UPRS Sodba I U 2554/2018-9

Jedro

Omejitev gradbenih strojev na tiste, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „gradbeništvo“ v skladu s SKD, po presoji sodišča ni neustrezna. Stališču tožnika, da bi moral biti kot oseba, ki opravlja dejavnost proizvodnje cementa, ki je celo namenjen gradbeništvu, v zakonu obravnavan enako kot osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost, ki se po SKD uvršča v področje “gradbeništvo“, ni mogoče slediti. Tožnik gradbene dejavnosti po SKD ne opravlja, česar niti sam ne zatrjuje, temveč trdi, da ni razlogov za različno obdavčitev strojev, ki delo opravljajo na gradbišču, v primerjavi s tistimi, ki delo opravljajo pri proizvodnji cementa. Vračilo trošarine po 93. členu ZTro‑1 predstavlja davčno ugodnost, ki je izjema od splošne obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki, ko gre za gradbene stroje, privilegira izključno dejavnost gradbeništva po določbah SKD.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevah vračila plačane trošarine za energente za industrijsko-komercialni namen za mesece avgust 2016 - avgust 2018 zahtevke tožnika z izpodbijanimi odločbami delno ali v celoti zavrnil kot neutemeljene, in sicer za količine goriva, ki so navedene v posamezni izpodbijani odločbi.

2. V postopku je organ tožnika pozval, naj svoje zahtevke dopolni s podatki o lokaciji delovišča - gradbišča, na katerem je posamezni stroj izvajal dejavnost, s podatki o vrsti dela po Standardni klasifikaciji dejavnosti (v nadaljevanju SKD), ki ga je posamezni stroj dejansko opravljal, in s podatki o dolžini trajanja posamezne dejavnosti stroja ter z morebitnimi drugimi dokazili. Tožnik je pojasnil, da je delovne stroje v posameznem obdobju uporabljal v proizvodnem obratu proizvodnje cementa, in sicer nakladalec Volvo L120C (Skale) za polnjenje zalogovnika za odpadne gume pri transporterju za dozacijo odpadnih gum v peč, nakladalec Schaffer 3550 SLT za razna opravila na lokaciji od hale 3D do konca peči (prevažanje tovora in občasno premikanje), nakladalec JCB 541-70 pa za manipulacijo s 3D odpadki v hali za 3D odpadke. Tožnik je podal pojasnila tudi o uporabi dveh lokomotiv (1008 in 1009). Prvostopenjski davčni organ citira 93. člen Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1) in Pravilnik o vračilu trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen (v nadaljevanju Pravilnik). Navede, da so kot statični stroji, za katere je upravičeno vračilo trošarine, prepoznani tisti stroji, ki pri svojem delu niso mobilni, tj. ki svojo funkcijo izvajajo na mestu. Za namene vračila trošarine se mednje uvrščajo tudi mobilno omejeni stroji, ki ne izpolnjujejo pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, se med različnimi lokacijami delovišč premikajo na posebnih vozilih za specialne prevoze, je njihova mobilnost omejena na zaprto delovišče / gradbišče in služi samo za občasno premikanje po njem, se v času opravljanja svoje funkcije ne premikajo in delujejo kot statični delovni stroji. Glede strojev v gradbeništvu je pomembno, da upravičenec s stroji dejansko opravlja takšno vrsto dejavnosti, ki se po SKD uvršča pod gradbeništvo. Prvostopenjski davčni organ je iz predloženih listin za posamezno obdobje ugotovil, da tožnikovi nakladalci Volvo L120C, JCB 541-70 in/ali Schaffer 3550 SLT v proizvodnem obratu proizvodnje cementa gorivo porabijo pri opravljanju takšne dejavnosti, ki po SKD spada med predelovalne dejavnosti (proizvodnjo cementa) in ne pod področje gradbeništva. Ti nakladalci prav tako niso pripoznani kot statični delovni stroji, saj se v času opravljanja svoje funkcije premikajo. Tako za te stroje niso izpolnjeni pogoji za vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen. Tožnikovim zahtevkom pa je bilo ugodeno, kolikor so se nanašali na gorivo za pogon motornih tirnih vozil - lokomotiv 1008 in 1009.

