UPRS Sodba I U 2032/2018-14

Jedro

Tožnik ponavlja pritožbene navedbe, da skupaj z mamo živita na istem naslovu, vendar mami plačuje pavšal za bivanje v skupni gospodinjski enoti, s čimer ji pomaga pri plačilu nujnih skupnih stroškov, ki jim sodišče ne sledi. Tožnik poskuša te navedbe relativizirati, tudi s predložitvijo potrdila iz gospodinjske evidence, ki pa ga sodišče kot prepozen dokazni predlog zavrača. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik v zahtevi za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo jasno navedel, da živi v skupnem gospodinjstvu z mamo, takšno zahtevo pa je vložil po prejemu poziva prvostopenjskega organa na dopolnitev zahteve, s katerim ga je organ izrecno opozoril na družinske člane skupnega gospodinjstva.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevek tožnika za odpis ali delni odpis letnega poračuna dohodnine za leto 2017 v znesku 188,95 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

2. Odločitev je utemeljena z določbami 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) in določbami 29. do 39. člena Pravilnika o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik), ki se nanašajo na odpis, odlog oziroma obročno plačilo davčnega dolga. Tožnik živi v skupnem gospodinjstvu z mamo A.A., kar je prvostopenjski organ upošteval v ugotovitvenem postopku. Gospodinjstvo je v obdobju šestih mesecev pred vložitvijo zahteve (od vključno oktobra 2017 do marca 2018) skupaj prejelo 8.055,23 EUR rednih ter izrednih dohodkov. Povprečni mesečni dohodki na družinskega člana tako znašajo 671,27 EUR. Glede na višino mesečnih dohodkov na družinskega člana tožnik ne izpolnjuje pogojev za odpis, saj presega dohodkovni cenzus v višini 297,53 EUR, niti pogojev za delni odpis, saj presega dohodkovni cenzus v višini 446,30 EUR. Tožnik je lastnik nepremičnega premoženja: št. parcele 605/13, k.o. ..., do 1/20, št. parcele 605/8, k.o. ..., do 3/80, in št. parcele 605/9, k.o. ..., do 1/16, kar skupaj, glede na delež lastništva tožnika, po cenitvi Geodetske uprave RS znaša 121,95 EUR. Tožnik je tudi lastnik dveh vrednostnih papirjev v skupni vrednosti 178,12 EUR. A.A. je lastnica nepremičnine, in sicer stanovanja, št. stavbe 694, del stavbe 13, k.o. ..., do celote, katerega vrednost po cenitvi Geodetske uprave RS znaša 63.932,73 EUR, ter osebnega vozila Škoda Felicia. V skladu s 34. členom Pravilnika pa prvostopenjski organ osebnega vozila, ki ne presega 12 minimalnih plač, ter stanovanja, v katerem prebivata tožnik in njegova mama, ni štel za premoženje tožnika. Prvostopenjski organ poudari, da je pri plačilni ugodnosti celotnega oziroma delnega odpisa potrebno kumulativno izpolnjevati oba kriterija, tako dohodkovni kakor tudi premoženjski, ki pa ju tožnik ne izpolnjuje. Prvostopenjski organ je še preveril, ali bi bil mogoč odpis ali delni odpis dolga v izjemnih primerih, kot to določa 38. člen Pravilnika. Uporaba tega instituta je mogoča le izjemoma, in sicer mora biti utemeljena in izkazana vzročna zveza med slabim zdravstvenim stanjem in ogroženostjo preživljanja davčnega zavezanca v zvezi z obvezo plačila davčnih obveznosti. Tožnik je izkazal obstoj zdravstvenih težav, ugotovljene so bile sladkorna bolezen tipa 2, izjemna debelost z alveolarno hipoventilacijo ter hipertenzivna bolezen srca in ledvic z ledvično odpovedjo, za katere je bila predlagana sladkorna dieta, redukcija telesne teže s primerno telesno dejavnostjo ter različna zdravila. Kljub temu, da je tožnik na sladkorni dieti, pa je prvostopenjski organ mnenja, da hrana brez sladkorja ni toliko dražja, da bi bila zato podana ogroženost preživljanja v tolikšni meri, da bi bilo tožniku davčni dolg možno v celoti ali delno odpisati. Redna odpoved delovnega razmerja z dne 25. 