<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

UPRS Sodba I U 2431/2018-9

Sodišče:Upravno sodišče
Oddelek:Upravni oddelek
ECLI:ECLI:SI:UPRS:2019:I.U.2431.2018.9
Evidenčna številka:UP00041755
Datum odločbe:12.11.2019
Senat, sodnik posameznik:Adriana Hribar Milič (preds.), mag. Mojca Muha (poroč.), Bojana Prezelj Trampuž
Področje:DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK
Institut:dohodnina - akontacija dohodnine - vračilo plačane akontacije dohodnine - sodba sodišča - odškodnina - izplačilo dohodka na podlagi kasneje razveljavljene sodbe - obrazložitev odločbe

Jedro

Tožnica ima prav, ko zatrjuje odsotnost navedbe pravne podlage o obdavčevanju „preostalih drugih dohodkov“ s 25% dohodnino in ugotovitvijo dejanskih okoliščin, ki takšno obdavčitev narekujejo, tj. zlasti glede na vprašanja rezidentstva upravičenk, opredelitve vira dohodka (vir v Sloveniji ali ne), davčne osnove in davčne stopnje, cedularnosti oz. sintetičnosti obdavčitve z dohodnino ter akontiranja oz. dokončnosti davka. V ZDoh-2 neposredno takšne opredelitve, res ni, davčni organ pa zakonskega določila ni konkretizirano citiral, prav tako pa tudi ni navedel pravne podlage za obdavčitev (morebiti) tujih rezidentov. Iz upravnega spisa in iz razlogov obeh davčnih odločb niti ne izhaja, da bi to bilo predmet ugotovitvenega postopka, posledično pa sodišče tudi pritrjuje tožnici, da se o tem evidentno ni mogla v postopku izjaviti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4256-69/2017-7 z dne 9. 8. 2017 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski davčni organ zavrnil vlogo tožnice za vračilo plačanih akontacij dohodnine v znesku 196.106,00 EUR, ki je bila obračunana in plačana ob izplačilu po predloženem REK obrazcu št. EDP-38077248-1479 z dne 3. 11. 2016, ter odločil, da stranko bremenijo njeni stroški davčnega postopka, posebni stroški pa davčnemu organu v tem postopku niso nastali. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica na podlagi sodbe Okrožnega sodišča v Kopru v zadevi P 21/2011 morala štirim fizičnim osebam (v nadaljevanju upravičenke) plačati odškodnino, od katere je bila obračunana, odtegnjena in plačana akontacija dohodnine po stopnji 25% v omenjeni višini. Vendar pa je bila cit. sodba naknadno razveljavljena, vsled česar je tožnica vložila svojo zahtevo za vračilo plačanih akontacij dohodnine. Upravičenke prejetih zneskov odškodnine še niso vrnile, zato je tožnica zoper njih vložila nasprotno tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe. Tožnica je upravičenkam 3. 11. 2006 izplačala odškodnino, zato je bila obvezana k davčnemu odtegljaju. Popravljanje davčnih obračunov je v odprtih rokih možno po 54. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), pogoj pa je vračilo neupravičenega izplačila, ki bi pomenilo, da ni več podlage za plačilo davčnega odtegljaja. Davčni organ ugotavlja, da tožnica ni predložila popravka obračuna (REK-2), v katerem bi izkazala, da je bil davčni odtegljaj odveden neupravičeno, zato je tožničino zahtevo zavrnil.

