UPRS Sodba I U 351/2019-24

Jedro

Toženka je upoštevala, da je C.C. tožnici nakazal denarna sredstva v višini 12.003,61 EUR, s katerimi lahko razpolaga, štela je tudi, da bi lahko tožnica razpolagala s sredstvi v višini 25.250,00 EUR, ki jih ima na računu premijskega varčevanja pri A. d.d., če bi tožnica dala soglasje k prekinitvi premijskega varčevanja. V zvezi z navedenim tožnici ni bila dana možnost izjave, kar se kaže v številnih vlogah, ki jih je tožnica posredovala sodišču tekom postopka in v katerih obsežno pojasnjuje razloge za nemožnost razpolaganja s tem premoženjem. Toženka se sklicuje na elektronsko korespondenco med pooblaščenkama obeh strank, ki jo je pridobila z vpogledom v spis N 23/2018. Iz slednje naj bi izhajala pripravljenost C.C., da se premoženjsko razmerje z obojestranskim sodelovanjem čim hitreje reši. C.C. naj bi bil pripravljen podati soglasje k prekinitvi premijskega varčevanja, s čimer bi se denarna sredstva pred koncem odpovednega roka tudi sprostila, tožnica pa tega noče. Toženka nemožnost razpolaganja s temi sredstvi vidi v sferi tožnice, kar je toženka ugotovila na podlagi podatkov iz drugega spisa, brez da bi pred izdajo izpodbijanega akta dala tožnici možnost, da se do teh ugotovitev opredeli.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Predsednice Okrožnega sodišča v Novem mestu št. Bpp 497/2018 z dne 11. 2. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je s sklepom postopek odločanja o prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki se vodijo pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu pod opr. št. Bpp 497/2018, Bpp 24/2019, Bpp 25/2019 in Bpp 43/2019 združila v en sam postopek, pri čemer vodilni spis postane spis pod opr. št. Bpp 497/2018, z izpodbijano odločbo pa odločila, da se prošnje tožnice za dodelitev BPP zavrnejo.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega akta izhaja, da je tožnica vložila več prošenj za BPP in sicer: Bpp 497/2018 (za zastopanje pred sodiščem prve stopnje v nepravdnem postopku Okrajnega sodišča v Trebnjem za delitev skupnega premoženja N 23/2018), Bpp 24/2019 (za vložitev pritožbe zoper sklep o začasni odredbi Okrajnega sodišča v Trebnjem N 23/2018 z dne 11. 1. 2019), Bpp 25/2019 (za pravno svetovanje in zastopanje na prvi in drugi stopnji v kazenskem postopku Okrožnega sodišča v Novem mestu II K 12060/2016), Bpp 43/2019 (za oprostitev plačila stroškov predujma za sodnega izvedenca v zadevi N 94/2018 Okrožnega sodišča v Novem mestu). Ker odločitev o utemeljenosti prošenj temelji na isti pravni in dejanski podlagi, je toženka vse postopke obravnavanja združila v en sam postopek. V nadaljevanju se toženka sklicuje na 13. in 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Novem mestu P 75/2016 ugotavlja, da je sodišče s sodbo na podlagi pripoznave P 75/2016 z dne 9. 11. 2018 odločilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo: skupna lastninska pravica na nepremičnini katastrska občina ..., parcela št. 1847/7, denarna sredstva na varčevalnem računu A. d.d. v znesku 48.000,00 EUR, denarna sredstva na računu premijskega varčevanja pri A. d.d. v znesku 101.085,60 EUR, denarna sredstva na osebnem računu pri A. d.d. v znesku 1.563,02 EUR, denarna sredstva na poslovnem računu pri B. d.d. in skupna lastninska pravica na osebnem vozilu FORD, letnik 2010, pri čemer znaša delež tožnice ½. Zaradi zavarovanja tožničine terjatve so bila vsa denarna sredstva na bančnih računih v blokadi, saj je sodišče s sklepom P 75/2016 z dne 7. 4. 2016 izdalo začasno odredbo, s katero je C.C. prepovedalo odtujitev in obremenitev denarnih sredstev na navedenih računih. Začasna odredba je prenehala veljati 29. 1. 2019. Tožnica je v zadevi N 23/2018 Okrajnega sodišča v Trebnjem dne 11. 1. 2019 zaradi zavarovanja svoje terjatve izposlovala začasno odredbo z vsebino, da se nasprotnemu udeležencu prepoveduje odtujitev in obremenitev denarnih sredstev do višine ½ sredstev na vsakem posamičnem računu. C.C. je takoj po prenehanju veljavnosti začasne odredbe P 75/2016 na transakcijski račun prosilke prostovoljno nakazal denarna sredstva v višini 12.003,61 EUR. Prejem navedenega zneska je potrdila tudi tožnica, toženka pa je zaključila, da prejeta sredstva predstavljajo premoženje, s katerim tožnica lahko razpolaga. Nadalje je toženka glede denarnih sredstev na računu premijskega varčevanja pri A. d.d. v znesku 101.085,60 EUR ugotovila, da gre za vezano vlogo, za prekinitev tega varčevanja pa je potrebno soglasje obeh, saj gre za skupno premoženje obeh zakoncev. Kljub temu, da sredstva v polovični višini 50.500,00 EUR niso več obremenjena s prepovedjo razpolaganja po začasni odredbi, razpolaganje z njimi ni mogoče, saj so denarna sredstva vezana do 24. 