UPRS Sodba I U 1743/2019-6

Jedro

Tožnik je le pavšalno navajal, da je bil v izvorni državi podvržen diskriminaciji zaradi berberske narodnosti, in ni konkretiziral, na kakšen način oziroma skozi katere ukrepe se je ta diskriminacija odražala. Nobena od njegovih navedenih trditev namreč ne predstavlja podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov, ekonomske ali socialne diskriminacije oz. ravnanj, ki jih primeroma našteva Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (resno omejevanje pravice do pridobivanja sredstev za preživetje, preprečevanje izpovedovanja vere, onemogočanje dostopa do izobraževanja)

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. O njej je odločala že z odločbo št. 2142-644/2019/5 (1312-03) z dne 16. 4. 2019 in presodila, da je očitno neutemeljena. Zakonitost navedene odločbe je sodišče presojalo v zadevi I U 789/2019-7 z dne 17. 5. 2019, ko je tožbi ugodilo, navedeno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe, izdane v ponovnem postopku, je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove navedbe ob vložitvi prošnje, in sicer, da je samskega stanu, musliman, nekaznovan, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke, v izvorni državi živijo še starši, brata in sestra. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ker kot Berber pripada manjšini brez pravic in ima zato težave pri zaposlitvi. Opravljal je občasna dela, delodajalci so ga odslovili, ko so izvedeli, katere narodnosti je. Ko ga je prijela policija, je povedal, da je Maroko zapustil, ker je bil preganjan zaradi verskih razlogov in narodnosti.

3. Iz povzetka tožnikovih izjav na osebnem razgovoru je razvidno, da v Maroku Berbere prezirajo in jim ne omogočajo rednega dela. Do odhoda iz izvorne države je sicer delal, vendar je imel le začasne zaposlitve. Če bi bil Arabec, bi imel boljšo plačo in se uradniki do njega ne bi slabo vedli. Leta 2018 je delal za A., ko pa so odkrili, da je Berber, je bil odpuščen. Zaradi narodnosti ni dobil niti kredita. Meni, da njegove ekonomske težave izhajajo izključno iz dejstva, da je Berber. Njegovo življenje v Maroku sicer ni bilo ogroženo, razlog za odhod je ekonomske narave.

4. Tožena stranka ni dvomila, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko, kljub temu da njegova istovetnost ni bila nesporno ugotovljena. Ugotovila je, da je za mednarodno zaščito zaprosil zaradi prikrajšanosti in zanemarjenosti, ker je Berber. Menila je, da za odločitev ni bistveno, da tožnik ni predložil dokazov, saj je dvomila v resničnost njegovih navedb o razlogih za zapustitev izvorne države. Presodila je tudi, da njegove izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru niso povsem skladne. Ko ga je prijela policija, je namreč izjavil, da je Maroko zapustil zaradi verskih razlogov, ker ni musliman, ampak Berber, zaradi česar je preganjan. Ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru pa je trdil, da je musliman.

5. Po presoji tožene stranke si tožnikove navedbe v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru tudi sicer nasprotujejo. Najprej je namreč trdil, da je v letih od 2006 do 2010 delal za A. kot vajenec, nato pa do odhoda iz Maroka kot varilec, na osebnem razgovoru pa je navedel, da je delal občasno, leta 2019 le mesec dni, za A. pa vsega skupaj le 15 dni.

6. Tožena stranka je v nadaljevanju povzela informacije o izvorni državi. Strinja se, da je iz njih razvidna diskriminacija Berberov, ki pa ji tožnik po njenem mnenju ni bil podvržen, saj ni navedel primerov preganjanja zaradi svoje etnične pripadnosti. Ocenila je namreč, da so posplošene njegove navedbe, da mu Arabci niso dali dela in da je bil slabše plačan od njih. Menila je, da ni trdil, da bi bil deležen pravnih, upravnih ali sodnih ukrepov, ki bi bili sami po sebi diskriminatorni. Tožena stranka je še presodila, da je tožnik na poti do Republike Slovenije prečkal več varnih držav, kjer bi lahko zaprosil za mednarodno zaščito.

7. V zvezi z upravičenostjo do statusa begunca je tožena stranka sprejela stališče, da tožnik ni navedel, da bi zaradi etnične pripadnosti imel težave z oblastmi. Menila je, da so bile njegove izjave glede ogroženosti nenatančne in brez podrobnosti. Po presoji tožene stranke je tožnik izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih razlogov, kar je razvidno že iz njegove izjave, da tega ne bi storil, če bi bil finančno preskrbljen. Sicer je zaslužil 282,13 EUR, kar je skoraj 50 EUR več od povprečne maroške plače.

8. Tožena stranka je ob sklicevanju na Priročnik in smernice o postopkih in merilih za določitev statusa begunca Visokega komisariata za begunce pojasnila, da v družbah obstajajo večje ali manjše razlike pri obravnavanju različnih skupin. Osebe, ki so manj ugodno obravnavane, niso nujno žrtve preganjanja. To se namreč zgodi, ko imajo diskriminacijski ukrepi zanjo izrazito škodljive posledice. Ob upoštevanju navedenega je tožena stranka ugotovila, da tožnik ni imel resnih omejitev glede možnosti zaslužka, saj je lahko delal. To po stališču tožene stranke pomeni, da ni bil podvržen preganjanju, ki mu tudi v prihodnje ne grozi. Po mnenju tožene stranke je že brez poglobljene analize mogoče oceniti, da so zatrjevana dejanja tako neintenzivna in neizrazita, da očitno ne dosegajo standardov preganjanja ali resne škode. Zato je presodila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

9. Tožena stranka je še ugotovila, da je Maroko skladno z Odlokom Vlade RS varna izvorna država. Menila je, da v tožnikovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Presodila je, da tožniku ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1, saj ni navedel, da mu grozi smrtna kazen ali usmrtitev, tam ni oboroženih spopadov, tožnikove izjave v zvezi z diskriminacijo pa so posplošene.

10. Tožnik je zoper navedeno odločbo vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka.

11. Navaja, da ga tožena stranka ni vprašala, zakaj prošnje ni vložil v Turčiji. S tem v zvezi meni, da je v Grčiji slabo stanje, zaradi česar je v to državo prepovedano vračanje prosilcev. Ker naj bi tudi glede Hrvaške obstajala številna poročila, je prošnjo vložil v Sloveniji. Pojasnjuje še, da je tako ravnal zaradi preganjanja v izvorni državi.

12. V nadaljevanju tožnik navaja, da je razlog preganjanja njegova berberska narodnost. Trdi, da tožena stranka ni pojasnila, zakaj dvomi, da je tožnik pripadnik bereberske narodnosti, opredelila pa naj se ne bi tudi do diskriminatornega ravnanja Arabcev. Tožnik še meni, da se je kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje in da se tožena stranka ni konkretno opredelila do informacij o izvorni državi, ki jih je posredoval PIC. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

13. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na razloge izpodbijane odločbe.

14. Tožba ni utemeljena.

15. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

16. Neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da tožnik prošnje za mednarodno zaščito ni vložil, kakor hitro je bilo to mogoče. S tem povezan tožbeni ugovor, nanašajoč se na razmere v Grčiji in na Hrvaškem, torej ni utemeljen.

17. Skladno z drugim odstavkom 20. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) se status begunca prizna državljanu tretje države, ki je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnem prepričanju, zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki je zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1.

18. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami¹. Organ o prošnji za mednarodno zaščito namreč odloča v okviru izjave prosilca (prvi odstavek 125. člena v zvezi z drugim odstavkom 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo (26. - 28. člen ZMZ-1) in za utemeljitev svojih navedb predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (drugi odstavek 21. člena ZMZ-1). Predpostavlja se prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom².

19. Ob upoštevanju navedenih izhodišč je tožnik tudi po presoji sodišča le pavšalno navajal, da je bil v izvorni državi podvržen diskriminaciji zaradi berberske narodnosti, in ni konkretiziral, na kakšen način oziroma skozi katere ukrepe se je ta diskriminacija odražala. Nobena od njegovih navedenih trditev namreč ne predstavlja podvrženosti diskriminaciji v obliki pravnih, upravnih, policijskih ali sodnih ukrepov³, ekonomske ali socialne diskriminacije⁴ oz. ravnanj, ki jih primeroma našteva Priročnik UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca⁵ (resno omejevanje pravice do pridobivanja sredstev za preživetje, preprečevanje izpovedovanja vere, onemogočanje dostopa do izobraževanja). Zato ni utemeljen tožbeni ugovor, da tožena stranka pri presoji obstoja utemeljenega strahu pred preganjanjem ni upoštevala diskriminacije, ki naj bi ji bil podvržen tožnik.

20. Tožena stranka je podrobno analizirala tudi informacije o izvorni državi in na tej podlagi ugotovila, da je diskriminacija Berberov sicer možna, vendar pa tožnik ni določno opredelil preganjanja zaradi svoje etnične pripadnosti. Tožnik ugotovljenemu dejanskemu stanju ugovarja le posplošeno, zaradi česar s tem povezan tožbeni ugovor ni utemeljen.

21. Tožnik odločitve tožene stranke v zvezi v zvezi s subsidiarno zaščito ni izpodbijal. Razen okoliščin, ki jih je tožena stranka presojala že v okviru preizkusa tožnikove upravičenosti do statusa begunca, namreč ni zatrjeval nobenih drugih dejstev, ki bi lahko predstavljala podlago za priznanje subsidiarne zaščite. Tožena stranka se je posledično pri presoji upravičenosti priznanja subsidiarne zaščite utemeljeno oprla na svoje ugotovitve, ki jih je oblikovala že pri presoji pogojev za priznanje statusa begunca. Izpodbijana odločba je zato tudi v tem delu zakonita.

22. Sodišče še pripominja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je Kraljevina Maroko na podlagi Odloka Vlade Republike Slovenije varna izvorna država. Glede na navedeno je mogoče sklepati, da tam na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu ZMZ-1, mučenja, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, kaznovanja ali ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). S tako opredelitvijo je določena izpodbojna pravna domneva, zoper katero je mogoč nasproten dokaz, saj lahko prosilec izkaže, da navedena država zanj zaradi njegovih posebnih okoliščin ni varna izvorna država (druga alineja prvega odstavka 62. člena ZMZ-1). Tožena stranka je ugotovila, da tožnik takšnih okoliščin ni izkazal, tožba pa te ugotovitve konkretizirano ne izpodbija.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

24. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj je iz tožbe razvidno, da med strankama ni sporno dejansko stanje (tožnik v tožbi celo ponavlja svoje navedbe v upravnem postopku), ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), ampak ali je tožena stranka ravnala po pravilih postopka in ali je pravilno uporabila relevantne določbe ZMZ-1.

-------------------------------
¹ Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017, 8. točka obrazložitve.
² Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019, 25. točka obrazložitve.
³ Ti predstavljajo dejanje preganjanja v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 26. člena ZMZ-1.
⁴ O kriterijih, kdaj lahko ukrepi socialne in ekonomske diskriminacije prerastejo v preganjanje, je Vrhovno sodišče odločalo v sodbi I Up 173/2018 z dne 9. 8. 2018 (26. in 27. točka obrazložitve).
⁵ Glej Priročnik Urada Visokega komisariata ZN za begunce (UNHCR) o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca v skladu s Konvencijo iz leta 1951 ter protokolom iz leta 1967 o statusu beguncev.

Datum zadnje spremembe:

01.02.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1875/2015-52
• UPRS Sodba I U 122/2019-22
• UPRS Sodba in sklep I U 27/2018-87