2. Drugostopenjski davčni organ je tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno, ker je zaključil, da upravičenke sicer od tožnice niso prejele izplačane odškodnine, še vedno pa je šlo za izplačila brez pravne podlage, ki se davčno opredelijo kot preostali drugi dohodki, ki se prav tako obdavčijo s 25% davčno stopnjo, posledično pa ni izkazano preplačilo davka in je bila tožničina zahteva utemeljeno zavrnjena. Tudi drugostopenjski davčni organ citira 54. in 97. člen ZDavP-2, ter kot nesporno dejansko stanje v zadevi navaja, da je tožnica po sodbi prvostopenjskega sodišča morala plačati upravičenkam odškodnino, od katere je bila plačana akontacija dohodnine, sodba pa je bila kasneje razveljavljena, kar pomeni, da je odpadla pravna podlaga za izplačilo dohodka, s čimer pa je odpadla tudi pravna podlaga za plačilo obračunanih davkov od te odpkodnine, ni pa odpadla pravna podlaga za obračun javnih dajatev v celoti. Nesporno je namreč, da upravičenke prejetih zneskov niso vrnile, kar pomeni, da gre še vedno za dohodek v smislu Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Treba bi bilo upoštevati, da je zaradi izdane sodbe prišlo do spremembe pravne podlage za izplačilo in s tem do drugačne davčne opredelitve ter posledično mogoče tudi do drugačne obdavčitve izplačanega dohodka, ki lahko, če se ugotovi nižja davčna obveznost, pripelje tudi do preplačila in s tem do drugačne odločitve v zadevi. Ob razveljavitvi citirane sodbe in odpadli pravni podlagi za izplačilo dohodnine ter ob nevrnjeni odškodnini pa je mogoče zaključiti, da upravičenke niso prejele odškodnine, temveč izplačila brez pravne podlage, ki se davčno opredelijo kot preostali drugi dohodki, ki se obdavčijo po 25% stopnji, zato ni izkazano preplačilo.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja ter predlaga njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek ter povrnitev stroškov postopka. Izpostavlja, da je drugostopenjski davčni organ v zadevi navedel delno drugačne razloge, kot izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, ni pa podal nobene opredelitve do tožničinih ustavnopravnih pomislekov, zato le-te mora ponoviti. V tožbi opiše dejansko stanje in potek postopkov, ki so vodili do tega, da je A.A., B.B., C.C. in D.D. iz Argentine plačala po sodbi Okrajnega sodišča v Kopru v v zvezi s sodbo drugostopenjskega sodišča dolgovane zneske, posledično pa tudi akontacijo dohodnine zanje. Opiše pa tudi nadaljevanje teka postopkov, tj. sklep revizijskega sodišča, v posledici katerega je sama izposlovala tudi začasno odredbo zoper upravičenke zaradi zavarovanja svoje terjatve zoper njih. V zvezi z obravnavano zadevo navaja, da je drugostopenjski davčni organ spremenil razloge za zavrnitev tožničinega zahtevka na vračilo plačanih akontacij, in sicer se je skliceval na odpadlo podlago za obračun davkov od izplačanega nadomestila po 72. členu Zakona o denacionalizaciji, s tem pa se je spremenila pravna podlaga obdavčitve, in sicer v obdavčitev izplačila brez pravne podlage, ki se prav tako obdavči s 25% davkom, pri čemer se sklicuje na sodbo v zadevi I U 258/2012. Tožnica citirane sodbe ne razume na enak način, kot drugostopenjski davčni organ, iz nje pa tudi ne izhaja, da se izplačilo brez pravne podlage obdavči 25%. takega pravila v slovenski zakonodaji ni. Glede na stališče drugostopenjskega davčnega organa po mnenju tožnice več ni sporno, ali bi morala tožnica ravnati po 54. členu ZDavP-2 in predložiti popravljen REK obrazec, saj tudi organ šteje, da lahko svoj zahtevek postavi na podlagi 97. člena ZDavP-2, kot je to tudi storila. Vztraja pri koncepciji, da je bila toženka na njen račun obogatena, pri čemer pa se zgolj zaradi specialne ureditve v ZDavP-2 o tožničinem obogatitvenem zahtevku odloča v upravnem postopku. Za to podaja obsežno pravnoteoretično argumentacijo in meni, da glede tega vprašanja ne more biti različno obravnavana na civilnem in upravnem področju. Tožnica ugovarja stališču, da so upravičenke prejele dohodek brez pravne podlage, in meni, da 15. člen ZDoh-2 sicer opredeljuje dohodke, a le v splošnem, v nadaljnjih določilih pa so različni dohodki zakonsko konkretizirani. Plačilo brez pravne podlage pa po naravi stvari ne more biti dohodek, saj ga je treba vrniti, poleg tega pa tudi po razlagi zakona pri tem ne more iti za dohodek, saj ZDoh-2 v zakonskem besedilu ne določa, da se obdavčijo tudi izplačila brez podlage. Sicer bi bilo treba obdavčiti vsako pomotno plačilo, kar pa ne vzdrži. Tožnica tako uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in kršitev 22. člena Ustave RS, saj je izpodbijana odločba neobrazložena, organ se do teh argumentov tožnice ni opredelil, je tudi arbitrarna, saj ne upošteva teh stališč, zato je očitno napačna. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedene pravne podlage za 25% obdavčitev dohodkov brez podlage, tudi ZDoh-2 tega nikjer ne omenja. Ne gre za dohodke iz oddajanja premoženja v najem, drugi pa se vključujejo v letno davčno osnovo. Poleg tega bi bilo treba upoštevati, da upravičenke niso rezidentke v Republiki Sloveniji, zato pri nas niso obdavčene po načelu svetovnega dohodka. Obdavčitev je sprva temeljila na opredelitvi, da je šlo za dohodek iz „oddajanja nepremičnin v najem“, z odpadlo podlago za to obdavčitev pa za obdavčitev njihovih drugih dohodkov v Sloveniji ni nobene podlage. To ostaja neobrazloženo in zato izpodbijane odločbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, tožnica pa v tem delu tudi ni imela možnosti izjave. Tožnica v nadaljevanju navaja še dodatne ustavnopravne razloge, da je bilo poseženo v njeno pravico do zasebne lastnine in enakega varstva pravic v postopku, poleg tega pa je bilo tudi kršeno načelo enotnosti pravnega reda.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da v obrazložitvi odločbe drugostopenjskega davčnega organa ne vidi spremembe razlogov v primerjavi z izpodbijano odločbo, kot to trdi tožnica. Prvostopenjski davčni organ je tožničino zahtevo zavrnil, ker tožnica ni ( obračuna in) izkazala, da bi bil davčni odtegljaj neupravičeno odveden. Drugostopenjski davčni organ pa je prav tako presodil, da tožnica ni izkazala preplačila davka (saj so upravičenke prejele izplačilo brez pravne podlage, ki predstavlja preostale druge dohodke in se obdavči po 25% davčni stopnji) in da je bila tožničina zahteva zato utemeljeno zavrnjena.