6. 2014, tožnica pa za prekinitev premijskega varčevanja ne želi podati soglasja oziroma se s prekinitvijo ne strinja. Na podlagi predložene elektronske korespondence pooblaščenk obeh strank toženka ugotavlja pripravljenost C.C., da se njuna premoženjska razmerja čim hitreje rešijo. Postopek delitve ne bi vplival na nemožnost razpolaganja s sredstvi na premijskem računu, če bi tožnica za prekinitev varčevanja podala soglasje, poleg tega je C.C. že večkrat izkazal interes, da tožnici del sredstev, ki ji pripadajo iz naslova skupnega premoženja, tudi nakaže. To je izkazal tudi z delnim nakazilom v višini 12.003,61 EUR, zato toženka ne vidi nevarnosti, da bi C.C. tožnici onemogočal uporabo ali prenos sredstev, ki sodijo v skupno premoženje. Nemožnost za razpolaganje s sredstvi tako toženka vidi le v sferi tožnice. Iz podatkov elektronske korespondence tudi izhaja, da je pooblaščenka tožnice predlagala, da C.C. v izključni lasti obdrži nepremičnino in osebno vozilo Ford, tožnici pa prepusti v izključno last osebno vozilo Opel in denarna sredstva v višini 230.750,00 EUR, kasneje pa je poravnalno ponudbo korigirala in pričakovala znesek 200.000,00 EUR. Da tožnica obdrži vsa denarna sredstva je razlog, da se ne strinja s prekinitvijo premijskega varčevanja oziroma vztraja pri blokadah denarnih sredstev. Dejstvo, da je premoženje predmet delitve v postopku, ki še ni zaključen, ne more že samo po sebi predstavljati razloga, da organ premoženja (denarnih sredstev) ne bi mogel upoštevati v okviru ugotavljanja premoženjskega pogoja za dodelitev BPP. Kljub temu, da v pravnem pogledu zaradi veljavnosti pogodbe o varčevanju tožnica s sredstvi ne more razpolagati, pa ta ni izkazala upravičenega razloga, zaradi katerega bi bilo razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerega je mogoče utemeljeno sklepati, da jih prosilec ali njegovi družinski člani niso zakrivili po lastni volji. Toženka še dodaja, da je predmet skupnega premoženja tudi parcela št. 1847/7, k.o. ..., ki je toženka ni upoštevala pri ugotavljanju premoženjskega položaja tožnice. Še preden je bila na nepremičnini vknjižena skupna lastnina je toženka ugotovila, da je vrednost te nepremičnine ocenjena na višino 57.146,00 EUR. S tem je seznanila tožnico in jo pozvala, da se o tej vrednosti izjasni, ta pa je pojasnila, da nepremičnine ne uporablja in ji ne prinaša nobenega dohodka. Tožnica je nemožnost razpolaganja utemeljevala s tem, da C.C. živi v skupni hiši, kar je organ ovrgel (dejstvo zatrjevanih preteklih nasilnih ravnanj v tej fazi, ko se je C.C. iz hiše že odselil, ni več relevantno). Toženka je ugotovila, da nepremičnine ne uporablja niti C.C., saj se je iz nje izselil dne 31. 10. 2018. Do vrednosti nepremičnine se tožnica ni opredelila, ne gre pa spregledati, da je nepremičnina po podatkih GURS ocenjena na 57.146,00 EUR, tožnica pa je zatrjevala, da gre za nadstandardno stanovanjsko hišo v vrednosti najmanj 300.000,00 EUR. Upoštevaje vse navedeno je toženka zaključila, da tožnica razpolaga s premoženjem, ki presega 18.852,00 EUR. Navedeni cenzus presega vrednost denarnih sredstev, ki jih je tožnica prejela iz naslova delitve skupnega premoženja v višini 12.003,61 EUR, kot premoženje pa je toženka upoštevala tudi polovico sredstev po premijskem varčevanju v višini 25.250,00 EUR, do katerih bi bila tožnica upravičena, če bi soglašala s prekinitvijo varčevanja. Toženka je štela, da tožnica z navedenimi sredstvi ne more razpolagati zgolj po lastni krivdi. Tožnica torej ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, zato je bilo potrebno njene prošnje zavrniti.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo predvsem iz razloga, ker toženka z ugotovljenimi dejstvi pred izdajo odločbe ni soočila tožnice. Tožnici ni bila dana možnost, da pojasni, zakaj s premoženjem ne more razpolagati. Poslan ji je bil sicer poziv za izjasnitev z dne 27. 11. 