UPRS Sodba in sklep I U 462/2019-19

Jedro

V primerih, ko je upravnemu organu dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, posameznik - v konkretnem primeru tožnik, nima pravice zahtevati odločitve z določeno vsebino. Enako stališče je že izrazilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-77/94 z dne 16. 9. 1997. Zato je zmotno stališče tožnika, da tožena stranka v konkretnem primeru odloča o pravici tožnika.

Glede na takšno naravo upravne stvari, kot je odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, ko je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana, sodišče v sporni zadevi tudi ne more slediti tožbenemu predlogu, naj po opravljeni glavni obravnavi samo odloči o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije

Izrek

I. Postopek, prekinjen s sklepom tega sodišča št. I U 462/2016-17 z dne 26. 11. 2019, se nadaljuje in se združi s postopkom, ki se vodi pod št. I U 1912/2019 tako, da postane vodilni spis št. I U 462/2019.

II. Tožba se zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski akt - zagotovilo Upravne enote A., št. 213-50/2015-55 (105) z dne 23. 6. 2016, ki določa, da bo tožnik sprejet v državljanstvo RS, če bo dokazal, da je ali da bo odpuščen iz državljanstva Republike Kosovo in če bo ob predložitvi tega dokaza še vedno izpolnjeval pogoje iz 6. in 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS (1. točka izreka), temelji na podlagi 11. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) in velja dve leti od datuma vročitve predpisanega soglasja pristojnega organa (Ministrstva za notranje zadeve); če v tem roku dokazi iz 2. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS ne bodo predloženi, se šteje, da je tožnikova vloga za sprejem v državljanstvo umaknjena.

2. Z izpodbijano odločbo št. 213-1093/2016/12 (1323-03) z dne 4. 5. 2017 (v nadaljevanju: Prva odločba) je tožena stranka odpravila navedeni prvostopenjski akt (1. točka izreka) in istočasno odločila, da se tožnikovi vlogi za sprejem v državljanstvo RS ne ugodi (2. točka izreka), ker je v postopku predpisane obvezne revizije po določilih 27. b in 27. d člena ZDRS ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, da dejansko živi v Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno zadnjih pet let pred vložitvijo prošnje. Zoper to odločbo je tožnik s tožbo sprožil upravni spor. Upravno sodišče je njegovi tožbi ugodilo s sodbo št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018 in odpravilo navedeno Prvo odločbo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje (1. točka izreka). Naložilo ji je tudi povrnitev tožnikovih stroškov postopka (2. točka izreka).

3. Zoper sodbo št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018 je tožena stranka vložila predlog za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče je njenemu predlogu ugodilo s sklepom št. X Dor 175/2018-3 z dne 9. 1. 2019 in dopustilo revizijo glede vprašanja: "Ali pravni termin "običajno prebivališče", opredeljen v Zakonu o voznikih, tvori pravno podlago za opredelitev nedoločnega pravnega pojma "dejanskega življenja" iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRZ". Za tem je Vrhovno sodišče s sklepom št. X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 pri odločanju o reviziji tožene stranke razveljavilo navedeno sodbo št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018 in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo sojenje (1. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno odločbo (2. točka izreka). Zadeva se nadalje vodi pod opravilno št. I U 1912/2019.

4. V skladu s 4. odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) je tožena stranka po prejemu sodbe, št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018, vzporedno z vložitvijo predloga za revizijo, ponovno odločila tudi v ponovljenem upravno-revizijskem postopku z odločbo št. 213-1093/2016/30 (1323-03) z dne 6. 2. 2019 (v nadaljevanju: Druga odločba) ter na podlagi 27.b in 27.d člena ZDRS znova odpravila prvostopenjski akt, zagotovilo Upravne enote A. z dne 23. 6. 2016 (1. točka izreka) in hkrati odločila, da se vlogi za sprejem tožnika v državljanstvo RS ne ugodi (2. točka izreka), ker ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS.

