UPRS Sodba IV U 61/2017-9

Jedro

Tožena stranka je pri točkovanju referatov oziroma pri vrednotenju navedenega strokovnega dela, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki jih je izdalo C. in ki so bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Iz izpodbijane odločbe in iz listin, ki so v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev vloge oziroma na predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih potrdil, ki pa jih ni predložila, saj je vlogo dopolnila zgolj z izjavami prič, ki so sodelovale na istem simpoziju. Tožena stranka niti s strani tožnice niti s strani organizatorja posveta ni pridobila ustreznih dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih spornih potrdil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila predlog za napredovanje tožnice, zaposlene na Osnovni šoli A., v naziv svetnica. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je imela tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje v predlagani naziv že pridobljen naziv svetovalec več kot pet let, da je bila pri delu uspešna ter da je z uspešno končanimi programi nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja izkazala ustrezno število točk, vendar pa ni izkazala zahtevanega števila točk doseženega z opravljenim dodatnim strokovnim delom. Na podlagi vseh posredovanih dokazil in predloga je namreč tožnica izkazala več kot 20 točk po a) in b) razdelku 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS št. 54/2002, 123/2008, 44/2009, 18/2010; v nadaljevanju: Pravilnik), z dodatnim strokovnim delom, ki se v skladu s Pravilnikom vrednoti z najmanj tremi točkami, pa je izkazala 3 točke, in sicer za sodelovanje v projektu B. (2010/2011). Iz seznama dodatnega strokovnega dela in na podlagi priloženih dokazil v skladu s č) razdelkom 20. člena Pravilnika tožnici ni bilo mogoče vrednotiti dveh referatov na 15. znanstveni konferenci C. (v nadaljevanju C.), ki je potekala v decembru leta 2015 in dveh referatov na 16. znanstveni konferenci C., ki je potekala v februarju leta 2016, saj se je na podlagi obvestil in anonimnih prijav, ki jih je prejelo ministrstvo, pojavilo vprašanje o verodostojnosti izdanih potrdil. O svojih ugotovitvah je tožena stranka tožnico seznanila in ji omogočila izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, obenem pa jo je tudi pozvala na dopolnitev predloga za napredovanje z ustreznimi dokazili. Ker tudi po dopolnitvi predloga zgoraj navedenih referatov ni bilo mogoče vrednotiti v skladu z 20. členom, je toženka ugotovila, da tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev iz 11. člena Pravilnika kumulativno, in posledično predlog za njeno napredovanje v naziv svetnik zavrnila.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in toženi stranki očita nepravilno uporabo Pravilnika. V tožbi navaja, da so navedbe v izpodbijani odločbi neutemeljene ter da je dostavila vsa dokazila, ki jih je v skladu s Pravilnikom dolžna predložiti. Tožnica je na poziv tožene stranke vlogo dopolnjevala z dodatnimi listinami in potrdili. Meni, da se tožena stranka v odločbi opira zgolj na določen listinski dokaz, kar predstavlja poseg v pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Omejitev dokazovanja na točno določen dokaz je izjema, ki jo je treba predpisati in to z zakonom, ob upoštevanju načela sorazmernosti. Nadalje tožnica navaja, da je seznanjena, da je tožena stranka v enakovrstnih zadevah in v drugih primerih, izdajala odločbe o napredovanju v naziv na podlagi potrdil istega izvajalca mednarodnih posvetov. Tožnica z odločbami ne razpolaga, ima pa jih tožena stranka in zato naj jih sodišče od le-te tudi pridobi. Sodna praksa namreč napotuje na zavezanost upravnega organa, da v enakih primerih ob nespremenjenem predpisu odloča enako. Pravilnik je v letu 2016 povsem enak, kot je bil v letih 2013, 2014 in 2015, ko so bile izdane pozitivne odločbe na podlagi enakih listin istega organizatorja. Organizator posvetovanja C. iz varnostnih razlogov, zaradi zaščite avtorskih pravic in osebnih podatkov, toženi stranki ni predložil nekaterih dodatnih listin, tožena stranka pa do sedaj, v vseh prejšnjih primerih, dodatnih dokazov niti ni zahtevala, saj jih Pravilnik ne določa in ne zahteva. Če so nujni, naj jih sodišče zahteva od C., nanašajo pa se predvsem za sezname udeležencev, sezname referatov in podobno. Tožnica se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča, št. I U 1659/2010, z dne 21. 9. 2011, v kateri je zahtevi tožeče stranke v celoti ugodeno. Glede na navedeno tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in naloži toženi stranki, da vlogi za napredovanje v naziv v celoti ugodi in izda odločbo o napredovanju v naziv, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, ki jih v odgovoru na tožbo ponavlja in še dodatno utemeljuje ter predlaga, naj sodišče tožbo zavrne in potrdi izpodbijano odločbo. Navaja, da je glede na problematiko v postopkih napredovanj v naziv pozivala tožnico, ki je sporna potrdila priložila in tudi organizatorja (C.), za predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih potrdil. Niti tožnica, niti organizator posveta, nista predložila zahtevanih dodatnih dokazil. C. je v elektronski korespondenci sicer navedel, da so posamezniki predstavljali referate, iz predloženega dodatnega potrdila pa je razvidno le dejstvo, da vsi udeleženci posvetov prejmejo potrdilo za udeležbo z referatom, ni pa razvidna sama izvedba referata, kot je določena v Pravilniku. Po ponovnem pozivu s strani tožene stranke, da naj C. kot organizator mednarodnih znanstvenih posvetov posreduje program vseh posvetov, ki so jih organizirali, se le-ta ni več odzival. Tožena stranka poudarja, da se po določbah Pravilnika s štirimi točkami vrednosti vrednoti izključno izvedba referatov, ne pa tudi delavnic, predavanj ali kakšne druge oblike aktivnega sodelovanja, ki so se glede na dokazila iz vlog (npr. vabila) prav tako odvijali na zadevnih posvetih C.. Že iz tipologije COBISS izhaja, da gre pri referatu, predavanju, delavnici in članku za različne oblike (znanstvenih) prispevkov, zato vsega tega ne gre enačiti. To izhaja tudi iz Pravilnika, ki vrednoti poster po a) razdelku, predavanje po b) razdelku, referat pa po č) razdelku 20. člena Pravilnika. Iz dokazil tožnice ni razvidno, na kakšen način je bila opravljena njena zatrjevana udeležba na 15. in 16. mednarodnem znanstvenem posvetu, v organizaciji C., torej ali je bil prispevek izveden v obliki referata ali v kateri drugi obliki.