2018, vendar se ta nanaša zgolj na uporabo nepremičnine, poleg tega je toženka odločitev oprla na dejstva glede izselitve C.C., s tem pa tožnica v času prejema poziva ni bila seznanjena. Če bi toženka tožnici dala možnost izjave, bi ta lahko pojasnila, da se v nepravdnem postopku zavzema izključno za prevzem vseh denarnih sredstev, C.C. pa naj obdrži hišo ter vozilo, saj je oboje po prenehanju zunajzakonske skupnosti obdržal v posesti in nemoteno uporabljal vse do prejema tožbe za plačilo uporabnine. Poleg tega se je naselil zgolj 5 minut vožnje stran od družinske hiše in bo tako imel olajšano nadaljevanje nadzorovanja, oprezanja in zalezovanja tožnice. Toženka je slepo podlegla navedbam C.C., ne da bi tožnici dala možnost, da se o teh navedbah izjasni. V nadaljevanju tožnica pojasni, da zoper C.C. teče predkazenski postopek zaradi krive izpovedbe, saj lažno prikazuje svoje dohodke, kazensko preiskovalni postopek zaradi kaznivega dejanja zalezovanja, kazenski postopek zaradi nasilja v družini v obliki fizičnega, psihičnega in ekonomskega nasilja, predkazenski postopki zaradi nadaljevanja nasilja v družini, v vseh postopkih pa tožnica nastopa kot oškodovanka in glede na njegova pretekla in zdajšnja ravnanja sporazuma glede delitve skupnega premoženja ni mogoče doseči. Tožnica vztraja, da s skupnim premoženjem ne more razpolagati, saj z C.C. ni dosegla soglasja glede delitve skupnega premoženja, prav tako pa želi dokazati, da je C.C. zatrjevanje slabega premoženja zgolj fiktivno. Neprimerno je, da toženka v odločbi podaja mnenje, da bi ustrezna raven komunikacije bistveno pripomogla k hitrejši unovčitvi premoženja. Tožnica stanovanjske hiše zaradi travmatičnih izkušenj, ki jih je tam doživljala, ne more uporabljati. Tožnica tudi ne more razpolagati z zneskom v višini 12.003,61 EUR, saj se s takšnim načinom delitve skupnega premoženja ne strinja in želi, da o delitvi odloči sodišče. Zato tudi ne soglaša s prekinitvijo varčevanja in razdelitvijo zneskov na pol in da bi se z denarnimi prihranki pred izdajo sklepa o delitvi skupnega premoženja kakorkoli in s strani kogarkoli razpolagalo. Znesek v višini 12.003,61 EUR in vsi ostali denarni prihranki še vedno sodijo v skupno premoženje. Tožnica ima pravico, da se s takšno delitvijo ne strinja, tudi zato, ker se v ozadju te delitve skriva uveljavljanje zahteve C.C., da se na pol razdelijo vsi prihranki, hiša pa proda, kar bi omogočilo C.C. nadaljevanje ekonomskega nasilja nad tožnico. Toženka spregleda, da je C.C. s samovoljnim razpolaganjem bančnih sredstev storil kaznivo dejanje samovoljnosti. Za BPP se zaproša ravno za nepravdni postopek, saj želi tožnica s premoženjem pravno veljavno razpolagati in to s premoženjem, za katerega bo izkazala in dokazala upravičen interes. Toženka bi morala zaključek o možnosti razpolaganja s skupnim premoženjem narediti upoštevaje pravilno uporabo materialnega prava. Odločitev toženke namreč nakazuje na zmotno uporabo materialnega prava, saj dejansko izkazuje, da se je toženka postavila na stališče, da sodba o deležu na skupnem premoženju pomeni tudi že delež na vsaki posamezni stvari. Navedeno stališče pa je pravno zmotno. Skupno premoženje je skupnost vseh premoženjskih pravic, ki pripadajo obema imetnikoma po nedoločenih deležih. Določitev deležev na skupnem premoženju pa ne vzpostavlja solastnine na posameznih stvareh iz skupnega premoženja oziroma ne pomeni preobrazbe skupnega premoženja v solastnino. Iz izpodbijanega akta tudi ni mogoče razbrati, na kateri dan je toženka ugotavljala finančno premoženje tožnice in na kateri dan je ugotavljala dejstvo, da je tožnica sama zakrivila, da s premoženjem ne more razpolagati. Tožnica graja izrek odločbe, odločba ni ustrezno obrazložena z materialnim pravom in se je niti ne da preizkusiti. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo v ponovno odločanje toženki, kateri naj naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo povzema ugotovitve iz izpodbijanega akta. Pojasnjuje, da je odločitev oprla na dejstvo, da ima tožnica premoženje, s katerim lahko razpolaga, oziroma da tožnica ni izkazala upravičenih razlogov, da z denarnimi sredstvi na premijskem varčevalnem računu ne more razpolagati. Brezpredmetne so navedbe tožnice, ki se nanašajo na upoštevanje stanovanjske hiše pri odločitvi. Res je toženka tožnico pozvala, da se izjasni o vrednosti hiše, o čemer tožnica ni povedala ničesar, vendar toženka hiše ni upoštevala pri ugotavljanju premoženjskega pogoja, zato so odveč navedbe tožnice, da hiše ne more uporabljati zaradi travmatičnih izkušenj. Poleg tega je bila tožnica pozvana, da pojasni, ali obstajajo kakšni upravičeni razlogi, zaradi katerih bi bilo razpolaganje s tem premoženjem omejeno. V tožbi tožnica povečini uveljavlja trditve, ki so v času poziva že obstajale: da zoper C.C. teče več predkazenskih postopkov zaradi krive izpovedbe in nasilja v družini, da se vodijo predkazenski postopki zaradi nadaljevanja nasilja v družini, da se je C.C. iz nepremičnine izselil šele potem, ko je tožnica vložila tožbo na plačilo uporabnine. Navedena dejstva bi tožnica lahko pojasnila v elektronskem sporočilu z dne 3. 12. 2018, saj so bili vsi postopki zoper C.C. takrat že v teku. Toženki so znane tudi tožničine trditve, da je žrtev nasilja. Navedeno dejstvo je pomembno z vidika možnosti uporabe nepremičnine in posledično (ne)upoštevanje njene vrednosti, a kot že pojasnjeno, toženka vrednosti nepremičnine pri ugotavljanju premoženjskega pogoja niti ni upoštevala. V nadaljevanju toženka pojasnjuje, da določba 54. člena ZZZDR določa, da zakonec ne more razpolagati s svojim nedoločenim deležem na skupnem premoženju s pravnimi posli med živimi. Navedeni institut ima svoj namen, ki je v preprečitvi prikrajšanja drugega zakonca. V predmetni zadevi C.C. ni nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem, saj z njim ni razpolagal v korist tretjega, pač pa je denarna sredstva nakazal tožnici in ta z nakazilom ni bila v ničemer prikrajšana. Prepoved razpolaganja se nanaša na pravnoposlovno razpolaganje, kamor pa ne sodi razpolaganje v korist drugega zakonca. Možnost razpolaganja v smislu tretjega odstavka 14. člena ZBPP je pravni standard, ki ga je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravno poslovni način unovči in si zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Tu se prepoved razpolaganja s skupnim premoženjem po 54. členu ZZZDR res stika s tretjim odstavkom 14. člena ZBPP, saj s skupnim premoženjem s pravnimi posli med živimi ni mogoče razpolagati. Iz tega razloga toženka ni upoštevala stanovanjske hiše, saj sama tožnica z njo ne bi mogla razpolagati. Kar zadeva denarna sredstva pa je prepovedano razpolaganje le do polovice vseh sredstev na bančnih računih. Tako je sproščenih polovica denarnih sredstev v višini 50.500,00 EUR. Tožnica bi z izjavo, da soglaša s prekinitvijo premijskega varčevanja, sredstva na banki lahko sprostila in si s tem denarna sredstva zagotovila. V tem okviru ne gre za nedovoljeno razpolaganje, ampak gre s strani tožnice za opustitev aktivnega ravnanja, ki bi vodilo k zagotovitvi finančnih sredstev. Tožnica soglasja za prekinitev premijskega varčevanja ne želi dati, ker v postopku delitve predlaga, da ona dobi vsa denarna sredstva, C.C. pa hišo, slednji pa prevzemnega interesa za hišo nima. Kako bo v nadaljevanju postopalo nepravdno sodišče, presega okvire te zadeve. Tudi v kolikor bi se sodišče postavilo na stališče, da z denarnimi sredstvi na premijskem varčevalnem računu ni mogoče razpolagati, pa tožnica ni izkazala upravičenih razlogov, zaradi katerih je razpolaganje omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da niso bili zakrivljeni po lastni volji. Tožnica nasilje v družini uveljavlja v okviru izkazovanja upravičenih razlogov, zaradi katerih bi bilo razpolaganje s premoženjem omejeno. Toženka nasprotno trdi, da ni logične povezave med zatrjevanim nasiljem in tem, da zaradi tega tožnica ne bi mogla dati soglasja k prekinitvi premijskega varčevanja. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu I Cp 287/2019 že nakazalo, da v delitvenem postopku dejstvo nasilja v družini ni odločilno. Tožnica ni uspela z verjetnostjo izkazati, da ima do denarnih sredstev na računu utemeljeno večji interes kot nasprotni udeleženec C.C.. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. V prvem pripravljalnem spisu z dne 19. 3. 2019 tožnica navaja, da je napačno stališče toženke, da je tožnica sama kriva za nezmožnost razpolaganja s skupnim premoženjem. Tožnica je ravno zaradi nestrinjanja s predlagano delitvijo skupnega premoženja vložila predlog za sodno delitev skupnega premoženja. V kolikor bodo prihranki že razdeljeni, potem nepravdni postopek za delitev skupnega premoženja nima nobenega smisla. V primeru sprostitve zneskov na varčevalnem računu ni nikjer zagotovila, da bi te prihranke C.C. razdelil na pol. Tožnica zato ne more podati soglasja za prekinitev varčevanja zaradi predhodnih in še trajajočih ravnanj C.C., ki nad tožnico vrši (tudi ekonomsko) nasilje. C.C. samovoljno in navkljub izrecni prepovedi tožnice deli skupno premoženje, čeprav je še v teku nepravdni postopek delitve skupnega premoženja, s čimer so podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja samovoljnosti po 310. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