7. Ima pa po presoji sodišča tožnica v svoji tožbeni argumentacijo prav, ko zatrjuje odsotnost navedbe pravne podlage o obdavčevanju „preostalih drugih dohodkov“ s 25% dohodnino in ugotovitvijo dejanskih okoliščin, ki takšno obdavčitev narekujejo, tj. zlasti glede na vprašanja rezidentstva upravičenk, opredelitve vira dohodka (vir v Sloveniji ali ne), davčne osnove in davčne stopnje, cedularnosti oz. sintetičnosti obdavčitve z dohodnino ter akontiranja oz. dokončnosti davka. V ZDoh-2 neposredno takšne opredelitve, kot jo navaja drugostopenjski davčni organ, res ni, davčni organ pa zakonskega določila ni konkretizirano citiral, prav tako pa tudi ni navedel pravne podlage za obdavčitev (morebiti) tujih rezidentov. Iz upravnega spisa in iz razlogov obeh davčnih odločb niti ne izhaja, da bi to bilo predmet ugotovitvenega postopka, posledično pa sodišče tudi pritrjuje tožnici, da se o tem evidentno ni mogla v postopku izjaviti.

8. Sodišče pritrjuje tožnici, da obrazložitev izpodbijane odločbe, niti upoštevaje razloge drugostopenjske davčne odločbe, nima razlogov v smislu zgoraj povedanega, zato je nezakonita že iz tega razloga. Če namreč odločba obrazložitve, kot jo določa 214. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 2. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), nima, stranke niti nimajo možnosti, da razloge izpodbijajo, sodišče pa iz istega razloga odločbe ne more preizkusiti, in sicer tudi glede nadaljnjih s tožbo uveljavljanih razlogov.

9. Ker so bila v obravnavanem primeru pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj toženka o zadevi ponovno odloči ob upoštevanju stališč sodišča.

10. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov sodnega postopka, vendar le v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožnica je sicer priglasila v svoji tožbi višje stroške, vendar zanje ni pravne podlage, zato ji je sodišče skladno s cit. pravilnikom priznalo stroške v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR, saj je bila zadeva rešena na seji in jo je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila. Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

11. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in listin iz upravnega spisa razvidno, da je treba tožbi ugoditi.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 54, 97
Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
25.01.2021

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQzODYy