UPRS Sodba I U 9/2020-9

Jedro

Tožena stranka bi morala v skladu z navedeno določbo prvega odstavka 222. člena ZUP o tožnikovi vlogi odločiti najkasneje dne 8. 1. 2019, izpodbijano odločbo pa je pozneje izdala šele dne 11. 6. 2019. Zakonsko določeni rok za izdajo odločbe je tako prekoračila za kar pet mesecev. V skladu z določbo druge alineje prvega odstavka 27. člena ZUS-1 je kršitev določb postopka bistvena, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Ker je tedaj mladoleten tožnik na dan 8. 1. 2019 še imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, dne 11. 6. 2019 pa ne, je toženkina kršitev določb postopka v konkretnem primeru nedvomno vplivala na zakonitost odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote A. št. 214-20186/2018-14 z dne 11. 6. 2016 (pravilno: 2019) se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Upravna enota A. je z izpodbijanim aktom zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 8. 11. 2018 za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi je navedla, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dveletnega neprekinjenega prebivanja na podlagi dovoljenj za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je predpisan v 3. odstavku 52. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Tožniku je namreč dovoljenje za začasno prebivanje poteklo dne 28. 5. 2019, prošnje za podaljšanje dovoljenja pa ni vložil.

2. Tožnik se je zoper izpodbijani akt pritožil in v pritožbi navedel, da je prvo dovoljenje za začasno prebivanje pridobil 23. 2. 2016 in ga 12. 7. 2018 podaljšal z veljavnostjo do nastopa njegove polnoletnosti 28. 5. 2019. Vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje je vložil 8. 11. 2016, torej šest mesecev in pol pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje. Ob vložitvi te vloge so bili izpolnjeni vsi pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Upravni organ ga ob tem ni nikoli opozoril, da mora pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje vložiti prošnjo za njegovo podaljšanje, ker sicer ne bo izpolnjeval pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. Ker je upravni organ o njegovi preprosti vlogi brez posebnega razloga odločal kar sedem mesecev, je z nerazumno zamudo povzročil bistveno poslabšanje tožnikovega stanja in ni ustrezno zavaroval njegovih koristi. Ker je tožnikova mama že pokojna in ima od staršev živečega samo še očeta, je bila z zavrnitvijo tožnikove vloge obema povzročena huda stiska. Poudarja, da bi ga upravni organ moral pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje pisno pozvati k dopolnitvi vloge, saj je prava neuk in tako ni mogel vedeti, da je to eden od pogojev za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje.

3. Drugostopenjski upravni organ je tožnikovo pritožbo zavrnil z obrazložitvijo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen ter da je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita. Navedel je še, da je organ prve stopnje tožnika trikrat (z dopisi z dne 20. 11. 2018, 27. 12. 2018 in 22. 1. 2019) opozoril na to, da mora pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje vložiti prošnjo za podaljšanje dovoljenja. V zvezi s trajanjem postopka na prvi stopnji je drugostopenjski organ navedel, da bi tožnik lahko vložil pritožbo zaradi molka organa, pa tega ni storil.