6. Toženka v prvem pripravljalnem spisu z dne 25. 3. 2019 navaja, da je na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 287/2019 z dne 13. 2. 2019 že pravnomočna odločitev Okrajnega sodišča v Trebnjem v zadevi N 23/2018, s katero je sodišče deloma ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in C.C. prepovedalo razpolaganje z denarnimi sredstvi do višine ene polovice na vsakem posamičnem računu. V zvezi z zatrjevanim nasiljem v družini toženka pojasni, da navedeno dejstvo ni pravno relevantno, prav tako je brezpredmetno sklicevanje na obstoj zakonskih znakov samovoljnosti po 310. členu KZ-1, saj tožnica spregleda, da je C.C. polovico sproščenih zneskov nakazal njej.

7. V drugem pripravljalnem spisu z dne 27. 3. 2019 tožnica navaja, da ne more podati soglasja za prekinitev varčevanja, ker bi to pomenilo, da se strinja z delitvijo denarnih prihrankov na pol. Predhodna nepoštena in nezakonita ravnanja C.C. so razlog, da tožnica ne more podati soglasja za prekinitev varčevanja, saj mora premoženje do izdaje sklepa o delitvi skupnega premoženja ostati nerazdeljeno, sicer tožničin predlog za delitev skupnega premoženja na način, da tožnica prejme vse denarne prihranke, C.C. pa obdrži v lasti vozilo in hišo, ne bo več smiseln, ker glede na dejanja C.C. ne bo več izvršljiv. Prilaga mnenje CSD o visoki stopnji ogroženosti. Ker je tožnica še vedno žrtev družinskega nasilja, se od toženke pričakuje previdnost pri odločanju, tudi v smeri, da napravi strogi test sorazmernosti.