3. Drugostopenjski davčni organ je postopke v zvezi s tožnikovimi pritožbami zoper izpodbijane odločbe združil v skupno obravnavanje in odločanje ter tožnikove pritožbe zavrnil kot neutemeljene. Opravila, za katera je tožnik sporne nakladalce uporabljal v proizvodnem obratu za polnjenje cementa, ne predstavljajo opravljanja takšne dejavnosti, ki bi se po SKD uvrščala med gradbeništvo. Isti stroj je mogoče uvrstiti med gradbene stroje ali ne, odvisno od vrste dela, ki se s strojem opravlja v posameznem obdobju, za katero se zahteva vračilo trošarine. Sklicevanje tožnika na dopis št. 4230-88/2008-10 z dne 29. 12. 2008 (v nadaljevanju pojasnilo CURS) in na odgovor A. št. 0920-12536/2016-2 z dne 29. 11. 2016 ne more biti uspešno. Tudi po mnenju drugostopenjskega davčnega organa sporni nakladalci ne morejo biti pripoznani kot mobilno omejeni statični delovni stroji, saj se v času opravljanja svoje funkcije premikajo, s čimer ni izpolnjen eden od pogojev za uvrščanje mobilno omejenih med statične delovne stroje, ker imajo lasten pogon na kolesih in se pri opravljanju dela lahko sami premikajo. Imajo tudi nameščene različne priključke, namenjene potiskanju ali nalaganju z občasnim ali stalnim premikanjem med obratovanjem. Glede zatrjevanja, da sporni nakladalci niso namenjeni vožnji v javnem prometu, pa pojasnjuje, da pogoje za dajanje motornih in priklopnih vozil na trg ter njihovo registracijo in udeležbo v cestnem prometu ureja Zakon o motornih vozilih. Skladno s tem zakonom se da sklepati, da se lahko nekateri stroji tudi registrirajo, v praksi sicer delovni stroji niso registrirani (jih ni potrebno registrirati), a se kljub temu lahko pojavijo v cestnem prometu, pri premiku med delovišči na krajših razdaljah tudi nakladalci. Določila ZTro-1 predstavljajo sprejete zakonske določbe, ki zavezujejo tožnika pri vlaganju zahtevkov in davčni organ, ki o teh zahtevkih odloča. Vračilo trošarine je ugodnost, ki jo je treba razlagati restriktivno. Spremenili so se pogoji za uveljavljanje vračila trošarine za stroje v gradbeništvu, in sicer je bila Direktiva 2003/96/ES (v nadaljevanju Direktiva) bolj dosledno implementirana v delu iz točke c) drugega odstavka njenega 8. člena. Implementirani sta bili še točka a) in točka b) za stacionarne stroje. Oprostitev iz točke d) pa je bila implementirana zgolj za motorna tirna vozila v železniškem prometu. Navedena določila Direktive so opcijska in je državam članicam prepuščena določitev obsega v nacionalni zakonodaji. Ureditev glede vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen za statične delovne stroje se z ZTro-1 sicer ni spremenila glede na prej veljavni zakon (v nadaljevanju ZTro). Vendar sporni nakladalci iz že navedenih razlogov ne morejo biti pripoznani kot mobilno omejeni statični delovni stroji. Če je tožnik za nakladalce po prejšnjem ZTro prejel vračilo trošarine, to še ne pomeni, da je avtomatično upravičen do enakega tretmaja tudi po 93. členu ZTro-1, saj davčni organ glede na okoliščine vsakega primera posamično presoja, ali se določen stroj lahko šteje za statičnega. V ZTro so bili v 54.a členu sicer navedeni statični stroji in stroji v gradbeništvu (med katere po mnenju pritožbenega organa spadajo nakladalci), ni pa bilo tako kot po ZTro-1 posebej navedeno, da stroji v gradbeništvu zajemajo samo stroje, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki po SKD spada pod gradbeništvo.

4. Tožnik vlaga tožbo zoper zavrnilne dele izpodbijanih odločb. Ugotovitvi toženke, da v obravnavanem primeru ne gre za mobilno omejene statične delovne stroje in da tožnik teh strojev ne uporablja za dejavnost, ki bi se uvrščala po SKD med gradbeništvo, sta napačni, temeljita pa na zmotno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in zmotni uporabi materialnega prava ter kršitvi enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Toženka je tožnikovim zahtevkom za vračilo trošarine do vključno julija 2016 vedno ugodila, 1. 8. 2016 pa je začel veljati ZTro-1. Razlika v dikciji med 93. členom ZTro-1 in 54.a členom ZTro je minimalna, izpuščeni so le stroji v strojegradnji. Ureditev se s sprejemom novega zakona vsebinsko ni spremenila, zakonodajalec je določbo le uskladil z Direktivo, v prvem odstavku 93. člena ZTro-1 pa je dodano pojasnilo glede uveljavljanja vračila dela trošarine za stroje v gradbeništvu. ZTro-1 je le vzpostavil sodobnejši način poslovanja, ni pa spremenil same vsebinske ureditve. Iz predloga ZTro-1 je mogoče razbrati, da se glede na veljavno ureditev ohranjajo vračila dela trošarine pri rabi za industrijsko-komercialni namen, kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo ter za komercialni prevoz blaga in potnikov, pri čemer so se pogoji spreminjali le pri vračilu trošarine za gradbeništvo tako, da se Direktivo prenaša bolj dosledno. V času uveljavitve ZTro-1 se evropske direktive niso spreminjale, nespremenjeni sta ostali tako Direktiva kot tudi Direktiva Sveta 2008/118/ES. Od leta 2010 se torej zakonodaja na področju trošarin ni spreminjala, zaradi česar ni zadržka, da tožnik tudi od uveljavitve ZTro-1 dalje ne bi imel priznanega vračila trošarine za svoje nakladalce. Kljub temu pa je od 1. 8. 2016 dalje toženka takšne zahtevke začela zavračati, ne da bi obrazložila ta svoj odstop od dotedanje prakse. Gre za samovoljno in arbitrarno razlago relevantnih zakonskih določb in določb Direktive ter odstop od dotedanje prakse brez razumne pravne obrazložitve. S tem je bila tožniku kršena pravica po 14. členu URS, hkrati pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Definicija statičnih delovnih strojev se s spremembo zakona ni spremenila. Kar navaja toženka, ni zakonska definicija, temveč gre za definicijo, ki jo je za potrebe odločanja sprejela toženka, pa tudi ta definicija se s spremembo zakona ni v ničemer spremenila. Toženka je kljub temu za sporne stroje od uveljavitve ZTro-1 dalje ugotovila, da se v času opravljanja svoje funkcije premikajo, s čimer ne izpolnjujejo enega od pogojev za uvrščanje med statične stroje. To ne drži. Nobeden od spornih strojev ni registriran za udeležbo v javnem prometu, vsi se med različnimi delovišči lahko premikajo samo na posebnih vozilih s specialnimi prevozi, mobilnost vseh je omejena na kamnolom (op. sodišča: pravilno na proizvodni obrat proizvodnje cementa) kot zaprto delovišče in služi samo občasnemu premikanju po delovišču. Sporni delovni stroji se med opravljanjem svojega dela ne premikajo in delujejo kot statični stroji, so vozila, namenjena uporabi izven javnih cest in nimajo dovoljenja za uporabo na javnih cestah. Davčna organa se do tega nista opredelila, rekoč, da gre za stroje, ki se v času funkcioniranja premikajo, pri čemer pa nista navedla, na kakšni podlagi sta to ugotovila. Da gre za stroje z lastnim pogonom na kolesih, še ne pomeni, da se med opravljanjem dela premikajo. Ti stroji so med delom v mirovanju, premika se samo glava stroja, s katero nakladajo, potiskajo oz. premikajo tovor, ne pa tudi celoten stroj. Stroj se premakne le toliko, kolikor je potrebno, da zamenja lokacijo, kar je skladno s pogojem, da mobilnost služi le občasnemu premikanju po delovišču. Tako je tudi v primeru dveh drugih tožnikovih strojev, Liebherr 960 in CAT 325-N, za katera pa je pravica vračila trošarine tožniku priznana, kot izhaja iz odločbe prvostopenjskega davčnega organa z dne 20. 1. 2017. Točki b) in d) 8. člena Direktive sta relevantni in je praksa toženke v nasprotju z evropskim pravnim redom, ki vračilo trošarine omogoča tudi v primerih, ko gre za vozila, namenjena uporabi izven javnih cest, oz. vozila, ki nimajo dovoljenja za uporabo v glavnem na javnih cestah. Pojasnilo drugostopenjskega davčnega organa o neregistraciji strojev v praksi, pri čemer pa se vseeno lahko pojavijo v cestnem prometu, ni relevantno, saj je tožnik pojasnil, da sporni nakladalci niso registrirani in jih uporablja le na svojih zaprtih deloviščih. Drugostopenjski davčni organ priznava, da se ureditev glede vračila trošarine za statične stroje po ZTro-1 ni spremenila, pa vseeno sedaj tožniku vračila ne prizna, četudi je to bilo pred uveljavitvijo ZTro nesporno. Ne drži, da tožnik ne bi opravljal dejavnosti, ki se uvršča med gradbeništvo, toženka pa tudi ne obrazloži, kako je to konkretno ugotovila. Ne obstaja noben stvarno utemeljen razlog za različno obdavčitev stroja, ki opravlja delo enkrat na gradbišču, drugič pa pri proizvodnji cementa. Gre za enaka dela, enak način in primerljivo okolje. Cement je celo namenjen gradbeništvu. Različno obdavčevanje istega stroja je absurdno, ustvarja pa tudi diskriminacijo med podjetji, ki uporabljajo enake stroje za enaka dela, le pri zgolj formalno različni dejavnosti. To izkrivlja konkurenco in vpliva na nepravilno delovanje notranjega trga. Iz preambule Direktive Sveta 2008/118/ES pa izhaja, da so koncept trošarine in pogoji za njeno plačilo enaki v vseh državah članicah in da bi moral režim za pobiranje in vračanje trošarine slediti nediskriminatornim pravilom. V Italiji se za iste stroje in na podlagi iste direktive trošarine vrača. Tožnik predlaga zaslišanje svojega predstavnika, predloži pa tudi odločbo prvostopenjskega davčnega organa št. DT 42331-57076/2016-4 dne 20. 1. 2017. Sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe odpravi in vrne zadeve istemu organu v ponovni postopek ter odloči o stroških postopka.

5. V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka tožbene navedbe, ki so vsebinsko identične pritožbenim navedbam, in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navaja, da so bile razlog za drugačno obravnavo sprejete določbe ZTro-1, ki je v 93. členu sprejel drugačno ureditev, v primerjavi s 54.a členom ZTro. Dejavnost tožnika se ne uvršča med gradbeništvo. Določila ZTro-1 predstavljajo sprejete zakonske določbe, ki zavezujejo tožnika pri vlaganju zahtevkov in davčni organ, ki o teh zahtevkih odloča. Vračilo trošarine je ugodnost, ki jo je treba razlagati restriktivno. Spremenili so se pogoji za uveljavljanje vračila trošarine za stroje v gradbeništvu, in sicer je bila Direktiva bolj dosledno implementirana v delu iz točke c) drugega odstavka njenega 8. člena. Implementirani sta bili še točka a) in točka b) za stacionarne stroje. Oprostitev iz točke d) pa je bila implementirana zgolj za motorna tirna vozila v železniškem prometu. Ponovno poudari še, da so navedena določila Direktive opcijska in je državam članicam prepuščena določitev obsega v nacionalni zakonodaji. Sporni delovni stroji se ne morejo uvrščati med mobilno omejene statične stroje, saj se v času opravljanja svoje funkcije premikajo. Imajo lasten pogon na kolesih in različne priključke. Predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Po pregledu spisov in izpodbijanih odločb sodišče sodi, da so izpodbijane odločbe pravilne in zakonite, pravilni in skladni z zakonom pa so po presoji sodišča tudi razlogi in razlogi odločbe o pritožbi. Zato se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje v celoti sklicuje.

8. Tožnik s tožbo dejansko uveljavlja več izpodbojnih tožb, ki so naprejene vsaka proti posamezni izpodbijani odločbi v njenem zavrnilnem delu. Tožbe so vse uperjene zoper isto toženo stranko, zadeve pa temeljijo na isti pravni podlagi. Za odločanje v vseh zadevah je pristojno to sodišče, dejanska podlaga pa se razlikuje v posameznih zadevah le toliko, da je bilo s posameznimi izpodbijanimi odločbami zavrnjeno vračilo trošarine za vse ali le nekatere od spornih tožnikovih nakladalcev Volvo L120C, JCB 541-70 in/ali Schaffer 3550 SLT. To po presoji sodišča v obravnavanem primeru zadosti pogoju iste dejanske in pravne podlage v smislu 35. člena ZUS-1. Zato sodišče tožnika iz razlogov procesne ekonomije ni pozivalo k razdružitvi tožbe.

9. Po prvem odstavku 93. člena ZTro-1 imajo osebe, ki opravljajo dejavnost, za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), pravico do vračila trošarine v višini 50% povprečnega zneska trošarine, ki je prepisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „gradbeništvo“, v skladu s SKD.

10. Zakonska ureditev pravice do vračila trošarine za statične delovne stroje se s sprejemom ZTro-1 glede na predhodni zakon (ZTro) ni spremenila, o čemer tudi med strankama ni spora. Davčni organ zato po presoji sodišča utemeljeno odloči z uporabo kriterijev, ki so bili za opredelitev omejeno mobilnih delovnih strojev kot vrste statičnih delovnih strojev v sodelovanju z GZS – Zbornico gradbeništva in industrije gradbenega materiala kumulativno določeni na podlagi ZTro in ki izhajajo iz pojasnila CURS.

11. Obravnavano pojasnilo CURS ne predstavlja pravne podlage izpodbijane odločbe, ki je v pravnem pogledu utemeljena z določbami ZTro-1 in v času odločanja veljavnega Pravilnika. Pojasnilo CURS, ki se v izpodbijani odločbi in v odločbi drugostopenjskega davčnega organa po vsebini navaja ob presoji lastnosti spornih delovnih strojev, zagotavlja enakost v uporabi prava in odločanje skladno z načelom vezanosti upravnega organa na lastne prejšnje odločitve kot del ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom. Izpodbijana odločba z upoštevanjem kriterijev, ki izhajajo iz pojasnila, torej ne odstopa od ustaljene upravnopravne prakse. Da bi davčni organ v drugih postopkih pojasnilo CURS glede v izpodbijanih odločbah spornih strojev razlagal drugače oziroma na način, ki ga uveljavlja tožnik, pa tožnik ne zatrjuje. Tožnik drugačno odločanje zatrjuje glede strojev CAT 325-N in Liebherr 960, kar pa bo predmet obravnave v nadaljevanju.

12. Tožnik v tožbi sicer navaja, (i) da nobeden od spornih strojev ni registriran za udeležbo v javnem prometu, saj so to vozila, namenjena uporabi izven javnih cest in nimajo dovoljenja za uporabo na javnih cestah, (ii) da se vsi med različnimi delovišči lahko premikajo samo na posebnih vozilih s specialnimi prevozi, (iii) da je mobilnost vseh omejena na kamnolom (op. sodišča: pravilno na proizvodni obrat proizvodnje cementa) kot zaprto delovišče in služi samo občasnemu premikanju po delovišču, ter (iv) da se med opravljanjem svojega dela ne premikajo in delujejo kot statični stroji, kljub temu da gre za stroje z lastnim pogonom na kolesih, saj so ti stroji med delom v mirovanju, premika se samo glava stroja, ne pa tudi celoten stroj, ki se premakne le toliko, kolikor je potrebno, da zamenja lokacijo (kar je skladno s pogojem, da mobilnost služi le občasnemu premikanju po delovišču). Po presoji sodišča so te tožnikove navedbe neupoštevne iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnik namreč napačne ugotovitve dejanskega stanje in posledično napačne uporabe materialnega prava v tej zvezi v svojih pritožbah v davčnem postopku ni uveljavljal, tako pa možnost rednega pravnega sredstva glede teh vprašanj v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.¹ Tožnik je v svojih pritožbah v zvezi s kriteriji iz pojasnila CURS le pavšalno navajal, da je v njegovem primeru izpolnjen pogoj, da ti stroji ne izpolnjujejo pogojev za registracijo za udeležbo v javnem prometu, v zvezi s čimer pa niti ni podal bolj konkretnih navedb niti dokaznih predlogov. Navedel je tudi, da pogoji v pojasnilu CURS niso navedeni kumulativno. Ostalih dejstev, ki jih navaja v tožbi, v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb in v pritožbi ni navajal. Sodišče teh dejanskih navedb zato ne upošteva, saj gre za nedovoljene novote po tretjem odstavku 20. člena ZUS-1. Tožnik se v tej zvezi sicer v tožbi sklicuje tudi na odločbo prvostopenjskega davčnega organa št. DT 42331-57076/2016-4 z dne 20. 1. 2017, vendar pa se ta, kot obrazloženo v nadaljevanju, nanaša le na bager CAT 325-N, ki pa ni predmet odločanja v tem postopku.

13. So se pa z uveljavitvijo ZTro-1 spremenili pogoji za vračilo trošarine za stroje v gradbeništvu, saj se sedaj za stroje v gradbeništvu štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se po SKD uvršča v področje „gradbeništvo“. Zatrjevanega nasprotja z Direktivo sodišče ni našlo. Direktiva namreč državam članicam omogoča, da lahko uveljavijo izjeme za industrijske in komercialne namene, določene v členu 8, v dispoziciji držav članic pa je, da možne izjeme uveljavijo (v celoti ali deloma ali sploh ne), vendar v okviru, ki ga določa Direktiva.

14. Omejitev gradbenih strojev na tiste, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje „gradbeništvo“ v skladu s SKD, pa po presoji sodišča ni neustrezna. Stališču tožnika, da bi moral biti kot oseba, ki opravlja dejavnost proizvodnje cementa, ki je celo namenjen gradbeništvu, v zakonu obravnavan enako kot osebe, ki dejansko opravljajo dejavnost, ki se po SKD uvršča v področje “gradbeništvo“, ni mogoče slediti. Tožnik gradbene dejavnosti po SKD ne opravlja, česar niti sam ne zatrjuje, temveč trdi, da ni razlogov za različno obdavčitev strojev, ki delo opravljajo na gradbišču, v primerjavi s tistimi, ki delo opravljajo pri proizvodnji cementa. Te tožbene navedbe ne morejo prestati resne presoje, saj za takšno ekstenzivno tolmačenje gradbene dejavnosti ni pravne podlage, upoštevati pa je treba tudi, da ne gre za obdavčevanje strojev, temveč za obdavčevanje subjektov (gospodarskih družb), ki opravljajo določene vrste dejavnosti po SKD. Na to utemeljeno opozarja tudi drugostopenjski davčni organ v svoji odločbi, ko navaja, da je isti stroj med gradbene stroje mogoče uvrstiti ali pa tudi ne, pač odvisno od vrste dela, ki se s strojem opravlja v relevantnem obdobju (str. 5 drugostopenjske odločbe). Poleg tega gradbene dejavnosti že po splošnem vedenju ni mogoče izenačiti proizvodnjo cementa, četudi se cement uporablja pri gradbeništvu, ravno tako tudi ne gre za konkurenčni dejavnosti ali dejavnosti, ki bi bili medsebojno zamenljivi; razlike v teh dejavnostih ne utemeljujejo njune izenačitve. Vračilo trošarine po 93. členu ZTro‑1 predstavlja davčno ugodnost, ki je izjema od splošne obveznosti plačevanja trošarine od energentov, ki, ko gre za gradbene stroje, privilegira izključno dejavnost gradbeništva po določbah SKD. Da bi bil tožnik v zakonu in izpodbijani odločbi obravnavan drugače od drugih zavezancev, ki opravljajo dejavnost proizvodnje cementa, pa tožnik ne navaja. Njegovo drugačno obravnavanje od zavezancev, ki opravljajo drugačno dejavnost (čeprav z dejavnostjo tožnika v dejanskem pogledu v mnogočem povezano), pa po presoji sodišča tudi ne predstavlja neutemeljenega razlikovanja v zakonskem privilegiranju in ne posega v konkurenčna razmerja na trgu, kot se nekonkretizirano navaja v tožbi, v zvezi s čimer je povsem nekonkretizirano podana tudi navedba o vračanju trošarine v Italiji za iste stroje.

15. Sodišče dokazni predlog tožnika za zaslišanje njegovega „predstavnika“ zavrača, saj tožnik tega dokaznega predloga v upravnih postopkih ni podal. Glede na navedeno sodišče ta v upravnem sporu podani dokazni predlog zavrača kot prepozen na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Sklicevanje na odločbo prvostopenjskega davčnega organa št. DT 42331-57076/2016-4 dne 20. 1. 2017 za to zadevo ni merodajno, saj v tem upravnem sporu ne gre za stroja CAT 325-N in Liebherr 960 (pri čemer se cit. odločba na slednjega sploh ne nanaša, temveč so med drugim v ugodilnem delu omenjeni le bager CAT 325-N ter dve vrtalni garnituri), zato sodišče tega dokaza kot nerelevantnega ne sprejema.

16. Izpodbijana odločba je po navedenem pravilna in zakonita, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

18. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili pravnoupoštevni dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v upravnem postopku, izvedbo dokazov, ki jih tožnik predlaga v upravnem sporu, pa je sodišče iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo (2. alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

-------------------------------
¹ Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.

Datum zadnje spremembe:

25.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba I U 1461/2018-25
• UPRS Sodba I U 1450/2018-23
• UPRS Sodba I U 1125/2018-29