5. 2018 na odločitev ne more vplivati, saj je nastala po obdobju, za katerega se ugotavljajo dohodki. Glede na navedeno je davčni organ zaključil, da ogroženost preživljanja ni podana v tolikšni meri, da bi bilo možno davčni dolg v celoti ali delno odpisati.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil. Pojasni, da se skladno s četrtim odstavkom 29. člena Pravilnika za družinskega člana štejejo med drugim osebe, ki z davčnim zavezancem živijo v skupnem gospodinjstvu in so z njim v krvnem sorodstvu v ravni vrsti. Tožnik je v vlogi za odpis dolga sam navedel svojo mamo kot družinskega člana, prav tako je v pritožbi navajal, da živi z mamo na istem naslovu in ji plačuje pavšal za bivanje v skupni gospodinjski enoti, s čimer ji pomaga pri plačilu nujnih skupnih stroškov. Prvostopenjski organ je zato utemeljeno štel mamo A.A. za družinskega člana in upošteval tudi njene dohodke. V skladu z določili ZDavP-2 in Pravilnika se namreč pri presoji kriterijev za ugodnejši način plačila davčnega dolga upoštevajo člani gospodinjstva, ki po svojih zmožnostih prispevajo za preživljanje in vzdrževanje skupnega bivališča, iz razloga ocene premoženjskega in finančnega stanja družine. Prvostopenjski organ je ugotovil dohodke, ki sta jih prejela tožnik in njegova mama v zadnjih šestih oziroma dvanajstih mesecih pred vložitvijo vloge v znesku 8.055,23 EUR, kar povprečno znaša 671,27 EUR, tožnik pa teh dohodkov ne izpodbija. V zvezi z navedbo tožnika, da zaradi osebnega stečaja razpolaga zgolj z 80% minimalne plače, pojasnjuje, da niti ZDavP-2 niti Pravilnik ne vsebujeta podlage za upoštevanje tega dejstva. Prav tako ni mogoče upoštevati tožnikovega navajanja, da zaradi postopka osebnega stečaja ne razpolaga z drugim premičnim in nepremičnim premoženjem. Bistveno je namreč to, da je na premoženje mogoče poseči z davčno izvršbo. V zvezi s sklicevanjem tožnika na zdravstvene težave, kar je lahko podlaga za izredni odpis dolga, drugostopenjski organ pojasnjuje, da je uporaba tega instituta mogoča izjemoma. Po drugem odstavku 38. člena Pravilnika je odpis, delni odpis, odlog oziroma obročno plačilo davka dovoljen v primerih, ko je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom izjemnih okoliščin. V konkretnem primeru ta pogoj ni izpolnjen, saj so se tožnikove zdravstvene težave začele že pred zapadlostjo predmetnega dolga.

4. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja. Pojasnjuje, da je lastnik parcel št. 605/13, 605/8 in 605/9, k.o. ..., vendar navedene nepremičnine niso njegova last, temveč so del stečajne mase in z njimi ne more razpolagati. Enako velja za zasežena dva vrednostna papirja. Skupaj z mamo živi na istem naslovu, vendar mami plačuje pavšal za bivanje v skupni gospodinjski enoti. V gospodinjstvu živi sam, nihče od družinskih članov mu ne more finančno pomagati. Vztraja, da je prejemnik minimalne plače, plačilo davka pa bi ogrozilo že tako slabo finančno in socialno stanje. Prihrankov nima, je brez premoženja, zato bi plačilo dolga predstavljalo hudo finančno in socialno stisko.