8. V tretji pripravljalni vlogi z dne 3. 4. 2019 tožnica dostavlja pripravljalno vlogo C.C., vloženo v postopku delitve skupnega premoženja, s katero od tožnice zahteva vrnitev prejetega zneska v višini 12.003,61 EUR. Tožnica dodaja, da bo v postopku dokazala prevzemni interes za vsa denarna sredstva. Pripravlja se vloga, v kateri bo opozorjeno, da je C.C. od staršev prejel izplačilo vnaprejšnje dediščine v višini 280.000,00 EUR, ta znesek pa C.C. nekje skriva. Iz sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 287/2019 jasno izhaja, da tožnica zaenkrat ni verjetno izkazala takšne delitve, kot jo predlaga. Prilaga predlog za izdajo začasne odredbe z dne 16. 4. 2019, ki je bil vložen v postopku delitve skupnega premoženja N 23/2018, s katerim dokazuje, da tožnica ni sama kriva za nerazpolaganje z denarnimi sredstvi.

9. V drugem pripravljalnem spisu z dne 13. 6. 2019 toženka pojasnjuje, da iz navedb C.C. izhaja, da naj tožnica vrne sredstva, v kolikor se z nakazilom v višini 12.003,61 EUR ne strinja. Ne gre torej za njegovo zahtevo, pač pa za poziv tožnici, naj sredstva vrne, če misli, da do njih ni upravičena. Tako si tožnica prihaja v nasprotje, ko v razdružitvenem postopku zahteva vsa denarna sredstva, ko pa jih C.C. delno nakaže, trdi, da gre za neupravičeno razpolaganje. Sicer pa, če je tožnica prepričana, da je ta sredstva dobila nakazana neupravičeno, bi jih lahko C.C. vrnila, a tega ni storila. Tožnica je v zadevi N 23/2018 ponovno predlagala izdajo začasne odredbe z enako vsebino, kot je bila že predlagana. Njen predlog je bil zavrnjen, iz obrazložitve pa izhaja, da tožnica ni uspela z zadostno verjetnostjo izkazati, da ima do denarnih sredstev na računu utemeljeno večji interes kot C.C..

10. V četrti pripravljalni vlogi z dne 3. 7. 2019 tožnica navaja, da iz vlog toženke izhaja, da le-ta dnevno spremlja potek nepravdnega postopka delitve skupne lastnine N 23/2018. Tožnici ni poznana pravna podlaga za vpogled toženke v spis N 23/2018 in za kopiranje tožničinih vlog, zato sodišču predlaga, da se izpodbijani akt odpravi in vrne v ponovno odločanje pred drugega strokovnega sodelavca.

11. Tožba je utemeljena.

12. Pri odločanju o prošnji za dodelitev BPP se ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji, določeni s tem zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Skladno z določbo prvega odstavka 13. člena ZBPP je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči.

13. Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 14. člena ZBPP).

14. V obravnavani zadevi je toženka zavrnila tožničino prošnjo za dodelitev BPP, ker vrednost njenega premoženja presega cenzus za pridobitev BPP, ki je ob odločanju znašal 18.852,00 EUR. Navedeni cenzus po ugotovitvi toženke presega vrednost denarnih sredstev, ki jih je tožnica prejela iz naslova delitve skupnega premoženja v višini 12.003,61 EUR, ter polovica sredstev po premijskem varčevanju v višini 25.250,00 EUR, do katerih bi bila tožnica upravičena, če bi soglašala s prekinitvijo tega varčevanja. Toženka je štela, da tožnica z navedenimi sredstvi ne more razpolagati zgolj po lastni krivdi.

