UPRS Sodba I U 1352/2019-10

Jedro

Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku BPP odobrena v pravdnem postopku, ki se je pravnomočno končal s sodno poravnavo. Iz sodne poravnave izhaja, da je tožena stranka (D.D.) dolžna tožniku plačati 400,00 EUR. Iz naslova BPP pa je bil izplačan znesek v višini 200,66 EUR. Upoštevaje peti odstavek 48. člena ZBPP, po katerem je upravičenec, ki je premoženje prejel na podlagi sklenjene sodne poravnave, dolžan povrniti polovico stroškov, ki so bili izplačani iz naslova BPP, je toženka tožniku naložila povrnitev polovičnega zneska, torej znesek v višini 100,33 EUR.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka tožniku naložila, da mora v roku 30 dni od prejema odločbe povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), v višini 100,33 EUR.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka pojasnjuje, da je bila tožniku z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1287/2013 z dne 26. 8. 2013 dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve in druge stopnje ter v postopku mediacije v pravdnem postopku, zaradi plačila odškodnine, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Mariboru pod opr. št. III P 1360/2013. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik A.A. iz Ljubljane. Postopek, za katerega je bila dodeljena BPP, se je pravnomočno končal s sodno poravnavo III P 1360/2013, iz katere izhaja, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po izteku roka za prostovoljno izpolnitev. Izvajalcu BPP, odvetniku A.A., pa je bil iz naslova BPP izplačan znesek v višini 200,66 EUR. V nadaljevanju se toženka sklicuje na 48. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da, če je upravičenec do BPP delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, je dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Pred izdajo izpodbijane odločbe je toženka pozvala tožnika, naj se v roku 8 dni izjasni glede prejema plačila zneska na podlagi sodne poravnave. Tožnik je bil opozorjen, da, v kolikor v 8 dneh od prejema poziva ne bo predložil izjave glede prejema premoženja po sodni poravnavi, bo toženka štela, da se tožnik strinja z ugotovljenimi dejstvi. Tožnik se v postavljenem roku ni odzval na poziv toženke, zato je toženka zaključila, da se tožnik strinja z ugotovljenimi dejstvi, torej, da je prejel plačilo v višini 400,00 EUR. Ker je premoženje prejel na podlagi sklenjene sodne poravnave, je v skladu s petim odstavkom 48. člena ZBPP dolžan Republiki Sloveniji povrniti polovico stroškov, ki so bili izplačani iz naslova BPP, torej znesek v višini 100,33 EUR.

3. Tožnik v tožbi navaja, da zadeva še ni končana in ni prejel nobenega denarja. Ker ni dobil ničesar, nima kaj plačati. Poziva toženke na izjavo ni prejel, saj je bil ta poslan na napačen, stari naslov B. in ne na naslov C.. Je invalid, ki se komaj preživlja, zato prosi za pomoč.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišču pa je poslala upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru gre za vračilo sredstev, izplačanih tožniku iz naslova odobrene BPP. Po določbi 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona (prvi odstavek). Upravičenec do BPP ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje (drugi odstavek). V nobenem primeru se od upravičenca do BPP ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil (tretji odstavek).

7. Iz upravnega spisa izhaja, da je bila tožniku BPP odobrena v pravdnem postopku III P 1360/2013, ki se je pravnomočno končal s sodno poravnavo sklenjeno pred Okrajnim sodiščem v Mariboru. Iz sodne poravnave izhaja, da je tožena stranka (D.D.) dolžna tožniku plačati 400,00 EUR. Iz naslova BPP pa je bil izplačan znesek v višini 200,66 EUR. Upoštevaje peti odstavek 48. člena ZBPP, po katerem je upravičenec, ki je premoženje prejel na podlagi sklenjene sodne poravnave, dolžan povrniti polovico stroškov, ki so bili izplačani iz naslova BPP, je toženka tožniku naložila povrnitev polovičnega zneska, torej znesek v višini 100,33 EUR.

8. Pred izdajo izpodbijane odločbe je toženka tožnika s pozivom z dne 7. 6. 2019 pozvala, da se izjavi o prejemu plačila na podlagi sodne poravnave. Tožnik je bil opozorjen, da se bo štelo, da se strinja z ugotovljenimi dejstvi, kolikor na dopis ne bo odgovoril. Tožnik na poziv v danem roku ni odgovoril.

9. Tožnik šele v tožbi navaja, da zadeva še ni končana in da ni prejel nobenega plačila. Sodišče ugotavlja, da so te navedbe tožbena novota in jih v postopku upravnega spora ni mogoče upoštevati. Sodišče v upravnem sporu razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb (prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), vendar po določbi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 stranke v postopku upravnega spora ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost ta dejstva in dokaze navajati oziroma predlagati v postopku pred izdajo akta. Tožnik torej lahko v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

10. Iz navedenih določb izhajajo omejitve možnosti navajanja novot v upravnem sporu, pri čemer je na tožniku breme, da navede opravičljiv razlog za to, da v tožbi zatrjevanih dejstev ali predlaganih dokazov ni navedel že v postopku do izdaje upravnega akta. V obravnavanem primeru tožnik opravičljivega razloga ne navede. V tožbi sicer navaja, da ni prejel nobenega dopisa s strani toženke, saj naj bi toženka poziv poslala na napačen naslov, in sicer na naslov B. 7 in ne na naslov C.. V zvezi z navedenim tožnik ne predloži nobenega dokaza, dokumenti v upravnem spisu pa kažejo, da je bil poziv poslan na pravilen naslov, torej na naslov C., ki ga tožnik tudi navaja v tožbi. Vročitev je bila opravljena na podlagi fikcije vročitve dne 28. 6. 2019.

11. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi ex offo (ničnost). Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

12. Ker so v tožbi navedena zgolj tista nova dejstva in dokazi, ki jih sodišče ne more upoštevati, je sodišče, skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba I U 1891/2013
• UPRS sodba II U 258/2015
• UPRS sodba I U 1386/2015