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je pravna podlaga odločitve pravilno navedena in obrazložena v razlogih izpodbijane odločbe, iz katerih izhaja tudi ugotovljeno relevantno dejansko stanje. Na ugovore v celoti in s pravimi razlogi odgovori že drugostopenjski organ. Ker tožnik v tožbi le ponavlja ugovore, se sodišče sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in odločbe o pritožbi in jih ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V skladu z določbo drugega odstavka 37. člena Pravilnika lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom Pravilnika, ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po navedeni določbi mora torej davčni zavezanec za odpis davčnega dolga kumulativno izpolnjevati pogoje tako glede višine dohodkov kakor tudi premoženja. Kolikor eden izmed navedenih pogojev ni izpolnjen, odpisa davčnega dolga ni mogoče dovoliti. Sodišče se zato strinja z zaključkom toženke, da glede na dohodke in premoženje, s katerimi tožnik razpolaga, pogoji za odpis niso izpolnjeni.

8. Na drugačno odločitev sodišča tudi ne vplivajo ugovori v zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika, na katere je prav tako pravilno odgovorila že toženka. V skladu z določbo 38. člena Pravilnika je možen odpis ali delni odpis davčnega dolga tudi v izjemnih primerih, kot takšen je med drugim predvidena daljša bolezen ali invalidnost. V tem primeru je odpis oziroma delni odpis dovoljen pod pogojem, da je davek zapadel v plačilo največ tri mesece pred nastankom teh okoliščin. V obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen, saj so se zdravstvene težave tožnika začele že pred zapadlostjo predmetnega dolga. Prvostopenjski organ je tožnikovo navajanje, da je hrana brez sladkorja izredno draga, ocenil kot neutemeljeno, kar tožnik sicer zavrača, vendar zgolj na trditveni podlagi, saj zatrjevanih stroškov ni z ničemer izkazal. Ne glede na to pa je tudi v takšnem primeru odpis davčne obveznosti možen, če bi plačilo obveznosti ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Vendar pa navedeni pogoj, kot je že pravilno ugotovila toženka, glede na višino davčnega dolga in vrednost tožnikovega premoženja, ni izpolnjen.

9. Sodišče se strinja tudi z zaključki toženke, ki jih ta naredi glede skupnega gospodinjstva tožnika in njegove mame. Tožnik v tožbi ponavlja pritožbene navedbe, da skupaj z mamo živita na istem naslovu, vendar mami plačuje pavšal za bivanje v skupni gospodinjski enoti, s čimer ji pomaga pri plačilu nujnih skupnih stroškov, ki pa jim sodišče ne sledi. Tožnik poskuša te navedbe relativizirati, tudi s predložitvijo potrdila iz gospodinjske evidence, ki pa ga sodišče kot prepozen dokazni predlog zavrača, kot pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišče tako v tej zvezi potrjuje razloge drugostopenjskega organa, zakaj se šteje, da tožnik za potrebe ugotavljanja dejanskega stanja v obravnavani zadevi živi v skupnem gospodinjstvu s svojo materjo. Pri tem ne gre spregledati, da je tožnik v zahtevi za odpis, delni odpis, odlog ali obročno plačilo jasno navedel, da živi v skupnem gospodinjstvu z mamo, takšno zahtevo pa je vložil po prejemu poziva prvostopenjskega organa na dopolnitev zahteve, s katerim ga je organ izrecno opozoril na družinske člane skupnega gospodinjstva.

10. Po povedanem sodišče ugotavlja, da so tožbene navedbe neutemeljene. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

11. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Potrdilo iz gospodinjske evidence je namreč tožnik prvič predložil šele v upravnem sporu, zato sodišče ta dokazni predlog zavrača kot nedopustno novoto po 52. členu ZUS-1, oklic o začetku postopka osebnega stečaja in sklep o zasegu denarnega dobroimetja pa sodišče zavrača kot nepotrebna dokaza, saj dejstvo, ki ga tožnik želi dokazati s temi listinami (da je v postopku osebnega stečaja), ni pravno odločilno za konkretni upravni spor.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS sodba II U 30/2015
• Sodba X Ips 751/2004
• sodba II U 141/2010