilno odločitev v zadevi morala pridobiti ustrezne informacije o stanju v Alžiriji glede razmerja med njeno vlado in berberskimi plemeni ter odnosa pripadnikov MAK do svojih nekdanjih članov, pa tega ni storila. Tožnik še dodaja, da se je v prejšnjem postopku bal, da bodo informacije, ki jih bo podal toženki, prišle do alžirskih oblasti, bal se je njihovih morebitnih represalij v primeru izročitve. Šele ob pogovoru s svojim odvetnikom in ostalimi Arabci, ki jih je srečal, je ugotovil, da so te informacije zaupne. Tudi tu bi bilo treba upoštevati njegovo psihično stanje v času podajanja izjav. Ob osebnih razgovorih ni bil sposoben doumeti tega, da je postopek tajen. Logično je, da je šele ob pogovoru s drugim prosilcem v arabskem jeziku, doumel, da je postopek zaupne narave in kaj tajnost pomeni. Pričakovano je, da se je šele ob pogovoru z ostalimi prosilci, ki jih je srečal, detajlno seznanil s postopkovnimi pravili tega postopka. Tožnik ni imel možnosti komuniciranja z ostalimi prosilci, kot je to običajno, ker je bil ves čas tega (in prejšnjega) postopka mednarodne zaščite bodisi v priporu bodisi v zaporu. Zaradi navedenega je šele bistveno kasneje spoznal, kaj zaupnost postopka pomeni. Predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani sklep odpravi ter se njegovi ponovni prošnji za mednarodno zaščito ugodi oziroma podredno, da se po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

5. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu ter poudarja, da tožnik v zadevnem postopku ni predložil novih dokazov, tudi ne zdravniškega izvida, na katerega se tožnik sklicuje in ki naj bi ga spregledala. Tožnika je na osebnem razgovoru v predhodnem postopku vprašala, če se v redu počuti in če bo na vprašanja lahko odgovarjal, čemur je pritrdil, toženka pa tekom razgovora ni opazila znakov depresije oziroma anksioznosti pri njem, saj bi sicer razgovor v takem primeru prekinila. Tožnik je bil tekom razgovora priseben in je tudi sam želel umakniti prošnjo za mednarodno zaščito, ob čemer je še priznal, da nič, kar je povedal v prejšnjih intervjujih, ni resnično. Da se je strinjal z vsem navedenim, potrjuje tudi njegov podpis na zapisniku in njegova izjava, da se z zapisnikom strinja. Prav tako njegovega zahtevka ni zavrnila, ker naj bi ponavljal le tisto, kar naj bi povedal v prejšnjem postopku, to tudi ne izhaja iz izpodbijanega sklepa, pač pa zato, ker so dejstva, ki jih je uveljavljal v postopku, obstajala že pred pravnomočno odločitvijo o njegovi prošnji za mednarodno zašito, pri čemer je bila izključno tožnikova krivda, da jih v prejšnjem postopku ni uveljavljal. Toženka je zato odločila skladno s 64. členom ZMZ-1. Dokazno breme v primeru zahtevka za uvedbo ponovnega postopka je na tožnikovi strani, zato meni, da so njegovi očitki, da se ni pozanimala glede stanja v Alžiriji, neutemeljeni. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže.

8. Sodišče se strinja s toženko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, kot razvidno iz obrazložitve, in v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi v opisanem delu ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že toženka, pač pa se v tem delu sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa.

9. Tožnik v tožbi ugovarja, da je toženka v izpodbijanem sklepu narobe ugotovila dejansko stanje, saj naj bi po njenem tožnik ves čas uveljavljal iste razloge, tj. kot že v predhodnem postopku, kar pa ni res, saj je prvotno uveljavljal težave v Alžiriji zaradi pripadnosti Berberom, nato pa grožnje s smrtjo s strani pripadnikov gibanja MAK, toženka pa naj bi spregledala tudi nove dokaze, ki jih je ponudil. Sodišče ugotavlja, da ne drži, da bi toženka ugotovila, da tožnik ves čas uveljavlja iste razloge, tj. tako v prvotnem postopku kot tudi v obravnavanem. Ugotovila je namreč, da bi lahko tožnik razloge, ki jih uveljavlja v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka – tj. strah zaradi grožnje s smrtjo s strani pripadnikov gibanja MAK, uveljavljal že v prvotnem postopku, saj so očitno obstajali že v času prvotnega postopka, pa jih brez svoje krivde ni uveljavljal. Temu pa nasprotuje tožnik, saj zatrjuje, da je bil pod stresom in da je bil anksiozen, jemal je tudi zdravila, toženka pa ni preverila, ali je bil tožnik sploh sposoben razumeti pomen svojih izjav in dejanj, četudi je vsakič pred razgovorom toženki zatrdil, da se v redu počuti. Meni, da je tudi s tega vidika potrebno oceniti njegovo nadaljnjo trditev, da se je bal, da postopek ni zaupen, pri čemer se je svojih strahov o tem otresel šele po razgovoru z odvetnikom in drugim prosilcem, saj predhodno zaradi nahajanja v priporu oziroma zaporu ni imel možnosti stikov z drugimi prosilci. Očita pa ji tudi, da ni pridobila informacij o izvorni državi in da zato ni pravilno ugotovila dejanskega stanja.

10. Tožnik je v konkretnem postopku dejansko uveljavljal kot nov dokaz predlog, naj se sodišče obrne na njegovega psihiatra v A. v zvezi z na novo zatrjevanim dejstvom, da je bil v prvotnem postopku v slabem psihičnem stanju (tesnoba, stres, depresija), zaradi česar je jemal zdravila, ki mu jih je predpisal ta psihiater. Iz navedenega v tožbi izpeljuje, da zato ni mogel v predhodnem postopku omeniti groženj s smrtjo s strani pripadnikov gibanja MAK, kar kot novo dejstvo zatrjuje v zadevnem postopku. Prav tako tudi meni, da zato ni zaupal, da so postopki mednarodne zaščite zaupni in da torej dejstva, ki jih pove toženki, ne bodo prišla do alžirskih oblasti. Toženka se do tega novega dokaznega predloga ni opredelila, saj je menila, da je krivda, da navedenih dejstev tožnik ni podal v predhodnem postopku, izključno na njegovi strani.

11. Iz upravnega spisa je razvidno, da je toženka tožnika vsakokrat v predhodnem postopku pred začetkom razgovora vprašala o njegovem počutju. Tako je iz prošnje o mednarodni zaščiti tožnika z dne 26. 7. 2019 razvidno, da tožnik ni navedel v postopku svojih posebnih potreb oziroma zdravstvenih težav¹, na izrecno vprašanje, če se dovolj dobro počuti, da bo tistega dne odgovarjal, je odgovoril pritrdilno². Enako je pritrdilno odgovoril na vprašanje na prvem osebnem razgovoru 4. 9. 2019, če se dovolj dobro počuti, da bo lahko odgovarjal na vprašanja³, podobno je tudi na drugem osebnem razgovoru 18. 12. 2019⁴ potrdil, da se počuti dobro, da bo lahko odgovarjal na vprašanja. Tudi sicer ne iz vsebine navedenih dokumentov ne iz preostalega upravnega spisa ni razvidno, da bi tekom prvotnega postopka tožnik kadarkoli toženko opozoril na svoje zatrjevano slabo psihično stanje. Tega ni tekom celotnega predhodnega postopka omenil niti na vprašanje toženke, če ima kakšne pripombe ali želi karkoli dodati na zapisnik.

12. Toženka je tudi zatrdila, da pri tožniku ni opazila znakov depresije oziroma anksioznosti, saj bi sicer razgovor v takem primeru prekinila, ter da je bil tožnik tekom razgovora priseben. Poleg tega, da ji je vsakič pred zaslišanjem v prvotnem postopku izrecno izjavil, da se počuti dobro, se je z navedenim tudi strinjal, kar potrjuje tudi njegov podpis na zapisniku in njegova izjava, da se z zapisnikom strinja, kot razvidno tako iz prošnje za mednarodno zaščito kot zapisnikov obeh razgovorov z dne 4. 9. 2019 in 18. 12. 2019. Glede na navedeno sodišče sledi toženki, da med prvotnim postopkom ni podvomila v poslovno sposobnost tožnika.

13. Sodišče ugotavlja, da se poslovna sposobnost tožnika domneva. Po uradni dolžnosti mora sodišče sicer paziti na poslovno sposobnost stranke, kadar se ji pojavi dvom v njo (80. člen Zakona o pravdnem postopku, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). V tem postopku tožnik ni zatrdil, da se ne bi počutil dobro, v pretekliku je govoril o slabem počutju v predhodnem postopku, sedaj celo zdravil ne jemlje več⁵. Sodišče tako ne dvomi v poslovno sposobnost tožnika v zadevnem postopku. Glede zatrjevanega slabega psihičnega počutja tožnika v predhodnem postopku, kar naj bi vplivalo tudi na njegovo poslovno sposobnost in s tem zmožnost zatrjevanja dejstev in predlaganja dokazov, pa je dokazno breme na strani tožnika. Slednji je sicer predlagal toženki izvedbo dokaza s pridobitvijo izjave njegovega psihiatra o tem (imena njegovega psihiatra sicer ni navedel), pri čemer pa ni podal razlogov, zakaj brez svoje krivde v tem postopku ni mogel pridobiti take izjave oziroma predložiti psihiatričnega izvida, evidence psihiatra oziroma drugega potrdila, da so zdravila, ki naj bi jih jemal (pri čemer tudi teh ni specificiral), tako vplivala na njegovo psihično stanje, da v prvotnem postopku ni bil sposoben razumeti pomena svojih izjav in dejanj, kot to zatrjuje. Glede na navedeno tožnik ni podal primernega dokaznega predloga, zato ga toženka pravilno ni izvedla. Tožnik tako ni izkazal, da naj bi pri njem v predhodnem postopku obstajalo takšno slabo psihično stanje, ki naj bi vplivalo na njegovo razumevanje pomena svojih izjav in dejanj, kot to zatrjuje. Sodišče zato ugotavlja, da toženka s tem, ko ni upoštevala kot novega dokaza v zadevnem postopku, da je tožnik predlagal še poizvedbo pri svojem psihiatru, ni storila bistvene kršitve pravil upravnega postopka, s katerim bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

14. Sodišče posledično še ugotavlja, da tožnik s tem, ko ni izkazal svojega slabega psihičnega stanja v prvotnem postopku, tudi skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 ni izkazal, da brez svoje krivde v prvotnem postopku ni uveljavljal groženj s smrtjo s strani pripadnikov MAK kot razloga, zaradi katerega je zapustil izvorno državo. Navedeni razlog je namreč evidentno obstajal že v času predhodnega postopka, saj je tožnik zatrjeval, da je ravno zaradi navedenega Alžirijo zapustil.

15. Tožnik je bil tudi vsakokrat ob zaslišanju v predhodnem postopku opozorjen, da je postopek zaupen⁶ in da mora navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, čim bolj natančno oziroma po resnici oziroma tako odgovarjati⁷, tožnik pa je s svojim podpisom zapisnikov potrdil svojo seznanjenost s tem. Hkrati pa je v postopku vedno imel pooblaščenca, ki bi ga lahko poučil o zaupnosti postopka mednarodne zaščite in zaupnosti izjave tožnika, če je tožnik imel dvome o tem. Sodišče zato ne sledi kot pravno relevantni tožnikovi trditvi, da se je šele po pogovoru z odvetnikom po pravnomočnosti predhodnega postopka in po pogovoru z drugim prosilcem, česar prej ni mogel storiti zaradi nahajanja v priporu oziroma zaporu, prepričal, kaj tajnost postopka pomeni. Zaradi navedenega in ker tožnik ni izkazal, da naj bi bil v slabem psihičnem stanju, ki naj bi vplivalo na njegovo poslovno sposobnost v predhodnem postopku, sodišče ugotavlja, da tožnik ni izkazal, da brez svoje krivde v prvotnem postopku ni mogel prej uveljavljati, da ni navedel pravih razlogov za zapustitev izvorne države zaradi strahu, da naj bi za njegove razloge izvedela alžirska oblast, ker naj ne bi bil sposoben doumeti zaupnosti postopka.