5. V obrazložitvi se v zvezi z nosilnim stališčem Upravnega sodišča v sodbi št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018 o možnosti analogne uporabe določila 4. točke 1. odstavka 2. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1) tožena stranka sklicuje na nasprotno stališče Vrhovnega sodišča v več odločbah, npr. št. X Ips 282/2006, X Ips 738/2008 in X Ips 545/2005. V citiranih odločbah je izpostavljena razlaga nedoločnega pravnega pojma "dejansko življenje" iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS v povezavi z določili Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva za naturalizacije (v nadaljevanju: Uredba, sprejeta na podlagi 28. člena ZDRS), ne pa v povezavi z določili ZVoz-1 in tam vsebovano definicijo termina "običajno bivališče“. Tako po stališču Vrhovnega sodišča kažejo na dejansko življenje številne okoliščine: to so, poleg navzočnosti na določenem območju, še druge okoliščine, iz katerih se da napraviti sklep, da določena oseba opravlja svoje bistvene življenjske aktivnosti na določenem področju. Sprejeto odločitev tožena stranka utemeljuje tudi z več odločbami Ustavnega sodišča, z danim napotilom toženi stranki, da naj v postopkih sprejema v državljanstvo pri opredelitvi pojma "dejansko bivanje" ugotavlja okoliščine, ki kažejo na opravljanje bistvenih življenjskih aktivnosti oseb, ki želijo pridobiti slovensko državljanstvo. Pri odločitvi je tožena stranka sledila tudi namenu zakonodajalca, ki izhaja iz Predloga za izdajo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDRS (Poročevalec DZ, št. 78/06 z dne 21. 7. 2006), saj ZVoz-1 ne ureja vsebinsko istovrstnih vprašanj s področja položaja in statusa tujcev, ki jih ureja zgolj ZDRS. Zato tožena stranka tudi ni sledila napotkom sodbe št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018. Še zlasti, ker je ocenila, da ne držijo navedbe tožnika v tožbi, da je kljub šolanju v tujini ohranil prebivališče v Sloveniji, saj je tedaj imel tožnik po podatkih v listinah upravnega spisa prijavljeno stalno prebivališče tudi na Kosovu, kot je razvidno iz predloženega izpiska iz Centralnega registra občana z dne 23. 11. 2015, pa tudi iz predloženega potrdila kosovske policije z dne 29. 5. 2013 in tudi iz predloženega potrdila Temeljnega sodišča v D. z dne 24. 11. 2015, prav tako kot tudi iz predloženega potrdila o prijavi prebivališča z dne 4. 5. 2016, in ker je tožnik nadaljeval šolanje v tujini na podlagi lastne odločitve, mu, kljub prijavljenemu prebivališču in družinskim članom v Republiki Sloveniji, ni uspelo dokazati okoliščin, ki bi kazale na to, da je v Sloveniji še pred svojo zaposlitvijo tožnik vzpostavil osebne in ekonomske vezi, saj je šolanje nadaljeval na Kosovu, v RS ni bil zaposlen, ni imel izbranega osebnega zdravnika, ni bil vključen v sistem zdravstvenega zavarovanja, ni bil vključen v športne, kulturne in druge povezave. Zato posledično ni bil uspešen pri dokazovanju, da bi bila v tem času Slovenija središče njegovih življenjskih interesov. Glede na 9. odstavek 10. člena ZDRS se pri presoji, če oseba dejansko živi v RS, upošteva tako element fizične prisotnosti na ozemlju, kot tudi okoliščine, ki kažejo na to, ali je to središče njenih interesov, vse to pa se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in RS obstajajo tesne in trajne vezi.