4. Tožnik v tožbi predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in mu samo prizna pravico do stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji. Navaja, da je vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil 8. 11. 2018, kar je šest mesecev in pol pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje in v času, ko je izpolnjeval vse zakonske pogoje za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. V času odločanja organa prve stopnje ni bil opozorjen na to, da bi moral pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje vložiti še prošnjo za podaljšanje le-tega. Upravna enota A. je o njegovi prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca odločala kar sedem mesecev in sicer brez utemeljenega razloga, tako da so s potekom časa nastopile posledice, ki jih ob spoštovanju načel in pravil upravnega postopka ne bi bilo. Z zavrnitvijo vloge je bila tožniku in njegovemu očetu povzročena huda stiska, saj tožnik kljub polnoletnosti še vedno potrebuje podporo in pomoč edinega preostalega starša, ki mu bo skozi šolanje pomagal do samostojnosti. V Bosni in Hercegovini nima drugih sorodnikov, ki bi lahko skrbeli zanj, oče pa ima v Sloveniji urejeno življenje in status. Z nerazumnim odlašanjem je prvostopni upravni organ kršil tudi Konvencijo o pravicah otroka, ki v 10. členu določa, da mora država zahteve otroka ali njegovih staršev za vstop ali odhod iz države z namenom ponovne združitve družine obravnavati na pozitiven, human in ekspeditiven način.Tožnik še navaja, da v času odločanja prvostopenjskega organa ni prejel nobenega poziva k dopolnitvi ali popravku vloge, tudi pred potekom dovoljenja za začasno prebivanje ni bil opozorjen, da mora vložiti prošnjo za podaljšanje, da tako ustrezno zavaruje svoj položaj v času odločanja o prošnji za dovoljenje za stalno prebivanje. Glede na to, da je bila njegova vloga zavrnjena sedem mesecev in pol po vložitvi in le štirinajst dni po poteku dovoljenja za začasno prebivanje, bi bilo mogoče celo sklepati, da je organ odlašal z odločitvijo do poteka dovoljenja za začasno prebivanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in ponovno navaja, da je tožnika tekom postopka trikrat pisno opozorila, da se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda le tujcu, ki prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, zato mora v primeru, da postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne bo končan pred potekom veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje, vložiti vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje pred potekom, ker v nasprotnem primeru ne bo več izpolnjeval zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

6. Tožba je utemeljena.

7. Pogoji za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje so določeni v 33. in 52. členu ZTuj-2. V tretjem odstavku 52. člena ZTuj-2 je med drugim določeno, da se družinskim članom tujca, ki ima v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje ali status begunca, lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje po dveh letih neprekinjenega zakonitega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ali potrdila o vloženi prošnji za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje.

8. ZTuj-2 v 85. členu določa, da se v postopkih po tem zakonu uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v prvem odstavku 222. člena določa, da kadar se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, pa pred odločitvijo ni potreben poseben ugotovitveni postopek, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki čimprej, najpozneje pa v enem mesecu od dneva, ko je prejel popolno vlogo za začetek postopka, oziroma od dneva, ko je bil začet postopek po uradni dolžnosti. V drugih primerih, ko se začne postopek na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti, če je to v interesu stranke, mora pristojni organ izdati odločbo in jo vročiti stranki najpozneje v dveh mesecih.

9. V skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno. Konvencija Združenih narodov o otrokovih pravicah¹ v prvem odstavku 3. člena določa, da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa.

10. Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Bosne in Hercegovine, rojen 28. 5. 2001, družinski član tujega državljana z dovoljenjem za stalno bivanje v Republiki Sloveniji. Sporno tudi ni, da je prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje vložil dne 8. 11. 2018. V trenutku vložitve prošnje je bil torej še mladoleten in je imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, ki mu je nato dne 28. 5. 2019 (ob polnoletnosti) poteklo. Izpodbijana odločba je bila nato izdana dne 11. 6. 2019, četudi je na odločbi sicer naveden datum 11. 6. 2016, pri čemer pa gre za očitno pomoto.

11. Tožena stranka bi torej glede na navedeno morala v skladu z zgoraj navedeno določbo prvega odstavka 222. člena ZUP o tožnikovi vlogi odločiti najkasneje dne 8. 1. 2019, izpodbijano odločbo pa je pozneje izdala šele dne 11. 6. 2019. Zakonsko določeni rok za izdajo odločbe je tako prekoračila za kar pet mesecev. V skladu z določbo druge alineje prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je kršitev določb postopka bistvena, če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Ker je tedaj mladoleten tožnik na dan 8. 1. 2019 še imel veljavno dovoljenje za začasno prebivanje, dne 11. 6. 2019 pa ne, je toženkina kršitev določb postopka v konkretnem primeru nedvomno vplivala na zakonitost odločbe.

12. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) sicer upravni organi praviloma odločajo v skladu s pravnim in dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe². Vendar pa se v obravnavani zadevi tožena stranka po presoji sodišča ne more uspešno sklicevati na to načelo. Z zgoraj opisanim ravnanjem je z dolgotrajnim postopanjem prvostopnega organa namreč prekršila tako prvi odstavek 222. člena ZUP, kot tudi prvi odstavek 3. člena Konvencije o otrokovih pravicah, ki opredeljuje načelo otrokove koristi kot vodilo v vseh postopkih državnih organov, torej tudi tožene stranke in sodišča v konkretnem primeru. Po presoji sodišča imajo te pravice, ki jih tožena stranka v upravnem postopku ni upoštevala, v konkretnem primeru prednost pred ostalimi načeli, kar vključuje tudi načelo zakonitosti. Ker je torej tožena stranka kršila otrokove pravice tedaj še mladoletnega tožnika po citiranih določbah navedenih predpisov, se ne more uspešno sklicevati na načelo zakonitosti, saj je bila izpodbijana odločba izdana šele po tem, ko je upravni postopek trajal že sedem mesecev. Stališče, da stranka, ki ob vložitvi vloge izpolnjuje zakonske pogoje za pridobitev neke pravice, lahko utemeljeno pričakuje, da bo upravni organ o vlogi odločil v zakonskem roku dveh mesecev in zato taka stranka zaradi kršitve rokov v upravnem postopku, ki jih povzroči upravni organ, ne sme trpeti negativnih posledic, je v sodni praksi ustaljeno³.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo sicer izpostavlja, da je tožnika prvostopni organ trikrat opozoril na to, da mora v primeru, da postopek izdaje dovoljenja za stalno prebivanje ne bo končan pred potekom veljavnosti dovoljenja za začasno prebivanje, vložiti vlogo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje pred potekom, ker v nasprotnem primeru ne bo več izpolnjeval zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje, kar tožnik sicer zanika, vendar po presoji sodišča to dejstvo za obravnavano zadevo ni pomembno. Tudi če je upravna enota tožnika res trikrat opozorila na dolžnost podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, to ne spremeni dejstva, da je prekoračila zakonski rok za odločanje in kolikor do te kršitve ne bi prišlo, niti ne bi obstajal razlog za zavrnitev tožnikove prošnje.

14. Ker izpodbijana odločba zaradi opisanih bistvenih kršitev postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava ni zakonita, je sodišče moralo tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi 3.in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1.

15. Tožnik s tožbo zahteva tudi, da mu sodišče prizna pravico do stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji, vendar pogoji za odločitev o sami pravici (spor polne jurisdikcije) v obravnavani zadevi niso podani. ZUS-1 v prvem odstavku 65. člena določa, da sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari, če narava stvari to dopušča in če dajejo podatki postopka za to zanesljivo podlago ali če je na glavni obravnavi samo ugotovilo dejansko stanje. V obravnavani zadevi namreč podatki postopka še ne dajejo zanesljive podlage za odločitev o pravici, saj ZTuj-2 za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje poleg pogoja, ki je sporen v obravnavani zadevi, določa še druge pogoje (ustrezno zdravstveno zavarovanje, zadostna sredstva za preživljanje itd.), vendar tožena stranka izpolnjevanja teh pogojev pri tožniku ni ugotavljala. Iz tega razloga sodišče ni samo odločilo o tožnikovi pravici, temveč je iz zgoraj navedenih razlogov izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), kar konkretno pomeni, da mora v ponovnem postopku predvsem ugotoviti, ali so bili na dan, ko je minilo 60 dni od vložitve prošnje tedaj mladoletnega tožnika kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja.

16. V tej zadevi glavna obravnava ni bila opravljena, saj dejansko stanje glede dejstev, ki so relevantna za odločitev v zadevi, med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

-------------------------------

¹ Sprejete 20.11.1989 na 44. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku, Slovenija je status pogodbene stranke Konvencije nasledila kot ena od naslednic nekdanje SFRJ.
² Gl. prim. Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 438/2005z dne 10. 9. 2009.
³ Tako Vrhovno sodišče v zadevah I Up 668/2001 z dne 3. 3. 2004, I Up 568/2004 z dne 29. 6. 2005 in U 1092/92-4 z dne 29. 4. 1993 (kjer je Vrhovno sodišče posebej poudarilo pomen otrokove koristi v postopku) ter Upravno sodišče v zadevi I U 1818/2014 z dne 30. 3. 2016.

Datum zadnje spremembe:

28.01.2021

Podobni dokumenti:

• Sodba I Up 568/2004
• Sklep I Up 668/2001
• Sodba U 1403/93-4