15. Toženka je v navedeni zadevi odločitev oprla na podatke, ki jih je tekom postopka pridobila sama. Drži sicer, da je toženka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici poslala poziv na izjasnitev z dne 27. 11. 2018, vendar se sodišče strinja s tožnico, da je poziv oblikovan tako, da se nanaša zgolj na dejstva in okoliščine v zvezi z nepremičninami. Pozivu so bili namreč priloženi podatki o vrednosti nepremičnin v tožničini lasti, tožnici pa je bila dana možnost, da se izreče o tem, ali obstajajo kakšni upravičeni razlogi, zaradi katerih bi bilo razpolaganje s tem premoženjem omejeno. Na navedeni poziv je tožnica odgovorila dne 3. 12. 2018 in v odgovoru pojasnila, da je nepremičnina parc. št. 1847/7, k.o. ..., nepremičnina, iz katere je tožnica skupaj z otroki zbežala zaradi nasilja v družini, v hiši pa je ostal C.C.. Tožnica je torej štela, da se poziv nanaša zgolj na nepremičnine, ki so v lasti tožnice, in v zvezi s tem je tudi podala odgovor.

16. V zvezi z ostalim skupnim premoženjem, torej denarnimi sredstvi na varčevalnem računu, denarnimi sredstvi na računu premijskega varčevanja in ostalim premoženjem, pa tožnici ni bila dana možnost, da se izjasni. Tako je toženka upoštevala, da je C.C. tožnici nakazal denarna sredstva v višini 12.003,61 EUR, s katerimi lahko razpolaga, štela je tudi, da bi lahko tožnica razpolagala s sredstvi v višini 25.250,00 EUR, ki jih ima na računu premijskega varčevanja pri A. d.d., če bi tožnica dala soglasje k prekinitvi premijskega varčevanja. V zvezi z navedenim tožnici ni bila dana možnost izjave, kar se kaže v številnih vlogah, ki jih je tožnica posredovala sodišču tekom postopka in v katerih obsežno pojasnjuje razloge za nemožnost razpolaganja s tem premoženjem. Toženka se sklicuje na elektronsko korespondenco med pooblaščenkama obeh strank, ki jo je pridobila z vpogledom v spis N 23/2018. Iz slednje naj bi izhajala pripravljenost C.C., da se premoženjsko razmerje z obojestranskim sodelovanjem čim hitreje reši. C.C. naj bi bil pripravljen podati soglasje k prekinitvi premijskega varčevanja, s čimer bi se denarna sredstva pred koncem odpovednega roka tudi sprostila, tožnica pa tega noče. Toženka nemožnost razpolaganja s temi sredstvi vidi v sferi tožnice, kar je toženka ugotovila na podlagi podatkov iz drugega spisa, brez da bi pred izdajo izpodbijanega akta dala tožnici možnost, da se do teh ugotovitev opredeli. S tem je bila tožnici odvzeta možnost, da pojasni razloge, zaradi katerih s prekinitvijo premijskega varčevanja ne soglaša. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih določenih z zakonom. V predmetni zadevi je nespoštovanje 9. člena oziroma 138. člena ZUP lahko vplivalo na zakonitost odločitve, kajti med strankama je ostalo sporno vprašanje glede premoženja tožnice in dejanske možnosti razpolaganja z njim. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do izjave pa je po prepričanju sodišča dejansko stanje glede možnosti razpolaganja s premoženjem ostalo nepopolno ugotovljeno.

17. Zaradi ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo morala toženka tožnici pred odločitvijo omogočiti, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za dodelitev BPP, ter ugotoviti ali ima tožnica možnost razpolaganja z nakazanim delom denarnih sredstev, ki sodijo v skupno premoženje, ne da bi se hkrati omejila oziroma onemogočila v uveljavljanju pravic, ki jih zasleduje v nepravdnem postopku delitve skupnega premoženja.

18. Sodišče je v skladu z prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

19. Ker je tožbi ugodilo, je tožnica v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1280/2019-6
• UPRS Sodba I U 947/2022-8
• UPRS Sodba I U 473/2020-10