6. Po oceni tožene stranke so navedbe tožnika v zvezi z njegovim zatrjevanim šolanjem v Sloveniji resnične zgolj v zvezi z njegovim vpisom v 4. letnik Gimnazije B., ne pa do konca tistega šolskega leta, saj je bil po podatkih predloženega potrdila Gimnazije B. z dne 21. 3. 2017 tožnik vpisan v 4. letnik programa gimnazija le od 5. 9. 2005 do 27. 1. 2006. O njegovi dejanski prisotnosti pri pouku pa tožena stranka ugotavlja, da o tem ni predložil nobenih dokazil. Njegovi izjavi, da je do konca tistega šolskega leta obiskoval gimnazijo v Sloveniji, zato ni sledila, tudi iz razloga, ker je iz predloženega spričevala Gimnazije C. razvidno, da je tam tožnik dne 24. 5. 2006 zaključil 12. razred gimnazije in z diplomo z dne 29. 6. 2006 o končani srednji šoli - gimnaziji, dokazal, da je diplomiral na Gimnaziji C.

7. Razen tega je ugotovila, da je tožnik dne 21. 3. 2017 popolnoma spremenil svojo izjavo glede šolanja v Sloveniji in naknadno navedel, da je tu obiskoval pouk zgolj v prvem polletju, do konca meseca januarja 2006, po nasvetu slovenskih učiteljev, da naj dokonča šolo na Kosovem, je zato v drugem polletju obiskoval šolo na Kosovu. Zanikal je tudi izjavo, podano dne 10. 1. 2016, da je med šolanjem pomagal očetu pri delu, tako da je delal preko študentskega servisa. Za tem je namreč v izjavi z dne 21. 3. 2017 navedel nasprotno, da je pouk na gimnaziji redno obiskoval in da ni bil nikoli odsoten, kar posledično pomeni, da ni mogel pomagati očetu pri delu z delom preko študentskega servisa, kar potrjuje tudi njegova navedba, da ni delal preko študentskega servisa zaradi neznanja jezika.

8. Prav tako po oceni tožene stranke tožnik tudi ni bil uspešen pri dokazovanju dejanskega bivanja v Sloveniji po zaključeni srednji šoli na Kosovu, saj je sam na zapisnik pri upravni enoti dne 10. 2. 2016 izpovedal, da se je na Kosovu vpisal na fakulteto, a je leta 2009 prenehal s študijem. Ta izjava je le deloma usklajena s predloženimi listinskimi dokazi, zgolj kar zadeva vpis na D. univerzo v študijskem letu 2006/2007, ne pa tudi v delu, ki se tiče opustitve študija v letu 2009. Glede slednje po podatkih predloženega tožnikovega indeksa, izdanega 21. 9. 2008, tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnik vpisan kot redni študent na pravni fakulteti v študijskih letih 2006/2007, 2007/2008, 2008/2009 in tudi 2009/2010. Tudi iz podatkov o opravljenih izpitih v predloženem indeksu je razvidno, da je tožnik zadnji izpit opravil v letu 2010, konkretno 19. 6. 2010. Zato kot nedokazano in celo v nasprotju z listinskimi dokazi tožena stranka ocenjuje izjavo tožnika na zapisnik pri upravni enoti dne 10. 2. 2016, da na Kosovu ni stalno živel, ampak le po 2 tedna v času izpitov, potem pa se je vrnil v Slovenijo, četudi je sicer usklajena z izjavo priče - tožnikove matere. Slednjo tožena stranka ocenjuje kot neverodostojno pričo že iz razloga, ker tožnik ni uspel dokazati, da je študij na Kosovu opravljal kot izredni študent, saj iz predloženega indeksa Univerze v D. ni izhaja prav nasprotno, da je bil tožnik vpisan kot redni študent. Tako torej ni dokazal okoliščin, ki bi kazale na to, da je bilo v navedenem obdobju, vse do nastopa zaposlitve, središče njegovih interesov v Sloveniji, saj ni dokazal, da bi po prihodu v Slovenijo leta 2005 tu vzpostavil tesnejše osebne in ekonomske odnose, ker tu ni bil zaposlen in tu ni nadaljeval šolanja in študija, tu ni imel izbranega osebnega zdravnika in ne zobozdravnika in vse od 30. 6. 2006 do 1. 5. 2012 v Sloveniji ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja. Razen tega ni navajal, da bi v navedenem obdobju bil v Sloveniji morebiti vključen v kulturne, športne ali druge povezave ali se v njih udejstvoval. Po povedanem tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Ker pa morajo biti za sprejem osebe v državljanstvo RS na podlagi 10. člena ZDRS kumulativno izpolnjeni prav vsi predpisani zakonski pogoji, tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo RS tožena stranka ni ugodila .