4. Tožena stranka nadalje navaja, da je v postopku presodila vsa dejstva in dokaze, s katerimi je razpolagala, zato ne drži očitek, da se izpodbijana odločba opira le na določen listinski dokaz in da so bile tožnici omejene možnosti dokazovanja. Iz izpodbijane odločbe nedvoumno izhaja, da je imela tožnica možnost sodelovanja v postopku in možnost izjasniti se o vseh relevantnih dejstvih. Imela je možnost predlagati izvedbo kateregakoli dokaza in predložiti katerokoli listino, ki bi z večjo stopnjo verjetnosti izkazovala dejansko izvedbo referatov. Ker tožnica ni predložila dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih potrdil, torej, ki bi izkazovala, da je tožnica res izvedla referat na mednarodnem posvetu, je tožena stranka po načelu proste presoje dokazov in načelu materialne resnice ugotovila, da kljub dodatnemu ugotovitvenemu postopku ostaja dvom o verodostojnosti predloženih potrdil, zato podatkov o izvedbi referatov v organizaciji ZPTUS ni bilo mogoče upoštevati kot dokazano materialnopravno relevantno dejstvo.

5. V zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka zavezana k enakemu odločanju v enakih primerih, tožena stranka opozarja, da je dolžna na podlagi popolno ugotovljenega resničnega dejanskega stanja izdati zakonito odločbo, kar je tudi predmet presoje sodišča v konkretnem upravnem sporu in tega vprašanja ni mogoče reševati s posploševanjem na nedoločeno število drugih primerov. Kot neutemeljeno je označila tudi tožbeno navedbo, da organizator mednarodnega posveta ni želel predložiti programa konference zaradi zaščite avtorskih pravic in ščitenja osebnih podatkov. Po prepričanju tožene stranke namreč program mednarodne konference ne more biti avtorsko delo, pa tudi če bi bil, zakonodaja ne prepoveduje posredovanja le-tega za namen, za katerega ga je potrebovala tožena stranka. Prav tako seznam sodelujočih na konferenci, ki je javna prireditev, ne more biti osebni podatek, ki ga ni dovoljeno posredovati, sicer pa bi lahko organizator konference od udeležencev pridobil soglasje za posredovanje podatkov oziroma jih vsaj zaprosil za soglasje, česar pa ni storil. Že tožnica bi lahko, če bi imela namen ustrezno dopolniti vlogo, zahtevala od organizatorja, da toženi stranki dostavi zahtevana dokazila, v kolikor sama z njimi ne razpolaga.

