UPRS Sodba I U 2505/2018-7

Jedro

Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski davčni organ začel davčno izvršbo na tožničine denarne prejemke, ki jih prejema od ZRSZ, in sicer za izterjavo davčnega dolga z zamudnimi obrestmi in stroški v skupni višini 21.340,69 EUR. V izreku izpodbijanega sklepa so navedeni tudi izvršilni naslovi, na katerih temeljijo tožničine obveznosti. Gre za obračune prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ (tj. prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, starševsko varstvo, poškodbe pri delu in poklicne bolezni, zaposlovanje in/ali zdravstveno zavarovanje), in sicer za obdobje od 1. 2. 2012 do 30. 4. 2017. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnica v predpisanem roku obveznosti ni poravnala, zato je bilo treba začeti izvršbo, organ pa navaja tudi določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), ki se nanašajo na začetek davčne izvršbe, obrestovanje, denarne prejemke, ki so izvzeti iz davčne izvršbe, omejitve pri davčni izvršbi, idr.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnil kot neutemeljeno. V obrazložitvi je navedel, da tožnica samemu obstoju obveznosti ne ugovarja, zatrjuje pa, da bi le-te morale biti odpuščene na podlagi sklepa o odpustu obveznosti iz postopka osebnega stečaja. Ni sporno, da je bil nad tožnico 14. 4. 2017 začet postopek osebnega stečaja, v katerem je Okrožno sodišče v Ljubljani dne 27. 12. 2017 izdalo sklep o odpustu obveznosti, ki učinkuje za terjatve, nastale do 14. 4. 2017, razen za tiste iz drugega odstavka 408. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Ta člen od uveljavitve novele ZFPPIPP-G določa, da odpust obveznosti med drugim ne učinkuje za prednostne terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter prvega odstavka 390. člena ZFPPIPP (slednji kot prednostne našteva terjatve iz prvega in drugega odstavka 21. člena ter nekatere druge). Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP od uveljavitve omenjene novele določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne tudi tiste nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti, kar se, upoštevaje prehodno določbo tretjega odstavka 32. člena omenjene novele, uporablja za postopke, ki se uvedejo po uveljavitvi omenjene novele, torej po 26. 4. 2016. Postopek nad tožnico je bil uveden 17. 2. 2017, kar pomeni, da je merodajna tudi omenjena novela. Z izpodbijanim sklepom se tožnico terja za obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike v času februar 2012 do april 2017. Odpust obveznosti pa na terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale kadarkoli pred začetkom stečaja, ne učinkuje, kar pomeni, da se tožnico utemeljeno terja za prispevke v času od januarja (op. sodišča: pravilno februarja) 2012 do vključno marca 2017. Prav tako pa se jo utemeljeno terja za prispevke za mesec april 2017, pri čemer drugi odstavek 22. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju določa, da obvezno zavarovanje samozaposlenih oseb, ki v Republiki Sloveniji samostojno opravljajo pridobitno ali drugo dovoljeno dejavnost, traja med drugim do začetka postopka osebnega stečaja. Tožnica je dejavnost opravljala kot samostojna podjetnica, posledično pa je obveznost iz naslova prispevkov za obdobje meseca aprila nastala zadnji dan časovnega obdobja, za katero se davek ugotavlja, tj. en dan pred začetkom osebnega stečaja, in sicer 13. 4. 2017. Iz spisov zadeve izhaja, da se obračun prispevkov za mesec april 2017 nanaša na obdobje do dne 13. 4. 2017, v izpodbijanem sklepu pa je pri seznamu izvršilnih naslovov pod zap.št. 296-303 navedeno obdobje do dne 30. 4. 2017, pri čemer gre za očitno pisno pomoto. Izterjevane obveznosti so tako prednostne terjatve, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, zato ni bilo nobene ovire za izdajo izpodbijanega sklepa. Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 1. 2018 o ustavitvi zasega denarnega dobroimetja pa se nanaša na ustavitev nadaljnjega zasega tožničinih sredstev, vendar le za tiste obveznosti, na katere odpust obveznosti učinkuje.

3. Tožnica vlaga tožbo zaradi nezakonite davčne izvršbe. Navaja, da njene obveznosti temeljijo na obračunih davčnih odtegljajev od dohodkov iz delovnega razmerja, prispevkov za socialno varnost za zasebnike za obdobje 1. 2. 2012 - 30. 4. 2017 z zamudnimi obrestmi ter stroški. Meni, da sta oba davčna organa zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, kršila pravila postopka ter napačno uporabila materialno pravo. Pred postopkom osebnega stečaja je poslovala kot samostojna podjetnica, iz tega naslova pa ji je ostalo za več let neplačanih prispevkov, ki so predmet davčne izvršbe. Okrožno sodišče v Ljubljani je sklenilo, da odpust obveznosti učinkuje za terjatve, nastale do 14. 4. 2017, razen za terjatve po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP. Pri obveznostih iz naslova neplačanih prispevkov ne gre za obveznosti iz naslova prispevkov, ki bi jih morala tožnica plačati hkrati z izplačili delavcem in na katere sklep o odpustu obveznosti ne bi učinkoval. Tožnica zaposlenih delavcev ni imela in nikoli ni bila zavezana za plačilo takšnih prispevkov. V obravnavanem primeru gre za prispevke za tožnico kot zasebnico, ki pa niso prispevki iz 21. oz. 390. člena ZFPPIPP in zato nanje odpust obveznosti učinkuje. Tako je odločilo tudi Upravno sodišče v zadevi I U 1512/2015, kjer se je jasno opredelilo, da prispevki za socialno varnost za zasebnike niso prispevki iz prvega odstavka 21. člena oziroma 390. člena ZFPPIPP in zato odpust obveznosti zanje učinkuje. Razlogi drugostopenjskega davčnega organa so napačni in zmotni, pa tudi bistveno pomanjkljivi ter v nasprotju z ZFPPIPP in navedeno sodno prakso, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka, kar narekuje odpravo izpodbijanega sklepa. Namen ZFPPIPP ni prednostno poplačilo dolžnikovih obveznosti iz naslova lastnih prispevkov, saj bi bili na ta način oškodovani drugi upniki, saj gre za navadne in ne za prednostne terjatve. Namen 21. člena ZFPPIPP je zaščita delavcev ter njihovih plač in prispevkov, ne pa prednostno plačilo lastnih prispevkov stečajnega dolžnika. Gre za uveljavljanje socialnih pravic delavcev in ne samozaposlenih. Tožnica se ni v ničemer okoristila, saj zaradi neplačanih prispevkov ni mogla koristiti storitev zdravstvenega zavarovanja, prav tako pa ji ni tekla pokojninska doba. Večinsko prevladujoče stališče stroke ter sodnikov Okrožnega sodišča v Ljubljani je, da lastni prispevki ne sodijo pod 21. člen ZFPPIPP. Tako njena stečajna sodnica kot njen stečajni upravitelj sta ji zagotovila, da se navedeni prispevki odpustijo. Tudi dr. Plavšak zagovarja takšno stališče. V dokaz svojih navedb se tožnica sklicuje na izpodbijani sklep, odločbo drugostopenjskega davčnega organa, sodbo UPRS I U 1512/2015, svojo pritožbo zoper izpodbijani sklep ter sklep o odpustu obveznosti. Sodišču predlaga, naj dopusti in izvede ponujene dokaze ter odpravi izpodbijani sklep in drugostopenjsko odločbo ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje, ugotovi pa naj se, da so navedene obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost odpuščene v okviru postopka odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja pod opr. št. St .... Zahteva tudi povračilo vseh stroškov postopka, ki jih priglaša v višini 30 EUR za fotokopije, 10 EUR za stroške pošiljanja in sodno takso po odmeri sodišča, s pripadki.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi se izterjuje obveznost iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike, na podlagi izvršljivih obračunov prispevkov za socialno varnost za zasebnike - OPSVZ za obdobje od februarja 2012 do 13. 4. 2017, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in stroški. Tožnica tako nima prav, ko v tožbi navaja, da se terjajo davčni odtegljaji od dohodkov iz delovnega razmerja ter da se prispevke terja za obdobje do 30. 4. 2017.

7. Obravnavane obveznosti, ki se izterjujejo, imajo tudi po presoji sodišča naravo prednostnih nezavarovanih terjatev skladno z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Za tovrstne obveznosti pa odpust obveznosti ne učinkuje, kot je določeno v drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP, ki po noveli ZFPPIPP-G, ki velja od 26. 4. 2016 in je merodajen tudi v obravnavani zadevi, določa, da odpust obveznosti ne učinkuje med drugim tudi za prednostne terjatve iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Za tolmačenje, kakršnega podaja tožnica, češ da gre za njene lastne prispevke, ki zato ne sodijo pod 21. člen ZFPPIPP, sodišče v zakonskem besedilu drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP ne vidi nobene osnove, saj se cit. določilo izrecno nanaša na prispevke, torej prispevke v splošnem, in ne daje osnove za izvzem „lastnih“ prispevkov, kot jih imenuje tožnica. To stališče je skladno tudi z novejšo upravnosodno prakso tega sodišča, prim. denimo sodbo v zadevi II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, ki se nanaša na izvršbo na podlagi OPSVZ in zanjo velja novela ZFPPIPP-G, merodajno pa je tudi stališče iz sodbe v zadevi I U 1192/2017 z dne 3. 7. 2018, ki se sicer nanaša na zadevo, za katero novela ZFPPIPP-G ni veljala, šlo pa je za izvršbo med drugim tudi za OPSVZ, v obrazložitvi katere je izrecno navedeno, da novela ZFPPIPP-G širi obseg terjatev, za katere odpust obveznosti učinkuje, in sicer tudi na terjatve za plačilo neplačanih prispevkov iz drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP. Sklicevanje tožnice na sodbo v zadevi I U 1512/2015 z dne 12. 4. 2016 pa po presoji sodišča ni na mestu, saj v tej sodbi ni bilo zavzeto stališče, kakršnega tožnica navaja na 2. str. svoje tožbe. Stališče, ki ga navaja tožnica, je prepis navedb tožeče stranke iz zadeve I U 1512/2015, tam izpodbijani akt pa je bil s sodbo sodišča odpravljen in zadeva vrnjena v ponovni postopek zaradi procesnega razloga (bistvene pomanjkljivosti razlogov drugostopenjske davčne odločbe), ne pa denimo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Poleg tega je bila predmeta zadeva tudi takšna, da se nanjo novela ZFPPIPP-G, kot rečeno, ni nanašala.

8. Tožbena naracija v delu, v katerem tožnica navaja, da bi bili s prednostnim poplačilom njenih obveznosti iz naslova lastnih prispevkov oškodovani ostali upniki, ni upoštevna, saj v tem delu torej tožnica uveljavlja kršitev tuje pravice, kar je v nasprotju s subjektivno koncepcijo upravnega spora.

9. Očitke nepravilne uporabne materialnega prava sodišče torej zavrača, tožnica pa uveljavlja še, da so razlogi drugostopenjske odločbe bistveno pomanjkljivi. Ta ugovor je po presoji sodišča zgolj pavšalen in sodišče bistvene kršitve pravil postopka v tej zvezi ne ugotavlja. Tožnica tudi ne podaja konkretnih navedb o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Dokumenti, ki jih tožnica našteva pod rubriko „dokazi“ in izvedbo katerih predlaga, so takšni, da gre delno za obvezne priloge k tožbi (to velja za izpodbijani sklep in odločbo drugostopenjskega davčnega organa), delno pa za sodno prakso naslovnega sodišča, kar pomeni, da torej ne gre za „prave“ dokaze, torej dokumentarne dokaze o življenjskih dogodkih. V tem delu zato ni mogoče izvajati dokaznega postopka. V ostalem pa gre za listine iz upravnega spisa (tožničina pritožba zoper izpodbijani sklep in sklep o odpustu obveznosti), ki se same po sebi ne nanašajo na nobena sporna dejstva v zadevi, saj gre v zadevi za spor o uporabi materialnega prava. Ta dva dokazna predloga sodišče zato zavrača kot nerelevantna.

10. Po presoji sodišča je tako izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen tudi iz razlogov, ki so navedeni v odločbi drugostopenjskega davčnega organa, in se sodišče nanje v tej sodbi tudi sklicuje v delu, kot jih je povzelo v obrazložitvi te sodbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (25. člen ZUS-1).

12. Sodišče v zadevi ni odločalo na glavni obravnavi, ker pravnorelevantno dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, temveč so sporna pravna vprašanja in naziranja (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), poleg tega pa je izvedbo dokazov, ki jih tožnica predlaga v upravnem sporu, iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 913/2019-9
• UPRS sodba I U 1512/2015
• UPRS Sodba I U 905/2020-11