9. Tožnik vlaga tožbo, ker se ne strinja s sprejeto odločitvijo, ki jo označuje kot nepravilno in nezakonito. Izpostavlja nesporno okoliščino, da je tožnik prišel v Slovenijo leta 2005, skupaj s celotno družina - mamo, dvema bratoma in tremi sestrami, ki so se pridružili očetu, ki je prišel že veliko prej. Kot nesporno izpostavlja tudi dejstvo, da se je v šolskem letu 2005/2006 tožnik vpisal v 4. letnik Gimnazije B., tam pa pouk obiskoval le v prvem polletju, nato pa zaradi težav s slovenskim jezikom to opustil in po nasvetu učiteljev zadnji letnik opravil na Kosovu. Kar po njegovem mnenju ne pomeni, da se je vrnil na Kosovo, ampak je odšel zaključiti šolanje, stalno prebivališče pa ohranil v Sloveniji, tako kot preostala družina. Študij je želel nadaljevati v Sloveniji ter podal prijave za vpis na različne študijske programe na več fakultetah, a neuspešno, zato kot napačno šteje ugotovitev, da je tožnik opustil prebivanje v Sloveniji, ko je v letu 2006 odšel na Kosovo zaradi zaključka šolanja. Sam meni, da je nekajmesečna odsotnost zaradi dokončanja šolanja ne predstavlja prekinitve bivanja v Sloveniji. Tudi s tem, ko je tožnik opravil študij na Univerzi v D., po lastnem prepričanju ni zapustil Slovenije, ker so bile njegove prošnje za vpis na študij v Sloveniji zavrnjene.

10. Tožnik navaja, da enako kot Slovenec, ki študira v tujini in s tem ne opusti stalnega prebivališča v Sloveniji, tudi tožnik s študijem na Kosovu ni opustil prebivališča v Sloveniji, češ da je tu preživel dejansko večji del časa in da je na Kosovo odhajal pretežno le na izpite, čemur pa tožena stranka ni verjela iz razloga, ker je njegov indeks izkazoval prisotnost na predavanjih, četudi pri zapisih v indeksu ne gre za absoluten dokaz, češ da za pridobitev podpisov za evidenco prisotnosti v indeksu zadostuje že določena frekvenca oziroma podpis, za tema pa študentje opustijo obiskovanje predavanj, ker profesorji na Kosovu glede tega niso striktni. Tudi sicer pa predavanja niso obvezna. Razen tega sam podpis v indeksu še ne pomeni, da bi študent vse leto obiskoval predavanja in zato indeks ni zadosten dokaz za dokazovanje, da tožnik v času študija ni živel v Sloveniji. Pač pa naj bi bilo večjo dokazno težo pripisati podatkom v potnem listu o vstopih in izstopih v in iz Slovenije oziroma hrvaškim vizumom ter izjavam prič, vključno s tožnikovo mamo. Navaja, da je bilo središče njegovih ekonomskih in socialnih interesov ves čas v Sloveniji, četudi je študij opravil na Kosovu in v Sloveniji ni imel formalno sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, a je v Sloveniji preživel večji del svojega časa in je bil tako v finančnem kot v socialnem smislu odvisen od družine, ker je bil še mlad. Poleg tega je v letu 2008 v Sloveniji opravil vozniški izpit in se v slovenski avtošoli naučil vožnje. Pomagal je tudi očetu pri delu, četudi ni sklenil formalne pogodbe o zaposlitvi in posledično ni bil zavarovan, kar nenazadnje dokazujejo tako delovršna pogodba iz leta 2012, kakor tudi izjave prič in tožnika. Formalni študentski status ni odločilnega pomena, pač pa dejansko življenje, saj je vsa družina bivala in delala v Sloveniji, kar je v izpodbijani odločbi ostalo zanemarjeno. Kot nepravilen zato označuje zaključek, da v Sloveniji tožnik ni imel ustvarjene socialne mreže, čeprav je bila v Sloveniji vsa njegova družina kot primarna socialna mreža posameznika. Predložene izjave prič dokazujejo, da je tožnik imel v Sloveniji tudi prijatelje. Njegovo navezanost na Slovenijo pa dokazuje tudi sklenjeno naročniško razmerje s slovenskim operaterjem in vseskozi v Sloveniji odprt bančni račun. Na Kosovu ni imel možnosti stalno prebivati, pač pa je v času izpitnih obdobij po nekaj dni preživljal pri sorodnikih. Toženi stranki očita, da sprejeta odločitev temelji le na formalnostih, kot so to, da je tožnik študij opravil na Kosovu in da v Sloveniji ni imel sklenjenega zdravstvenega zavarovanja, kar označuje kot zgolj posredne dokaze o dejstvih. Izrecno vztraja, da je vse od 22. 7. 2005 tožnik dejansko živel v Sloveniji v celotnem relevantnem obdobju. Meni tudi, da z občasnimi odhodi v rodni kraj ni prekinil bivanja v Sloveniji, saj tudi ni opustil volje prebivati v Sloveniji. Četudi pravna materija ZDRS in ZVoz-1 ni povsem enaka in zakonskih pojmov ni mogoče nekritično prenašati iz enega v drug zakon, kljub temu meni, da pravni termin "običajno prebivališče", ki je opredeljen v ZVoz-1, v razlagalnem smislu tvori pravno podlago za opredelitev nedoločnega pravnega pojma "dejanskega življenja" iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Toženi stranki očita, da v izpodbijani odločbi ni nobenega vsebinskega razloga, zakaj bi se pojem "dejansko življenje" iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRZ moral razumeti drugače, kot pravni termin "običajno prebivališče" po ZVoz-1.

11. V dokazne namene predlaga, da naj sodišče vpogleda, poleg upravnega spisa in tam vsebovane izjave tožnika z dne 21. 3. 2017, tudi sodni spis št. I U 1281/2017, sedaj št. I U 1912/2019, vključno s priloženimi izjavami prič, ki naj jih tudi ustno zasliši, prav tako predlaga tudi zaslišanje tožnika. V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in v veljavi obdrži zagotovilo upravne enote z dne 23. 6. 2016 ter ugodi vlogi tožnika za sprejem v državljanstvo RS, toženi stranki pa naloži povrnitev tožnikovih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

12. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu. Navedbe v tožbi zavrača kot neutemeljene in sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

13. Tožnik ni vložil svojega odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, pač pa je vložil predlog za prednostno odločanje v zadevi.

K točki 1:

14. Postopek, ki je bil prekinjen s sklepom št. I U 462/2019 z dne 26. 11. 2019 iz razloga po 1. odstavku 47. člena ZUS-1, zaradi rešitve predhodnega vprašanja v zadevi, ki se pred Vrhovnim sodiščem vodi pod št. X Ips 13/2019, o vprašanju, ki je relevantno tudi v obravnavanem primeru, na podlagi sklepa o dopustitvi revizije št. DoR 175/2018-3 z dne 9. 1. 2019, se nadaljuje. O navedenem pravnem vprašanju, ki je bilo sporno tako v zadevi, ki se je vodila pod št. I U 1281/2017 in predstavlja tudi predhodno vprašanje v zadevi, ki se vodi pod št. I U 462/2019, je bila namreč že sprejeta odločitev Vrhovnega sodišča, ki je s sklepom št. X Ips 13/2019 z dne 26. 11. 2019 ugodilo reviziji tožene stranke zoper sodbo št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018 in le-to razveljavilo, zadevo pa vrnilo v novo sojenje Upravnemu sodišču, pri katerem se zadeva nadalje vodi pod št. I U 1912/2019.