16. Zaradi navedenega sodišče zato naštetih dejstev ne sprejema kot novih, ki jih brez lastne krivde tožnik v predhodnem postopku ni mogel uveljavljati, kot je sicer ugotovila že toženka v izpodbijanem sklepu. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

17. Tožnik je sicer toženki očital še, da ni pridobila informacij o izvorni državi in je zato nepravilno ugotovila dejansko stanje. Sodišče ugotavlja, da tožnik v postopku ni navedel dejstev in dokazov, ki bi se lahko upoštevali kot novi v smislu 64. in 65. člena ZMZ-1, zaradi česar bi se posledično dovolila tožniku vložitev nove prošnje za mednarodno zaščito. Zato glede na navedeno toženka dejanskega stanja ni bila dolžna ugotavljati s pridobivanjem poročil o izvorni državi.

18. Sodišče glede s strani tožnika v tožbi očitane opustitve izvedbe dokaza s poizvedbo pri tožnikovem zdravniku (poleg poizvedbe pri psihiatru) o njegovem zdravstvenem stanju ter o zdravilih, ki jih je jemal, pripominja, da je tožnik prvič ta dokaz omenil šele v tožbi. Skladno z 52. členom ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja tudi nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Novi dokazi se lahko upoštevajo le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. V obravnavani zadevi po presoji sodišča ne gre za dokaz, ki bi nastopil šele po izdaji sklepa v upravnem postopku, tožnik pa tudi ni navedel opravičljivih razlogov, zakaj tega dokaza ni podal že v postopku izdaje upravnega akta. Glede na navedeno sodišče v zvezi s tem dokaznim predlogom ugotavlja, da ga je toženka prepozno predlagala šele v tožbi in ga je štelo za nedopustnega.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi tretje alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1.

20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (in tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika) v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Ni namreč upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je tožnik uveljavljal kot nove, saj tožnik v zvezi s poizvedbo pri psihiatru ni podal kot primernega dokaza oziroma je poizvedbo pri tožnikovem zdravniku podal kot prepozno, glede navajanih dejstev pa ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati v prvotnem postopku. Tožnikovo zaslišanje pa glede na pojasnjeno pravno nepomembnost njegovih izjav v upravnem postopku ne more biti samo sebi namen⁸. Pri tem je izhajalo tudi iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)⁹.

-------------------------------
¹ Točka 25 na 3. strani navedene prošnje.
² Tretji odstavek na 4. strani navedene prošnje.
³ Sedmi odstavek na 2. strani zapisnika z dne 4. 9. 2019.
⁴ Šesti odstavek na 2. strani zapisnika z dne 18. 12. 2019.
⁵ Deseti odstavek 2. strani zapisnika z dne 3. 3. 2020.
⁶ Iz prošnje o mednarodni zaščiti tožnika z dne 26. 7. 2019 je razvidno, da je bil tožnik seznanjen s tem, da so vsi njegovi podatki in izjave v postopku varovani v skladu z Zakonom o varstvu osebnim podatkov (ZVOP-1), še posebej skrbno pa varovani pred organi njegove izvorne države (1. stran prošnje), nadalje pa je bil še posebej opozorjen v prvem odstavku 3. strani prošnje, da je podaja izjave zaupne narave, v tretjem odstavku na isti strani pa še opozorjen na zaupnost postopka in varovanje podatkov v skladu z ZMZ-1 in ZVOP-1. Na zaupnost postopka po ZMZ-1 in ZVOP-1 ter da je osebni razgovor zaupne narave, je bil opozorjen tudi na 2. strani zapisnika o prvem osebnem razgovoru z dne 4. 9. 2019. O zaupnosti postopka po ZMZ-1 in ZVOP-1 je bil opozorjen tudi v drugem odstavku na 2. strani zapisnika o drugem osebnem razgovoru z dne 18. 12. 2019.
⁷ Prvi odstavek 3. strani prošnje o mednarodni zaščiti tožnika z dne 26. 7. 2019, tretji odstavek na 2. strani zapisnika o prvem osebnem razgovoru z dne 4. 9. 2019 ter drugi odstavek na 2. strani zapisnika o drugem osebnem razgovoru z dne 18. 12. 2019.
⁸ Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2019 z dne 11. 2. 2020, 17. točka obrazložitve.
⁹ Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, 21. do 27. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 405/2020-7
• UPRS Sodba I U 2632/2017-5
• UPRS sodba I U 609/2017