6. Tožena stranka se sklicuje tudi na sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 1373/2016-11 z dne 4. 4. 2017, kjer je Upravno sodišče v podobni zadevi tožbo zavrnilo.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Skladno z 11. členom Pravilnika lahko v naziv svetnik napreduje strokovni delavec, ki izpolnjuje pogoje, ki so določeni v prvem odstavku tega člena, med temi pogoji pa je tudi ta, da je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 38 točk, od tega najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami (4. alineja prvega odstavka 11. člena Pravilnika).

9. V obravnavanem primeru je sporno vrednotenje tožničinih dodatnih strokovnih del, ki so ovrednotena s tremi ali več točkami, konkretno tista, ki so ovrednotena po 2. alineji č) razdelka 20. člena Pravilnika, to je iz naslova izvedbe samostojnega referata na mednarodnem kongresu ali konferenci. Sporna je dejanska izvedba referatov na 15. in 16. Mednarodnem znanstvenem posvetu C., ki jih za tožnico kot dodatno strokovno delo, uveljavlja v vlogi (predlogu) za napredovanje predlagateljica napredovanja (ravnateljica šole), saj tožena stranka potrdilom o udeležbi na teh konferencah s samostojnim referatom odreka njihovo verodostojnost.

10. Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju navedenih referatov oziroma pri vrednotenju navedenega strokovnega dela, iz razlogov, ki jih je obširno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki jih je izdalo C. in ki so bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Tožena stranka je zato tožnico tudi utemeljeno pozvala na dopolnitev predloga, da bi dokazala resničnost izvedbe referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih s predložitvijo programov posvetov, iz katerih bo razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, torej dokazil, s katerimi bi bila izkazana dejanska izvedba spornih referatov. Predlagatelj napredovanja oziroma stranka postopka je namreč tista, ki mora svoje navedbe v vlogi tudi dokazati, hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje. Po 140. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) mora stranka za navedbe o dejanskem stanju, na katere opira svoj zahtevek, če ne gre za splošno znana dejstva, predložiti oziroma predlagati dokaze. Če stranka tega ne stori sama, zahteva to od nje uradna oseba, ki vodi postopek. Upravni organ mora namreč skladno z 8. členom ZUP ugotoviti resnično dejansko stanje in v ta namen vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločitev v zadevi. V skladu z načelom proste presoje dokazov (10. člen ZUP) pa o tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

11. Iz izpodbijane odločbe in iz listin, ki so v spisu izhaja, da je bila tožnica pozvana na dopolnitev vloge oziroma na predložitev dodatnih dokazil, ki bi ovrgla dvom v verodostojnost predloženih potrdil, ki pa jih ni predložila, saj je vlogo dopolnila zgolj z izjavami prič, ki so sodelovale na istem simpoziju. Tožena stranka niti s strani tožnice niti s strani organizatorja posveta ni pridobila ustreznih dokazil, ki bi potrdila verodostojnost predloženih spornih potrdil. Da bi tožena stranka ne pridobivala in da ne bi presojala ostalih dokazov, kot se navaja v tožbi, torej ne drži. Utemeljen pa tudi ni tožbeni ugovor neenakega obravnavanja. Najprej zato, ker gre pri vsakem odločanju o napredovanju za specifičen primer, posebne okoliščine konkretnega primera pa lahko narekujejo različno postopanje oziroma presojo s strani pristojnih organov. Predvsem pa ni ovire za to, da se kasneje, in to takrat, ko se pojavi dvom v verodostojnost določenih listin, od predlagatelja zahteva več, kot se je zahtevalo pred tem pri odločanju v drugih istovrstnih primerih.

12. Tožnica tudi po prepričanju sodišča ni izkazala izvedbe referatov na mednarodni ravni na način, da bi bilo mogoče njeno sodelovanje na omenjenih posvetih C. vrednotiti v skladu z 2. alinejo č) razdelka 20. člena Pravilnika, zato sodišče v celoti pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, na katere je ta oprla izpodbijano odločitev o zavrnitvi predloga za napredovanje tožnice.

13. Ker je glede na navedeno izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je sodišče tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Sodišče je odločilo na nejavni seji, ker so bili dokazi izvedeni in pravilno presojeni že v postopku izdaje izpodbijane odločbe (59. člen v zvezi z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1).

Datum zadnje spremembe:

21.01.2021

Podobni dokumenti:

• UPRS Sodba III U 297/2016-10
• UPRS Sodba II U 366/2016-10
• UPRS Sodba II U 437/2016-11