15. Ker se v upravnem sporu, ki se vodi pod št. I U 462/2019, izpodbija uvodoma navedena odločba tožene stranke z dne 6. 2. 2019, ki je bila izdana v ponovljenem postopku po sodbi št. I U 1281/2017 z dne 11. 7. 2018, oba navedena sodna postopka torej predstavljata neločljivo celoto. Sodišče je zato oba navedena odprta sodna postopka, ki se pri vodita pod št. I U 462/2019 in I U 1912/2019 (prej št. I U 1281/2017), na podlagi 1. odstavka 42. člena ZUS-1 združilo v skupno obravnavo in odločanje.

K točki 2:

16. Tožba ni utemeljena.

17. Sodišče je pri ponovnem odločanju v celoti sledilo stališču Vrhovnega sodišča, ki je v sklepu št. X Ips 13/2019 podalo svojo razlago nedoločnega pravnega pojma "dejansko življenje" iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS in tudi v razmerju do nedoločnega pravnega pojma "običajno prebivališče", kot ga določa ZVoz-1 (pod tč. 9 do tč. 13 obrazložitve).

18. Razen tega želi sodišče tožniku najprej pojasniti, da pridobitev državljanstva Republike Slovenije z redno naturalizacijo na podlagi 10. člena ZDRS, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, ni pravica tožnika, pač pa gre za odločitev pristojnega organa na podlagi diskrecijskega pooblastila zakonodajalca, vsebovanega v 10. členu ZDRS.

19. Navedeno z drugimi besedami pomeni, da šele v primeru, če tožena stranka ugotovi, da so kumulativno izpolnjeni prav vsi predpisani zakonski pogoji iz 1. do 10. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS lahko osebo, ki prosi za naturalizacijo, v konkretnem primeru tožnika, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom.

20. Obseg in meje sodne presoje v upravnem sporu je, ko gre za dokončne upravne akte, izdane na podlagi diskrecijskega pooblastila, zakonodajalec predpisal z določilom 2. odstavka 27. člena ZUS-1. Po tej določbi ne gre za nepravilno uporabo predpisa, če je pristojni organ odločil po prostem preudarku na podlagi pooblastila, ki ga je imel po predpisih, ter v mejah danega pooblastila in v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo pooblastilo dano.

21. Sodni preizkus zakonitosti uporabe prostega preudarka ureja tudi določilo 3. odstavka 40. člena ZUS-1, ki določa, da če je bil organ pooblaščen odločati po prostem preudarku, sodišče preveri, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen.

22. Po 3. odstavku 40. člena ZUS-1 je torej v primeru, ko je upravni organ pooblaščen, da odloča po prostem preudarku, sodišče dolžno preveriti, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bil določen.

23. Vendar pa v primerih, ko je upravnemu organu dano pooblastilo za odločanje po prostem preudarku, posameznik - v konkretnem primeru tožnik, torej nima pravice zahtevati odločitev z določeno vsebino. Enako stališče je že izrazilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-77/94 z dne 16. 9. 1997. Zato je zmotno stališče tožnika, da tožena stranka v konkretnem primeru odloča o pravici tožnika, oziroma, da ne odloča o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije po prostem preudarku.

24. Glede na takšno naravo upravne stvari, kot je odločanje o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, ko je sodna presoja zakonitosti izpodbijane odločbe s strani sodišča zadržana, sodišče v sporni zadevi tudi ne more slediti tožbenemu predlogu, naj po opravljeni glavni obravnavi samo odloči o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije, kakor to izrecno v svojem tožbenem zahtevku terja tožnik, ki s svojimi dokaznimi predlogi po ustnem zaslišanju tožnika in predlaganih prič smiselno predlaga tudi opravo glavne obravnave v tej sporni zadevi.

25. Kot je bilo predhodno že obrazloženo, gre pri odločanju o prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije za odločanje pristojnega upravnega organa na podlagi diskrecijske pravice.

26. Kadar gre za takšno podlago upravnega odločanja, pa sodišče nima pooblastila za sojenje v sporu polne jurisdikcije, saj je v zadevah upravnega odločanja na podlagi diskrecijske pravice sodišče pooblaščeno le za preizkus, ali je bila diskrecijska pravica upravnega organa uporabljena v zakonsko določenih mejah in v skladu z namenom, za katerega je podeljena (3. odstavek 40. člena ZUS-1).

27. Da pa sodišče lahko opravi to presojo zakonitosti, mora obrazložitev izpodbijanega akta vsebovati dovolj natančno ugotovljeno konkretno dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo v izreku navedeno odločitev.

28. Sodišče po vpogledu upravnega spisa in obeh izpodbijanih odločb tožene stranke v zvezi s prvostopenjskim aktom - soglasjem upravne enote sodi, da je tožena stranka v konkretnem primeru skladno s podatki v listinah predmetnega upravnega spisa pravilno ugotovila relevantno dejansko stanje, še zlasti na podlagi listin, ki jih je v postopku predložil sam tožnik (npr. njegove srednješolske diplome, pridobljene v D. ter tožnikovega indeksa, ki mu ga je izdala Univerza v D., še zlasti pa izpiska iz Centralnega registra občana, potrdila kosovske policije in potrdila Temeljnega sodišča v D., ki vsebujejo podatek o stalnem prebivališču tožnika na Kosovu). Logično pravilno in prepričljivo je tudi ocenila, da torej ne držijo navedbe tožnika, da je kljub šolanju v tujini ohranil prebivališče v Sloveniji, saj je tedaj imel tožnik po podatkih v listinah upravnega spisa prijavljeno stalno prebivališče tudi na Kosovu, kot je razvidno iz predloženega izpiska iz Centralnega registra občana z dne 23. 11. 2015, pa tudi iz predloženega potrdila kosovske policije z dne 29. 5. 2013 in tudi iz predloženega potrdila Temeljnega sodišča v D. z dne 24. 11. 2015, prav tako kot tudi iz predloženega potrdila o prijavi prebivališča z dne 4. 5. 2016, in ker je tožnik nadaljeval šolanje v tujini na podlagi lastne odločitve, mu torej navkljub prijavljenemu prebivališču in družinskim članom v Republiki Sloveniji ni uspelo dokazati, da je istočasno imel v Sloveniji vzpostavljene trdne in trajne osebne, socialne, ekonomske in kulturne vezi, saj je svoje šolanje z le kratko - polletno prekinitvijo nadaljeval na Kosovu, razen tega pa v Sloveniji tedaj ni imel niti izbranega osebnega zdravnika niti zobozdravnika in ni bil vključen v sistem zdravstvenega zavarovanja, niti v kakršnekoli športne ali kulturne in druge povezave. Posledično je zato pravilen zaključek tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje predpisanega zakonskega pogoja iz 3. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi tožene stranke in njenih razlogov na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 72. člena ZUS-1).

29. Sodišče je tako ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo obeh izpodbijanih odločb pravilen in da sta obe izpodbijani odločbi pravilni in na zakonu utemeljeni, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki izhaja iz s strani tožnika predloženih listinskih dokazov z dokazno veljavo javnih listin po določilih 1. in 2. odstavka 169. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ki je bilo v tem primeru podlaga za izdajo obeh izpodbijanih odločb med strankama niti ni sporno.

K točki 3:

30. Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnika je utemeljena na določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 505/2014
• UPRS Sodba II U 185/2018-17
• UPRS Sodba III U 75/2019-16